VDS sodba Psp 318/2000

Jedro

Sodišče je tek zakonitih zamudnih obresti zmotno presojalo po določbah 277. čl. ZOR. Na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS št. Up 219/97 z dne 13.4.2000, v kateri je to opozorilo na vprašanje občasnosti dajatev iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja in na podlagi sodbe Vrhovnega sodišča RS (v drugi zadevi, s podobnim dejanskim stanjem) opr.št. VIII Ips 180/99 z dne 20.6.2000, v kateri je Vrhovno sodišče RS poudarilo, da se pokojnine, invalidnine, dodatki za pomoč in postrežbo ter varstveni dodatki kot pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (3. čl. ZPIZ) po določbah 181. čl. ZPIZ/92 odmerjajo v mesečnih zneskih in izplačujejo za nazaj, se je sodna praksa spremenila. Te dajatve je štelo kot občasne denarne terjatve - ki ne temelje na obveznostih iz civilnega prava - in so kot take glede obrestovanja podvržene uporabi določila iz 1. odst. 279. čl. ZOR. 3. odst. 279. čl. ZOR tudi pri občasnih denarnih dajatvah dopušča uveljavljanje zakonitih zamudnih obresti, a le od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo. Prepoved obrestovanja občasnih denarnih terjatev pa se ne nanaša na plačilo zakonitih zamudnih obresti od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo (3. odst. 279. čl.). ZOR je v tem obsegu določil izjemo od načelne prepovedi obrestovanja občasnih denarnih terjatev, ki je v 1. odst. 279. čl. izrecno predpisana.

 

Izrek

Pritožbi toženca se deloma ugodi ter se sodba sodišča prve stopnje v tč. I izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek na plačilo zakonitih zamudnih obresti od zneskov SIT 37.723,33, SIT 43.645,89, SIT 45.217,14 ter SIT 47.975,38 od 5.12.1992 do 15.7.19993, zavrne.

V preostalem se pritožba toženca zavrne in se v izpodbijanem delu (2. odst. tč. II izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožba tožnika se zavrne in se v izpodbijanem delu (tč. II izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik trpi stroške pritožbe in odgovora na toženčevo pritožbo sam.

Toženec trpi stroške pritožbe sam.

 

