VDS sodba Psp 11/2001

Jedro

Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo odškodninsko odgovornost tožene stranke (delodajalca) za invalidnost delavke zaradi opustitve ustreznih ukrepov iz varstva pri delu, je podan dejanski stan iz 282. člena ZPIZ. Zato je utemeljeno ugodeno zahtevku za plačilo sorazmernega dela škode, nastale z izplačilom invalidske pokojnine in invalidnine, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku tožeče stranke, tako da je iz naslova odškodninske odgovornosti zaradi opustitve ukrepov iz varstva pri delu toženo stranko zavezalo k plačilu 1.669.232,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 26.848,00 SIT od 22.7.1992 dalje, od zneska 149.128,70 SIT od 20.8.1993 dalje in od zneska 1.493.255,84 SIT od 18.3.1999 dalje do plačila. Hkrati je sklenilo, da trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom na razveljavitev in zavrženje tožbe. Navaja, da naj bi bila jakost zvočnega signala dovolj močna, slišana tudi za J. T. To naj bi izhajalo iz izjave E. M. z dne 23.3.1989, ki se je v času nesreče nahajal približno 5 m od prehoda in je tik pred nesrečo slišal signal hupe viličarja. Zvočni signal viličarja naj bi bil slišen na približno 7,5 m razdalji. Predlaga vpogled v spis Sodišča združenega dela Kranj, opr. št. S 378/90 in dokaz z rekonstrukcijo nezgode ter eventuelno mnenje izvedenca.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku postopalo v skladu z napotili iz sklepa Psp 50/96 z dne 12.11.1996. Izvedlo je dokaze za razjasnitev vseh odločilnih dejstev, jih pravilno dokazno ocenilo in na podlagi prepričljivo ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa ni prišlo niti do kršitev procesnega prava iz 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99; v nadaljevanju ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Izpodbijana ugoditvena sodba je utemeljena z bistveno pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne ponavlja, pač pa na pritožbene navedbe dodaja le še naslednje:

Po 1. odst. 337. člena cit. ZPP sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva oz. predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oz. predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oz. do konca glavne obravnave. Ker tožena stranka v pritožbi niti ne navaja, kaj šele, da bi izkazovala kakršnokoli okoliščino, zaradi katere brez svoje krivde ne bi mogla vsaj na zadnji glavni obravnavi 31.8.2000 predlagati dokaza z rekonstrukcijo nezgode ali eventualno mnenjem izvedenca, njen tovrstni pritožbeni predlog že zato ne more biti upošteven.

Sicer pa je imelo sodišče prve stopnje v razpoložljivi listinski dokumentaciji (fotografija mesta dogodka) in izpovedbah zaslišanih prič, zlasti B. G. - inšpektorja za delo, J. . in J. T. dovolj podlage za logično pravilen in prepričljiv dokazni zaključek, da je do nesreče pri delu 22.3.1989, v kateri je bila poškodovana toženčeva zavarovanka, prišlo zaradi opustitve ukrepov za varno delo, ker na tleh ni bilo ustrezno vidnih znamenj za notranje transportne poti in ker zvočni signal viličarja pred nihajnimi vrati ni bil dan ob pravem času. Tako je prišlo do poškodbe J. T., ko ji je viličar zapeljal čez nogo, v posledici česar je prišlo do njene invalidske upokojitve leta 1991. Posplošene pritožbene navedbe, da naj bi bila jakost zvočnega signala dovolj močna, slišna tudi za J. T. in sklicevanje na izjavo E. M., podano že 23.3.1989, ki pred sodiščem ni bil niti zaslišan, ne pogojuje drugačne odločitve od izpodbijane. Tudi po oceni pritožbenega sodišča temeljni dokazni zaključek prvostopenjskega sodišča na verodostojni izpovedi J. T., da zvočnega signala ni slišala, ki jo pričevanje viličarista J. ., da je zvočni signal dal približno meter in pol pred nihajnimi vrati, le še dodatno potrjuje, saj tudi podatki o meritvah splošnega hrupa v prostoru (med 73 in 76 dB) in jakosti zvočnega signala viličarja pri tej oddaljenosti (74 dB) kažejo na njegovo preglasitev.

Ko torej v času poškodbe toženčeve zavarovanke na delovnem mestu, transportne poti niso bile označene v skladu s Pravilnikom o varstvu pri nakladanju in razkladanju tovornih motornih vozil (Ur. l. SFRJ, št. 17/66), saj je bila ustrezna prometna signalizacija z namestitvijo ogledal postavljena šele po škodnem dogodku (izpoved zaslišanega inšpektorja - list. št. 48 v sodnem spisu) in zvočni signal ni bil dan ob pravem času, je v konkretnem primeru izpolnjen dejanski stan iz 1. odst. 282. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92, s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-92), po katerem ima zavod pravico zahtevati povrnitev povzročene škode od delodajalca, če je zavarovančeva invalidnost posledica tega, ker niso bili izvedeni ustrezni ukrepi za varstvo pri delu. Sodišče prve stopnje je tako razširjenemu tožbenemu zahtevku za plačilo sorazmernega dela škode, izračunane po 286. členu ZPIZ-92, nastale z izplačevanjem invalidske pokojnine ter invalidnine za TO zavarovanki J. T. do vključno 1998, utemeljeno ugodilo in zakonito dosodilo tudi vtoževane zakonite zamudne obresti.

Zaradi obrazloženega je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

 

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cpg 887/2007
• VDS sodba Pdp 1225/99
• VDS Sodba Pdp 744/98