VDSS Sodba Pdp 179/2020

Jedro

V primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga manjšemu številu delavcev delodajalec svojo izbiro o tem, kateremu delavcu bo podal odpoved, legitimno gradi tudi na razlogih, s katerimi zasleduje težnjo po uspešnosti dela in poslovanja, če gre pri tem za na delu utemeljene razloge. Delodajalec je pri tej izbiri omejen le s četrtim odstavkom 83. člena ZDR-1, ki določa, da je neveljavna redna ali izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki bi bila podana v nasprotju s prepovedjo diskriminacije in povračilnih ukrepov (6. člen ZDR-1).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe in odgovora na revizijo tožene stranke.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 23. 8. 2017 ter za ugotovitev, da delovno razmerje tožnice pri toženi stranki ni prenehalo 27. 9. 2017, temveč je trajalo do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje. V posledici te odločitve je zavrnilo tudi tožbene zahtevke, da je tožena stranka dolžna tožnici za čas od vključno 28. 9. 2017 do izdaje sodbe sodišča prve stopnje priznati pravice iz delovnega razmerja, ji za navedeno obdobje obračunati mesečno bruto plačo v znesku 1.645,30 EUR, od teh zneskov odvesti davek in prispevke, tožnici pa izplačati ustrezne neto zneske ter druge prejemke iz delovnega razmerja z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. dne v mesecu za prejemke preteklega meseca do plačila; da je tožena stranka dolžna tožnici za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje vpisati delovno dobo v matično evidenco ZPIZ in jo prijaviti v pokojninsko, zdravstveno ter druga socialna zavarovanja; da je tožena stranka dolžna tožnici obračunati denarno povračilo v bruto znesku 8.110,65 EUR, od tega zneska odvesti davek in prispevke, tožnici pa izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila; da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo njene stroške postopka, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi zatrjuje obstoj nasprotja med razlogi sodbe ter uveljavlja obstoj absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenih navedb o tem, da poslovni razlog za podajo odpovedi ni obstajal ter da ji je tožena stranka odpoved podala na podlagi neobjektivnih in diskriminatornih kriterijev. Meni, da je za presojo zakonitosti odpovedi bistveno, da je bila pri toženi stranki nosilka obrtne dejavnosti in da bi bila nova nosilka obrtne dejavnosti imenovana šele 13. 11. 2017. Nasprotuje ugotovitvam sodišča prve stopnje glede manjšega obsega proizvodnje, saj iz izpovedi priče A.A. izhaja, da se obseg dela pri toženi stranki pred in po odpovedi ni spremenil. Meni, da je odpoved prejela le zato, ker je toženo stranko opozarjala na nepravilnosti. Sodišče prve stopnje pri odločitvi ni upoštevalo, da je tožena stranka nepravilnosti odpravila šele po večkratnih opozarjanjih, določenih nepravilnosti pa sploh ni odpravila (glede delovnih oblek). Navaja, da je v imenu vseh delavk zavrnila tudi namero tožene stranke, da bi vse delavke "prezaposlila" na s. p. Opozarja, da je bil odnos tožene stranke do nje večkrat podcenjujoč in žaljiv, kar dokazujejo tudi elektronska sporočila direktorja tožene stranke z dne 21. in 22. 9. 2016. Navaja, da so navedbe tožene stranke glede zagotavljanja delovnih oblačil neresnične in zavajujoče. Izpostavlja izpoved priče B.B., da je prišlo do nesporazuma med tožnico in prokuristko tožene stranke C.C., ki je tožnici neutemeljeno očitala, da nič ne dela. Uveljavlja neverodostojnost izpovedi zakonitega zastopnika in prokuristke tožene stranke. Neresničnost izpovedi D.D. o tem, da posebnih pritožb glede delovnih oblek ni bilo, dokazuje tudi predložena elektronska komunikacija. Nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da sta višina plače in posebne sposobnosti za izdelavo tort po naročilu dopustna in objektivna kriterija za izbiro presežne delavke. Meni, da plače, ki so bile delavkam izplačane več kot eno leto pred podajo izpodbijane odpovedi, za odločitev ne morejo biti relevantne. Navaja, da so imele vse tri slaščičarke določeno osnovno plačo v znesku 1.120,00 EUR, do razlike v izplačilu pa je prišlo le zaradi različne višine variabilnega dela plače, ki je odvisen tudi od obsega naročil. Poleg tega je imela A.A. v mesecih avgust in september 2017 višjo bruto plačo od nje. Trdi, da zgolj na podlagi primerjave fotografij ni mogoče ugotoviti bistvenih razlik med tortami, ki jih je izdelala sama, in tortami, ki jih je izdelala sodelavka B.B.. Navaja, da ima enak smisel za izdelavo tort kot B.B., na kar kaže tudi okoliščina, da je v obdobju od novembra 2016 do junija 2017 prejemala višjo stimulacijo kot sodelavka. Meni, da bi morala tožena stranka za dokazovanje svojih navedb glede izbire presežne delavke predlagati postavitev izvedenca slaščičarske stroke. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je odločitev utemeljilo z izpovedjo prokuristke tožene stranke, da je bila A.A. bolj vsestranska, preseglo trditveno podlago tožene stranke. Uveljavlja, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje v nasprotju z določbo 8. člena ZPP. Nasprotuje odločitvi o stroških postopka. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka tožničine pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožbeno sodišče v tej zadevi odloča drugič. Sodišče prve stopnje je s sodbo opr. št. I Pd 1595/2017 z dne 9. 7. 2018 ugotovilo, da je za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 8. 2017 obstajal utemeljen poslovni razlog ter da je tožena stranka ravnala pravilno in zakonito, ko jo je med tremi delavkami (slaščičarkami) podala tožnici. Zoper to odločitev je tožnica vložila pritožbo, ki ji je pritožbeno sodišče s sodbo opr. št. Pdp 792/2018 z dne 14. 2. 2019 (v zvezi s popravnim sklepom z dne 17. 4. 2019) ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi iz poslovnega razloga z dne 23. 8. 2017, vključno z reparacijskim zahtevkom, v pretežnem delu ugodilo, pogodbo o zaposlitvi med tožnico in toženo stranko na dan 20. 12. 2017 sodno razvezalo, tožnici pa prisodilo denarno povračilo v bruto znesku 8.110,65 EUR. V nasprotju s sodiščem prve stopnje je namreč presodilo, da kriterij višine plače predstavlja neobjektiven in nerazumen kriterij za izbiro presežnega delavca. Zoper sodbo pritožbenega sodišča je tožena stranka vložila revizijo, ki ji je Vrhovno sodišče RS s sklepom opr. št. VIII Ips 63/2019 z dne 10. 3. 2020 ugodilo, izpodbijani del sodbe pritožbenega sodišča razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo pritožbenemu sodišču v novo sojenje. V razveljavitvenem sklepu je med drugim izpostavilo, da okoliščini, s katerimi je tožena stranka utemeljevala izbiro tožnice za presežno delavko (zniževanje stroškov dela, posebna usposobljenost za izdelavo tort), nimata narave kriterijev za izbiro presežnih delavcev in da ti okoliščini tudi nista diskriminatorni.