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je razsodilo: "I. Tožbenemu zahtevku tožnika, da mu je toženec dolžan plačati zamudne obresti, se delno ugodi. Toženec Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije je dolžan tožniku plačati zamudne obresti od zneskov 37.723,33 SIT, 43.645,89 SIT, 45.217,14 SIT ter 47.975,38 SIT od 5.12.1992 do 15.7.1993. II. Tožbeni zahtevek tožnika, da mu je toženec Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije dolžan plačati zakonite zamudne obresti od zneska 37.723,33 SIT od 1.4.1992 do 5.12.1992, od zneska 43.645,89 SIT od 1.5.1992 do 5.12.1992, od zneska 45.217,14 SIT od 1.6.1992 do 5.12.1992 in od zneska 47.975,38 SIT od 1.7.1992 do 5.12.1992 in od zneska 198.608,00 SIT od 1.8.19992 do 14.12.1992, se zavrne. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka." Zoper sodbo sta vložila po pooblaščencih pritožbi toženec in tožnik. Toženec izpodbija sodbo v ugoditvenem delu (tč. I izreka) ter uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in glede odločitve o stroških postopka (2. odst. tč. II izreka). Tožnik izpodbija sodbo v zavrnilnem delu ter glede odločitve o stroških postopka (1. in 2. odst. tč. II izreka). Uveljavlja vse pritožbene razloge. V odgovoru na pritožbo toženca prereka pritožbene navedbe ter predlaga zavrnitev le-te kot neutemeljene. Pritožba toženca je deloma utemeljena. Pritožba tožnika je neutemeljena. Pri odločanju o toženčevi pritožbi je pritožbeno sodišče glede na določbe 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 do 96/2002) izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah pritožbenega razloga, pri čemer je že po uradni dolžnosti dolžno paziti na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da je prvostopenjsko sodišče pri ugoditvenem delu sodbe materialno pravo zmotno uporabilo. Zato je pritožbi v tem delu ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek, kot je povzet v 1. odst. izreka sodbe pritožbenega sodišča, zavrnilo kot neutemeljen. Neutemeljeno pa toženec izpodbija odločitev prvostopenjskega sodišča o stroških postopka, zato je pritožbeno sodišče pritožbo v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo. Prvostopenjsko sodišče je v novem sojenju zadevo presojalo samo po določbah 277. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 75/89), ki se je na podlagi zakona uporabljal v R Sloveniji do 31.12.2001 in ki je torej veljal tudi v času vložitve tožbe. Ugotovilo je, da je bil toženec z izplačilom določenih zneskov dajatev v zamudi od 5.12.1992 do 15.7.1993 ter za ta čas od njih priznalo tožniku zakonite zamudne obresti. Za presojo zadeve pa je bistveno materialno pravo vprašanje, ali gre pri dajatvah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja za občasne dajatve ali ne. Prvostopenjsko sodišče je v zadevi odločilo skladno s stališči, sprejetimi v nekdanji sodni praksi. Ta pa se je po izdaji razveljavitvenega sklepa pritožbenega sodišča, št. Psp 159/97, z dne 24.4.1998, spremenila, potem ko je Ustavno sodišče RS izdalo odločbo, št. Up 219/97, z dne 13.4.2000, v kateri je opozorilo na vprašanje občasnosti dajatev iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja in ko je nato Vrhovno sodišče RS (v drugi zadevi, s podobnim dejanskim stanjem) s sodbo št. VIII Ips 180/99, z dne 20.6.2000, reviziji delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo. V obrazložitvi sodbe je Vrhovno sodišče RS poudarilo, da se pokojnine, invalidnine, dodatki za pomoč in postrežbo ter varstveni dodatki kot pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (3. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, Ur. l. RS, št. 12/93 - 54/98) po določbah 181. čl. ZPIZ/92 odmerjajo v mesečnih zneskih in izplačujejo za nazaj. Vrhovno sodišče RS zaključuje, da so torej po svoji naravi občasne denarne terjatve - ki ne temelje na obveznostih iz civilnega prava - in kot take glede obrestovanja podvržene uporabi določila iz 1. odst. 279. čl. ZOR/78. Nadalje Vrhovno sodišče RS ugotavlja; da je potrebno uporabiti določbe 3. odst. 279. čl. ZOR, ki tudi pri občasnih denarnih dajatvah dopušča uveljavljanje zakonitih zamudnih obresti, a le od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo; da se prepoved obrestovanja občasnih denarnih terjatev - v kolikor ni z zakonom dovoljeno -, ne nanaša na plačilo zakonitih zamudnih obresti od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo (3. odst. 279. čl.); ter da je ZOR v tem obsegu določil izjemo od načelne prepovedi, ki je v 1. odst. 279. čl. izrecno predpisana. Pritožbeno sodišče je pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS, zavzeto v navedeni sodbi, sprejelo ter ga upoštevalo kot spremembo dotedanje sodne prakse že v sodbi Psp 37/2000, z dne 6.10.2000, kjer je bil v zadevi prav tako tožen ZPIZ Slovenije. Glede na vse obrazloženo je tudi v sedaj obravnavani zadevi obrestni zahtevek potrebno presojati po določbah 3. odst. 279. čl. ZOR/78, ki se je v času vložitve tožbe uporabljal na podlagi zakona v R Sloveniji. Ker prvostopenjsko sodišče te zakonske določbe ni uporabilo, je s tem, ko je zahtevku (delno) ugodilo, zmotno uporabilo materialno pravo. Toženec je izdal odločbo z dne 26.5.1993 (priloga A/2 v spisu sodišča prve stopnje) po Odloku o izplačevanju vojaških pokojnin (Ur. l. RS, št. 4/92). Akontacije vojaških pokojnin se odmerjajo v mesečnih zneskih in se izplačujejo za nazaj, tako kot pokojnine. Torej so po svoji naravi občasne denarne