VDSS Sklep Pdp 628/2020

Jedro

Ker je bil tožnik, kot izhaja iz pravnomočne sodbe upravnega sodišča nezakonito razrešen kot direktor in je bila ta odločba odpravljena, pred delovnim sodiščem pa tožnik uveljavlja nezakonitost premestitve na drugo delovno mesto v posledici nezakonite razrešitve, lahko, glede na to, da se mu mandat kot direktorju še ni iztekel in ni pravne podlage za njegovo premestitev, predlaga vsako primerno začasno odredbo za zavarovanje njegove terjatve po reintegraciji na delovno mesto, s katerega je bil nezakonito razrešen. Tako gre za terjatev iz delovnega razmerja, ki je v pristojnosti delovnega sodišča.

Sodišče je vezano na pravnomočno sodbo upravnega sodišča, s katero je bila odločba o tožnikovi razrešitvi odpravljena. Ker je s tem odpadla pravna podlaga za tožnikovo premestitev, je pravilna tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je izkazan pogoj iz prvega odstavka 272. člena ZIZ, saj je tožnik izkazal, da verjetnost njegove terjatve za reintegracijo na delovno mesto, s katerega je bil nezakonito razrešen, obstoji. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da zaradi aktivnosti tožene stranke, ki je po izdaji sodbe upravnega sodišča objavila posebni javni razpis, obstaja nevarnost, da bo uveljavitev tožnikove terjatve za reintegracijo na delovno mesto direktorja onemogočena ali precej otežena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, tožniku pa je dolžna povrniti 220,32 EUR pritožbenih stroškov v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se ugovor tožene stranke z dne 24. 11. 2020 zoper sklep o začasni odredbi z dne 16. 11. 2020 zavrne (točka I izreka). Predlog za odlog postopka zavarovanja tožene stranke z dne 24. 11. 2020 se zavrže (točka II izreka). Odločitev o stroških postopka v zvezi z ugovorom se pridrži za končno odločitev (točka III izreka).