5. Tožnica je 13. 5. 2020 vložila pripravljalno vlogo, v kateri podaja mnenje glede stališč Vrhovnega sodišča RS iz sklepa opr. št. VIII Ips 63/2019, ponavlja pritožbene navedbe in pritožbenemu sodišču predlaga razpis pritožbene obravnave, čemur pritožbeno sodišče ni sledilo.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da izpodbijana sodba ni obremenjena z bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je navedlo jasne dejanske ugotovitve in pravne zaključke, ki med seboj niso v nasprotju, zato ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo smiselno uveljavlja pritožba. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana v primeru, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Sodišče prve stopnje se je do tožničinih navedb o tem, da za podajo izpodbijane odpovedi ni bilo utemeljenega razloga ter da je bila za presežno delavko izbrana na podlagi neobjektivnih in diskriminatornih kriterijev, opredelilo v 8., 11. in 12. točki obrazložitve sodbe, nasprotno pritožbeno uveljavljanje pa je neutemeljeno.

8. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje v nasprotju z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, v skladu s katerim sodišče o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je ustrezno obrazložena, zato jo pritožbeno sodišče sprejema kot pravilno. Sodišče prve stopnje je izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke D.D. in prokuristke C.C. pravilno ocenilo kot verodostojni. Na drugačno presojo ne vpliva pritožbeno navajanje, da je D.D. v izpovedi zanikal, da so se delavke pritoževale glede pomanjkanja delovnih oblek, češ da elektronska komunikacija med njim in tožnico z dne 22. 9. 2016 (priloga A 7) dokazuje nasprotno. Zakoniti zastopnik tožene stranke je zaslišan kot stranka na vprašanje, ali so bile s strani delavk kakšne posebne zahteve ali pritožbe glede delovnih sredstev, sicer res odgovoril nikalno, vendar v to ni bil povsem prepričan (odgovoril je, da se ne spomni, vendar misli, da kakšnih posebnih pritožb ni bilo - stran 9 prepisa zvočnega posnetka naroka za glavno obravnavo z dne 21. 6. 2018).

