VDSS Sodba Pdp 555/2020

Jedro

Zmotno je stališče pritožbe, da sodišče prve stopnje, ki je zaradi neplačila predujma za izvedenino opustilo izvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca finančne stroke, izračuna tožnikovega prikrajšanja ne bi smelo opraviti samo. Ker je bilo tožniku pripadajoče zneske iz naslova nadurnega dela mogoče izračunati z uporabo osnovnih matematičnih operacij odštevanja in množenja, je imelo sodišče za tak izračun vso potrebno strokovno znanje, česar ni bilo dolžno dodatno obrazlagati.

Pritožba s sklicevanjem na sodno prakso Vrhovnega sodišča neutemeljeno uveljavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje tožbo v delu, ki se nanaša na obračun davka in prispevkov, zavreči na podlagi določbe 274. člena ZPP, ker ta zahtevek ni predmet sodnega varstva. Vrhovno sodišče RS je v zadevi VIII Ips 226/2017 res poudarilo, da sodišče v delovnih sporih ne odloča o tem, ali je delodajalec dolžan obračunati in plačati davek in prispevke oziroma od katerih osnov jih je dolžan obračunati in plačati, saj gre v tem obsegu za javnopravno razmerje med izplačevalcem in pristojnimi davčnimi organi. Vendar pa ima tožnik kot delavec po določbah ZDR-1 pravico do bruto plače, v sodni praksi Vrhovnega sodišča pa do sedaj še ni bila sprejeta nobena odločitev, iz katere bi izhajalo, da delavec pred delovnim sodiščem ne more uveljavljati pravice do bruto plače, oziroma da nima sodnega varstva glede uveljavljanja te pravice. Tudi iz navedene sodbe VIII Ips 226/2017 (ki se sicer nanaša na odškodnino zaradi kršitve pravice delavca – vojaka do tedenskega počitka na misiji) tak zaključek ne izhaja. Sodišče prve stopnje je zato toženi stranki pravilno naložilo obračun bruto zneskov in izplačilo ustreznih neto zneskov, nasprotno pritožbeno uveljavljanje pa je neutemeljeno.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v 4. alineji prvega odstavka I. točke izreka delno spremeni, tako da se sodba v tem delu na novo glasi:

"Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od bruto zneska 3.208,40 EUR obračunati davek in prispevke, neto znesek pa izplačati tožeči stranki z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 1. 2017 dalje do plačila;

v presežku, to je za obračun bruto zneska 261,60 EUR in izplačilo ustreznega neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 1. 2017 dalje do plačila, se tožbeni zahtevek zavrne."

