VDS sodba Psp 441/2000

Jedro

Tožnik v postopku pred prvostopenjskim sodiščem od obravnave v letu 1998 ni več aktivno deloval. Če bi se udeležil obravnave dne 23.6.2000, na kateri je sodišče prebralo dotlej izvedene dokaze ter izvedlo dokaz s prečitanjem dopolnitve mnenja IK II., bi na tej obravnavi, ki je bila kot prva opravljena po uveljavitvi novega ZPP/99, lahko postopal po določbah 286. čl. tega zakona, po katerem mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke; na poznejših narokih za glavno obravnavo pa lahko stranke navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku. Po teh zakonskih določbah nastopi torej dokazna prekluzija, ki velja tudi za pritožbo (1. odst. 337. čl.ZPP/99). Sodišče od uveljavitve ZPP/99 dalje ne sme več izvajati dokazov po uradni dolžnosti (spremenjen 7. čl. dotlej veljavnega 7. čl. ZPP/77) niti v postopkih, ki do uveljavitve ZPP/99 še niso bili končani. Dopolnitev izvedeniškega mnenja je sodišče prejelo 3.9.1998, v času veljavnosti ZPP/77, ki je v 3. odst. 7. čl. omogočal sodišču izvedbo dokazov po uradni dolžnosti, zato ni podana zatrjevana procesna kršitev.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi delna sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z navedeno delno sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek, da se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in da se mu prizna pravica do invalidske pokojnine ter ugotovilo, da je dokončna odločba toženca, št. I-4.050.712 z dne 24.2.1997 pravilna in zakonita.

Zoper sodbo je vložil pritožbo tožnik, smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve postopkovnih določb.

Pritožba ni utemeljena.

Iz spisa sodišča prve stopnje je razvidno, da se je tožnik udeležil samo obravnave dne 24.2.1998. Za naslednjo obravnavo dne 22.10.1998 vabila ni dvignil in je sodišče zaradi neizkazanega vabila ni opravilo. Vabilo za obravnavo dne 5.11.1998 mu je bilo vročeno 6.11.1998 (povratnica k list. št. 21 v spisu sodišča prve stopnje). Zato je sodišče ni opravilo. Vabil ni dvignil za obravnave dne 26.1.1999, dne 26.2.1999 z dne 8.9.1999, ki jih sodišče zaradi neizakazanih vabil ni opravilo. Za obravnavo dne 23.6.2000 mu je bilo vabilo vročeno po sodnem vročevalcu dne 31.5.2000 (list. št. 38), tožnik pa se obravnave ni udeležil. Sodišče jo je opravilo in obravnavanje zadeve zaključilo ter izdalo izpodbijano sodbo. Iz spisa je razvidno tudi, da je na obravnavi dne 24.2.1998 v navzočnosti tožnika sprejelo dokazni sklep za pridobitev dopolnitve mnenja Invalidske komisije II. stopnje, ki jo je prejelo 3.9.1998 (list. št. 14 in 15). Iz odredbe z dne 12.10.1998 (list. št. 16) pa je razvidno, da je sodišče vabilu za tožnika priložilo tudi navedeno dopolnitev mnenja, ki ga je, kot je navedeno v zapisniku o glavni obravnavi dne 23.6.2000, na tej obravnavi tudi prečitalo.

Tožnik torej v postopku pred prvostopenjskim sodiščem vse od obravnave dne 24.2.1998 ni več aktivno deloval. Če bi se udeležil obravnave dne 23.6.2000, na kateri je sodišče prebralo dotlej izvedene dokaze ter izvedlo dokaz s prečitanjem dopolnitve mnenja IK II., bi na tej obravnavi, ki je bila kot prva opravljena po uveljavitvi (s 14.7.1999) Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in 96/2002; nadalje ZPP/99) lahko postopal po določbah 286. čl. tega zakona. Po določbah 1. in 2. odst. 286. čl. ZPP/99 mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke; na poznejših narokih za glavno obravnavo pa lahko stranke navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku. Po teh zakonskih določbah nastopi torej dokazna prekluzija, ki velja tudi za pritožbo, kot to določa ZPP/99 v 1. odst. 337. čl.. Sodišče pa od uveljavitve ZPP/99 dalje ne sme več izvajati dokazov po uradni dolžnosti (spremenjen 7. čl. dotlej veljavnega 7. čl. ZPP/77) niti v postopkih, ki do uveljavitve ZPP/99 še niso bili končani.

