VDSS Sodba Pdp 272/2020

Jedro

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da poti, ki jih je na podlagi izdanih odredb v spornem obdobju opravil tožnik, niso poti na delo na sedež delodajalca oziroma kraj, dogovorjen v pogodbi o zaposlitvi. Po določbi 31. člena ZDR-1 je kraj opravljanja dela obvezna sestavina pogodbe o zaposlitvi in je treba v primeru spremembe tega pogoja v skladu z 49. členom ZDR-1 skleniti novo pogodbo o zaposlitvi. Tako ni mogoče šteti, da je z vsako odreditvijo dela v drugem kraju od navedenega v pogodbi o zaposlitvi dejansko spremenjen pogodbeno dogovorjen kraj opravljanja dela, saj pogodba o zaposlitvi v konkretnem primeru dejansko določa kraj opravljanja dela (prim. odločba VSRS opr. št. VIII Ips 23/2016 z dne 30. 8. 2016). Toženka tožniku zato z odredbami ni odredila dela v drugem kraju, ki se za potrebe uveljavljanja povračila stroškov za prevoz na delo in z dela šteje kot kraj opravljanja dela po pogodbi o zaposlitvi.

Določilo, da se povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela nanaša tudi na primere opravljanja dela na podlagi odredbe o opravljanju drugega dela tudi opravljanje dela, ne more biti predmet enostranskega odločanja delodajalca, ampak je glede na 3. odstavek 9. člena ZDR-1 in 5. člena ZKolP, lahko le predmet kolektivne pogodbe, sprejete po določenem postopku. Mnenje komisije za razlago kolektivne pogodbe z dne 17. 12. 2017 oziroma ugotovitveni sklep te komisije nista razlaga, ki bi pomenila obvezen način uporabe in izvajanja določb kolektivne pogodbe ter obvezno podlago za odločanje v sporih o pravicah delavcev in obveznostih delodajalca iz kolektivne pogodbe po 3. odstavku 17. člena KPDŽP, prav tako pa tudi nista "priporočilo" kot strokovni predlog strankam za ureditev določenih vprašanj po 4. odstavku istega člena. Pravilno je tudi stališče, da Komisija ni pristojna za presojanje, ali je določen akt delodajalca v skladu s kolektivno pogodbo ali ni, saj je to skladno z določbo 6. člena ZDSS-1 pristojnosti delovnega sodišča.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa je dolžna plačati stroške odgovora na pritožbo v višini 279,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je dolžna toženka tožniku v roku 8 dni za obdobje od aprila 2014 do februarja 2018 plačati razliko med povračili stroškov prevoza na delo in z dela in povračili stroškov za uporabo lastnega avtomobila v službene namene v skupni višini 2.844,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih mesečnih zneskov, ki so razvidni iz izreka sodbe, od 16. dne v naslednjem mesecu do plačila (točka I izreka). Toženki je naložilo, da tožniku v roku 15 dni plača stroške postopka v višini 729,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje toženka iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da gre za področje, na katerem imajo stranke kolektivne pogodbe avtonomijo urejanja pravnih razmerij, posledično pa ni upoštevalo celovite pravne ureditve povračil stroškov za pot na delo in z dela pri toženki. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi ne bi smelo spuščati v vprašanje zakonitosti izdanih odredb toženke za opravljanje dela po 49. členu KPDŽP, ker te nikoli niso bile predmet varstva pravic. Prav tako so neutemeljeni razlogi sodbe, da je toženka z Navodilom ... posegla oziroma ožila pravice tožnika do povračil stroškov prevoza za službene poti. ZDR-1 v 1. odstavku 130. člena določa povračila stroškov v zvezi z delom, kjer so navedena tudi povračila stroškov prevoza na in z dela. ZDR-1 v 2. odstavku 130. člena izrecno določa avtonomijo