2. Zoper sklep se iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 4., 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožena stranka in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in razveljavi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje ter ugodi ugovoru tožene stranke z dne 24. 11. 2020 zoper sklep o izdani začasni odredbi ter ustavi postopek zavarovanja in razveljavi opravljena dejanja ter zadevo odstopi pristojnemu Upravnemu sodišču RS, podredno pa, da ustavi postopek zavarovanja in razveljavi opravljena dejanja ter predlog za izdajo začasne odredbe zavrne, odloži postopek zavarovanja do odločitve Vrhovnega sodišča RS oziroma sodišča o izdani odločbi o obnovi postopka, tožniku pa naloži v plačilo upniku nastale stroške postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 8-dnevnega paricijskega roka do plačila. Navaja, da je materialno pravno izhodišče sodišča prve stopnje napačno. Tožnik takšne začasne odredbe v zvezi s premestitvijo ne more zahtevati, saj s tem v bistvu prejudicira odločitev o tožbenem zahtevku, kar je nedopustno. Predlagana začasna odredba z vsebino prepovedi ponovne objave, izbire in imenovanja na javnem natečaju, se ne nanaša na delovnopravni spor, ampak se o njem presoja v upravnem sporu, torej bi moralo o njem odločiti Upravno sodišče RS. Z odločitvijo je sodišče prve stopnje storilo kršitev po 4. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V nadaljevanju pritožba navaja in pojasnjuje določbe 49. člena ZODPol, prvega odstavka 60. in 65. člena ZJU, petega in šestega odstavka 65. člena ZJU. V zvezi z zavarovanjem nedenarne terjatve do tožene stranke na reintegracijo nazaj na delovno mesto direktorja A. tožena stranka pojasnjuje, da je bil tožnik z izpodbijano odločbo D. razrešen s položaja direktorja A. in je na Upravno sodišče RS vložil tožbo zoper odločbo. Upravno sodišče RS je s sodbo opr. št. III U 82/2020-33 dne 17. 9. 2020 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo v ponovni postopek. Zoper to odločitev je bil vložen predlog za dopustitev revizije. Možnost, da se prepove izbira novega kandidata, prepove objava novega javnega natečaja ni določena in tudi ne pravno predvidena, saj sistem omogoča, da se morebitne kršitve sanirajo znotraj pravil postopka posebnega natečaja v upravnem sporu. Po teoriji takšna začasna odredba ni primerna. Neutemeljeno se sodišče prve stopnje sklicuje na prakso VDSS in sicer na sklep opr. št. Pdp 95/2019, ki pa je dejansko le odstop od sodne prakse in teorije. Ne vsebuje razlogov, zakaj je odločitev drugačna, zato gre za nedopusten odstop od sodne prakse in teorije, zato se ne more upoštevati. Pritožba se sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Up 78/2020, iz katerega izhaja, da zgolj dejstvo, da v primeru uspeha s tožbo ne bo mogoče vzpostaviti prejšnjega stanja, za izdajo začasne odredbe ne zadošča. Tožnik namreč mora izkazovati težko popravljivo škodo, ki pa mora biti po praksi Vrhovnega sodišča RS resna in tožniku neposredno groziti, odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta oziroma s predlagano začasno ureditvijo stanja. Podana mora biti neposredna zveza med spornim pravnim razmerjem in posledicami, ki se jih želi preprečiti. Imenovanje na vodstveni položaj v javnem sektorju je privilegij in ne pravica posameznika. Ta ima sicer sodno varstvo zoper nezakonito razrešitev oziroma imenovanje, to pa ni dovolj za izdajo začasne odredbe, s katero bi bil zanj varovan položaj oziroma funkcija. Ker se tožena stranka ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da razlogovanje Upravnega sodišča RS v obravnavanem sporu ni relevantno, gre pa za pravnomočno razsojeno stvar, uveljavlja kršitev 12. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, poleg tega gre pa za po vsebini enako začasno odredbo, o kateri je že presojalo Upravno sodišče RS, ki je tudi sicer pristojno za odločanje. Po stališču tožene stranke, verjetnosti terjatve ni mogoče izkazati, saj se tožnik zoper odločbo o imenovanju v uradniški naziv II. stopnje ob premestitvi ni pritožil, pa tudi, ker je bila tožniku izdana odločba, s katero je bil obnovljen postopek posebnega natečaja za direktorja A. objavljenega 19. 3. 2019 in se je odločba o imenovanju tožnika na ta položaj odpravila, hkrati pa je bil ustavljen postopek posebnega javnega natečaja za direktorja A. objavljen dne 19. 3. 2019. Tako ni izpolnjen že prvi pogoj za izdajo izpodbijane začasne odredbe. Tudi če bo tožnik v upravnem sporu izpodbijal odločbo o obnovi postopka v upravnem sporu, bo sodišče tožbo zavrnilo, saj je že zavzelo stališče, kako je potrebno situacijo razsojati. Materialno zmotno pa je tudi stališče sodišča, da bo zaradi objavljenega javnega natečaja uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, saj je v nasprotju s stališči Upravnega sodišča RS, prav tako pa je tudi v nasprotju z ustaljeno sodno prakso v individualnih delovnih sporih. Poleg tega je imel tožnik vse možnosti sodelovati v postopku javnega natečaja, kar pomeni, da tožniku terjatev ni bila ne onemogočena niti precej otežena. Ker je bil tožnik premeščen, ni ostal brez dohodkov potrebnih za preživljanje. Po stališču Vrhovnega sodišča RS v sodbi opr. št. I Up 247/2017 je vsako položajno mesto v javni upravi privilegij, zato tudi položajno delovno mesto direktorja A. predstavlja privilegij in ne pravice. Poleg tega pa na podlagi izvedenega javnega natečaja do izbora direktorja še ni prišlo. Tožnik bi lahko škodo, če bi mu nastala, uveljavljal pred sodiščem splošne pristojnosti. V zvezi s podanim predlogom za odlog izvršbe, se tožena stranka ne strinja z razlogi, da v tem postopku ni možen. Ker je sodba Upravnega sodišča RS, opr. št. III U 82/2020-33 z dne 17. 9. 2020, sama s seboj v nasprotju, o predlogu za dopustitev revizije pa Vrhovno sodišče RS še ni odločilo, tožena stranka z izdano začasno odredbo trpi nenadomestljivo škodo. Novi direktor A. ne bo imenovan po politični diskreciji, ampak z obrazložitvijo najvišje strokovne usposobljenosti, ki je nedvoumno v javnem interesu. Toženi stranki zaradi izdane začasne odredbe nastaja nenadomestljiva škoda, čeprav tožnik sedaj ne more izkazati niti obstoja verjetnosti terjatve. Ker sodišče prve stopnje ni sledilo predlogu, da odloži izdajo začasne odredbe po 1. točki prvega odstavka 71. člena ZIZ, je zmotno uporabilo materialno pravo.

3. Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo. Predlaga, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da delovno in socialno sodišče ni pristojno za izdajo predlagane začasne odredbe. Upravno sodišče RS je s pravnomočno odločitvijo odpravilo odločbo o tožnikovi razrešitvi, kar pomeni, da tožnik s položaja direktorja ni bil nikoli razrešen in tako navedeni položaj še vedno zaseda. Delovno sodišče odloča v sporu, v katerem tožnik izpodbija premestitev, s katero ga je tožena stranka premestila z delovnega mesta direktorja na drugo delovno mesto. Zato je pristojno tudi za odločanje o predlagani začasni odredbi, saj jo izda na podlagi Zakona o delovnih in socialnih sodiščih in taka odredba nima nobene veze z upravnim postopkom. Verjetnost obstoja tožnikove terjatve ni odvisna od zatrjevane dokončnosti in pravnomočnosti odločbe o tožnikovem imenovanju v naziv z dne 6. 5. 2020. Tožnik je z imenovanjem na položaj direktorja A. pridobil naziv, z odpravo sklepa o njegovi razrešitvi pa je naziv pridobil nazaj. Odločbo z dne 13. 11. 2020, s katero je prvostopenjski organ obnovil postopek posebnega javnega natečaja za direktorja A., objavljenega 19. 3. 2019, odpravil odločbo o imenovanju javnega uslužbenca na položaj direktorja A. ter postopek javnega natečaja ustavil, še ni postala dokonča in tudi ne pravnomočna, ker se je tožnik pritožil, zato nima še nobenih posledic. Ker tožena stranka ni izpolnila svojih obveznosti po pravnomočni sodbi Upravnega sodišča RS opr. št. III U 82/2020 z dne 17. 9. 2020, ima tožnik na voljo samo nadaljevanje delovnega spora zaradi nezakonitosti premestitve z delovnega mesta direktor A. na drugo delovno mesto, v katerem je predlagal izdajo obravnavane začasne odredbe. Če ta ne bi bila izdana, tožnik sploh ne bi mogel več uspešno tožiti reintegracije na delovno mesto direktorja A.. Tožnik v obravnavanem primeru ni niti predlagal niti dobil izdane regulacijske začasne odredbe, zato odlog zavarovanja ni možen, ker bi se s tem v celoti izničil namen izdane začasne odredbe, ki je v tem, da se bo tožniku, če bo s tožbo uspel, omogočila izterjava njegove nedenarne terjatve za reintegracijo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po opravljenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tudi v pritožbi zatrjevanih ne, odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. Sodišče prve stopnje je izpodbijani sklep izdalo na ugovor tožene stranke zoper sklep o izdani začasni odredbi z dne 16. 11. 2020, s katerim je sodišče prve stopnje zadržalo izbiro kandidata po javnem natečaju za direktorja A., v B. upravi, Uprava C., ki je bil objavljen 27. 10. 2020 in toženi stranki prepovedalo izbrati kandidata za direktorja A., v B. upravi, Uprava C.. Začasno odredbo je izdalo za čas 60 dni po pravnomočni razrešitvi tega delovnega spora, ugovor zoper to začasno odredbo pa ni zadržal njene izvršitve. Predlog je sodišče zavrnilo, v delu, ki se nanaša na bodočo prepoved objave novega javnega natečaja za direktorja A., v B. upravi, Uprava C., odločitev o stroških postopka pa je pridržalo za končno odločitev.

7. O ugovoru tožene stranke je sodišče odločalo na podlagi določbe četrtega odstavka 43. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.), 268., 54. in četrtega odstavka 58. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 in nasl.) in listin, ki sta jih stranki vložili v spis. Ugotovilo je, da je ugovor neutemeljen.

8. Neutemeljene so pritožbene navedbe o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka.

9. Sodišče prve stopnje ni storilo absolutne bistvene kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijani sklep je ustrezno obrazložen, vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih in razlogi si med seboj niso v nasprotju. Sodišče pa se je opredelilo tudi do vseh bistvenih navedb tožene stranke.

10. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je stvarno pristojno za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe. Skladno z določbo 43. člena ZDSS-1 lahko sodišče med postopkom tudi po uradni dolžnosti izda začasne odredbe, ki so potrebne, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode in da se začasne odredbe izdajajo po določbah zakona, ki ureja zavarovanje, če ni v tem zakonu drugače odločeno. ZIZ v 272. členu določa pogoje za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve in sodišče lahko izda začasno odredbo le, če so zanjo izpolnjeni vsi zakonski pogoji in v takšni obliki, da se z njo doseže namen zavarovanja terjatve, po 273. členu pa se sme za zavarovanje nedenarne terjatve izdati vsaka odredba, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja. Ker je bil tožnik, kot izhaja iz pravnomočne sodbe Upravnega sodišča RS, opr. št. III U 82/2020-33 z dne 17. 9. 2020, nezakonito razrešen kot direktor A., v B. upravi, Uprava C. in je bila ta odločba odpravljena, pred delovnim sodiščem pa tožnik uveljavlja nezakonitost premestitve na drugo delovno mesto v posledici nezakonite razrešitve, lahko, glede na to, da se mu mandat kot direktorju še ni iztekel in ni pravne podlage za njegovo premestitev, predlaga vsako primerno začasno odredbo za zavarovanje njegove terjatve po reintegraciji na delovno mesto, s katerega je bil nezakonito razrešen. Tako gre za terjatev iz delovnega razmerja, ki je v pristojnosti delovnega sodišča. O tej začasni odredbi še ni bilo pravnomočno odločeno, saj Upravno sodišče RS ni odločalo o reintegraciji, ampak o razrešitvi, zato je tudi s pritožbo očitana kršitev po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP neutemeljena. Iz navedenih razlogov pa so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da je imenovanje na vodilni položaj v javnem sektorju privilegij in ne pravica posameznika.

11. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da izdana začasna odredba ni pravno predvidena, da odstopa od teorije in sodne prakse ter da je sklep opr. št. Pdp 95/2019 dejansko odstop od sodne prakse. Tožena stranke se v pritožbi sklicuje na zadevi opr. št. Pdp 339/2000 in Pdp 1746/2000, iz katerih izhaja, da z začasnimi odredbami v individualnih delovnih sporih ni mogoče izposlovati prepovedi nadaljnjih razpisov. V navedenih zadevah je bil spor sprožen zaradi neizbire kandidata v postopku razpisanega prostega delovnega mesta, zato ni možna primerjava z obravnavano zadevo. V zadevi opr. št. Pdp 339/2000 pa se predlagana začasna odredba v pretežni meri sploh ne nanaša na terjatve, ki jih je tožnik v tem sporu uveljavljal. Glede na terjatev, ki jo tožnik uveljavlja v obravnavani zadevi, je izdana začasna odredba primerna tudi po stališču pritožbenega sodišča in ne odstopa od sodne prakse, na katero se sklicuje pritožba, saj lahko tožnik le z izdajo začasne odredbe, ki jo je predlagal, zavaruje svoj reintegracijski tožbeni zahtevek.

12. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da na odločitev o zakonitosti premestitve dejstvo, da tožnik ni izpodbijal odločbe o imenovanju v uradniški naziv z dne 6. 5. 2020, ne vpliva. Glede na pravnomočno odločitev Upravnega sodišča RS, ki je odpravilo odločbo o razrešitvi tožnika z delovnega mesta direktorja, je tožnik ostal na položaju, kot ga je imel pred nezakonito razrešitvijo in s tem v nazivu, ki ga je pridobil z imenovanjem na položaj direktorja.

13. Prav tako na obravnavani delovni spor nima vpliva odločba tožene stranke z dne 13. 11. 2020 o obnovi postopka posebnega javnega natečaja za direktorja A., objavljenega 19. 3. 2019, odprava odločbe o imenovanju javnega uslužbenca na položaj direktorja A. in ustavitev postopka posebnega javnega natečaja. Odločba namreč ni ne dokončna in tudi ne pravnomočna, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

14. Sodišče je vezano na pravnomočno sodbo Upravnega sodišča RS, s katero je bila odločba o tožnikovi razrešitvi odpravljena. Ker je s tem odpadla pravna podlaga za tožnikovo premestitev, je pravilna tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je izkazan pogoj iz prvega odstavka 272. člena ZIZ, saj je tožnik izkazal, da verjetnost njegove terjatve za reintegracijo na delovno mesto, s katerega je bil nezakonito razrešen, obstoji. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje v točki 10 obrazložitve, da zaradi aktivnosti tožene stranke, ki je po izdaji sodbe Upravnega sodišča RS objavila posebni javni razpis, obstaja nevarnost, da bo uveljavitev tožnikove terjatve za reintegracijo na delovno mesto direktorja A. onemogočena ali precej otežena.

15. Neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe tožne stranke zoper odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z zavrženjem njenega predloga za odlog izvršbe oziroma odlog zavarovanja z začasno odredbo. Pravilna je ugotovitev, da je namen in učinek izdane začasne odredbe v tem, da se tožniku omogoči, da bo lahko izvršil svojo terjatev, če mu bo ta priznana s pravnomočno odločbo. Zato je sodišče prve stopnje pravilno predlog tožene stranke kot nedopusten zavrglo in ni kršilo materialnega prava, kot mu v pritožbi očita tožena stranka.

16. Ker je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo ugovor tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi z dne 16. 11. 2020 in zavrglo njen predlog za odlog postopka zavarovanja z dne 24. 11. 2020, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. odstavek 365. člena ZPP). Presojalo je le pritožbene navedbe, ki so za odločitev bistvene (prvi odstavek 360. člena ZPP).

17. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 165. in 154. členu ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške, toženi stranki pa je skladno s 155. členom ZPP in Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.) dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 300 točk po OT, administrativne stroške v višini 2 % ter 20 % DDV na odvetniške storitve, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 220,32 EUR.

Datum zadnje spremembe:

02.02.2021

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 572/2019
• VDSS sklep Pdp 856/2011
• Sodba VIII Ips 330/2007