9. Sodišče prve stopnje je v tem sporu presojalo zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožena stranka podala tožnici po prvi alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.). Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 3. 2015 za nedoločen čas na delovnem mestu slaščičarka. Tožena stranka ji je 23. 8. 2017 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, delovno razmerje pa je tožnici prenehalo s potekom odpovednega roka 27. 9. 2017.

10. Pritožbeno sodišče kot pravilne sprejema dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožena stranka zaradi slabega poslovanja (manjše prodaje slaščic) zaprla poslovalnico na naslovu E., zaradi racionalizacije poslovanja pa ukinila eno delovno mesto slaščičarja, na katerem so delo do tedaj opravljale tri delavke. Pritožba tem ugotovitvam neutemeljeno nasprotuje s sklicevanjem na izpoved priče A.A., da se njen obseg dela v času po podaji izpodbijane odpovedi tožnici ni spremenil. To ravno kaže na pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožena stranka zaradi manjših potreb po delu lahko vse delo prerazporedila med le dve slaščičarki, kar izhaja tudi iz izpovedi prič A.A. in B.B.. Pritožba obrazloženo ne nasprotuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je pri toženi stranki v letu 2017 glede na leto 2016 prišlo do upada prometa iz naslova proizvodnje in prodaje sladoleda in tort, ter da je imela zato tožena stranka v letu 2017 manjše potrebe po proizvodnji slaščic. Posledično je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi obstajal utemeljen poslovni razlog.

11. V primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga manjšemu številu delavcev delodajalec svojo izbiro o tem, kateremu delavcu bo podal odpoved, legitimno gradi tudi na razlogih, s katerimi zasleduje težnjo po uspešnosti dela in poslovanja, če gre pri tem za na delu utemeljene razloge.¹ Delodajalec je pri tej izbiri omejen le s četrtim odstavkom 83. člena ZDR-1, ki določa, da je neveljavna redna ali izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki bi bila podana v nasprotju s prepovedjo diskriminacije in povračilnih ukrepov (6. člen ZDR-1).

12. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da za presojo zakonitosti izpodbijane odpovedi ni bistveno, da je bila tožnica v času njene podaje edina nosilka obrtne dejavnosti pri toženi stranki. Nepomembno je tudi to, kdo je bil nosilec obrtne dejavnosti po odpovedi in kdaj je tožena stranka pridobila novo obrtno dovoljenje. Vse pritožbene navedbe v tej smeri so zato neutemeljene.

13. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožnici izpodbijana odpoved ni bila podana zaradi opozarjanja na nepravilnosti pri izpolnjevanju pravic in obveznosti iz delovnega razmerja. Dokazni zaključki sodišča prve stopnje v zvezi s tem so jasni in podprti z izvedenimi dokazi. Pritožba neutemeljeno navaja, da je tožena stranka določene nepravilnosti odpravila šele po večkratnem opozarjanju, saj to ne kaže na utemeljenost tožničinih navedb glede povračilnega ukrepa tožene stranke. Tudi izpoved priče B.B., da je prišlo v preteklosti do nesporazuma med delavkami in prokuristko tožene stranke C.C. ter da se je tožnica v imenu vseh treh delavk uprla očitkom tožene stranke, da premalo delajo, ne utemeljuje drugačnega zaključka. Iz izpovedi priče B.B. namreč izhaja, da je to edini konflikt, ki ga je zaznala med tožnico in C.C., priča pa ni opazila, da bi bila tožnica s strani nadrejenih delavcev tudi sicer neenako (slabše) obravnavana. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da elektronska komunikacija v prilogi A 7 dokazuje podcenjujoč, aroganten in žaljiv odnos zakonitega zastopnika tožene stranke do tožnice. D.D. je v elektronskem sporočilu tožnici z dne 22. 9. 2016 sicer res zapisal "kakšne obleke potrebuješ F.F.? Misliš predpasnik al pulover al kavbojke al štumfe al gate?", vendar pa je k temu dodal pripis "spass na stran" (šalo na stran), v nadaljevanju pa v nevtralnem tonu izrazil svoje mnenje, da imajo delavke dovolj delovnih oblek. Pritožbeno sodišče tudi po pregledu ostale elektronske korespondence v prilogah spisa ugotavlja, da komunikacija s strani direktorja tožene stranke ni bila žaljiva in arogantna, zato so nasprotne pritožbene navedbe neutemeljene.

