VDS sklep Pdp 1070/2002

Jedro

Sodišče je kot odločilna dokaza za ugotovitev obstoja delovnega razmerja v času trajanja vsaj štirih let upoštevalo potrdili podjetja Z.P. d.d.. Pri tem ni upoštevalo, da gre za tuje listine, za katere glede dokazovanja veljajo posebna pravila. Zasebne listine (potrdili podjetja Z.P. d.d.) se morajo praviloma predložiti v izvirniku, nasprotna stanka pa se mora o pristnosti listine izjaviti. Če se oporeka pristnost listine, je treba pristnost dokazati, pri čemer je dokazno breme, da je listina pristna, na strani stranke, ki je listino predložila. V skladu z določbo 2. odst. 226. čl. ZPP mora stranka listini, ki je sestavljena v tujem jeziku, priložiti tudi overjen prevod. Tuja javna listina ima enako dokazno moč kot domača javna listina le v primeru, če je po predpisih overjena in če je podana vzajemnost, razen če ni z mednarodno pogodbo določeno kaj drugega (225. čl. ZPP). Ker sodišče prve stopnje teh pravil o dokazovanju ni upoštevalo, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep tožene stranke št. 495/SG z dne 13.12.1993 in sklep št. 264 z dne 28.1.1994 in odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo v roku 8 dni od pravnomočnosti sodbe. Kar je tožnik zahteval več in to je, da se ugotovi, da delovno razmerje tožnika traja ves čas od nezakonitega prenehanja dalje z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja, kar je tožena stranka dolžna priznati ter mu izplačati vse denarne obveznosti, ki izvirajo iz dela in po delu, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dospetja v izplačilo posameznih mesečnih zneskov do plačila, mu vpisati delovno dobo v delovno knjižico in povrniti povzročene stroške postopka z zamudnimi obrestmi od sprejetja prvostopenjske odločbe do izplačila, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe, je zavrnilo. Zoper zavrnilni del takšne sodbe (2. tč. izreka) se zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in 2. tč. izreka izpodbijane sodbe spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku v tem delu ter toženo stranko obveže na plačilo stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od sprejetja prvostopenjske sodbe do plačila. Zoper ugodilni del izpodbijane sodbe (1. tč. izreka) se iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99 in 96/2002) pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika zavrne. Tožnik v pritožbi navaja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je sicer povsem utemeljeno razveljavilo oba sklepa in odločilo, da je tožena stranka dolžna sprejeti tožnika na delo, hkrati pa je zavrnilo zahtevek za priznanje delovne dobe za nazaj, to je od dne nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Ker je sodišče izpodbijana sklepa razveljavilo za nazaj, je tožnik ves čas izpolnjeval potrebne pogoje za ohranitev delovnega razmerja. Sodišče je tudi zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko na podlagi ugotovitve, da je tožnik toženi stranki junija 1993 izročil potrdilo podjetja Z. P., iz katerega so izhajala dejstva o izpolnjevanju pogoja za ohranitev delovnega razmerja po določbah Zakona o prevozih v cestnem prometu in je tožena stranka imela to potrdilo več mesecev, ni ugotovilo, da je tožena stranka razpolagala s pravno relevantnimi podatki, na podlagi katerih je tožnik izpolnjeval vse pogoje za ohranitev zaposlitve na delih in nalogah voznika avtobusa tudi v času sprejetja nezakonite odločbe o prenehanju delovnega razmerja. Poleg tega je tožnik, čeprav po sprejetju sklepa o prenehanju delovnega razmerja (in pred dokončnostjo tega sklepa), še enkrat predložil toženi stranki potrdilo istega podjetja z dne 16.12.1993. Nepravilna je tudi odločitev glede stroškov postopka, ker je tožnik dokazal pravni temelj nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ima pravico do povrnitve priglašenih stroškov. Tožena stranka v pritožbi navaja, da potrdili podjetja Z. P. nista zadosten in verodostojen dokaz o tem, da je bil tožnik dejansko zaposlen na delovnem mestu v navedenem podjetju, saj gre za potrdili iz tuje države, ki nista bili priznani v smislu določb zakona in nista verodostojen dokaz o obstoju tožnikove aktivne delovne dobe pri podjetju Z. P. in izpolnjevanju zakonskih pogojev. Sodišče glede na določila ZPP o pravočasnosti predložitve dokazov potrdila z dne 20.12.2001 sploh ne bi smela upoštevati pri odločanju, prav tako naknadnega vpisa delovne dobe v delovno knjižico. V zvezi z vpisom delovne dobe navaja, da gre za tuj vpis, ki ni bil verificiran s strani Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, saj ni bil predložen nikakršen dokaz o tem, da naj bi bili plačani ustrezni prispevki za to delovno dobo, kar je pogoj za njeno priznanje. Pritožbi sta utemeljeni. