VDSS Sodba Pdp 155/2020

Jedro

Bistvena zahteva tožnikov je, da so, ker imajo delovni čas razporejen na vseh sedem dni v tednu, upravičeni do nadomestila plače za vse praznike. Gre za logiko, da bi bili ti izenačeni z delavci v enakomerno razporejenem delovnem času, ki so upravičeni do nadomestil plače za vse praznike, ki padejo na dneve od ponedeljka do petka. Vendar pa navedeno nadomestilo plače pripada le tistim delavcem, ki so na dan praznika oziroma na dela prosti dan razporejeni na delo in bi morali na ta dan delati, pa zaradi praznika ne delajo.

Po pravilnem opozorilu tožene stranke sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi bili tožniki na praznične dni, za katere jim je sodišče prisodilo nadomestila plače, razporejeni na delo in bi morali na ta dan delati, pa zaradi praznika niso delali. Ker torej sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi bili tožniki na sporne dneve razporejeni na delo, ne more biti podana podlaga za priznanje vtoževanih nadomestil. Pomembno je, da je tožena stranka izdelala letni razpored delovnega časa in da je izdelovala tudi mesečne razporede delovnega časa, v katerih je bilo vnaprej predvideno, kako bo potekalo delo na praznične dni. Realizacija je bila s tem skladna, pri čemer so določena manjša odstopanja od letne oziroma mesečne predvidene razporeditve dela po pravilnem stališču sodišča prve stopnje opravičljiva oziroma razumljiva (npr. zaradi bolniških odsotnosti). Zato ni šlo za primer zlorabe kot npr. v sodbi Vrhovnega sodišča VIII Ips 261/2016 z dne 7. 3. 2017, ko je delodajalec z naknadno spremembo ukinil tožnikovo delovno obveznost ravno na dan praznika. Tudi ni bilo ugotovljeno, da bi tožniki na letni ravni opravili več ur kot delavci, ki delo opravljajo v enakomerno razporejenem delovnem času od ponedeljka do petka.

Tožena stranka je dokazala, da je delo med delavce, ki so ga opravljali v neenakomerno razporejenem delovnem času, razporejala po t. i. sistemu tretjin: delavci so 1/3 praznikov v letu delali, 1/3 praznikov so imeli predvideno delovno obveznost, a so bili zaradi praznika prosti in so zato prejeli nadomestilo plače za praznik, 1/3 praznikov pa so bili prosti in niso prejeli nadomestila plače za praznik, saj te dneve niso imeli predvidene delovne obveznosti. Ta zadnja tretjina je bistvo spora in izvor razhajanja med strankami o tem, kako bi bilo treba delavcem, ki delo opravljajo v neenakomerno razporejenem delovnem času, priznavati nadmestila plače za praznik.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijani ugodilni del sodbe v I. točki izreka delno spremeni tako, da se glasi:

"I. Zavrne se tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna prvi tožnici obračunati bruto zneske nadomestila plače, odvesti davek in prispevke ter ji izplačati neto zneske od naslednjih bruto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datumov zapadlosti:

- 34,37 EUR od 11. 6. 2016,

- 33,39 EUR od 11. 2. 2017

dalje do plačila.

Zavrne se tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna drugi tožnici obračunati bruto zneske nadomestila plače, odvesti davek in prispevke ter ji izplačati neto zneske od naslednjih bruto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datumov zapadlosti:

- 42,63 EUR od 30. 12. 2014,

- 81,20 EUR od 30. 12. 2014,

- 35,42 EUR od 30. 12. 2014,

- 85,40 EUR od 11. 6. 2017

dalje do plačila.

Zavrne se tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tretji tožnici obračunati bruto zneske nadomestila plače, odvesti davek in prispevke ter ji izplačati neto zneske od naslednjih bruto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datumov zapadlosti:

- 61,82 EUR od 30. 12. 2014,

- 67,62 EUR od 30. 12. 2014,

- 56,63 EUR od 30. 12. 2014,

- 65,87 EUR od 11. 3. 2015,

- 59,01 EUR od 11. 6. 2015,

- 59,01 EUR od 11. 7. 2015,

- 67,47 EUR od 11. 10. 2015,

- 132,98 EUR od 11. 6. 2016

dalje do plačila.

Zavrne se tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna četrtemu tožniku obračunati bruto zneske nadomestila plače, odvesti davek in prispevke ter ji izplačati neto zneske od naslednjih bruto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datumov zapadlosti:

- 66,64 EUR od 30. 12. 2014,

- 66,64 EUR od 30. 12. 2014,

- 53,44 EUR od 30. 12. 2014,

- 53,44 EUR od 30. 12. 2014,

- 49,84 EUR od 11. 12. 2015,

- 58,80 EUR od 11. 11. 2016

dalje do plačila.

