VDS sodba Psp 23/2003

Jedro

Tudi za pravico do dodatka za pomoč in postrežbo najtežje prizadetim upravičencem je odločilen datum dejanskega nastanka sprememb v zdravstvenem stanju, ne pa datum odpusta iz bolnišnice. Ta denarna dajatev iz 3. odst. 141. člena ZPIZ zavarovancem na podlagi 5. odst. 169. člena ZPIZ pripada od prvega naslednjega meseca po nastanku sprememb v zdravstvenem stanju.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in v izpodbijanem ugoditvenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stroške odgovora na pritožbo trpi tožnica sama.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je kot nezakoniti razveljavilo odločbi toženca št. 35-0332.776 z dne 18.11.2000 in št. P-332.776 z dne 13.3.2001 (I. tč. izreka), tožnici priznalo pravico do dodatka za pomoč in postrežbo za najtežje prizadete upravičence od 1.7.2000 dalje v višini 64.146,37 SIT z nadaljnjimi uskladitvami (II. tč. izreka) ter toženo stranko zavezalo, da ji izplača zapadle zneske za čas od 1.7.2000 do 1.11.2000 z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 14.4.2001, že izplačane zneske pa poračuna (III. tč. izreka). Zahtevek v presežku glede zakonitih zamudnih obresti od zapadlosti vsakega posamičnega zneska do plačila je zavrnilo in hkrati sklenilo, da trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (IV. tč. izreka).

Sodbo izpodbija tožena stranka zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotno uporabljenega materialnega prava. Sklicuje se na spisovne podatke, iz katerih izhaja, da je bila tožnica v času od 1.6.2000 do 18.10.2000 hospitalizirana na nevrološki kliniki zaradi težje možganske kapi, v dom starejših občanov pa odpuščena nepokretna in neorientirana ter tetraparetična. Kljub temu, da je bilo potrebno hranjenje po nazogastični sondi in je imela vstavljen trajni urinski kateter, vztraja na stališču, da tujo pomoč in postrežbo za najtežje prizadete potrebuje šele od 18.10.2001 dalje, torej od dneva odpusta iz bolnišnice, saj ji je v času hospitalizacije vso potrebno nego in nadzor nudilo osebje bolnišnice. Glede na 5. odst. 169. člena ZPIZ je do višjega dodatka za pomoč in postrežbo upravičena šele od 1.11.2001 (verjetno mišljeno 2000) dalje. V dokaz predlaga zaslišanje udeležencev.

Tožnica v pisnem odgovoru prereka navedbe tožene stranke, predlaga zavrnitev pritožbe in glede na starost pospešeno reševanje pritožbe. Priglaša stroške za odgovor.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v skladu s 1. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99; v nadaljevanju ZPP) preizkusilo le ugoditveni, torej tisti del sodbe, v katerem tožena stranka v sporu ni uspela. Ugotavlja, da pritožba ne navaja nobenega takšnega dejstva, niti ne ponuja kakršnega koli dokaza v smislu 337. člena ZPP, da bi nastal dvom v pravilnost in zakonitost ugoditvenega dela sodbe, ki ga je sodišče prve stopnje izdalo ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju, pravilno uporabljenem materialnem pravu, v postopku pa ni prišlo niti do kršitev procesnega prava iz 2. odst. 339. člena ZPP, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Ugoditveni del sodbe je obrazložen s pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, zato je na pritožbene navedbe dodati le še naslednje.

V ponovljenem postopku je upoštevaje podatke Splošne bolnišnice Maribor o datumu vstavitve trajnega urinskega katetra in nazogastične sonde (priloga A 10 v sodnem spisu) sodišče pravilno ocenilo dokazno vrednost mnenja invalidske komisije II. stopnje z dne 26.2.2001. Utemeljeno je upoštevalo mnenje le v delu, po katerem tožnica potrebuje pomoč in postrežbo za najtežje prizadete upravičence, ne pa tudi v tistem obsegu, po katerem naj bi bila ta potreba podana šele od 18.10.2000 dalje, ko je bila odpuščena iz Splošne bolnišnice v Mariboru. Ob prepričljivi ugotovitvi, da je bilo zdravstveno stanje tožnice ob odpustu enako kot pred njim, saj ji je bil že 14.6.2000 vstavljen trajni urinski kateter in je od tega dne dalje bila potrebna stalne strokovne pomoči za izvajanje zdravstvene nege, potreba po stalnem nadzoru laične osebe pa je obstajala že od leta 1999, je logično prepričljivo zaključilo, da so zdravstveni razlogi za pomoč in postrežbo najtežje prizadetim upravičencem izpolnjeni že 14.6.2000. Toženkino drugačno pravno naziranje ni sprejemljivo.

Pritožbeno sodišče je že v sklepu opr. št. Psp 37/2002 z dne 20.9.2002 zavzelo materialno-pravno stališče, da je za razrešitev sporne zadeve o upravičenosti do višje denarne dajatve iz naslova dodatka za pomoč in postrežbo bistveno le, ali in kdaj so nastopile takšne spremembe v zdravstvenem stanju tožnice, ki utemeljujejo višjo denarno dajatev. Po 5. odst. 156. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99, s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ) namreč zavarovanci pravice na podlagi invalidnosti, telesne okvare ali potrebe po stalni pomoči in postrežbi drugega, pridobijo z dnem nastanka invalidnosti, telesne okvare oz. z dnem nastanka potrebe po stalni pomoči in postrežbi. Vse spremembe, torej predvsem in v prvi vrsti tudi zdravstvene, ki vplivajo na višino oz. obseg pravice, pa v skladu s 5. odst. 169. člena ZPIZ učinkujejo od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe, s tem, da se lahko novi znesek dajatve izplačuje največ od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in še za šest mesecev nazaj. Za pritožbeno rešitev zadeve je torej odločilno le dejansko poslabšanje tožničinega zdravstvenega stanja tako, da je za zadovoljevanje osnovih življenjskih potreb bil nujen 24-urni laični nadzor in stalna strokovna pomoč za izvajanje zdravstvene nege iz Sklepa o dodatku za pomoč in postrežbo za najtežje prizadete upravičence (Ur. l. RS, št. 77/98), ne pa datum odpusta iz bolnišnice, kot zmotno meni tožena stranka ter pravno povsem irelevantno zatrjuje, da je tožnici v času hospitalizacije potrebno nego in nadzor nudilo osebje bolnišnice.

Ko je torej sodišče prve stopnje prepričljivo ugotovilo obstoj dejanskega stanu iz 3. odst. 141. člena ZPIZ z 14.6.2000, je tožnici od prvega naslednjega meseca po nastanku spremembe, torej od 1.7.2000 dalje, zakonito priznalo višji dodatek za pomoč in postrežbo in kot nezakoniti pravilno razveljavilo izpodbijani odločbi toženca. Zato je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zoper ugoditveni izrek kot neutemeljeno zavrniti. Hkrati je sodišče ob uporabi 1. odst. 36. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 19/94) odločilo, da trpi tožnica sama svoje stroške odgovora na pritožbo.

 

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Psp 323/2001
• VSM sodba I Kp 828/2005
• VDS sklep Psp 157/2003