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi ter na podlagi 2. odst. 350. čl. ZPP glede bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti in glede pravilne uporabe materialnega prava. Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje nepopolno oziroma zmotno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o razveljavitvi sklepov tožene stranke oprlo na ugotovitev, da je tožnik v času do uveljavitve Zakona o prevozil v cestnem prometu (ZPCP - Ur. l. SRS št. 45/87) opravljal dela in naloge voznika motornega vozila oziroma voznika v prevozih iz 2. odst. 4. člena ZPCP več kot štiri leta, zaradi česar je tudi po uveljavitvi navedenega zakona na podlagi določbe 2. odst. 57. čl. Zakona o prevozih v cestnem prometu izpolnjeval pogoje za zaposlitev na delovnem mestu voznika avtobusa. Pri tem je kot odločilna dokaza za ugotovitev obstoja delovnega razmerja v času trajanja vsaj štirih let upoštevalo potrdili podjetja Z. P. z dne 16.12.1993 in z dne 20.12.2001, iz katerih izhaja, da je tožnik pri tem podjetju delal na delih in nalogah voznika tovornjaka v času od 15.6.1983 do 23.12.1983 in naknaden vpis delovne dobe v delovno knjižico za navedeno obdobje. Pri tem sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da gre v primeru vseh navedenih dokazov za tuje listine, za katere glede dokazovanja veljajo posebna pravila. Zasebne listine (potrdili podjetja Z. P. d.d.) se morajo praviloma predložiti v izvirniku in stranki sta se dolžni nasproti drugi izjaviti o pristnosti listin. Če se oporeka pristnost listine, je treba pristnost dokazati (tožena stranka je v postopku oporekala pristnosti spornih potrdil in naknadnega vpisa delovne dobe v delovno knjižico), pri čemer dokazno breme pristnosti oziroma nepristnosti ne nosi tisti, ki jo oporeka, ampak njegov nasprotnik, ki se na listino sklicuje, da z njo dokaže dejstva, iz katerih izvaja svoje pravice (Juhart, Civilno procesno pravo FLR Jugoslavije, Univerzitetna založba v Ljubljani, stran 371). V skladu z določbo 2. odst. 226. čl. ZPP mora stranka listini, ki je sestavljena v tujem jeziku, priložiti tudi overjen prevod. Glede naknadnega vpisa delovne dobe v delovno knjižico pritožbeno sodišče dodaja tudi, da gre za tujo javno listino, ki ima enako dokazno moč kot domača javna listina le v primeru, če je po predpisih overjena in če je podana vzajemnost, razen če ni z mednarodno pogodbo določeno kaj drugega (225. čl. ZPP). Iz obrazložitve izpodbijane sodbe (stran 3) ni jasno, kako je sodišče prve stopnje presojalo oziroma ocenjevalo tuj vpis delovne dobe v delovno knjižico (ali kot tujo javno listino, ki ima enako dokazno moč kot domača javna listina ali po prosti presoji) oziroma niso navedeni razlogi, zakaj je sodišče prve stopnje ta vpis upoštevalo kot dokaz o obstoju delovnega razmerja pri podjetju Z. P. d.d. glede na dejstvo, da je tožena stranka ves čas postopka oporekala verodostojnosti tega dokaza. Ker torej sodišče prve stopnje navedenih pravil glede dokazovanja s tujimi listinami ni upoštevalo, je dejansko stanje zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo v 1. tč. in posledično na pritožbo tožnika tudi v 2. tč. izreka razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, da ob upoštevanju gornje opredelitve dokaznega bremena glede pristnosti listin in ostalih navedenih pravil o dokazovanju s tujimi listinami popolno ugotovi dejansko stanje in o zahtevku na novo odloči. Pritožbeno sodišče pripominja, da bo moralo sodišče prve stopnje, v kolikor bo hotelo vpis delovne dobe v delovno knjižico upoštevati kot tujo javno listino, ki ima enako dokazno moč kot domača javna listina, preveriti, ali je z državo, v kateri je prišlo do naknadnega vpisa delovne dobe v delovno knjižico, sklenjena mednarodna pogodba, oziroma če obstaja vzajemnost, sicer pa bo moralo njegovo dokazno moč presojati po prosti presoji, pri čemer pritožbeno sodišče opozarja na časovni zamik pri vpisu, na njegovo nečitljivost in neustrezno mesto vpisa (naknadno vpisana delovna doba se v delovno knjižico vpisuje posebej). O pritožbenih stroških je pritožbeno sodišče odločilo v skladu z določbo 3. odst. 165. čl. ZPP.

 

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 35/2009
• VSL sklep Cpg 1694/94
• VSC sklep Cp 1963/2001