VDSS Sodba Pdp 690/2018

Jedro

Vrhovno sodišče je s sklepom VIII Ips 148/2018 z dne 19. 2. 2019 revizijski postopek glede plačila stroškov izobraževanja prekinilo ter na Ustavno sodišče RS vložilo zahtevo za oceno ustavnosti določbe drugega odstavka 93. člena ZObr. Ta določa, da mora pripadnik stalne sestave, ki enostransko odpove pogodbo o zaposlitvi pred iztekom 10 let, ministrstvu vrniti sorazmeren del stroškov osnovnega vojaško-strokovnega usposabljanja. Vrhovno sodišče RS je menilo, da je ta določba v neskladju s 14. (enakost pred zakonom) in 49. (svoboda dela) členom Ustave Republike Slovenije v zvezi s 4. členom Ustave RS. Ustavno sodišče je z odločbo U-I-82/2017-14 z dne 9. 4. 2020 odločilo, da drugi odstavek 93. člena ZObr ni v neskladju z Ustavo RS.

Po drugem odstavku 93. člena ZObr lahko pripadnik stalne sestave pogodbo o zaposlitvi enostransko odpove, pri čemer mora glede na čas trajanja pogodbe o zaposlitvi ministrstvu vrniti sorazmerni del stroškov osnovnega vojaško-strokovnega izobraževanja, če je pogodbo odpovedal pred potekom desetih let. V konkretnem primeru je toženi stranki prenehalo delovno razmerje zaradi pravnomočne kazenske sodbe. Toženi stranki je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana zaradi krivdnih razlogov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče je v predmetni zadevi izdalo sodbo, s katero je razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 13394/2016 z dne 16. 2. 2016, v katerem je dolžniku, sedaj toženi stranki, naloženo, da v roku 8 dni po vročitvi sklepa poravna upniku, sedaj tožeči stranki, v predlogu navedeno terjatev, to je znesek 8.714,36 EUR (osem tisoč sedemsto štirinajst evrov 37/100) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 10. 2013 do plačila in stroške izvršilnega postopka v višini 91,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne od vročitve sklepa o izvršbi dalje do plačila, ostane v celoti v veljavi (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožeči stranki povrne njene nadaljnje sodne stroške v višini 280,91 EUR (dvesto osemdeset evrov 91/100) v roku 15 dni od vročitve sodbe sodišča prve stopnje brez obresti, po poteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (II. točka izreka).

2. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper sodbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku. Navaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev nezakonito oprlo na sodbo Pdp 432/2014 z dne 22. 1. 2015, pri čemer se v vsebinsko presojo zadeve niti ni spuščalo, zaradi česar je storilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, prav tako pa nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče se do navedb tožnika ni opredelilo, pač pa je pavšalno zavrnilo tožbeni zahtevek. Tožena stranka je v prvotnem postopku zahtevala razveljavitev odločbe tožene stranke (sedaj tožeče stranke) ter ugotovitvenega sklepa, pri čemer nobena od navedenih odločitev ni predstavljala izvršilnega naslova. Tožnik (sedaj toženec) je imel pravico sodno napasti odločitev delodajalca, nikakor pa to ne pomeni, da je bilo z odločitvijo v prejšnjem sporu že odločeno o obveznosti povračila stroškov usposabljanja. Potrebno je izpostaviti, da do izpolnitve abstraktnega dejanskega stanu, ki bi ga bilo mogoče subsumirati pod določbo 93. člena ZObr, kakor tudi določbo 14. člena pogodbe o zaposlitvi, ni prišlo. Tožena stranka je sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas 10 let, in sicer za obdobje od 1. 12. 2009 do 30. 11. 2019 za dolžnost podčastnika, pri čemer se je zavezala, da bo v enem letu od sklenitve pogodbe uspešno končala šolo za podčastnike, ki se skladno z 92. členom ZObr šteje kot opravljeno usposabljanje za imenovanje v naziv skladno z Zakonom o javnih uslužbencih. Tožena stranka je šolo zaključila dne 28. 6. 2010, delovno razmerje pa ji je prenehalo z vročitvijo ugotovitvenega sklepa št. ... z dne 10. 5. 2013, in sicer dne 13. 5. 2013, saj tožena stranka ni več izpolnjevala zahtev iz 88. člena ZObr. Tožena stranka je izpostavila način prenehanja delovnega razmerja na podlagi sedmega odstavka 88. člena ZObr, na osnovi katerega pogodba o zaposlitvi preneha po samem zakonu (ex lege). Šlo je za enostransko odpoved tožene stranke, pri čemer tudi novejša sodna praksa navaja, da je pri vračilu stroškov usposabljanja pripadnikov Slovenske vojske potrebno uporabiti Pravilnik o izobraževanju, usposabljanju in izpopolnjevanju na Ministrstvu za obrambo. Tožeča stranka je izdala ugotovitveni sklep št. ... z dne 10. 5. 2013, ko ni bilo več zakonite podlage za vračilo stroškov usposabljanja. Pravilnik tožene stranke je za delavca ugodnejši in je potrebno zadevo obravnavati skladno z načelom "in favorem laboratoris". Vrhovno sodišče RS je pri odločanju o reviziji v sklepu opr. št. VIII Ips 158/2016 z dne 7. 3. 2017 zavzelo stališče, da je določba drugega odstavka 93. člena ZObr v neskladju z 2., 14. in 49. členom Ustave RS, zaradi česar je pri ustavnem sodišču sprožilo postopek za oceno ustavnosti navedene določbe. Ob tem je izpostaviti tudi, da je bila v zvezi z obveznostjo vračila stroškov izobraževanja oziroma usposabljanja dopuščena revizija glede vprašanja, ali je tožena stranka glede na določbe 93. člena Zakona o obrambi in 7. člena Pravilnika o izobraževanju, usposabljanju in izpopolnjevanju v MORS ter sklenjeni sporazum o prenehanju delovnega razmerja dolžna vrniti sorazmerni del stroškov izobraževanja (VIII Dor 22/2016 z dne 6. 4. 2016), kot tudi glede vprašanja, ali na podlagi 93. člena ZObr nastane obveznost vračila sorazmernega dela stroškov osnovnega in dopolnilnega vojaško-strokovnega izobraževanja in usposabljanja pripadnika Slovenske vojske, tudi v primeru prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi sedmega odstavka 88. člena ZObr. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi. Po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, prav tako je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

5. V obravnavani zadevi je pritožbeno sodišče izdalo sklep z dne 7. 3. 2019, v katerem je sklenilo, da se pritožbeni postopek prekine do odločitve Ustavnega sodišča Republike Slovenije v zahtevi za oceno ustavnosti določbe drugega odstavka 93. člena Zakona o obrambi (Ur. l. RS, št. 82/2014 in nadalj. - ZObr). Po odločitvi Ustavnega sodišča RS v zadevi U-I-82/17 z dne 9. 4. 2020, je pritožbeno sodišče dne 15. 5. 2020 izdalo sklep, da se prekinjeni postopek nadaljuje z dnem 9. 4. 2020.

6. V predmetni zadevi je tožeča stranka (upnik) podala predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine zaradi izterjave 8.714,36 EUR. Zoper sklep je tožena stranka (dolžnik) podala ugovor, zaradi česar je Okrajno sodišče v Ljubljani s sklepom z dne 20. 4. 2016 sklep razveljavilo v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba ter odločilo, da se zadeva odstopi pristojnemu sodišču.

7. Tožeča stranka je zahtevala povrnitev stroškov izobraževanja, pri čemer je na podlagi izvedenih listinskih dokazov, ki jih je vpogledalo, sodišče razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 13394/2016 z dne 16. 2. 2016, v katerem je bilo odločeno, da je dolžnik dolžan povrniti upniku 8.714,36 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 10. 2013 do plačila in stroške izvršilnega postopka v višini 91,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne od vročitve sklepa o izvršbi dalje, ostane v celoti v veljavi.