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v prvem odstavku I. točke izreka sodbe toženi stranki naložilo, naj tožniku obračuna davek in prispevke od bruto zneska 1.464,54 EUR za leto 2013 (1. alineja), od bruto zneska 1.095,05 EUR za leto 2014 (2. alineja), od bruto zneska 3.299,40 EUR za leto 2015 (3. alineja), od bruto zneska 3.470,00 EUR za leto 2016 (4. alineja) in od bruto zneska 2.054,61 EUR za leto 2017 (5. alineja), nato pa tožniku izplača ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datumov, navedenih v izreku sodbe, do plačila. V drugem odstavku I. točke izreka sodbe je zavrnilo višji tožbeni zahtevek do skupno vtoževanega bruto zneska 16.250,00 EUR. V II. točki izreka sodbe je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku iz naslova poklicnega zavarovanja plačati mesečno po 73,14 EUR za obdobje od decembra 2012 do marca 2017, in mesečno po 63,25 EUR za obdobje od aprila 2017 do junija 2017, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V III. točki izreka sodbe je zavrnilo pobotni ugovor tožene stranke v znesku 802,51 EUR, v IV. točki izreka sodbe pa je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2. Zoper ugodilni del sodbe v prvem odstavku I. točke izreka sodbe in zoper odločitev v IV. točki izreka sodbe, da sama krije svoje stroške postopka, se pritožuje tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka s stroškovno posledico, oziroma njegovo razveljavitev in v tem obsegu vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi uveljavlja, da se je tožnik s tem, ko ni založil predujma za izvedenino izvedenca finančne stroke, odrekel ugotavljanju višine prikrajšanja iz naslova opravljenih nadur, zato je sodišče prve stopnje z izpodbijano odločitvijo prekoračilo svoja pooblastila. Poleg tega je bil prepozen tožnikov dokazni predlog na naroku za glavno obravnavo 26. 6. 2020, naj izračun opravi sodišče. Opozarja, da so za zbiranje procesnega gradiva skladno z razpravnim načelom primarno odgovorne stranke in da določba prvega odstavka 34. člena ZDSS-1 ne razbremenjuje strank njihovega trditvenega in dokaznega bremena. Glede na to, da je sodišče prve stopnje tožniku vročilo poziv za založitev predujma za postavitev izvedenca finančne stroke, je očitno menilo, da za ugotavljanje višine plačil za opravljene nadure nima potrebnega strokovnega znanja. Ker v razlogih sodbe ni pojasnilo, zakaj si je premislilo in višino teh plačil izračunalo samo, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zatrjuje tudi obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se ni imela možnosti izjaviti o izračunu, na katerem je sodišče utemeljilo svojo odločitev. Uveljavlja, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano odločitvijo prekoračilo tožnikovo trditveno podlago, saj iz te ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka za plačilo nadur za meseca januar in februar 2013. Tožnik je v pripravljalni vlogi z dne 23. 2. 2019 nadure zatrjeval le na obdobje od marca 2013 dalje. Sodišče prve stopnje je tožniku neutemeljeno prisodilo plačilo za nadure za mesece od januarja do julija 2013, saj je po spremembi tožbenega zahtevka plačilo nadur za to leto zahteval le za mesece januar, februar in marec. Tudi za leto 2016 je tožnik po modifikaciji tožbenega zahtevka plačilo nadur zahteval le za meseca januar in februar, zato mu je sodišče prve stopnje neutemeljeno prisodilo plačilo za nadure, opravljene v mesecih od aprila do oktobra 2016. Opozarja, da tožnik po spremembi tožbe nadur za leto 2017 ni več zatrjeval. Zatrjuje obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker višine prisojenih zneskov ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je pripadajoče zneske ugotovilo le za posamezna leta, ne pa tudi za posamezne mesece. Poleg tega je v drugem, tretjem in četrtem odstavku 6. točke obrazložitve sodbe ugotovilo pripadajoče zneske za leto 2014, zato sta obrazložitev in izrek sodbe (v katerem je te zneske tožniku prisodilo za leta 2013, 2014 in 2015) med seboj v nasprotju. Nasprotuje višini prisojenega zneska za leto 2016, saj je tožnik glede na 520 opravljenih nadur in urno postavko 6,17 EUR upravičen do 3.208,40 EUR, in ne do 3.470,00 EUR, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje. S sklicevanjem na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS nasprotuje odločitvi v prvem odstavku I. točke izreka sodbe, da je dolžna od prisojenih bruto zneskov obračunati davek in prispevke. Ta tožbeni zahtevek ni predmet sodnega varstva, zato bi sodišče prve stopnje tožbo v tem delu moralo zavreči. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Sodišče prve stopnje pa je na sicer pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo (glede prisojenega bruto zneska za nadure, opravljene v letu 2016). V preostalem delu je izpodbijana odločitev materialnopravno pravilna.

5. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu "voznik tovornega vozila v mednarodnem prometu" od decembra 2012 dalje. V tem sporu od tožene stranke zahteva plačilo za delo preko polnega delovnega časa za obdobje od decembra 2012 do junija 2017, ter plačilo prispevkov za poklicno zavarovanje, ker je kot poklicni voznik v mednarodnem prometu letno prevozil več kot 120.000 kilometrov in vozil več kot 80 % delovnega časa. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku za plačilo nadurnega dela ugodilo do skupnega bruto zneska 11.383,60 EUR od vtoževanega bruto zneska 16.250,00 EUR, v preostalem delu pa je tožbeni zahtevek iz tega naslova zavrnilo. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek za plačilo prispevkov iz naslova poklicnega zavarovanja in pobotni ugovor tožene stranke za plačilo zneska 802,51 EUR, ker terjatev, ki jo je tožena stranka uveljavljala v pobot, ni bila istovrstna terjatvam, ki so bile prisojene tožniku iz naslova nadurnega dela. Ker se tožena stranka pritožuje le zoper ugodilni del odločitve glede plačila za nadurno delo, pravilnost odločitve o zavrnitvi pobotnega ugovora ni predmet preizkusa pritožbenega sodišča.

6. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba in je podana v primeru, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti nima, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo.

7. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje ni ustrezno obrazložilo, na kakšen način je izračunalo višino tožnikovega prikrajšanja iz naslova nadurnega dela. Iz 5. točke obrazložitve sodbe jasno izhaja, da je obseg opravljenih nadur ugotovilo tako, da je od števila ugotovljenih delovnih ur iz dopolnilnega izvedenskega mnenja izvedenca prometne stroke (zoper katerega stranki nista imeli pripomb) odštelo skupno število ur rednega dela in nadur, ki so razvidne iz obračunskih listov za tožnika, pri čemer je v šestem odstavku navedene točke obrazložitve opravilo tudi natančnejši prikaz tega izračuna (z navedbo konkretnih številk) za mesec januar 2013. Ugotovljen obseg nadur po posameznih mesecih in letih je nato pomnožilo z vrednostjo osnovne urne postavke, povečane za 35 % dodatek, kot to določa tretji odstavek 33. člena Kolektivne pogodbe za obrt in podjetništvo (Ur. l. RS, št. 92/2013 in nasl.), kar je obrazložilo v prvem odstavku 6. točke obrazložitve sodbe. Glede na vse navedeno je izračun sodišča prve stopnje zadostno obrazložen, pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka v zvezi s tem pa ni utemeljen.

8. Neutemeljeno je tudi pritožbeno uveljavljanje, da višine prisojenih zneskov ni mogoče preizkusiti, ker je sodišče prve stopnje ugotovilo le skupne zneske tožnikovega prikrajšanja po posameznih letih. Sodišče prve stopnje je obseg opravljenih in neizplačanih nadur ugotovilo tako po posameznih mesecih, kot po posameznih letih (sedmi do enajsti odstavek 5. točke obrazložitve sodbe), višino urne postavke pa je pravilno ugotovilo le po posameznih letih (drugi do šesti odstavek 6. točke obrazložitve sodbe), saj se v primeru neenakomerno razporejenega delovnega časa, v katerem je delo opravljal tožnik, po drugem in tretjem odstavku 33. člena Kolektivne pogodbe za obrt in podjetništvo polni delovni čas upošteva kot povprečna delovna obveznost v obdobju 12 mesecev, pri čemer se delavcu presežki ur izplačajo po zaključku tega referenčnega obdobja.

9. Pritožba sicer pravilno navaja, da je sodišče prve stopnje v drugem, tretjem in četrtem odstavku 6. točke obrazložitve sodbe zmotno navedlo, da zneski 1.464,54 EUR, 1.095,02 EUR in 3.299,40 EUR predstavljajo pripadajoče zneske za leto 2014. Vendar pa iz drugih delov obrazložitve in predvsem iz izreka sodbe jasno in nedvoumno izhaja, da je pri teh zapisih prišlo do očitne pomote, in da se znesek 1.464,54 EUR v drugem odstavku 6. točke obrazložitve sodbe v resnici nanaša na leto 2013, znesek 3.299,40 EUR iz petega odstavka iste točke pa na leto 2015. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka v zvezi s tem zato ni podana.

