<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS Sklep Pdp 584/2020

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2020:PDP.584.2020
Evidenčna številka:VDS00042923
Datum odločbe:15.12.2020
Senat:mag. Tanja Pustovrh Pirnat (preds.), dr. Martina Šetinc Tekavc (poroč.), Jelka Zorman Bogunovič
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO
Institut:odvetnik - denarna kazen - žaljive trditve

Jedro

Glede na določbo 109. člena ZPP lahko sodišče izreče denarno kazen po tretjem in četrtem odstavku 11. člena ZPP tistemu, ki v vlogi žali sodišče, stranko ali drugega udeleženca v postopku. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ravnalo skladno s pooblastilom v prvem odstavku 109. člena ZPP, mu ni mogoče očitati, da bi ravnalo neskladno s procesno ali materialno zakonodajo.

Pritožba sicer pravilno opozarja, da se izjave v sporni vlogi ne nanašajo na pooblaščenko tožene stranke, vendar pa za kaznovanje zaradi žalitve ni odločilno, ali so žaljive izjave naperjene zoper toženo stranko samo ali njeno pooblaščenko. Odločilna je objektivna žaljivost izjav.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne v nadaljnji postopek sodišču prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da se pooblaščenec tožeče stranke A.A., odvetnik v B., kaznuje z denarno kaznijo v znesku 300,00 EUR, ki jo mora v roku 15 dni plačati na račun Delovnega sodišča v Mariboru.

