<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDS sodba Psp 185/2000

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za socialne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2003:VDS.PSP.185.2000
Evidenčna številka:VDS02129
Datum odločbe:09.11.2003
Področje:socialno varstvo
Institut:stroški postopka - povrnitev stroškov

Jedro

Z izpodbijanim delom sodbe je zakonito ohranjen v veljavi zavrnilni sklep toženca glede povračila stroškov za zastopanje v predsodnem postopku, saj tudi glede povračila teh stroškov velja v upravnem postopku načelo, da nosi stranka sama svoje stroške za zastopanje. Stroške zastopanja je glede na 3. odst. 114. člena ZUP mogoče le izjemoma naložiti v povračilo, pri čemer se potrebnost in upravičenost zastopanja stranke v upravnem postopku presoja glede na upravno stvar v vsakokratnem primeru. V tem primeru je tožena stranka kljub razveljavitvi posamičnih upravnih aktov iz predsodnega postopka še vedno upravičena do vrnitve preveč danih prejemkov iz naslova nadomestila za brezposelnost in zato niso izkazani pogoji po 3. odstavku 114. člena ZUP za povrnitev stroškov zastopanja.

 

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in v izpodbijanem delu (2. in 3. odst. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke (1. odst. izreka) tako, da je razveljavilo odločbi Republiškega zavoda za zaposlovanje, Območna enota Maribor št. 210-3988/95-13-616 z dne 10.11.1995 in Republike Slovenije, Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve št. 11401-128/96 z dne 5.4.1996 (2. odst. izreka), stroškovni sklep Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve št. 11401-128/96 z dne 5.4.1996 ohranilo v veljavi (3. odst. izreka), ter hkrati izreklo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (4. odst. izreka).

Zoper zavrnilni del sodbe in stroškovno odločbo se pritožuje tožnik po pooblaščencu, smiselno zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava.

Pritožba ni utemeljena.

Za vrnitev preveč izplačanih zneskov denarnih nadomestil med brezposelnostjo Zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Ur. l. RS, št. 5/91, s spremembami; v nadaljevanju ZZZPB), ne predvideva izdaje odločbe v upravnem postopku. Ker ni bilo pravne podlage za upravno odločanje o verzijski terjatvi v upravnem postopku, sta s pravnomočnim neizpodbijanim delom sodbe ob uporabi 1. odst. 35. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 19/94; v nadaljevanju ZDSS) bili izpodbijani upravni odločbi zakonito razveljavljeni. Po 4. alinei 3. tč. 1. odst. 5. člena ZDSS je mogoče verzijsko terjatev uveljavljati neposredno s tožbo pred sodiščem, brez predhodnega upravnega postopka.

Hkrati je z izpodbijanim delom sodbe zakonito vzdržan v veljavi stroškovni sklep toženca. Odločitev je pravilno oprta na 114. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. SFRJ, št. 47/86). Stališče pritožnika, da je bilo v predsodnem postopku zastopanje po pooblaščenem odvetniku potrebno in upravičeno, ker bi sam kot prava neuka stranka težko zastopal svoje pravne interese, ni odločilno. Po 1. odst. 114. člena ZUP velja načelo, da nosi v upravnem postopku praviloma vsaka stranka svoje stroške, vključno za zastopanje in pravno pomoč. Stroške za pravno zastopanje je glede na 3. odst. 114. člena ZUP mogoče le izjemoma naložiti v povračilo. Potrebnost in upravičenost zastopanja na tej zakonski podlagi je potrebno presojati v povezavi s vsakokratno upravno stvarjo ali razmerjem med stranko in upravnim organom oz. nosilcem javnega pooblastila. V konkretnem primeru je tožena stranka kljub razveljavitvi posamičnih upravnih aktov iz predsodnega postopka, še vedno upravičena zahtevati vračilo preveč izplačanih zneskov denarnega nadomestila za brezposelnost, le da lahko terjatev uveljavlja s tožbo neposredno pred sodiščem. Ko torej v konkretnem primeru ni izkazane potrebnosti in upravičenosti zastopanja v smislu 3. odst. 114. člena ZUP-a, pritožba v tej smeri ni utemeljena.

Zakonita je tudi stroškovna odločba izpodbijane sodbe. O priglašenih stroških je pravilno odločeno na podlagi 1. odst. 36. člena ZDSS. Tudi po stališču pritožbenega sodišča ne gre za stanje iz 3. odst. istega člena, saj nepravilna pravna presoja toženca v predsodnem postopku sama po sebi ne pomeni njegovega krivdnega ravnanja. Določbe 17. in 54. člena ZZZPB ter ostale, niti določbe ZDSS, ki veljajo za socialne spore, niso tako popolne in jasne, da bi jih bilo glede vprašanja, ali mora upravni organ v primeru, da ugotovi preplačilo, zahtevati vrnitev z odločbo, ali pa neposredno s tožbo pred sodiščem, mogoče uporabiti samo na en način. Do pravilne interpretacije in uporabe prava glede navedenega vprašanja je mogoče priti le z analizo in medsebojno primerjavo 17. in 54. člena ZZZPB v zvezi z določbami 4. alinee, 3. tč., 1. odst. 5. člena in 30. člena ZDSS, iz katerih tako le posredno izhaja, da se o vrnitvi preplačila v upravnem postopku ne odloča z odločbo. Šele ob takšni razlagalni metodi je mogoče zaključiti, da v konkretni zadevi upravni organ ni imel podlage za izdajo odločbe, pač pa za direktno tožbo pred sodiščem. Drugačno pravno naziranje tožnika glede razlage in uporabe 3. odst. 36. člena ZDSS je zmotno, obširne pritožbene navedbe o povzročeni škodi s sklicevanjem na posamezne določbe ZOR, pa neutemeljene.

Zaradi obrazloženega je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in v izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje. Glede na izid pritožbenega postopka je bilo potrebno hkrati odločiti, da nosi tožnik sam tudi svoje stroške pritožbe.

 


Zveza:

ZUP člen 114, 114/1, 114/3, 114, 114/1, 114/3. ZDSS člen 36, 36/1, 37/3, 36, 36/1, 37/3.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zMjQxOQ==