10. Zmotno je stališče pritožbe, da sodišče prve stopnje, ki je zaradi neplačila predujma za izvedenino opustilo izvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca finančne stroke, izračuna tožnikovega prikrajšanja ne bi smelo opraviti samo. Ker je bilo tožniku pripadajoče zneske iz naslova nadurnega dela mogoče izračunati z uporabo osnovnih matematičnih operacij odštevanja in množenja, je imelo sodišče za tak izračun vso potrebno strokovno znanje, česar ni bilo dolžno dodatno obrazlagati. Tožena stranka mu zato v pritožbi neutemeljeno očita, da ni pojasnilo, zakaj si je premislilo in višino tožnikovega prikrajšanja ugotavljalo brez pomoči izvedenca. Neutemeljeno je tudi pritožbeno opozarjanje, da je tožnik predlog, naj izračun opravi sodišče, podal (šele) na naroku za glavno obravnavo 26. 6. 2020. Tak predlog stranke ni dokazni predlog v smislu prvega odstavka 7. člena ZPP in 212. člena ZPP, zato ni podvržen pravilu o prekluziji iz 286. člena ZPP.

11. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno zatrjuje bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se ni imela možnost izjaviti o izračunu tožnikovega prikrajšanja, opravljenega s strani sodišča. Kot že navedeno, je sodišče prve stopnje višino plačila za opravljene nadure izračunalo ob upoštevanju števila delovnih ur, ugotovljenih v dopolnilnem izvedenskem mnenju izvedenca prometne stroke, ki ga je tožena stranka sprejela kot pravilnega, in ob upoštevanju podatkov iz obračunskih listov plač za tožnika, ki jih je v spis vložila tožena stranka. Ker torej izračun sodišča prve stopnje temelji zgolj na dejstvih, ki s strani tožene stranke bodisi niso bila prerekana bodisi niso bila sporna, ter na pravni podlagi (določbi 33. člena Kolektivne pogodbe za obrt in podjetništvo), ki med strankama prav tako ni bila sporna, s pritožbo uveljavljana kršitev pravice do izjave ni podana.

12. Pritožba zmotno zatrjuje nesklepčnost tožbe v delu, ki se nanaša na plačilo za nadurno delo, saj je tožnik v tožbi postavil ustrezno trditveno podlago, iz katere izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz tega naslova. Za vsak mesec vtoževanega obdobja je določno navedel, koliko nadur je opravil in do kakšnih zneskov je zato upravičen. Pritožba zmotno navaja, da je tožnik v pripravljalni vlogi z dne 23. 2. 2019 opravljene nadure za leto 2013 zatrjeval le za mesece od marca do decembra, zaradi česar naj bi sodišče prve stopnje z upoštevanjem nadur, ki so bile opravljene v januarju in februarju 2013, preseglo njegovo trditveno podlago. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je tožnik z navedbami v tej pripravljalni vlogi le dopolnjeval navedbe v tožbi, s podajo (dodatnih) navedb glede opravljenih nadur za obdobje od marca 2013 dalje pa zato ni umaknil navedb, ki jih je glede nadur v januarju in februarju 2013 postavil v tožbi. Tudi okoliščina, da tožnik v pripravljalni vlogi z dne 23. 2. 2019 nadur za leto 2017 ni izrecno (ponovno) zatrjeval, ne pomeni, da je preklical svoje tožbene navedbe v zvezi s tem. Nasprotno pritožbeno navajanje je neutemeljeno.

13. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek, češ da je tožnik po spremembi tožbe plačilo nadur za leto 2013 zahteval le za mesece januar, februar in marec, za leto 2016 pa le za meseca januar in februar, ter da plačila nadur za leto 2017 ni več zahteval. Sodišče prve stopnje je na podlagi okoliščine, da je tožnik ob modifikaciji 1. točke tožbenega zahtevka v pripravljalni vlogi z dne 23. 2. 2019 izrecno navedel, da zahtevek v nespremenjenem delu ostaja enak, spremembo zahtevka pravilno upoštevalo le pri mesecih, glede katerih je na novo oblikoval tožbeni zahtevek, glede preostalih mesecev pa je pravilno štelo, da tožnik vztraja pri zahtevku, postavljenem v tožbi. Sodišče prve stopnje je zato tožniku ob ugotovitvah, da je opravil nadure, za katere ni prejel ustreznega plačila, utemeljeno prisodilo bruto plačo tudi za mesece april do julij 2013, marec do oktober 2016 in januar do junij 2017, nasprotne pritožbene navedbe pa niso utemeljene.