8. Ni utemeljen pritožbeni ugovor, da je sodišče storilo bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba vsebuje jasne razloge o odločilnih dejstvih, sodišče pa je izvedlo vse relevantne dokaze potrebne za rešitev zadeve in pri tem navedlo, da je odločilo tako na podlagi ocene vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka skladno z 8. členom ZPP. Tako sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi dala preizkusiti. Razlogi o odločilnih dejstvih, na katerih temelji sodba, so jasni in si med seboj niso v nasprotju.

9. Ob tem je sodišče prve stopnje ugotovilo:

- da je tožeča stranka s toženo stranko sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas 10 let za obdobje od 1. 12. 2009 do 30. 11. 2019, pri čemer je bila na podlagi 3. člena pogodbe o zaposlitvi dolžnost tožene stranke, da v enem letu od dneva sklenitve pogodbe o zaposlitvi konča šolo za podčastnike, ki se šteje kot opravljeno usposabljanje za imenovanje v naziv skladno z ZJU,

- da je tožena stranka šolo za podčastnike uspešno zaključila, in sicer 28. 6. 2010,

- da je toženi stranki prenehalo delovno razmerje z vročitvijo ugotovitvenega sklepa št. ... z dne 10. 5. 2013 na podlagi sedmega odstavka 88. člena ZObr, saj je bila tožena stranka s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča na Ptuju obsojena na kazen enega leta in enega meseca zapora, pri čemer je na podlagi sklepa bila dolžna plačati sorazmerni del stroškov v času usposabljanja v višini 8.667,00 EUR, s tem, da je bila zakonitost ugotovitvenega sklepa preizkušena tudi v sodnem postopku, in sicer v zadevi opr. št. Pd 432/2014 z dne 22. 1. 2015, ki jo je potrdilo pritožbeno sodišče v zadevi opr. št. Pdp 388/2015 z dne 26. 11. 2015, ker je odločilo, da se zavrne pritožba tožnika za razveljavitev 3. točke ugotovitvenega sklepa, ki se nanaša na vrnitev stroškov izobraževanja.

10. Glede na podane pritožbene ugovore, pritožbeno sodišče navaja, da je Vrhovno sodišče s sklepom VIII Ips 148/2018 z dne 19. 2. 2019 revizijski postopek glede plačila stroškov izobraževanja prekinilo ter na Ustavno sodišče RS vložilo zahtevo za oceno ustavnosti določbe drugega odstavka 93. člena ZObr. Ta določa, da mora pripadnik stalne sestave, ki enostransko odpove pogodbo o zaposlitvi pred iztekom 10 let, ministrstvu vrniti sorazmeren del stroškov osnovnega vojaško-strokovnega usposabljanja. Vrhovno sodišče RS je menilo, da je ta določba v neskladju s 14. (enakost pred zakonom) in 49. (svoboda dela) členom Ustave Republike Slovenije v zvezi s 4. členom Ustave RS. Ustavno sodišče je z odločbo U-I-82/2017-14 z dne 9. 4. 2020 (Ur. l. RS, št. 63/2020) odločilo, da drugi odstavek 93. člena ZObr ni v neskladju z Ustavo RS. Presodilo je, da takšna ureditev ne sega na področje, ki ga varuje pravica do proste izbire zaposlitve iz drugega odstavka 49. člena Ustave RS, zato ni v neskladju z ustavo. Ta določba ZObr tudi ni v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave RS, saj je osnovno vojaško strokovno usposabljanje predpisano kot obvezen pogoj za poklicno opravljanje vojaške službe, česar pa ni mogoče trditi za ostale oblike izobraževanja, glede katerih je dolžnost povrnitve stroškov izobraževanja urejena v četrtem odstavku 101. člena Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj. - ZJU) oziroma s tretjim odstavkom 57. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (Ur. l. RS, št. 68/2007 in nadalj. - ZSSlov). Presodilo je, da ne gre za primerljive položaje, ki bi jih bilo treba urejati enako. S sprejemom odločbe Ustavnega sodišča RS o zahtevi za oceno ustavnosti določbe drugega odstavka 93. člena ZObr je prenehal razlog za prekinitev tega postopka, zato je pritožbeno sodišče sprejelo sklep o nadaljevanju tega postopka.