dajatve - ki ne temelje na obveznostih iz civilnega prava - in so kot take glede obrestovanja podvržene uporabi določila iz 1. odst. 279. čl. ZOR. Pravno podlago za priznanje uveljavljanih zamudnih obresti bi torej glede na določbo 1. odst. 279. čl. ZOR moral vsebovati že navedeni ZPIZ/92, ki pa pravice do zakonitih zamudnih obresti od zapadlih, pa neplačanih denarnih dajatev iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja ne določa. Tega ne določa niti Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Ur. l. RS, št. 45/95), niti Zakon o prispevkih za socialno varnost (Ur. l. RS, št. 5/96 - 3/98). ZOR/98 pa v 3. odst. 279. čl. določa, da od občasnih zapadlih denarnih dajatev tečejo zamudne obresti od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo. Samo v tem obsegu je torej zakon določil izjemo od načelne prepovedi, ki je v 1. odst. 279. čl. ZOR izrecno predpisana. V konkretnem primeru pa glede na dejansko stanje, ki je v bistvenih vprašanjih pravilno ugotovljeno, za delno ugoditev tožbenemu zahtevku ni podlage niti v 3. odst. 279. čl. ZOR. Toženec je namreč svojo obveznost do tožnika izpolnil z izplačilom 15.7.1993, kot je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in kar je med strankama očitno nesporno. Tožnik pa je tožbo za plačilo zakonitih zamudnih obresti vložil šele 11.11.1993 (datum na sprejemnem žigu na kuverti k list. št. 1), torej že potem, ko je toženec svojo obveznost izpolnil. Glede na določbo 3. odst. 279. čl. ZOR bi bil tožnik upravičen do zakonitih zamudnih obresti od zneskov, katere je v ugoditvenem delu sodbe priznalo sodišče, le v primeru, če toženec svoje obveznosti ne bi izvršil že pred vložitvijo tožbe na plačilo zakonitih zamudnih obresti. Zaradi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbi toženca delno ugodilo ter spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožbeni zahtevek na plačilo zakonitih zamudnih obresti od že navedenih zneskov za čas od 5.12.1992 do 15.7.1993 kot neutemeljen zavrnilo. Prvostopenjsko sodišče pa je pravilno odločilo s tem, ko je zavrnilo zahtevek na plačilo zakonitih zamudnih obresti od že navedenih glavničnih zneskov za čas do 5.12.1992 ter za izplačilo zakonitih zamudnih obresti od zneska SIT 198.608,00 za čas od 1.8.1992 do 14.12.1992, na kar je tožnik razširil tožbeni zahtevek na zapisnik na obravnavi dne 14.1.1997 (list. št. 25). Kot je razvidno iz priloge A/3 predstavlja razširjeni tožbeni zahtevek zakonite zamudne obresti od dveh zneskov dodatka k pokojnini za čas od 1.8.1992 do 31.8.1992, obeh izplačanih dne 14.12.1992. V toženčevem spisu, št. 9.897.794, ki ga je pribavilo že sodišče prve stopnje, je tudi toženčeva odločba z dne 19.10.1992 o tem, da je tožniku priznal od 1.8.1992 dalje pravico do dodatka k starostni pokojnini po Zakonu o zagotavljanju socialne varnosti slovenskim državljanom, ki so upravičeni do pokojnin iz Republik nekdanje SFRJ (Ur. l. RS, št. 45/92). Tudi navedeni dodatek toženec odmerja v mesečnih zneskih in ga izplačuje za nazaj. Sodišče je ta del tožbenega zahtevka zavrnilo sicer iz razloga, ker je ugotovilo, da toženec do 5.12.1992 še ni bil v zamudi. Glede na že navedeno in obrazloženo materialno pravo pa je z zavrnilnim delom sodbe pravilno odločilo. Znesek SIT 198.608,00, je bil tožniku, kot izhaja iz obvestila pod prilogo A/3 izplačan 14.12.1992, ostali zneski, prav tako navedeni pod točko II izpodbijanega dela sodbe pa, kot že navedeno, dne 15.7.1993, kar je izrecno pojasnil tudi tožnik na obravnavi 24.3.1994 (list. št. 8). Vse to navaja tudi toženec v pripravljalni vlogi z dne 11.4.2000. Torej so bili tožniku vsi glavnični zneski, navedeni pod točko II sodbe, izplačani pred vložitvijo tožbe. Zaradi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče zavrnilo tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo zavrnilni del izpodbijane sodbe. Sodišče je v 2. odst. pod II izreka odločilo tudi, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Zoper stroškovno odločbo se pritožujeta obe stranki, a neutemeljeno. Po določbah 36. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 19/94), kot je pravilno obrazložilo že prvostopenjsko sodišče, nosi vsaka stranka svoje stroške postopka (1. odst.). Zato je v tem delu pritožba toženca, ki tudi sicer zgolj pavšalno zahteva, da se tožniku naloži plačilo stroškov, neutemeljena. Ne glede na to pa pritožbeno sodišče še ugotavlja, da toženec stroškov do zaključka postopka pred prvostopenjskim sodiščem sploh ni priglasil. Prvostopenjsko sodišče je pravilno zaključilo tudi, da v postopku niso nastali t.i. separatni stroški, torej stroški, ki bi jih morala stranka nasprotni stranki povrniti, ker jih je povzročila po svoji krivdi, ali ki so nastali po naključju, ki se je njej primerilo. Temu tudi pritožba toženca ne oporeka, pač pa navaja, da bi bilo pošteno, če bi toženec tožniku stroške povrnil. Za takšno pritožbeno zavzemanje pa glede na že navedene določbe ZDSS ni pravne podlage. Zato je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo tudi v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo. Tožnik in toženec uveljavljata tudi povrnitev pritožbenih stroškov; tožnik za tožbo in za odgovor na toženčevo pritožbo, toženec pa za pritožbo. Glede na že navedene določbe ZDSS je pritožbeno sodišče odločilo, da nosita stranki vsaka svoje pritožbene stroške.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sklep Psp 157/2003
• VDS Sodba Psp 51/99
• VDS sodba Pdp 442/2004