VDSS Sodba in sklep Pdp 579/2020

Jedro

Po določbi 31. člena ZDR-1 je kraj opravljanja dela obvezna sestavina pogodbe o zaposlitvi in je treba v primeru spremembe tega pogoja v skladu z 49. členom ZDR-1 skleniti novo pogodbo o zaposlitvi. Tako ni mogoče šteti, da je z vsako odreditvijo dela v drugem kraju od navedenega v pogodbi o zaposlitvi dejansko spremenjen pogodbeno dogovorjen kraj opravljanja dela, saj pogodba o zaposlitvi v konkretnem primeru dejansko določa kraj opravljanja dela. Toženka tožniku zato z odredbami ni odredila dela v drugem kraju, ki se za potrebe uveljavljanja povračila stroškov za prevoz na delo in z dela šteje kot kraj opravljanja dela po pogodbi o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa je dolžna plačati stroške odgovora na pritožbo v višini 279,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženka dolžna tožniku v roku 8 dni za obdobje od julija 2014 do septembra 2018 plačati razliko med povračili stroškov prevoza na delo in z dela in povračili stroškov za uporabo lastnega avtomobila v službene namene v skupni višini 1.348,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih mesečnih zneskov, ki so razvidni iz izreka sodbe, od 16. dne v naslednjem mesecu do plačila (točka I izreka). Toženki je naložilo, da tožniku v roku 15 dni plača stroške postopka v višini 520,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka (točka II izreka). S sklepom pa je toženi stranki naložilo tudi povrnitev stroškov postopka v višini 100,00 EUR.

2. Zoper sodbo in sklep se pritožuje toženka iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in tožeči stranki naloži v plačilo vse stroške v 15 dneh od vročitve sodbe druge stopnje in v primeru zamude še z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku roka za izpolnitev obveznosti. Navaja, da je v nasprotju s smislom, ki ga zasledujeta zakon in kolektivna pogodba (31. in 33. člen ZDR-1 ter 49. člen KPDŽP), stališče sodišča, da bi v primerih, ko je tožena stranka odredila drugo delo s pisnimi odredbami, morala tožena stranka skleniti s tožnikom nove pogodbe o zaposlitvi. Ob takem stališču se postavlja vprašanje, kakšen je sploh smisel teh določb in zakaj je zakonodajalec dopustil odreditev drugega dela. Po pritožbenem stališču za odreditev drugega dela po tretjem odstavku 33. člena ZDR-1 ni nobene ovire. Cilj določbe tretjega odstavka 33. člena je po mnenju tožene stranke prav v tem, da se v takih primerih nove pogodbe o zaposlitvi ali aneksi ne sklepajo vsakič in tudi ni potrebno soglasje delavca. Po stališču tožene stranke bi bilo potrebno v takih primerih analogno uporabiti določila 82. člena KPDŽP, ki ureja režijsko potovanje, to pa ima dejansko vse značilnosti službenega potovanja. Navodilo 637/2017 ni enostranski akt delodajalca, kot to navaja sodišče prve stopnje, zato je razlogovanje sodišča v točki 11, da bi v 2. točki Navodil morali biti navedeni kriteriji za ugotavljanje možnosti prevoza na delo in z dela z javnimi prevoznimi sredstvi, pravno zmotno, saj je povračilo stroškov za uporabo lastnega vozila mogoče le ob upoštevanju prioritete določene v 5. točki Navodila. V obravnavani zadevi ta kriterij ni bil izpolnjen. Tako je pravno zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da Navodilo ne more biti zakonita podlaga za tožnikove terjatve. Sodišče tudi odreka Navodilu značaj kolektivne pogodbe, čeprav KPDŽP v tretjem odstavku 215. člena izrecno določa, da se šteje, da so vprašanja, ki so urejena s splošnimi akti sprejetimi v soglasju s sindikati, urejena s kolektivno pogodbo, ne določa pa, da bi morali biti tudi ti akti objavljeni v uradnem listu, medtem ko je KPDŽP bila objavljena. Razlogi iz točke 12 obrazložitve izpodbijane sodbe so v nasprotju s stališči VDSS v sodbi opr. št. Pdp 153/2015 z dne 17. 9. 2015, saj je sodišče odločilo da je dogovor o izplačilih stimulacije za doseganje boljših rezultatov A. in načinu uveljavitve eskalacije plač iz leta 2009 in 2010 veljaven, ker je bil sprejet v soglasju s sindikati. Ne strinja pa se tudi s stališčem, da sklep Komisije za razlago kolektivne pogodbe ne predstavlja razlage ali priporočila v smislu drugega odstavka 17. člena KPDŽP. Čeprav gre dejansko za ugotovitveni sklep ni dvoma o tem, da je Komisija zavzela stališče, da je bila tudi v času pred uveljavitvijo Navodila volja strank pogodbe enaka, kot so jo kasneje uredili v Navodilu. Posledično se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka.

3. Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem navaja, da je sodba pravilna, napačna pa je pravna argumentacija tožene stranke v pritožbi. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 366. členom ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi. Po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Prav tako ni zmotno uporabilo materialnega prava. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi, ki jih je v utemeljitev svoje odločitve navedlo sodišče prve stopnje, in glede na bistvene pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP) dodaja:

6. Bistveno vprašanje tega spora je, ali je poti, ki jih je po posameznih odredbah o opravljanju drugega dela (dela v drugem kraju, kot je kraj opravljanja dela po pogodbi o zaposlitvi) opravil tožnik, šteti kot službene poti po 205. členu KPDŽP. S tem je povezana vtoževana razlika med plačanimi povračili stroškov prevoza na delo in z dela in povračili v višini stroškov za uporabo avtomobila v službene namene po 208. členu KPDŽP. Tožnik odredb ni izpodbijal, njihova veljavnost pa ne vpliva na vprašanje upravičenosti do višje kilometrine. Za odločitev tudi ni bistveno, ali je toženka tožniku izdala potne naloge ter mu plačala dnevnice.

7. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da poti, ki jih je na podlagi izdanih odredb v spornem obdobju opravil tožnik na postajah v B., C., D., E. in na F., niso poti na delo na sedež delodajalca oziroma kraj, dogovorjen v pogodbi o zaposlitvi (v pogodbi o zaposlitvi z dne 5. 11. 2011 je kot kraj opravljanja dela najprej določena železniška postaja G., v pogodbi o zaposlitvi z dne 6. 6. 2016 je od 1. 6. 2016 do 31. 1. 2017 tožnik opravljal delo na postaji D. in od 1. 2. 2017 pa po pogodbi o zaposlitvi opravlja delo prometnika na postaji F.). Po določbi 31. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) je kraj opravljanja dela obvezna sestavina pogodbe o zaposlitvi in je treba v primeru spremembe tega pogoja v skladu z 49. členom ZDR-1 skleniti novo pogodbo o zaposlitvi. Tako ni mogoče šteti, da je z vsako odreditvijo dela v drugem kraju od navedenega v pogodbi o zaposlitvi dejansko spremenjen pogodbeno dogovorjen kraj opravljanja dela, saj pogodba o zaposlitvi v konkretnem primeru dejansko določa kraj opravljanja dela (prim. odločba VSRS opr. št. VIII Ips 23/2016 z dne 30. 8. 2016). Toženka tožniku zato z odredbami ni odredila dela v drugem kraju, ki se za potrebe uveljavljanja povračila stroškov za prevoz na delo in z dela šteje kot kraj opravljanja dela po pogodbi o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje se je pravilno sklicevalo na sodno prakso v podobnih primerih (odločbe VDSS opr. št. Pdp 542/2015 z dne 22. 10. 2015, opr. št. Pdp 932/2017 z dne 21. 3. 2018, opr. št. Pdp 134/2019 z dne 10. 10. 2019 in opr. št. Pdp 376/2019 z dne 10. 10. 2019) in štelo tožnikove poti za službene poti, za katere mu pripada kilometrina po 208. členu KPDŽP. Pravilno se je sklicevalo tudi na stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevi X Ips 387/2011 z dne 28. 6. 2012, iz katere izhaja, da je službena pot tista pot, ki ne predstavlja rednega dela delavca na sedežu delodajalca oziroma v kraju, dogovorjenem v pogodbi o zaposlitvi.

8. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da po tretjem odstavku 33. člena ZDR-1 ni nobene ovire za odreditev drugega dela delavcu. Iz šestega odstavka tega člena namreč izhaja, da odreditev drugega ustreznega oziroma primernega dela v skladu s tretjim in petim odstavkom tega člena lahko traja najdalj tri mesece v koledarskem letu, tožnik pa je delo opravljal daljši čas. Tudi tretji odstavek 49. člena KPDŽP določa, da lahko delodajalec delavcu pisno odredi, da lahko delavec v primeru nadomeščanja začasno odsotnega delavca ali nenadnega bistveno povečanega obsega dela, začasno opravlja tudi druga dela v drugem kraju in ne le dela na delovnem mestu in kraju, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje tožnik dela na kraju, ki je bil določen v pogodbi o zaposlitvi kot kraj opravljanja dela, ni opravljal, ampak je delo opravljal na kraju, ki je bil določen v odredbi.

9. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da Mnenje komisije z dne 19. 12. 2017 in Navodilo 637 iz leta 2017 posegata oziroma ožita obseg zakonske pravice delavca do povračila stroškov službene poti iz 130. člena ZDR-1, saj lahko hierarhično nižji akti določijo zgolj višji obseg pravic iz naslova službene poti kot jo zagotavlja ZDR-1. Prav tako je pravilno ugotovilo, da niso bili izpolnjeni pogoji za odrejanje drugega dela ne po prvem odstavku in tudi ne po tretjem odstavku 49. člena KPDŽP.

10. Pravilno je stališče, da določilo, da se povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela nanaša tudi na primere opravljanja dela na podlagi odredbe o opravljanju drugega dela in ne more biti predmet enostranskega odločanja delodajalca. Glede na tretji odstavek 9. člena ZDR-1 in 5. člena Zakona o kolektivnih pogodbah (ZKolP, Ur. l. RS, št. 43/2006 in nasl.) je lahko le predmet kolektivne pogodbe, sprejete po določenem postopku. Ker Navodilo 637/2017 ni kolektivna pogodba, kot pravilno izhaja iz točke 12 obrazložitve izpodbijane sodbe (kljub določbi tretjega odstavka 215. člena KPDŽP), pravil ne more urejati drugače kot kolektivna pogodba, zato pomeni obid zakona.

11. Mnenje komisije za razlago kolektivne pogodbe z dne 17. 12. 2017 oziroma ugotovitveni sklep te komisije nista razlaga, ki bi pomenila obvezen način uporabe in izvajanja določb kolektivne pogodbe ter obvezno podlago za odločanje v sporih o pravicah delavcev in obveznostih delodajalca iz kolektivne pogodbe po tretjem odstavku 17. člena KPDŽP, prav tako pa tudi nista "priporočilo" kot strokovni predlog strankam za ureditev določenih vprašanj po četrtem odstavku istega člena. Tako komisija ni pristojna za presojanje, ali je določen akt delodajalca v skladu s kolektivno pogodbo ali ni, saj je to skladno z določbo 6. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.) v pristojnosti delovnega sodišča.

12. Navodilo 637 je bilo sprejeto na podlagi četrtega odstavka 204. člena KPDŽP, ki določa, da se kriteriji za ugotavljanje možnosti prevoza na delo in z dela z javnimi prevoznimi sredstvi določijo s splošnim aktom. Kot je razvidno iz samega naslova navodila, se nanaša na pogoje in način obračunavanja povračila za prevoz na delo in z dela. V obravnavanem primeru pa ni šlo za tožnikov prevoz na delo in z dela, ampak za službeno pot, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Na pravilnost te ugotovitve, zaradi katere je tožnik upravičen do vtoževane višje kilometrine, ne vpliva, da so bili v odredbah o opravljanju drugega dela izrecno priznani stroški prevoza na delo in z dela z avtomobilom.

13. Ker niso podani v pritožbi uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Posledično pa je kot neutemeljeno zavrnilo tudi pritožbo zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo tudi povrnitev stroškov v višini sodnih taks in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

14. Odločitev o stroških postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožniku pa je dolžna povrniti njegove stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče mu je skladno z Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.) priznalo potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP) in sicer: stroške odgovora na pritožbo v višini 375 točk in materialne stroške v višini 2 % in 22 % DDV na odvetniške storitve, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR po OT skupaj znaša 279,99 EUR.

Datum zadnje spremembe:

25.02.2021

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba in sklep Pdp 237/2020
• VDSS Sodba Pdp 206/2020
• VDSS Sodba Pdp 292/2020