11. V obravnavani zadevi je tožnik pod opr. št. Pd 432/2014 uveljavljal razveljavitev odločbe tožene stranke in posledično tudi razveljavitev ugotovitvenega sklepa, da je dolžan plačati sorazmerni del stroškov v času usposabljanja na šoli za podčastnike v višini 8.667,00 EUR, pri čemer je bila višina izračunana do 26. 5. 2013, navedeno pa je tudi, da bo točen izračun stroškov narejen takrat, ko bo znan datum prenehanja, tožena stranka pa bo tožnika o višini, roku in načinu plačila obvestila naknadno, kar izhaja iz ugotovitvenega sklepa z dne 10. 5. 2013. Kot je že navedeno je pritožbeno sodišče v zadevi Pdp 388/2015 z dne 26. 11. 2015 pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje. V tej zadevi je sodišče odločalo, ali so bili podani pogoji za izdajo izpodbijanega sklepa oziroma, ali obstaja dolžnost tožnika za povrnitev stroškov izobraževanja. Ugotovilo je, da obstoji pravna podlaga za vrnitev stroškov izobraževanja glede na pravnomočno sodbo, s katero je bil zavrnjen tožbeni zahtevek tožnika (toženca v citiranem sporu) za razveljavitev sklepa delodajalca v delu, ki se nanaša na vrnitev stroškov izobraževanja.

12. Po drugem odstavku 93. člena ZObr lahko pripadnik stalne sestave pogodbo o zaposlitvi enostransko odpove, pri čemer mora glede na čas trajanja pogodbe o zaposlitvi ministrstvu vrniti sorazmerni del stroškov osnovnega vojaško-strokovnega izobraževanja, če je pogodbo odpovedal pred potekom desetih let. V konkretnem primeru je toženi stranki prenehalo delovno razmerje zaradi pravnomočne kazenske sodbe. Toženi stranki je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana zaradi krivdnih razlogov.

13. Prav tako ni utemeljen pritožbeni ugovor, da je potrebno kot pravno podlago za presojo utemeljenosti zahtevka za povrnitev sorazmernega dela stroškov osnovnega vojaško strokovnega usposabljanja uporabiti 7. člen Pravilnika o izobraževanju, usposabljanju in izpopolnjevanju v MORS in ne 93. člena ZObr. Pravilnik ne določa, koliko časa mora pripadnik stalne sestave ostati v delovnem razmerju, da mu ni treba povrniti sorazmernega dela stroškov osnovnega vojaško strokovnega izobraževanja. Pravilnik določa obveznost povrnitve sorazmernega dela stroškov le glede drugih oblik izobraževanja, usposabljanja in izpopolnjevanja, glede osnovnega vojaško strokovnega usposabljanja pa je to vprašanje v celoti urejeno v drugem odstavku 93. člena ZObr. Vrhovno sodišče RS se je o navedenih vprašanjih izreklo v zadevi VIII Ips 148/2018 z dne 26. 5. 2018. Glede na navedeno tudi ni utemeljen pritožbeni ugovor tožene stranke, da bi sodišče moralo uporabiti načelo „in favorem laboratoris“.

14. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilu 154. člena v povezavi s 155. členom ZPP.

15. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela. Odločitev temelji na določilu 165. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

11.01.2021

Podobni dokumenti:

• VDSS Sklep Pdp 253/2020
• VDSS Sodba Pdp 685/2019
• VSRS Sklep VIII DoR 45/2018