14. Pritožba s sklicevanjem na sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije neutemeljeno uveljavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje tožbo v delu, ki se nanaša na obračun davka in prispevkov, zavreči na podlagi določbe 274. člena ZPP, ker ta zahtevek ni predmet sodnega varstva. Vrhovno sodišče RS je v zadevi VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018 sicer res poudarilo, da sodišče v delovnih sporih ne odloča o tem, ali je delodajalec dolžan obračunati in plačati davek in prispevke oziroma od katerih osnov jih je dolžan obračunati in plačati, saj gre v tem obsegu za javnopravno razmerje med izplačevalcem in pristojnimi davčnimi organi. Vendar pa ima tožnik kot delavec po določbah Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.) pravico do bruto plače, v sodni praksi Vrhovnega sodišča RS pa do sedaj še ni bila sprejeta nobena odločitev, iz katere bi izhajalo, da delavec pred delovnim sodiščem ne more uveljavljati pravice do bruto plače, oziroma da nima sodnega varstva glede uveljavljanja te pravice. Tudi iz navedene sodbe VIII Ips 226/2017 (ki se sicer nanaša na odškodnino zaradi kršitve pravice delavca – vojaka do tedenskega počitka na misiji) tak zaključek ne izhaja. Sodišče prve stopnje je zato toženi stranki pravilno naložilo obračun bruto zneskov in izplačilo ustreznih neto zneskov, nasprotno pritožbeno uveljavljanje pa je neutemeljeno.

15. Pritožba pa je utemeljena v delu, v katerem graja odločitev sodišča prve stopnje glede višine prisojenega zneska za leto 2016 (4. alineja prvega odstavka I. točke izreka sodbe). Iz desetega odstavka 5. točke obrazložitve sodbe namreč izhaja, da je tožnik v letu 2016 opravil 520 nadur, iz petega odstavka 6. točke obrazložitve sodbe pa, da je višina osnovne urne postavke s 35 % dodatkom za to referenčno obdobje znašala 6,17 EUR. Po pravilnem zatrjevanju pritožbe je zato tožnik za leto 2016 upravičen do bruto zneska 3.208,40 EUR (520 x 6,17 EUR), in ne do bruto zneska 3.470,00 EUR, kot mu je prisodilo sodišče prve stopnje. Ker je bilo v tem delu dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovljeno, le materialno pravo je bilo delno zmotno uporabljeno, so bili izpolnjeni pogoji za delno spremembo sodbe. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi v tem delu ugodilo in izpodbijani del sodbe v 4. alineji prvega odstavka I. točke izreka sodbe na podlagi prvega odstavka 351. člena ZPP v zvezi s 5. alinejo 358. člena ZPP delno spremenilo tako, da je prisojeni bruto znesek 3.470,00 EUR, od katerega je tožena stranka dolžna obračunati davek in prispevek, ustrezen neto znesek pa izplačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 1. 2017 dalje, znižalo na bruto znesek 3.208,40 EUR. Višji tožbeni zahtevek za obračun bruto zneska 261,60 EUR in izplačilo ustreznega neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi se zavrne kot neutemeljen.

16. Kljub delni spremembi odločitve na pritožbeni stopnji je materialno pravilna odločitev v IV. točki izreka sodbe, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Tožnikov uspeh v postopku po delni spremembi izpodbijanega dela sodbe znaša 68 %, kar je pri odločitvi o stroških postopka upoštevalo že sodišče prve stopnje (glej 9. točko obrazložitve sodbe)¹.

17. Ker v preostalem delu niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo v preostalem delu zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela le v manjšem delu (uspela je z bruto zneskom 261,60 EUR od izpodbijanega bruto zneska 11.383,60 EUR, kar pomeni 2 % uspeh), v skladu z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbe.

-------------------------------
¹ Tožnikov uspeh s tožbenim zahtevkom za plačilo nadurnega dela je pred delno spremembo odločitve znašal 70 % in ne 68 %, kot je v obrazložitvi sodbe navedlo sodišče prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

09.02.2021

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 556/2020
• VDSS Sodba in sklep Pdp 547/2020
• VDSS Sodba Pdp 594/2017