14. Tožnica v pritožbi neutemeljeno vztraja pri navedbah, da je bila za presežno delavko izbrana na podlagi neobjektivnih in diskriminatornih kriterijev. Iz razveljavitvenega sklepa Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 63/2019 z dne 10. 3. 2020 izhaja, da je znižanje stroškov dela pravno dopusten cilj za izboljšanje ekonomske situacije delodajalca, ter da okoliščini, s katerimi je tožena stranka utemeljevala izbiro tožnice za presežno delavko (sposobnost delavk ter višina plače), ne predstavljata kriterijev, ki bi delavke razlikovali na nedovoljen način, saj nista povezani z nobeno od osebnih okoliščin. Tožena stranka zato ni ravnala nezakonito, ko se je izmed treh delavk na delovnem mestu slaščičar odločila, da odpovedi ne poda delavki A.A., ki je imela v mesecih pred nastankom poslovnega razloga najnižjo bruto plačo, in delavki B.B., ki je imela poseben dar za izdelavo tort po naročilu. Pri tem glede na stališča iz sklepa opr. št. VIII Ips 63/2019 ni bistveno, da je ob enaki bruto osnovni plači do razlike v izplačilu pri delavkah prišlo le zaradi različnih zneskov variabilnega dela plače (stimulacije oziroma dela plače iz naslova delovne uspešnosti), zato so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene.

15. Pritožba neutemeljeno opozarja, da plače, ki so bile izplačane več kot eno leto pred podajo izpodbijane odpovedi, za odločitev v zadevi ne morejo biti relevantne. Iz 12. točke obrazložitve sodbe namreč izhaja, da je sodišče prve stopnje pri presoji utemeljenosti navedb tožene stranke, da je imela tožnica v času izbire presežne delavke višjo plačo od delavke A.A., upoštevalo (le) plačilne liste za meseca junij in julij 2017. V zvezi s tem je neutemeljeno tudi pritožbeno opozarjanje, da je imela A.A. v mesecih avgust in september 2017 višjo bruto plačo od tožnice. Obdobje po podaji izpodbijane odpovedi za odločitev ni pravno pomembno.

16. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je bila tožnica enako usposobljena za izdelavo tort po naročilu kot sodelavka B.B.. Dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje, da je imela omenjena delavka poseben dar za izdelavo tort, potrjujejo izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke D.D. in prič A.A., C.C. in B.B. (priča je izpovedala, da je bila "glavna" za izdelavo tort po naročilu), zato jo pritožbeno sodišče sprejema kot pravilno. Pritožbene navedbe, da je tožnica v nekaterih mesecih prejela višjo stimulacijo iz naslova izdelave tort kot B.B., ne vplivajo na drugačen zaključek pritožbenega sodišča. V zvezi s tem niso bistvene niti pritožbene navedbe, da je tudi tožnica izdelovala dobre in lepe torte po naročilu. Tožena stranka je namreč izbiro o tem, kateri delavki bo podala odpoved pogodbe o zaposlitvi, utemeljevala z okoliščino, da gre to opravilo B.B. (še) bolje od rok kot tožnici in ne z okoliščino, da tožnica za izdelavo tort ni usposobljena. Zmotno je tudi stališče pritožbe, da bi tožena stranka to, da je imela delavka B.B. poseben dar za izdelavo tort po naročilu, lahko dokazala le s predlaganjem postavitve izvedenca slaščičarke stroke. Izpovedi zaslišanih prič za ugotovitev tega dejstva niso manj vreden dokaz, zato so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene.

17. Pritožba neutemeljeno uveljavlja obstoj relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z določbo prvega odstavka 7. člena ZPP in 212. člena ZPP), češ da je sodišče prve stopnje izbiro tožnice za presežno delavko utemeljevalo z izpovedjo prokuristke tožene stranke C.C., da je bila A.A. "vsestranska" delavka, čeprav tožena stranka tega ni zatrjevala. Tožena stranka je v vlogah sicer res navajala le kriterija višine plače in usposobljenosti za izdelavo tort po naročilu, vendar je bistveno, da je ta dva kriterija tudi dokazala. To, da je sodišče prve stopnje pravilnost izbire tožnice za presežno dodatno utemeljilo s povzeto izpovedjo priče C.C., ne pomeni, da je podana uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj bi bila odločitev sodišča prve stopnje tudi v primeru, če sporne izpovedi C.C. ne bi upoštevali, enaka.

18. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je bila izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita. Tožnica v tem sporu ni uspela, zato je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje, da sama krije svoje stroške postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Odločitev o stroških pritožbenega in revizijskega postopka² temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe. Tožnica sama krije tudi stroške odgovora na revizijo, s katero je tožena stranka v celoti uspela.

-------------------------------
¹ Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 206/2012 z dne 4. 3. 2013.
² Vrhovno sodišče RS je v sklepu opr. št. VIII Ips 63/2019 z dne 10. 3. 2020 odločitev o revizijskih stroških pridržalo za končno odločbo.

Datum zadnje spremembe:

11.01.2021

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba in sklep Pdp 671/2008
• VDSS sodba Pdp 531/2011
• VDSS sodba Pdp 135/2010