Sicer pa iz pritožbe ni moč zaključevati, da bi tožnik v njej navajal nova dejstva in predlagal nove dokaze, saj glede dejanskega stanja le pavšalno trdi, da so mu "na ZPIZ odrekli vse pravice" in da so mu "diagnoze ponaredili" ter da je predsednica senata prvostopenjskega sodišča "takoj priznala lažne diagnoze in ugotovila, da je tak postopek zakonit". S tem v zvezi pritožbeno sodišče tožniku pojasnjuje, da se v postpku pred sodiščem ne priznavajo diagnoze, pač pa se na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja ugotavlja, ali zavarovanec izpolnjuje pogoje za priznanje invalidnosti ter za razvrstitev v ustrezno kategorijo invalidnosti ali ne, kar je v postopku ugotavljalo prvostopenjsko sodišče.

Ker pritožba ne navaja drugih razlogov, zaradi katerih bi tožnik menil, da je dejansko stanje v izpodbijani sodbi nepopolno ali zmotno ugotovljeno, jo je pritožbeno sodišče skladno z določbami 2. odst. 350. čl. ZPP preizkusilo glede pravilne uporabe materialnega prava. Ker je prvostopenjsko sodišče po ugotovljenem dejanskem stanju, ki ga je v sodbi obširno navedlo, ugotovilo, da pri tožniku še ni prišlo do zmanjšanja delovne zmožnosti za svoje delo strokovni sodelavec I. - arhivar pri Vladi RS, Servis skupnih služb vlade, je pravilno uporabilo materialno pravo, - torej določbe 27. in 34. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 - 7/96), kot je veljal v času toženčevega postopka - in zahtevek za I. kategorijo invalidnosti s pravico do invalidske pokojnine (v tožbi na list. št. 4) kot neutemeljen zavrnilo.

Pritožba pa uveljavlja številne postopkovne kršitve, do katerih naj bi prišlo v postopku pred prvostopenjskim sodiščem tako v zadevi Ps 410/97, kot tudi v zadevi Ps 788/97. S tem v zvezi pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se v tem pritožbenem postopku presoja samo delna sodba, št. Ps 410/97 in v tej zadevi postopek pred prvostopenjskim sodiščem, zato pritožbene navedbe glede zadeve Ps 788/97, ne morejo biti predmet pritožbene presoje delne sodbe Ps 410/97.

Zato pritožbeno pavšalno trditev, da je predsednica senata prvostopenjskega sodišča zapisnik ponaredila, pritožba ne navaja dokazov in tudi iz spisa prvostopenjskega sodišča ne izhaja kaj takega. Prav tako ni izkazana, glede na vse že navedeno v zvezi s številnimi naroki za glavno obravnavo ter tožnikovo neaktivnostjo v postopku, naslednja pavšalna pritožbena trditev, da tožniku predsednica senata prvostopenjskega sodišča ni priznala statusa stranke in da mu ni omogočila niti vpogleda v zapisnike.

Tožnik je na edini glavni obravnavi, ki se jo je udeležil, dne 24.2.1998 res predlagal da se izda sodba zaradi izostanka toženca. Takrat veljavni Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90), ki se je na podlagi zakona uporabljal v R Sloveniji do 13.7.1999, je pogoje za izdajo sodbe zaradi izostanka določal v 332. čl.. Zakon je kumulativno predpisal 6 pogojev, kar pomeni, da so morali biti prav vsi pogoji izpolnjeni za izdajo navedene sodbe. Pritožba pri tem spregleda, da v zadevi že pogoj iz 3. tč. 1. odst. 332. čl. ZPP/77 ni bil izpolnjen, saj je toženec v odgovoru z dne 8.5.1997 na tožbo (list. št. 6) oporekal tožbenemu zahtevku, odgovor na tožbo pa je bil, kot izhaja iz zapisnika o obravnavi z dne 24.2.1998, na kateri je bil tožnik navzoč, tedaj prebran.

Pritožba smiselno oporeka tudi, da je sodišče tedaj sprejelo dokazni sklep, da se pribavi dopolnitev mnenja IK II., izvedbi tega dokaza pa je tožnik na obravnavi oporekal. Dopolnitev mnenja je sodišče prejelo 3.9.1998. Vse navedeno je torej potekalo še v času veljavnosti ZPP/77, ki je v 3. odst. 7. čl. omogočal sodišču izvedbo dokazov po uradni dolžnosti, torej dokazov, ki jih stranke niso predlagale, če je sodišče menilo, da so ti dokazi pomembni za odločitev. Zato prvostopenjsko sodišče z izvedbo navedenega dokaza ni kršilo določb tedaj veljavnega ZPP/77. Sodišče tudi ni postavilo v IK II. kot izvedenca, kar tudi izpostavlja pritožba, pač pa je z dopisom z dne 9.7.1998 (list. št. 12) zahtevalo dejansko od IK II., da poda glede na dotedanje ugotovitve sodišča v sodnem postopku, dopolnitev mnenja, ki ga je IK II. podala v postopku pri tožencu.

Zaradi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo izpodbijano delno sodbo.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cpg 1093/98
• VSK sodba I Cpg 94/2005
• VSL sodba Cpg 1299/94