VDS sklep Psp 157/2003

Jedro

Dodatek za rekreacijo je pravica iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki po naravi ni identičen oz. ga ni mogoče enačiti z regresom za letni dopust iz delovnega razmerja, za kar je sicer dopustna direktna tožba. Gre za javno pravno dajatev, ko je tožba dopustna le zoper dokončno odločbo ZPIZ in torej hkrati za zahtevek v smislu 1. tč. 3. odst. 3. člena ZPP, s katerim stranke ne morejo razpolagati, zato niso bili izpolnjeni pogoji za zamudno sodbo iz 1. odst. 318. člena ZPP.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo razsodilo tako, da je toženo stranko zavezalo k plačilu 46.400,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.6.1998 dalje do plačila in k enakemu znesku z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.7.1999 dalje do plačila, vse iz naslova dodatka za rekreacijo za navedeni leti, ker je zaključilo, da so izpolnjeni pogoji od 1. do 4. tč. 318. člena Zakona o pravdnem postopku. Postavilo se je na stališče, da ne gre zahtevek, s katerim stranke ne bi mogle razpolagati, saj naj bi imel dodatek za rekreacijo upokojencem podobno naravo kot regres za letni dopust zaposlenim delavcem.

Zoper zamudno sodbo je tožena stranka vložila pravočasno pritožbo zaradi bistvenih kršitev postopka in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da jo pritožbeno sodišče kot nezakonito odpravi. Soglaša sicer z razlogovanjem sodišča, da se dodatek za rekreacijo izplačuje enkrat letno v višini, ki jo določi skupščina ZPIZ in da se o izplačilu ne odloča s posebnim sklepom, vendar pripominja, da na posebno zahtevo stranke lahko pride tudi do izdaje odločbe o tej pravici. Izplačevanje dodatka za rekreacijo tožnici do leta 1997 še ne pomeni, da je bila do njega dejansko upravičena, saj v obdobju od 1.1.1984 do upokojitve ni bila ves čas zavarovana najmanj od zneska najnižje pokojnine za polno pokojninsko dobo. Tožničina zahteva je bila obravnavana sicer kot predlog za obnovo postopka in s sklepom št. 707385 z dne 13.1.1999 zavržena, o pritožbi zoper ta sklep pa še ni bilo odločeno. Ker tožnica pred vložitvijo tožbe ni postopala po 32. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, bi moralo sodišče tožbo zavreči, ne pa, da je z zamudno sodbo kršilo 30. člen ZDSS in materialno pravo. Le podrejeno prereka tudi dosojeni znesek po višini, saj so bili v letu 1998 in 1999 upokojenci, katerih pokojnina je presegala znesek najnižje pokojnine za polno pokojninsko dobo, opravičeni do dodatka za rekreacijo le v višini 23.200,00 SIT.

Pritožba je utemeljena.

V predmetni zadevi gre za spor o pravici do dodatka za rekreacijo, ki tožnici - uživalki starostne pokojnine od 11.12.1990 dalje, v letu 1998 in 1999 več ni bil izplačan. Ker je dodatek za rekreacijo pravica iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, tako kot vse ostale pravice iz tega zavarovanja, ki so v 4. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92; v nadaljevanju ZPIZ-92) opredeljene kot neodtuljive osebne materialne pravice, ki jih ni mogoče prenesti na drugega in ne podedovati, ga ni mogoče enačiti z regresom za letni dopust iz delovnega razmerja, kot zmotno sklepa sodišče prve stopnje. Gre namreč za javnopravno dajatev, torej za zahtevek v smislu 1. tč. 3. odst. 3. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99; v nadaljevanju ZPP), s katerim stranke ne morejo razpolagati. Določbe ZPIZ-92 so namreč prisilno pravne narave, kar pomeni, da je zavarovancem oz. upokojencem določene pravice mogoče priznati le, kadar so izpolnjeni prav vsi predpisani pogoji, dokazani bodisi v predsodnem upravnem ali sodnem postopku. Dokler pa pravica na predpisan način in po predpisanem postopku s posamičnim upravnim aktom ali sodno odločbo ni priznana, izplačila denarnega zneska ni mogoče naložiti, ker zanj ni ustreznega pravnega temelja. Čeprav se dodatek za rekreacijo upokojencem izplačuje, ne da bi toženec o tem predhodno izdajal konkretne upravne akte, pa to ne pomeni, da v primeru spora o sami upravičenosti do te dajatve, tako kot o vseh ostalih pravicah iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ne bi kot pooblaščeni nosilec na zahtevo stranke bil dolžan odločati s posamičnim upravnim aktom.

Ker iz listin sodnega spisa ne izhaja, da bi bila tožba v predmetni zadevi vložena zoper dokončno odločbo toženca in ker dodatek za rekreacijo ni takšna dajatev, s katero bi stranke lahko razpolagale, ni bilo pogojev za zamudno sodbo. Razen predpostavke, da tožena stranka odgovora na tožbo ni podala v predpisano odrejenem 30-dnevnem roku, ni izpolnjen prav nobeden od nadaljnjih pogojev od 2. do 4. tč. 1. odst. 318. člena ZPP. Glede na to, da je torej v postopku pred prvostopenjskim sodiščem prišlo do absolutne bistvene kršitve iz 7. tč. 2. odst. 339. člena istega zakona, je bilo potrebno pritožbi toženca ugoditi in izpodbijano zamudno sodbo razveljaviti.

V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje najprej preizkusilo obstoj procesne predpostavke za sodni socialni spor, torej ali je tožba sploh vložena v skladu s 30. in 31. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 19/94; v nadaljevanju ZDSS) v zvezi s 3. odst. 253. člena ZPIZ-92. V kolikor bi se izkazalo, da predsodno varstvo ni bilo izčrpano oz., da tožnica ni postopala po 32. členu ZDSS, tožbe ne bo mogoče obravnavati po vsebini. V tem primeru jo bo kot preuranjeno zaradi pomanjkanja procesne predpostavke za meritorno sojenje potrebno zavreči, v nasprotnem pa po vsebini razsojati šele, ko bodo razčiščena vsa pravnorelevantna dejstva za priznanje in izplačevanje sporne denarne dajatve.

 

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Psp 318/2000
• VDS Sodba Psp 51/99
• VDS sodba Psp 23/2003