VDS sodba Pdp 433/2001

Jedro

Edini pogoj za izplačilo solidarnostne pomoči je daljša bolezen. Vendar pa je delavec upravičen le do enkratnega izplačila solidarnostne pomoči, tudi če je v bolniškem staležu več let oz. če je neprekinjeno v bolniškem staležu, ki zajema dve koledarski leti.

 

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu delno spremeni tako, da se glasi:

"Tožbeni zahtevek, ki se glasi:

2. Tožena stranka V. V., s.p. je dolžna tožeči stranki B. B. izplačati 22.740,63 SIT neto iz naslova neizplačanih obresti za solidarnostno pomoč za leto 1997, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izstavitve prvostopenjske sodbe dalje do plačila, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe.

3. Tožena stranka V. V., s.p. je dolžna tožeči stranki B. B. izplačati solidarnostno pomoč za leto 1998 v znesku 153.269,00 SIT, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.4.1998 dalje do plačila, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe, se zavrne.

5. Tožeča stranka B. B. je dolžna plačati toženi stranki V. V., s.p. stroške postopka v znesku 11.554,29 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 25.01.2001 dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo."

V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje (točka 1 izreka izpodbijane sodbe).

Tožeča stranka B. B. je dolžna plačati toženi stranki V. V., s.p. stroške pritožbenega postopka v znesku 32.529,84 SIT, v 8 dneh pod izvršbo.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki V. V., s.p., da je dolžna tožeči stranki B. B. izplačati 43.085,84 SIT iz naslova neizplačanih obresti za solidarnostno pomoč za leto 1996, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izstavitve prvostopenjske sodbe dalje do plačila (1. točka izreka sodbe), da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izplačati 22.740,63 SIT neto iz naslova neizplačanih obresti za solidarnostno pomoč za leto 1997, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izstavitve prvostopenjske sodbe dalje do plačila (2. točka izreka sodbe), da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izplačati solidarnostno pomoč za leto 1998 v znesku 153.269,00 SIT, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.4.1998 dalje do plačila (3. točka izreka sodbe), vse v 8 dneh, da ne bo izvržbe. S 4. točko izreka pa je zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se je glasil, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino za neizkoriščenih 11 dni letnega dopusta za leto 1997 v višini 29.900,00 SIT neto, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 30.6.1998 dalje do plači, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe. V 5. točki izreka je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati stroške postopka v skupnem znesku 38.539,50 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodne odločbe dalje do plačila, v 8 dneh, da ne bo izvržbe.

Zoper navedeno sodbo oziroma zoper del, v katerem je bilo tožbenemu zahevku tožnika ugodeno, se je pravočasno pritožila tožena stranka zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da tudi v tem delu tožbeni zahtevek tožnika zavrne in mu povrne plačilo stroškov postopka ter pritožbenih stroškov. V pritožbi navaja, da panožna kolektivna pogodba med delavci in zasebnimi delodajalci v svojem 53. členu, v zvezi s solidarnostno pomočjo govori o upravičenosti delavca do te pomoči le v primeru daljše bolezni, ne pa v primeru seštevanja bolniških staležev, kar naj bi po napačnem stališču sodišča v napadenem delu sodbe pomenilo pridobitev tožnikove pravice do te pomoči. Tožena stranka se tudi ne strinja s stališčem sodišča, da je tožnik upravičen do solidarnostne pomoči avtomatično za vsako leto takoj po preteku treh mesecev staleža. Pritožba tudi navaja, da je solidarnostna pomoč le enkratna pomoč in zato ne gre tožniku za vsako leto, ko je bil v bolniškem staležu oziroma, ko je trajal njegov bolniški stalež daljše obdobje. Pri tem pa se sklicuje tudi na objavljene sodbe VDSS opr.št. Pdp 685/95 z dne 30.1.1995 in Pdp 1173/95 z dne 9.5.1997. Enkratno solidarnostno pomoč (v resnici celo dvakratno oziroma v večjem znesku, kot bi mu šla) pa je tožnik dobil izplačano. Tožnik tudi priglaša svoje stroške pritožbenega postopka.

Pritožba je delno utemeljena.

Po proučitvi dokumentacije v spisu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožba neutemeljena v delu, ki se nanaša na plačilo zamudnih obresti iz naslova solidarnostne pomoči za leto 1996. torej glede točke 1. izreka. Tožnik je bil v letu 1996 upravičen do plačila solidarnostne pomoči, tožena stranka pa mu jo je izplačala z zamudo dne 16.4.1998. Kot izhaja iz izračuna zamudnih obresti, ki ga je predložila tožeča stranka (priloga A 16), so zamudne obresti za obdobje od 1.4.1996, ko je bil tožnik že tri mesece v bolniškem staležu in ko je zapadla njegova pravica do plačila solidarnostne pomoči v skladu z določbo 53. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti zasebnih delodajalcev (Ur.l. RS št. 26/91, 34/96 in 40/97), pa do 16.4.1998, ko je tožena stranka solidarnostno pomoč plačala, nanesel znesek zamudnih obresti 43.085,84 SIT. Glede na datum zapadlosti, ki ga je tožeča stranka pravilno upoštevala s 1.4.1996, ko je bil tožnik že tri mesece v bolniškem staležu in mu je torej za leto 1996 pripadala solidarnostna pomoč, je znesek v točki 1 izreka utemeljen, saj je tožena stranka bila s plačilom solidarnostne pomoči za leto 1996 v zamudi. V tem delu pritožba ni utemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo (353. člen Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002, v nadaljevanju ZPP).