strank kolektivne pogodbe, da se povračila v zvezi z delom s podzakonskim aktom določijo šele takrat, ko niso določena s kolektivno pogodbo. Neživljenjski in nevzdržni so zaključki sodišča prve stopnje, da za odreditev dela po 49. členu KPDŽP ni bilo pogojev, ker delavci niso imeli možnosti javnega prevoza. Prav zaradi zagotovitve ustreznega časa za pot na delo in z dela, je toženka v 2. odstavku 204. člena KPDŽP določila, da ima delavec, ki javnega prevoza nima, pravico do uporabe lastnega prevoznega sredstva in hkrati določila tudi višino povračila stroškov za tak prevoz. Sodišče prve stopnje tudi ni pravilno ocenilo narave Navodila ..., saj se po določbi 3. odstavka 215. člena KPDŽP šteje, da so vprašanja, ki so urejena s splošnimi akti, sprejetimi v soglasju s sindikati, urejena s kolektivno pogodbo. O tem je smiselno odločilo že VDSS s sodbo opr. št. Pdp 153/2015. Zaradi tega bi moralo sodišče to navodilo obravnavati kot vsebino določeno s kolektivno pogodbo in tako priznati avtonomijo ureditve povračila stroškov v zvezi z delom, posledično pa ne bi moglo šteti, da je bil tožnik na službeni poti, ker je opravljal delo na podlagi odredbe izdane po 49. členu KPDŽP. Ker sodišče prve stopnje ni v celoti obravnavalo smisla pravne ureditve v KPDŽP je prišlo do napačnega zaključka. Zaradi navedenega predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in tožniku naloži v plačilo stroške postopka toženke v roku 15 dni od vročitve sodbe, po preteku tega roka pa še zakonske zamudne obresti do dneva plačila, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe toženke. Navaja, da je sodišče prve stopnje sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev. Pravilno je uporabilo določbe 82. člena KPDŽP. Čas režijskega potovanja, ki se nanaša na mobilne delavce se všteva v delovni čas. Navodilo ... in 49. člen KPDŽP ni možno razlagati tako, da bi se zaobšlo določila ZDR-1. Ta v 4. odstavku 33. člena določa, da v primeru sicer dovoljene odreditve opravljanja drugega dela, prevoz na delo in z dela z javnimi prevoznimi sredstvi ne sme trajati več kot tri ure, ali pa mora prevoz zagotoviti delodajalec. Ti pogoji niso bili izpolnjeni, delodajalec pa je tožniku odredil, da se na lokacijo, ki je v pogodbi o zaposlitvi ni imel določeno za opravljanje dela, vozi s svojim avtomobilom. Navodila ... iz leta 2011, 2014 in 2017 v 5. členu vsebujejo prioriteto in sicer se povračilo stroškov prihoda na delo z lastnim avtomobilom prizna šele, če ni možnosti prevoza z vlakom ali avtobusom. Glede Navodila ... iz leta 2017 pa tožnik poudarja, da se skladno z določili 1. odstavka 10. člena ZDR-1 s splošnimi akti ureja organizacija dela, sicer pa se pravice in obveznosti pri delodajalcih, kjer je organiziran sindikat urejajo v kolektivni pogodbi in KPDŽP je kolektivna pogodba dejavnosti, ki velja za celo državo. Zaradi tega bi morala po stališču tožnika biti za pravno veljavnost objavljena tudi vsaka vsebinska dopolnitev ali razlaga te kolektivne pogodbe. Takšno je tudi stališče Vrhovnega sodišča RS v zadevi opr. št. VIII Ips 35/2018, zato je stališče prvostopenjskega sodišča v zvezi z Mnenjem in ugotovitvenim sklepom komisije za razlago KPDŽP z dne 19. 12. 2017 pravilno. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi. Po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Prav tako ni zmotno uporabilo materialnega prava. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi, ki jih je v utemeljitev svoje odločitve navedlo sodišče prve stopnje, in glede na bistvene pritožbene navedbe (1. odstavek 360. člena ZPP) dodaja:

6. Bistveno vprašanje tega spora je, ali je poti, ki jih je po posameznih odredbah o opravljanju drugega dela (dela v drugem kraju, kot je kraj opravljanja dela po pogodbi o zaposlitvi) opravil tožnik, šteti kot službene poti po 205. členu KPDŽP. S tem je povezana vtoževana razlika med plačanimi povračili stroškov prevoza na delo in z dela in povračili v višini stroškov za uporabo avtomobila v službene namene po 208. členu KPDŽP. Tožnik odredb ni izpodbijal, njihova veljavnost pa ne vpliva na vprašanje upravičenosti do višje kilometrine. Za odločitev tudi ni bistveno, ali je toženka tožniku izdala potne naloge ter mu plačala dnevnice.

7. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da poti, ki jih je na podlagi izdanih odredb v spornem obdobju opravil tožnik v A., niso poti na delo na sedež delodajalca oziroma kraj, dogovorjen v pogodbi o zaposlitvi (v pogodbi o zaposlitvi je kot kraj opravljanja dela najprej določena nadzorna postaja B.). Po določbi 31. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) je kraj opravljanja dela obvezna sestavina pogodbe o zaposlitvi in je treba v primeru spremembe tega pogoja v skladu z 49. členom ZDR-1 skleniti novo pogodbo o zaposlitvi. Tako ni mogoče šteti, da je z vsako odreditvijo dela v drugem kraju od navedenega v pogodbi o zaposlitvi dejansko spremenjen pogodbeno dogovorjen kraj opravljanja dela, saj pogodba o zaposlitvi v konkretnem primeru dejansko določa kraj opravljanja dela (prim. odločba VSRS opr. št. VIII Ips 23/2016 z dne 30. 8. 2016). Toženka tožniku zato z odredbami ni odredila dela v drugem kraju, ki se za potrebe uveljavljanja povračila stroškov za prevoz na delo in z dela šteje kot kraj opravljanja dela po pogodbi o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje se je pravilno sklicevalo na sodno prakso v podobnih primerih (odločbi VDSS opr. št. Pdp 542/2015 z dne 22. 10. 2015, opr. št. Pdp 932/2017 z dne 21. 3. 2018) in štelo tožnikove poti za službene poti, za katere mu pripada kilometrina po 208. členu KPDŽP. Pravilno se je sklicevalo tudi na stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevi X Ips 387/2011 z dne 28. 6. 2012, iz katere izhaja, da je službena pot tista pot, ki ne predstavlja rednega dela delavca na sedežu delodajalca oziroma v kraju, dogovorjenem v pogodbi o zaposlitvi.

8. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje v točki 9 obrazložitve izpodbijane sodbe, da Mnenje komisije z dne 19. 12. 2017 in Navodilo ... iz leta 2017 posegata oziroma ožita obseg zakonske pravice delavca do povračila stroškov službene poti iz 130. člena ZDR-1, saj lahko hierarhično nižji akti določijo zgolj višji obseg pravic iz naslova službene poti kot jo zagotavlja ZDR-1. Prav tako je sodišče prve stopnje v točki 10 obrazložitve pravilno ugotovilo, da niso bili izpolnjeni pogoji za odrejanje drugega dela ne po 1. odstavku in tudi ne po 3. odstavku 49. člena KPDŽP.

9. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da določilo, da se povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela nanaša tudi na primere opravljanja dela na podlagi odredbe o opravljanju drugega dela tudi opravljanje dela, ne more biti predmet enostranskega odločanja delodajalca, ampak je glede na 3. odstavek 9. člena ZDR-1 in 5. člena Zakona o kolektivnih pogodbah (ZKolP, Ur. l. RS, št. 43/2006 in nasl.), lahko le predmet kolektivne pogodbe, sprejete po določenem postopku. Mnenje komisije za razlago kolektivne pogodbe z dne 17. 12. 2017 oziroma ugotovitveni sklep te komisije nista razlaga, ki bi pomenila obvezen način uporabe in izvajanja določb kolektivne pogodbe ter obvezno podlago za odločanje v sporih o pravicah delavcev in obveznostih delodajalca iz kolektivne pogodbe po 3. odstavku 17. člena KPDŽP, prav tako pa tudi nista "priporočilo" kot strokovni predlog strankam za ureditev določenih vprašanj po 4. odstavku istega člena. Pravilno je tudi stališče, da Komisija ni pristojna za presojanje, ali je določen akt delodajalca v skladu s kolektivno pogodbo ali ni, saj je to skladno z določbo 6. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.) v pristojnosti delovnega sodišča.

10. Navodilo ... je bilo sprejeto na podlagi 4. odstavka 204. člena KPDŽP, ki določa, da se kriteriji za ugotavljanje možnosti prevoza na delo in z dela z javnimi prevoznimi sredstvi določijo s splošnim aktom. Kot je razvidno iz samega naslova navodila, se nanaša na pogoje in način obračunavanja povračila za prevoz na delo in z dela. V obravnavanem primeru pa ni šlo za tožnikov prevoz na delo in z dela, ampak za službeno pot, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Na pravilnost te ugotovitve, zaradi katere je tožnik upravičen do vtoževane višje kilometrine, ne vpliva, da so bili v odredbah o opravljanju drugega dela izrecno priznani stroški prevoza na delo in z dela z avtomobilom.

11. Ker niso podani v pritožbi uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Odločitev o stroških postopka temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožniku pa je dolžna povrniti njegove stroške odgovora na pritožbo (1. odstavek 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče mu je skladno z Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.) priznalo potrebne stroške (1. odstavek 155. člena ZPP) in sicer: stroške odgovora na pritožbo v višini 375 točk in materialne stroške v višini 2 % in 22 % DDV na odvetniške storitve, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR po OT skupaj znaša 279,99 EUR.

Datum zadnje spremembe:

11.01.2021

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 288/2020
• VDSS Sodba Pdp 238/2020
• VDSS Sodba in sklep Pdp 240/2020