VDS sklep Psp 269/2001

Jedro

Po 1. odst. 36. čl. ZPIZ se za svoje delo šteje delo na delovnem mestu, na katerega je bil zavarovanec trajno razporejen neposredno pred nastankom invalidnosti. Trajna razporeditev iz te zakonske določbe ne pomeni, da mora biti delavec v delovnem razmerju za nedoločen čas (ter da za svoje delo ni mogoče šteti dela za določen čas), marveč da se kot svoje delo obravnava delo, na katerega je bil zavarovanec trajno razporejen neposredno pred nastankom invalidnosti. Kratkotrajne razporeditve zaradi organizacijskih razlogov na drugo delo se ne štejejo kot svoje delo.

Določba 2. odst. 36. člena ZPIZ, da mora zavarovanec opravljati svoje delo najmanj 2 leti v zadnjih treh letih pred nastankom invalidnosti, torej pred pričetkom invalidskega postopka, ne pomeni, da bi moral zavarovanec svoje delo iz 1. odst. 36. čl. zakona opravljati najmanj 2 leti v zadnjih treh letih pred nastankom invalidnosti. Zakon ne omejuje, koliko časa bi moral zavarovanec opravljati svoje delo iz 1. odst. 36. čl., pač pa z določbo 2. odst. 36. čl. omogoča le, da se v primeru, ko je zavarovanec neposredno pred uvedbo invalidskega postopka delal in bil v smislu delovnopravnih predpisov trajno razporejen na delovno mesto, na katerem so bili pogoji dela lažji, za svoje delo šteje tisto delo, na katerem je delal pred tem - in so bili pogoji težji - če je na njem delal najmanj 2 leti v zadnjih treh letih pred uvedbo invalidskega postopka.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi. Sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

 

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožnikov zahtevek, da se pri njem ugotovi kategorija invalidnosti ter ugotovilo, da sta odločbi toženca z dne 23.4.1996 in z dne 23.11.1995 pravilni in zakoniti.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik, smiselno zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava.

Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev le-te kot neutemeljene.

Pritožba je utemeljena.

Prvostopenjsko sodišče je zmotno uporabilo materailno pravo, posledično pa je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Na pravilno uporabo materialnega prava pa pritožbeno sodišče pazi že po uradni dolžnosti. Napačno si je razlagalo določbe 36. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 - 7/96), kot je veljal v času toženčevega postopka.

Po podatkih iz toženčevega spisa je razvidno naslednje. Sedaj obravnavani predsodni postopek se je pričel dne 20.7.1995. Tožnik je pred tem delal v ZR Nemčiji od leta 1991 do leta 1995 (izpis iz delovne knjižice, datiran z 18.8.1995, Republiškega zavoda za zaposlovanje, Območna enota Ljubljana). Pred delom v Nemčiji je bila njegova zadnja zaposlitev v domovini pri P. od 2.11.1988 do 31.12.1988, ki je vpisana tudi v fotokopiji delovne knjižice na strani 6. Tožnik je opravljal delo transportnega delavca in je delodajalec tožencu v postopku predložil opis ter pogoje dela na obrazcu 7 A, datiran s 25.9.1995, v katerem je navedel tudi, da je bil tožnik sprejet v delovno razmerje za določen čas dveh mesecev. To delo je toženec pravilno obravnaval kot svoje delo.

Sodišče pa si je v zvezi z svojim delom iz 36. čl. zakona napačno razlagalo tako 1. odst. kot 2. odst. te zakonske določbe. Po 1. odst. 36. čl. zakona se za svoje delo po tem zakonu šteje delo na delovnem mestu, na katerega je bil zavarovanec trajno razporejen neposredno pred nastankom invalidnosti. Trajna razporeditev iz te zakonske določbe pa ne pomeni, da mora biti delavec v delovnem razmerju za nedoločen čas, kot to zmotno meni sodišče, marveč da se kot svoje delo obravnava delo, na katerega je bil zavarovanec trajno razporejen neposredno pred nastankom invalidnosti, kar pomeni, da se morebitne kratkotrajne razporeditve zaradi organizacijskih razlogov na drugo delo, ne štejejo kot svoje delo. Po takratni delovnopravni zakonski ureditvi so delavci sklenili delovno razmerje za prosto delovno mesto, bodisi za nedoločen ali za določen čas in bili nanj razporejeni; v času trajanja delovnega razmerja pa so bili lahko zaradi organizacijskih razlogov za krajša obdobja prerazporejeni na drugo delo. Ker je imel delavec pravico opravljati delo, za katerega je sklenil delovno razmerje, pomeni termin "trajno razporejen" po 1. odst. 36. čl. zakona samo to, da se kot svoje delo ne šteje delo, na katerega je bil delavec pred uvedbo invalidskega postopka le začasno razporejen iz organizacijskih ali pa iz zdravstvenih razlogov. Za opredelitev svojega dela iz navedene zakonske določbe je torej povsem irelevantno, ali je bilo delovno razmerje sklenjeno za določen ali za nedoločen čas in je tudi sodna praksa glede tega vprašanja vseskozi ustaljena.

Sodišče si je tudi napačno razlagalo določbo 2. odst. istega člena zakona s tem, ko je zaključilo, da tožnik ne izpolnjuje tudi pogojev iz te zakonske določbe, ki so sicer za zavarovance ugodnejši, saj bi moral opravljati svoje delo najmanj 2 leti v zadnjih treh letih pred nastankom invalidnosti, torej pred pričetkom invalidskega postopka. Določba 2. odst. 36. čl. zakona nikakor ne pomeni, da bi moral zavarovanec svoje delo iz 1. odst. 36. čl. zakona opravljati najmanj 2 leti v zadnjih treh letih pred nastankom invalidnosti. Zakon ne omejuje, koliko časa bi moral zavarovanec opravljati svoje delo iz 1. odst. 36. čl., pač pa z določbo 2. odst. 36. čl. omogoča le, da se v primeru, ko je zavarovanec neposredno pred uvedbo invalidskega postopka delal in bil v smislu delovnopravnih predpisov trajno razporejen na delovno mesto, na katerem so bili pogoji dela lažji, za svoje delo šteje tisto delo, na katerem je delal pred tem - in so bili pogoji težji -, če je na njem delal najmanj 2 leti v zadnjih treh letih pred uvedbo invalidskega postopka.

Zato bo moralo prvostopenjsko sodišče v novem sojenju razčistiti dejansko stanje ob pravilni uporabi določb 36. čl. zakona. Tožnika bo podrobno zaslišalo o pogojih dela transportnega delavca in če bosta stranki predlagali, pridobilo tudi pojasnila s strani delodajalca; razčistilo vprašanje pokojninske dobe, kar v konkretnem primeru pomeni tudi točno ugotovilo obdobja, v katerih je bil tožnik pri tožencu do zaključka sedaj obravnavanega predsodnega postopka zavarovan; ugotovilo, ali je bil pred sklenitvijo delovnega razmerja v P. opravljen predhodni zdravstveni pregled ter v pozitivnem primeru pridobilo rezultate le-tega ter nato, v kolikor bo izkazano, da tožnik izpolnjuje pogoje dobe za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, zahtevalo dopolnitev že podanega izvedenskega mnenja, zlasti glede na pripombe toženca v vlogi z 12.4.2001 (list. št. 42 in 43) in šele nato o zadevi znova odločilo.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sklep VIII Ips 65/2002
• VDS sklep Pdp 441/2002
• VDS sodba Pdp 1513/2001