2. Zoper sklep se pritožuje odvetnik A.A. (v nadaljevanju pritožnik) zaradi kršitve 10. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP), 39. člena Ustave RS ter vseh pritožbenih razlogov po ZPP. Kot bistveno navaja, da odločitev odstopa od dosedanje sodne prakse, ker je bil kaznovan zaradi besed, namenjenih nasprotni stranki, ki v postopku lahko odgovori na napade nasprotne stranke oziroma sproži ustrezen odškodninski ali kazenski postopek. Zatrjuje kršitev iz 22. člena URS, saj je bil pritožnik v postopku I 388/2020 tarča žalitev drugega odvetnika, pa ta ni bil kaznovan. Trdi, da navedbe v pripravljalni vlogi z dne 26. 8. 2020 niso ne objektivno ne subjektivno žaljive in ne vsebujejo negativnih vrednostnih sodb. Navaja, da je bil sklep o kaznovanju izdan na predlog pooblaščenke tožene stranke, kar ni skladno z ZPP. Pove, da je bil tožnik zaradi neresničnih navedb v odgovoru na tožbo jezen in iritiran, zato je v navedeni pripravljalni vlogi predložil dokaz o tem, da tožena stranka laže, to pa ne more biti podlaga za njegovo kaznovanje. Trdi, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo konteksta, v katerem so bile napisane sporne besede, in se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS Up-614/15 ter zadevo ESČP 40975/08 Čeferin proti RS, v katerih se opozarja na pomen konteksta sodnega postopka oziroma odnos med izpodbijanimi izjavami in dejstvi v zadevi. Sodišču prve stopnje očita, da ni ugotavljalo, kdo je sporno pripravljalno vlogo napisal, z neutemeljenim sklicevanjem na pravila o substituciji pa je kaznovalo pritožnika. Poudarja, da je izrečena denarna kazen disciplinski ukrep in spada v kaznovalno pravo, zato nihče ne more biti kaznovan za dejanje, ki ga ni storil, to pa izhaja tudi iz 109. člena ZPP. Meni, da bi ga sodišče prve stopnje moralo pozvati, naj se izjasni o avtorju pripravljalne vloge ter pojasni podane navedbe. Navaja, da se sporne navedbe sploh ne nanašajo na pooblaščenko, zato zatrjuje kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se mu neupravičeno očita, da je žalil pooblaščenko tožene stranke, spodkopaval njeno strokovnost in kritiziral njeno delo. Zanika, da bi se toženo stranko primerjalo z C.C., saj zapis ne pomeni primerjave, zlasti ne z navedenim kot nacistom po političnem prepričanju, ta očitek sodišča prve stopnje pa se mu zdi žaljiv. Zatrjuje, da zapis ni primerjava in vsebuje dve resnični in dokazani dejstvi: da je tožena stranka v odgovoru na tožbo lagala ter da je bil C.C. vrhunski propagandist, ki je nekoč povedal, da v primeru, če je laž dovolj velika in neverjetna in se konstantno ponavlja, sčasoma ljudje začno vanjo verjeti. Opozarja na stališča Ustavnega sodišča RS v zadevi Up‑614/15, da je treba razlikovati med izjavami o dejstvih in vrednostnimi sodbami ter da ugotovitev objektivne žaljivosti izjav sama po sebi ne pomeni, da je pritožnik presegel meje sprejemljive kritike. Dalje opozarja, da se svoboda izražanja po 10. členu ESČP nanaša tudi na informacije, ki žalijo, šokirajo in motijo (odločba Ustavnega sodišča RS Up-381/14). Kot zmotnemu nasprotuje zaključku, da je za kaznovanje odvetnika dovolj ugotovitev objektivnega kriterija žaljivosti izjave, temveč bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti tudi namen žaljivosti oziroma zaničevanja, česar v spornih izjavah ni. Zatrjuje, da izpodbijani sklep ni ustrezno obrazložen, saj bi moralo sodišče v primeru posega v svobodo izražanja presojati kriterije: 1. pravno podlago za poseg, 2. legitimni cilj, ki ga zasleduje, 3. ali gre za poseg, ki je nujen v demokratični družbi, ter 4. ali je bil poseg sorazmeren z zasledovanim legitimnim ciljem, pri čemer je treba omejitve svobode izražanja razlagati ozko. Sklicuje se na sklep Vrhovnega sodišča RS II Kp 8696/14 in na odločbo Ustavnega sodišča RS Up-455/15. Zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava, saj izpodbijani sklep krši pritožnikovo pravico do izražanja iz prvega odstavka 39. člena URS in 10. člena EKČP. Opozarja na zastraševalni učinek kaznovanja odvetnikov. Meni, da je za kaznovanje odvetnika obvezna ocena nujnosti izreka kazni v demokratični družbi zaradi varovanja avtoritete in nepristranskosti sodišča. Predlaga razveljavitev sklepa in odpravo denarne kazni.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP).

5. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom kaznovalo pooblaščenca tožnika z denarno kaznijo v višini 300,00 EUR zaradi žaljivih trditev v vlogi z dne 26. 8. 2020 na podlagi 109. člena v povezavi z 11. členom ZPP. V navedeni vlogi je tožeča stranka po pooblaščencih odgovorila na navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo, in sicer je v vlogi med drugim zapisano: "Tožnik sicer spoštuje pravico vsakogar, pa tudi tožene stranke, da v sodnih postopkih brani svoje pravne interese in koristi, vendar je pri tem potrebno ohraniti vsaj kanček dostojanstva, poštenosti, legitimnosti, predvsem pa zdrave pameti. Tožnik je šokiran in razočaran nad navedbami in pravnimi naziranji, ki jih je podala tožena stranka v odgovoru na tožbo. Vsakemu povprečno inteligentnemu človeku je popolnoma jasno, da so navedbe tožene stranke neresnične in izmišljene izključno za potrebe tega postopka. Da je temu tako, jasno izhaja iz nelogičnosti in kontradiktornosti trditev tožene stranke. Tožena stranka se v tem postopku (upamo, da nezavedno) poslužuje taktike propagandista C.C., ki je nekoč konstatiral, da ljudje verjamejo lažem, še posebej, če so le-te ekstremne in skrajno nepredstavljive. Trditve tožene stranke so tako neverjetne, da bi marsikdo pomislil, da je nemogoče, da bi komurkoli sploh prišlo na misel, da bi si kaj takega izmislil. To je cilj tožene stranke. Pravna naziranja tožene stranke so povsem zgrešena in neutemeljena, ker temeljijo na neresničnih dejstvih. …. Gre za takšne navedbe, ki jim povprečno inteligenten človek enostavno ne more slediti. Tožena stranka je na glavo obrnila namen, pomen, cilj in koncept delovnega prava, saj je tistim, ki so redno hodili na predavanja delovnega prava, ostalo v spominu, da je delovno pravo civilizacijski dosežek človeštva, ki je plod stoletne borbe delavcev za svoje temeljne pravice ...".

6. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje odstopilo od sodne prakse in kaznovalo pritožnika zaradi besed, namenjenih nasprotni stranki, in ne sodišču. Glede na določbo 109. člena ZPP lahko sodišče izreče denarno kazen po tretjem in četrtem odstavku 11. člena ZPP tistemu, ki v vlogi žali sodišče, stranko ali drugega udeleženca v postopku. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ravnalo skladno s pooblastilom v prvem odstavku 109. člena ZPP, mu ni mogoče očitati, da bi ravnalo neskladno s procesno ali materialno zakonodajo. Ne drži pritožbeno zatrjevanje, da je bil sklep o kaznovanju izdan na predlog pooblaščenke tožene stranke mimo določb ZPP. Sodišče prve stopnje je v njem že uvodoma pojasnilo, da je predlog tožene stranke za kaznovanje pritožnika upoštevalo zgolj kot pobudo, o kaznovanju pa je odločilo po uradni dolžnosti. Tako stališče je tudi skladno s sodno prakso (sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 1500/2015 z dne 17. 9. 2015).

7. Pritožba sicer pravilno opozarja, da se izjave v sporni vlogi ne nanašajo na pooblaščenko tožene stranke, vendar pa za kaznovanje zaradi žalitve ni odločilno, ali so žaljive izjave naperjene zoper toženo stranko samo ali njeno pooblaščenko. Odločilna je objektivna žaljivost izjav. Utemeljeno pa pritožnik uveljavlja, da mu je bila denarna kazen nepravilno izrečena, saj sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo, ali je on podpisal vlogo z dne 26. 8. 2020, pač pa je štelo, da je kot odvetnik, ki svojo dejavnost opravlja individualno (kot nosilec dejavnosti), odgovoren za zapisano tudi, če je vlogo podpisala pri njem zaposlena odvetnica. Z denarno kaznijo je mogoče kaznovati le osebo, ki se je žaljivo vedla, saj gre za ravnanje deliktne narave, tako da zanj lahko odgovarja le neposredno tisti, ki ga stori. Žaljivega zapisa, ki bi ga napisal odvetnik, zaposlen pri odvetniku, ki svojo dejavnost opravlja individualno, ni mogoče šteti za osebno ravnanje odvetnika delodajalca. Glede na to je pritožbeno sodišče moralo izpodbijani sklep o kaznovanju razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek (3. točka 365. člena ZPP).

8. V nadaljnjem postopku bo sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, čigav je podpis na vlogi z dne 26. 8. 2020, ki vsebuje objektivno žaljive izjave, nato pa presoditi, ali so podani kriteriji za dopustnosti izreka denarne kazni podpisniku vloge kot posega v njegovo svobodo izjavljanja iz 39. člena Ustave RS in 10. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin - EKČP (1. pravna podlaga za ukrepanje v obliki kaznovanja odvetnika, 2. legitimni cilj za ta ukrep, 3. ali gre za poseg, ki je nujen v demokratični družbi, ter 4. ali je bil poseg sorazmeren z zasledovanim legitimnim ciljem).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 11, 11/3, 11/4, 109, 109/1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
25.02.2021

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQ1MTE0