VDS sodba Psp 134/2002

Jedro

Ker je mogoče zadnje obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje v smislu 254. člena ZPIZ dokazovati le z ustrezno pravno listino - bodisi delovno knjižico ali potrdilom pristojnega nosilca zavarovanja, poslovanje sodišča s tujimi nosilci zavarovanja preko sodišč tuje države, pa bi bilo otežkočeno oz. povezano z nesorazmernimi težavami, je izpolnjen dejanski stan iz 3. odst. 35. člena ZDSS za razveljavitev dokončne upravne odločbe in vrnitev zadeve ZPIZ Slovenije v ponovno upravno odločanje.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zahtevku tožečih strank ugodilo tako, da je odločbo toženca št. P-4.042.055 z dne 13.8.1997 razveljavilo ter mu zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje. Hkrati je izreklo, da kar tožeče stranke zahtevajo več, se zavrne. Zaradi umika tožbe drugotožeče stranke S. T., poročene R. je postopek s sklepom ustavilo. Zaključilo je, da so izpolnjeni pogoji za sojenje v takšnem obsegu, saj tožena stranka ni pravilno ugotovila morebitne zaposlitve pokojnega zavarovanca po 7.8.1981, ter torej ni razčistila niti pogoja zadnjega zavarovanja v R Sloveniji.

Zoper sodbo je tožena stranka vložila pravočasno pritožbo zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in napačno uporabljenega materialnega prava s predlogom, da jo pritožbeno sodišče kot nezakonito odpravi. Meni, da v danem primeru ni razloga za vračanje zadeve v predsodni upravni postopek še zlasti, ker je sodišče že začelo razčiščevati dejansko stanje oz. ugotavljati zadnje zavarovanje pokojnega, nato pa se odločilo zadevo vrniti v upravni postopek. Sodišče bi moralo samo meritorno odločiti o vtoževani pravici do družinske pokojnine, saj ZPIZ Slovenije nima vzpostavljenih stikov z nosilci pokojninskega in invalidskega zavarovanja držav, nastalih na ozemlju nekdanje Republike Bosne in Hercegovine ter Srbije, kot zaključuje sodišče. Pripominja tudi, da je z izpodbijano sodbo razveljavljena le drugostopenjska odločba, v veljavi pa je ostala odločba organa prve stopnje z dne 24.5.1995.

V pisnem odgovoru tožeči stranki prerekata navedbe tožene stranke. Tudi sami predlagata razveljavitev oz. spremembo izpodbijane sodbe v smeri ugoditve zahtevku oz. podrejeno potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Poudarjata, da se zoper sodbo nista pritožili, ker sta upali, da tega ne bo storila niti tožena stranka. Razočarani sta tako zaradi odločitve sodišča, kot vložene pritožbe, ker se v obeh primerih postopek nerazumno zavlačuje.

Pritožba ni utemeljena.

Tožena stranka ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, ki jo je sodišče prve stopnje utemeljeno izdalo na podlagi 3. odst. 35. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 19/94; v nadaljevanju ZDSS). Kljub temu, da je socialni spor, načeloma spor polne jurisdikcije, kar pomeni, da v primeru razveljavitve izpodbijanega upravnega akta sodišče praviloma samo odloči o sporni pravici iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, je v obravnavanem primeru zadeva utemeljeno vrnjena tožencu v ponovno upravno odločanje. Ob pravilni oceni dokazne vrednosti v sodnem postopku predloženih listih od A 5 do A 7, je sodišče pravilno zaključilo, da bi bilo nadaljnje razčiščevanje obstoja ali neobstoja zadnjega zavarovanja v R Sloveniji iz 254. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92, s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-92) dolgotrajno in prav v sodnem postopku povezano z nesorazmernimi težavami, saj je vsako poslovanje sodišča z organi tujih držav mogoče le v okviru pravne pomoči preko sodišč tuje države.

V predsodnem postopku je bila namreč zahteva za priznanje pravice do družinske pokojnine po pokojnem K. T. zavrnjena zgolj ob uporabi 254. člena ZPIZ-92, ker ni bila nedvoumno izključena možnost, da ta po prenehanju zavarovanja 7.8.1981 v R Sloveniji, ne bi bil obvezno zavarovan pri kakem drugem nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja na območju bišve SFRJ. Pri nosilcu zavarovanja R Slovenije je namreč pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ob izpolnjevanju ostalih pogojev, mogoče uveljaviti le, če je pri njem obstojalo zadnje zavarovane. Obstoj ali neobstoj zadnjega zavarovanja pa je mogoče dokazovati le z ustreznimi javnimi listinami, torej delovno knjižico ali s potrdili pristojnih zavodov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje bivših republik nekdanje SFRJ, ki so od leta 1971 vzpostavili matično evidenco zavarovancev in uživalcev pravic na podlagi zakona, sprejetega na ravni nekdanje federacije.

V ponovljenem postopku bo zato tožena stranka postopala v skladu z napotili prvostopenjskega sodišča. Le če bo prepričljivo dokazano, da pokojni po prenehanju zavarovanja v R Sloveniji ni bil obvezno zavarovan pri nosilcih zavarovanja v republikah nekdanje SFRJ, zlasti v Bosni in Hercegovini eventuelno na podlagi opravljanja kmetijske dejavnosti, bo ob izpolnjevanju nadaljnjih pogojev na strani umrlega, kot zavarovanih družinskih članov, mogoče priznati in odmeriti uveljavljano družinsko pokojnino, v nasprotnem primeru pa zahtevo ponovno zavrniti.

Zaradi obrazloženega je bilo potrebno pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje. Drugačne odločitve ne pogojujejo navedbe, niti na predlogi tožečih strank, podanih v odgovoru na pritožbo.

 

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sklep Psp 398/2000
• VDS sodba Psp 110/95
• VDS sodba Psp 400/2002