VDSS Sklep Pdp 369/2020

Jedro

Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno materialnopravno stališče, da samo dejstvo, da delavec med delovnim časom ne sme zapuščati prostorov delodajalca, ne pomeni kršitve pravice do odmora. Posledično je pravilno presojalo, ali je bilo delo pri toženi stranki glede na samo naravo tega dela organizirano tako, da je bil tožniku zagotovljen 45-minutni odmor med delovnim časom, kadar je delal v izmeni sam. Na podlagi izvedenih dokazov je ugotovilo, da tožena stranka glede na kadrovsko podhranjenost dela nima organiziranega tako, da bi delavcem, ki so sami v izmeni, omogočila koriščenje odmora med delovnim časom v skladu z njegovim namenom (obnovitev psihofizičnih sposobnosti delavca za delo, ki je tudi pogoj za varno opravljanje dela).

Stališče, da bi tožnik moral dokazati, na katere datumsko opredeljene dneve je bil v izmeni sam, da bi mu lahko pripadalo nadomestilo zaradi neizkoriščenega odmora med delovnim časom oziroma plačilo za primopredajo dela, ni pravilno. Pritožba utemeljeno opozarja, da je za odločitev odločilno število izmen v spornem obdobju, ko je delo v izmeni opravljal sam, in ne natančni datumi teh izmen v celotnem vtoževanem obdobju.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 4.099,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 7. 2018 ter povračilo stroškov postopka (I. točka izreka). Tožniku je naložilo, naj toženi stranki plača stroške postopka v višini 793,80 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo zaradi vseh pritožbenih razlogov vlaga pritožbo tožnik. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je odločitev v nasprotju s pravnomočno sodbo Delovnega in socialnega sodišča št. I Pd 546/2017 z dne 29. 3. 2018, izdano v identični zadevi sodelavca. V zvezi s predajo dela je po njegovem mnenju sodišče prve stopnje napačno ocenilo dejansko stanje, glede odmorov med delovnim časom pa napačno uporabilo materialno pravo. Sklicuje se na ugotovitev sodišča prve stopnje, da je delo pri toženi stranki neustrezno organizirano, vendar pa nepravilno ni štelo, da te kršitve pomenijo prikrajšanje pravic delavcev iz delovnega razmerja. Pove, da je primopredaja po koncu delovnega časa njegova delovna obveznost in se sklicuje na 35. člen Pravilnika o obveščanju in poročanju v sistemu varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami, v katerem je določeno, da je predaja službe v A. obvezna in da med dvema izmenama praviloma traja 15 minut. Navaja, da mora operater, ki v izmeni dela sam, zaradi primopredaje dela na delovnem mestu ostati 15 minut dlje oziroma mora priti na delo prej, za ta čas pa ne prejme plačila, kar izhaja iz njegove izpovedi in izpovedi prič. Navaja, da se o predaji dela vodi zapisnik. Pove, da sistem ARDČ ne deluje ustrezno, tako da evidence ne odražajo dejanskega časa opravljene primopredaje, za kar je odgovorna izključno tožena stranka in mu ne bi smelo biti v škodo. Navaja, da se 15-minutne predaje dela danes plačujejo. Meni, da sodišče neutemeljeno ni sledilo izjavam tožnika in dveh prič, napačno pa je povzelo izpoved B.B., zaradi česar je storilo kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nasprotuje ugotovitvi, da je B.B. kot vodja A. sporočil operaterjem, da sklep ministra glede opravljanja 24-urnih izmen ne velja več, temveč je izpovedal, da se v organizacijo dela operaterjev ni vtikal in tudi, da jim nikoli ni dejal, da sklepa iz leta 2001 ne smejo več upoštevati in da je preklican. Povzema njegovo izpoved, da je operaterjem omenil, da se delo opravlja v 12‑urnih izmenah, a je dodal, da so operaterji 24-urne izmene delali sicer na lastno roko, vendar na podlagi sklepa ministra, ki nikoli ni bil preklican. Meni, da izpoved B.B. pomeni, da so sicer zaradi zakonodaje formalno veljale 12-urne izmene, tožena stranka pa je dopuščala 24-urne izmene zaradi kadrovske podhranjenosti v A.. Pove, da je po pravnomočnosti citirane sodbe tožena stranka poleti 2018 postavila nova pravila, pred tem pa je kar 17 let dopuščala takšno prakso, ki jo je glede na izpoved B.B. tudi poznala. Opozarja, da je veljavnost sklepa vezana na popolnjenost delovnih mest v A., do česar še ni prišlo. Po njegovem mnenju na dejansko izvrševanje primopredaj ne vpliva, ali je med vikendi in prazniki opravljal 12- ali 24-urna dežurstva. Dalje zatrjuje, da ni imel možnosti odmora med delovnim časom, kadar je bil sam v izmeni, saj tudi za čas odmora ni smel prekiniti s svojim delom. Pove, da ni odločilno, da v času odmora med delovnim časom ni smel zapustiti prostorov delodajalca, temveč je bistvo nezakonitega ravnanja tožene stranke v tem, da je tožniku kot delavcu v A. odrekla, da bi se v času odmora psihično in fizično odklopil od delovnega procesa in se pripravil na drugi del delovnega dne. Opozarja na namen pravice do odmora, tj., da delavec dela sploh ne opravlja. Nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da ni ustrezno navedel in prikazal števila dni, ko je bil v izmeni sam. Trdi, da je v tožbi za vsak mesec navedel število dni, ko je bil sam v izmeni, česar tožena stranka, razen za nekaj mesecev, ko se je zmotil v seštevku enega dne v mesecu, ni prerekala, saj je bila s temi dejstvi seznanjena, sama pa vodi evidence delovnih izmen operaterjev v A.. Ker tožena stranka števila samostojno opravljenih izmen ni prerekala (z izjemo 9), je po njegovem mnenju treba šteti, da se je s seštevkom takih izmen strinjala. Trdi, da ni bistveno, kateri so bili ti dnevi, pač pa je bistveno število izmen. Navaja še, da zamenjave izmen med operaterji niso vplivale na število izmen, ko je bil sam v izmeni. Pove, da evidence niso neustrezne glede števila opravljenih izmen (razen devetih), morda le glede datumov opravljenih izmen, točni datumi pa za presojo niso važni. Sklicuje se na izpovedi prič, ki so govorile zgolj o menjavi posameznih izmen, ne pa o njihovem opuščanju. Pojasnjuje, da so le občasno zamenjali izmene, in to le ob vikendih ter praznikih. Navaja, da tožena stranka ni zanikala, da so imeli operaterji tudi po menjavah izmen še vedno enako število opravljenih izmen. Ker je vse izmene vikendov oziroma praznikov enako ovrednotil po višini, trdi, da je višino zahtevka mogoče preveriti. Meni, da je tožbeni zahtevek natančno specificiran. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo odgovarja, predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. Neutemeljeno se uveljavlja kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami, zapisniki oziroma spisi. Zatrjevane protispisnosti v zvezi s povzemanjem izpovedi priče B.B. v izpodbijani sodbi ni, iz same pritožbe pa je razvidno, da tožnik nasprotuje dokazni oceni te izpovedi, kar predstavlja pritožbeni razlog nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja.

7. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi odločalo o nadomestilu zaradi neizrabljenega časa odmora med delovnim časom in o plačilu za delo za čas primopredaj. Tožnik je trdil, da tedaj, ko je bil v izmeni sam, ni mogel izrabiti odmora med delovnim časom iz 154. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl. – ZDR-1), po opravljeni izmeni pa je bil skladno s 35. členom Pravilnika o obveščanju in poročanju v sistemu varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami dolžan opraviti primopredajo, za to opravljeno delo pa ni prejel plačila. Tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo na podlagi ugotovitve, da predložene evidence o opravljenih izmenah niso verodostojne, saj so tožnik in drugi delavci-operaterji med seboj dogovorno menjavali izmene, tako da ni mogoče ugotoviti, na katere datume je tožnik opravljal delo v izmeni sam.

8. Pravico do odmora med delovnim časom ureja 154. člen ZDR-1, ki določa, da ima delavec, ki dela polni delovni čas, med dnevnim delom pravico do odmora, ki traja 30 minut (prvi odstavek). Dolžina odmora se v primeru neenakomerne razporeditve ali začasne prerazporeditve delovnega časa določi sorazmerno dolžini dnevnega delovnega časa (tretji odstavek). V načelu je delavec za delo, tako redno kot nadurno, upravičen do plačila (44. in 126. člen ZDR-1). V predmetni zadevi se obravnavajo navedeni zahtevki iz delovnega razmerja, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ne pa odškodninski zahtevek ali zahtevek zaradi neupravičene obogatitve po Obligacijskem zakoniku (Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl. – OZ).

9. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno materialnopravno stališče, da samo dejstvo, da delavec med delovnim časom ne sme zapuščati prostorov delodajalca, ne pomeni kršitve pravice do odmora. Posledično je pravilno presojalo, ali je bilo delo pri toženi stranki glede na samo naravo tega dela organizirano tako, da je bil tožniku zagotovljen 45-minutni odmor med delovnim časom, kadar je delal v izmeni sam. Na podlagi izvedenih dokazov je ugotovilo, da tožena stranka glede na kadrovsko podhranjenost dela nima organiziranega tako, da bi delavcem A., ki so sami v izmeni, omogočila koriščenje odmora med delovnim časom v skladu z njegovim namenom (obnovitev psihofizičnih sposobnosti delavca za delo, ki je tudi pogoj za varno opravljanje dela).

10. Stališče, da bi tožnik moral dokazati, na katere datumsko opredeljene dneve je bil v izmeni sam, da bi mu lahko pripadalo nadomestilo zaradi neizkoriščenega odmora med delovnim časom oziroma plačilo za primopredajo dela, ni pravilno. Pritožba utemeljeno opozarja, da je za odločitev odločilno število izmen v spornem obdobju, ko je delo v izmeni opravljal sam, in ne natančni datumi teh izmen v celotnem vtoževanem obdobju. Pravilno opozarja tudi na to, da je tožena stranka v odgovoru na tožbo le delno prerekala število izmen, ko je tožnik delal sam, ter na dejstvo, da so si delavci-operaterji običajno med konci tedna ali za praznike med seboj izmene menjali zaradi kadrovske podhranjenosti in potreb dela, niso pa jih opuščali. Ker je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek že na podlagi ugotovitve, da tožnik ni datumsko opredelil izmen, v katerih je delal sam, ter zmotnega materialnopravnega stališča, da je to odločilno, je bilo treba pritožbi ugoditi in sodbo razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP).

11. V novem sojenju bo sodišče prve stopnje moralo ugotoviti število izmen, ko je tožnik delal sam in opravljal primopredajo. Nato bo moralo izračunati višino nadomestila zaradi neizrabljenega odmora med delovnim časom in višino plačila za neplačani čas opravljenih primopredaj, saj se z vprašanjem višine še ni ukvarjalo zaradi zavrnitve zahtevka po temelju. V primeru, da ne bo moglo ugotoviti natančne višine denarnega zneska, do katerega je tožnik upravičen, naj odloči skladno s prvim odstavkom 216. člena ZPP po prostem preudarku.

12. Po določbi 355. člena ZPP sme pritožbeno sodišče, če je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, izjemoma razveljaviti sodbo sodišča prve stopnje in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, če glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti. Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega stališča ni ugotavljalo števila izmen ter posledično sploh ni odločalo o višini pripadajočega nadomestila za neizrabljeni odmor med delovnim časom ter plačila za čas primopredaj ter je v zvezi s tem ostalo dejansko stanje v celoti neugotovljeno, pritožbeno sodišče ni moglo samo dopolniti postopka oziroma odpraviti pomanjkljivosti, saj bi moralo v celoti ugotavljati relevantno dejansko stanje glede višine. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek v skladu z zavzetimi stališči pritožbenega sodišča. Razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje ne bo bistveno podaljšala trajanja sodnega postopka, prav nasprotno, postopek bi se podaljšal zaradi izvajanja dokaznega postopka pred pritožbenim sodiščem. Glede na navedeno z razveljavitvijo in vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ne bo kršena pravica strank do sojenja v razumnem roku. Pritožbeno sodišče bi v nasprotnem primeru prevzelo vlogo sodišča prve stopnje, kar ni namen določbe 355. člena ZPP, saj bi bila s tem strankam odvzeta ustavna pravica do pritožbe zoper ugotovljeno dejansko stanje. V primeru, ko si nasproti stojita dve ustavni pravici, in sicer pravica do sojenja v razumnem roku, ki je določena v 23. členu Ustave Republike Slovenije (URS; Uradni list RS, št. 33/91-I in nasl.), in pravica do pritožbe iz 25. člena URS, je treba po mnenju pritožbenega sodišča dati prednost pravici do pritožbe.

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK:

Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357.a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

Rok za pritožbo zoper ta sklep ne teče na podlagi Odredbe predsednika Vrhovnega sodišča RS o posebnih ukrepih iz 83.a člena Zakona o sodiščih zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni COVID-19 na območju Republike Slovenije z dne 13. 11. 2020. Rok za pritožbo začne teči prvi naslednji dan po javno objavljenem preklicu navedene odredbe predsednika Vrhovnega sodišča RS.

Datum zadnje spremembe:

10.02.2021

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 160/2013
• VDSS Sodba in sklep Pdp 146/2021
• VDSS Sodba Pdp 443/2022