VDS sklep Psp 398/2000

Jedro

Smrt tujca v tuji državi zaradi udeležbe v tuji vojski ali kot posledica vojne v tuji državi ni riziko obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja v sistemsko-pravni ureditvi R Slovenije. Zato je za odločanje o pravici do družinske pokojnine najprej potrebno razčistiti, ali je sploh mogoče šteti, da je bil pokojni nazadnje zavarovan pri slovenskem nosilcu zavarovanja.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tako, da je razveljavilo drugostopenjsko odločbo toženca št. 35-5025626 z dne 22.8.1997 in kot pravilno ter zakonito potrdilo prvostopenjsko odločitev št. 35-5025626 z dne 22.5.1997 o priznani pravici do družinske pokojnine. Toženca je hkrati zavezalo, da od 1.9.1997 dalje tožnikom izplača zapadle zneske družinske pokojnine skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dne 8.9.1997 in v naprej izplačuje dospevajoče zneske družinske pokojnine. Kar so tožniki zahtevali več, je zavrnilo in hkrati sklenilo, da trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Sodbo izpodbija tožena stranka zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in napačano uporabljenega materialnega prava, s predlogom na njeno odpravo. Meni, da je sodišče o zadevi odločilo preuranjeno. Sklicuje se na 16. člen Zakona o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. SFRJ, št. 23/82), ki se je v Bosni in Hercegovini vse do leta 1998 uporabljal kot republiški predpis. Vsem osebam, zavarovanim na tej pravni podlagi naj bi Bosna in Hercegovina priznala pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Prav zato meni, da v konkretni zadevi sploh ni razčiščeno, ali je izpolnjen pogoj iz 254. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, po katerem lahko pri slovenskem nosilcu zavarovanja pravice uveljavljajo le osebe, ki so bile pri njem nazadnje zavarovane. Tudi glede dosojenih zakonitih zamudnih obresti poudarja, da zanje ni nobene pravne podlage niti v 279. členu Zakona o obligacijskih razmerjih, ki prepoveduje obrestovanje občasnih denarnih dajatev.

Tožeče stranke v pisnem odgovoru prerekajo navedbe tožene stranke in predlagajo zavrnitev pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Ob preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je zaradi pomanjkljivosti postopka ostalo dejansko stanje pomanjkljivo razčiščeno, zato ni mogoč preizkus pravilne uporabe materialnega prava. Tudi sicer sodišče prve stopnje materialnega prava ni pravilno uporabilo, ker ni preizkusilo pogojev po vseh tistih določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92; v nadaljevanju ZPIZ), ki bi jih moralo uporabiti. Pravilno je namreč materialnopravno stališče tožene stranke, da za rešitev predmetne zadeve sploh ni bistven vzrok smrti pokojnega zavarovanca, pač pa dejstvo, da s sistemskopravno ureditvijo obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja Republike Slovenije niso in ne morejo biti pokriti riziki invalidnosti ali smrti zaradi udeležbe tujca v tuji vojski, v tuji državi, niti ni jasno ali in kako je tuja država uredila riziko smrti zaradi vojnih razmer. Bistveno je torej vprašanje, ali je sploh mogoče šteti, da bi bil tožničin pokojni mož nazadnje zavarovan pri slovenskem nosilcu zavarovanja, saj pri njem v skladu s 1. odst. 254. člena ZPIZ pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja lahko uveljavljajo le osebe, ki so bile pri njem nazadnje zavarovane in to tudi tedaj, ko gre za pravice na podlagi mednarodnih pogodb.

Iz delovne knjižice sicer izhaja, da je pokojnemu zavarovancu pri slovenskem delodajalcu TDR Nekovine d.o.o. delovno razmerje prenehalo 26.8.1992, kar ni logično, saj mrliški list izkazuje, da je smrt nastopila že 10.7.1992. Navedeno nasprotje vzbuja dvom o obstoju dejanskega zadnjega zavarovanja v R Sloveniji. Sodišče ni razčiščevalo, kako je lahko prišlo do takšnih razhajanj, niti kako je v Bosni in Hercegovini urejeno zavarovanje državljanov za riziko smrti zaradi vojne v tej državi. Navedeno bi lahko namreč pomenilo, da ne bi bilo mogoče šteti, da bi bil pokojni nazadnje zavarovan v Republiki Sloveniji. Ker to temeljno vprašanje ni razčiščeno, je bilo potrebno izpodbijano ugoditveno sodbo kot preuranjeno razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ponovljenem postopku bo sodišče odpravilo ugotovljeno pomanjkljivost. Ker med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino ni meddržavnega sporazuma o socialni varnosti, bo po uradni dolžnosti ugotovilo vsebino tujega prava, med drugim eventualno ureditev obveznega zavarovanja za primer smrti zaradi vojnih razmer v tej državi. Le v primeru izključitve obveznega zavarovanja pokojnega v času smrti po pravu tuje države in morebitni ugotovitvi, da tožniki niso uveljavili pravice do družinske pokojnine po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju Bosne in Hercegovine iz leta 1998, bo mogoče zanesljivo zaključiti, da je v konkretnem primeru izpolnjen dejanski stan in 254. člena cit. ZPIZ in tožbenemu zahtevku ponovno ugoditi, v nasprotnem primeru pa ga kot neutemeljenega zavrniti.

 

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Psp 134/2002
• VDS sodba Psp 110/95
• Sodba VIII Ips 51/2002