Zahtevka v točki 2 in 3 izreka izpodbijane sodbe, torej zahtevka, ki se nanašata na plačilo neizplačanih obresti za solidarnostno pomoč za leto 1997 v znesku 22.740,63 SIT in za plačilo 153.269,00 SIT iz naslova solidarnostne pomoči za leto 1998, pa nista utemeljena. Pritožba utemeljeno opozarja na prakso pritožbenega sodišča, sodba opr.št. Pdp 685/95 z dne 30.1.1997, v kateri je pritožbeno sodišče zavzelo stališče, da je delavec upravičen le do enkratnega izplačila solidarnostne pomoči ne glede na to, da je bil tožnik zaradi bolezni neprekinjeno odsoten v obdobju, ki zajema dve koledarski leti in zato ni upravičen do izplačila solidarnostne pomoči za vsako leto. Koledarsko leto namreč ni kriterij za upravičenost do solidarnostne pomoči, edini pogoj je le daljša bolezen, ki jo je v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje pravilno štelo kot tromesečno odsotnost z dela. Tako določba 53. člena kolektivne pogodbe med delavci in zasebnimi delodajalci ne daje podlage za večkratno izplačilo solidarnostne pomoči v primeru, če ta neprekinjeno traja dve ali več koledarskih let. Tako tožnik ni bil upravičen do solidarnostne pomoči za leto 1997, zato mu tudi ne gre obrestni zahtevek iz zatrjevane zamude pri plačilu te solidarnostne pomoči, kakor tudi ne solidarnostna pomoč za leto 1998, saj je bil v tem obdobju nesporno 4 ure v bolniškem staležu, 4 ure pa je delal in torej ni šlo za daljšo bolniško odsotnost z dela. Glede na pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje glede trajanja bolniškega staleža in tudi na navedbe v tožbi, v katerih tožnik sam navaja, da je v obdobju od 24.5.1997 do 21.4.1998 opravljal delo v skrajšanem delovnem času, je bilo dejansko stanje v sodbi sodišča prve stopnje pravilno in popolno ugotovljeno, sodišče pa je zmotno uporabilo materialno pravo, saj je štelo, da tožniku zaradi ugotovljenih dejstev pripada solidarnostna pomoč tudi v letu 1997 in 1998. Glede na sprejeto stališče pritožbenega sodišča, da gre le za enkratno denarno pomoč, torej tožniku v letu 1997 ta pomoč ne pripada, čeprav je dejansko bil neprekinjeno odsoten več kot tri mesece, v letu 1998 pa je opravljal delo v skrajšanem delovnem času in torej sploh ni bil odsoten z dela daljše časovno obdobje. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče 2. in 3. točko izreka spremenilo tako, da je v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo (4. točka 358. člena ZPP).

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče spremenilo tudi točko 5 izreka, torej točko glede stroškov postopka. Sodišče prve stopnje je tožniku pravilno priznalo 38.539,50 SIT potrebnih stroškov postopka, toženi stranki pa glede na uspeh (tožeča stranka je glede na zadnjo modifikacijo uspela le z 20%) pripada nagrada po Odvetniški tarifi v znesku 425 točk in 5.400,00 SIT takse za odgovor na tožbo, kar znaša 44.523,00 SIT, povečano za 19% DDV, torej 52.982,37 SIT (podrobnejša specifikacija je razvidna iz priloženega stroškovnika). Po pobotanju in ob upoštevanju, da je tožena stranka uspela le z 20% uspehom, pa je dolžna tožeča stranka plačati toženi stranki stroške postopka na prvi stopnji v znesku 11.554,29 SIT. Pritožbeni uspeh tožene stranke prav tako znaša 80%, zato je pritožbeno sodišče toženi stranki priznalo 125 točk po OT in materialne stroške ter sodno takso v znesku 21.000,00 SIT, kar z DDV znaša 40.662,30 SIT, ob upoštevanju 80% uspeha pa 32.529,84 SIT, kolikor mora tožeča stranka povrniti pritožbenih stroškov toženi stranki (154. in 165. člen ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Pdp 1097/2005
• VDS sodba Pdp 447/2002
• VDS sodba Pdp 1647/2001