Zavrne se tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna peti tožnici obračunati bruto zneske nadomestila plače, odvesti davek in prispevke ter ji izplačati neto zneske od naslednjih bruto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datumov zapadlosti:

- 38,50 EUR od 30.12.2014,

- 38,50 EUR od 30. 12. 2014,

- 77,00 EUR od 30. 12. 2014,

- 43,68 EUR od 30. 12. 2014,

- 45,50 EUR od 30. 12. 2014,

- 91,00 EUR od 11. 1. 2015,

- 37,94 EUR od 11. 2. 2015,

- 50,72 EUR od 11. 5. 2015,

- 76,08 EUR od 11. 5. 2015,

- 48,70 EUR od 11. 7. 2016,

- 41,65 EUR od 11. 11. 2016,

- 38,64 EUR od 11. 5. 2017

dalje do plačila.

Tožniki krijejo sami svoje stroške postopka, toženi stranki pa so dolžni povrniti njene stroške postopka, in sicer prva, druga, četrta in peta tožnica vsaka po 504,00 EUR, tretja tožnica pa 635,00 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila.''

II. V preostalem delu se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožnikov zavrneta in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožniki krijejo sami svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa so dolžni povrniti vsak po 80,00 EUR stroškov pritožbenega postopka, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka toženi stranki naložilo, da je dolžna za prvo tožnico obračunati bruto zneska 34,37 EUR in 33,39 EUR; za drugo tožnico bruto zneske 42,63 EUR, 81,20 EUR, 35,42 EUR in 85,40 EUR; za tretjo tožnico bruto zneske 66,15 EUR, 61,82 EUR, 67,62 EUR, 56,63 EUR, 65,87 EUR, 59,01 EUR, 59,01 EUR, 67,47 EUR in 132,98 EUR; za četrtega tožnika bruto zneske 66,64 EUR, 66,64 EUR, 53,44 EUR, 53,44 EUR, 49,84 EUR in 58,80 EUR; za peto tožnico bruto zneske 83,86 EUR, 38,50 EUR, 38,50 EUR, 77,00 EUR, 43,68 EUR, 45,50 EUR, 91,00 EUR, 37,94 EUR, 50,72 EUR, 76,08 EUR, 48,70 EUR, 41,65 EUR in 38,64 EUR, od teh zneskov odvesti davek in prispevke, tožnikom pa izplačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datumov, določenih v izreku sodbe, do plačila. Višje tožbene zahtevke je zavrnilo. V II. točki izreka je zavrnilo preostali del zahtevka druge tožnice, ki se nanaša na mesečne zneske, zapadle v plačilo od 11. 2. 2013 do 11. 2. 2015 (prvi odstavek); preostali del zahtevka tretje tožnice, ki se nanaša na zneske, zapadle v plačilo od 11. 7. 2014 do 11. 7. 2017 (drugi odstavek); preostali del zahtevka četrtega tožnika, ki se nanaša na zneske, zapadle v plačilo od 11. 1. 2013 do 11. 6. 2017 (tretji odstavek); preostali del zahtevka pete tožnice, ki se nanaša na zneske, zapadle v plačilo od 11. 6. 2015 do 11. 2. 2017 (četrti odstavek).

2. Tožniki (razen prve in druge tožnice) se pritožujejo zoper zavrnilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navajajo, da so revizorkine ugotovitve pomembne in bi jih sodišče moralo v večji meri upoštevati, saj je pravilen sistem beleženja prisotnosti na delu pogoj za pravilen obračun plače. Opozarjajo na ugotovitve revizorke glede nepravilnosti v zvezi s prazniki, da je imela tožena stranka sistem za organiziranje delovnega časa nastavljen na delo v enakomerno razporejenem delovnem času in da je bil ta sistem nepregleden. Po njihovem mnenju iz letnega plana ni razvidno, kdo je upravičen do nadomestila za praznik, posledično pa je bilo tožnikom onemogočeno preveriti pravilnost vnešenih podatkov. S sklicevanjem na določbo 202. člena ZDR-1 nasprotujejo zavrnitvi dela obresti, saj te niso zastarale. Menijo, da sodišče pri odločitvi ne bi smelo upoštevati t. i. sistema tretjin, saj ga tožena stranka ni niti obrazložila niti dokazala. V zvezi s tem ni sprejela nobenega internega pravila, s sistemom tretjin tudi ni seznanila zaposlenih ali sindikata. Nenavadno je tudi to, da trditev glede obstoja takšnega sistema ni podala že na začetku postopka na prvi stopnji. Ker iz izpodbijane sodbe ne izhaja, kje ima tožena stranka določen sistem tretjin, je ni mogoče preizkusiti. Sodišču očita, da pri odločitvi ne bi smelo upoštevati izpovedi priče A.A., ker je tožena stranka dokazni predlog za njegovo zaslišanje podala prepozno. Sodišče ne bi smelo dodatno zaslišati priče B.B., saj se je seznanila z navedbami strank. Ne drži, da je spremembe plana pri posameznem delavcu mogoče ugotoviti iz primerjave mesečnega plana z realizacijo. Opozarjajo, da v izreku sodbe ni odločitve o stroških postopka. Tudi sicer sodišče o stroških ne bi smelo odločiti po načelu uspeha, saj so tožniki tožbe vložili zaradi netransparentnega in nerazumljivega sistema tožene stranke.

3. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe v I. točki izreka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da so tožniki le pavšalno zatrjevali, da so imeli na vtoževane praznike delovno obveznost oziroma da bi jo morali imeti. Meni, da je z mesečnimi razporedi dela, mesečnimi realizacijami dela in plačilnimi listami dokazala razporeditev delovnega časa po vnaprej določenem načinu, ki temelji na predvidljivem in sistemsko jasnem vzorcu razporejanja delavcev na delo. Sodišče je zato neupravičeno mimo navedb strank določilo svoja kriterija za odločitev v zadevi, čeprav tožniki niti niso zatrjevali nobene osebne okoliščine, na podlagi katere naj bi bili neenakopravno obravnavani. O teh kriterijih se ni imela možnosti izjaviti, zato je podana kršitev razpravnega načela in kršitev načela materialno procesnega vodstva. V izpodbijani sodbi zavzeta stališča so v nasprotju s stališči Ustavnega sodišča RS iz zadev U-I-167/96 in U-I-264/97. Sodišče se v obrazložitvi neutemeljeno sklicuje na stališča Vrhovnega sodišča RS iz zadeve VIII Ips 261/2016, saj ta ni primerljiva. Uveljavlja odsotnost pravne podlage za določitev drugačnega pravila tretjin, kot ga je predstavila sama, sicer pa so tožniki njenemu pravilu tretjin ugovarjali le s tem, da ni pisno določen. Sodišče pri odločitvi ni upoštevalo, da tožniki v vtoževanem obdobju niso imeli manka ur in da so prejeli plačilo za vse opravljene ure. Izpodbijana odločitev postavlja tožnike v bolj ugoden položaj v primerjavi z delavci, ki delo opravljajo v enakomerno razporejenem delovnem času. Sodišče je tožnikom neutemeljeno prisodilo nadomestila plače za praznične dni, saj niso izkazali, da so imeli na te dneve predvideno delovno obveznost. Tretji tožnici je neutemeljeno prisodilo nadomestili za praznika 1. 5. in 2. 5. 2013, saj je vsaj za 2. 5. 2013 že prejela nadomestilo plače. Četrtemu tožniku je mimo tožbenega zahtevka prisodilo nadomestilo za praznik 25. 6. 2014. Zmotno je odločilo, da peti tožnici pripadata nadomestili za praznika 25. 12. 2012 in 26. 12. 2012. Ker sodišče ni pojasnilo višine prisojenih nadomestil, izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti. Zatrjuje neizvršljivost I. točke izreka sodbe, ker ni jasno, za katere praznike so bila tožnikom prisojena nadomestila plače.

4. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tožnikov predlaga njeno zavrnitev.

5. Pritožba tožnikov ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je delno utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

7. Pritožbeno sodišče v tem sporu odloča drugič. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 4. 7. 2018 delno ugodilo tožbenim zahtevkom za plačilo nadomestil plače za praznične dni. Pritožbeno sodišče je na pritožbo vseh strank (z izjemo prve tožnice) izpodbijani del sodbe s sklepom Pdp 934/2018 z dne 20. 3. 2019 (razen glede zavrnilne odločitve o zastaranih terjatvah, zapadlih pred 29. 12. 2012), razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. V ponovljenem postopku je sprejelo izpodbijano odločitev, glede katere je pravilno ugotovilo odločilna dejstva, vendar zmotno uporabilo materialno pravo, razen v zavrnilnem delu odločitve in v delu odločitve, v katerem je tretji in peti tožnici prisodilo nadomestila plače za praznične dni v decembru 2012.

8. Po drugem odstavku 137. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.) je delodajalec dolžan delavcu v primeru odsotnosti z dela na dneve z zakonom določenih praznikov in dela prostih dni izplačati nadomestilo plače. Po šestem odstavku 148. člena ZDR-1 je delovni čas zaradi narave ali organizacije dela ali potreb uporabnikov lahko neenakomerno razporejen.

9. Zdravstveno negovalna enota in recepcija pri toženi stranki, kjer so tožniki opravljali delo, deluje 24 ur dnevno, vse dni v letu. Tožniki zato dela niso opravljali v enakomerno razporejenem delovnem času od ponedeljka do petka po osem ur dnevno, ampak je bil njihov delovni čas razporejen na vseh sedem dni v tednu - od ponedeljka do petka sedem ur dnevno, med vikendi dvanajst ur dnevno. Bistvena zahteva tožnikov je, da so, ker imajo delovni čas razporejen na vseh sedem dni v tednu, upravičeni do nadomestila plače za vse praznike. Gre za logiko, da bi bili ti izenačeni z delavci v enakomerno razporejenem delovnem času, ki so upravičeni do nadomestil plače za vse praznike, ki padejo na dneve od ponedeljka do petka. Vendar pa navedeno nadomestilo plače pripada le tistim delavcem, ki so na dan praznika oziroma na dela prosti dan razporejeni na delo in bi morali na ta dan delati, pa zaradi praznika ne delajo. Stališče o tem, da delavec nima pravice do nadomestila plače za praznik, če ta ni določen kot njegov delovni dan, je zavzelo tudi Ustavno sodišče v zadevi opr. št. U-I-264/97 z dne 11. 11. 1999. V tej zadevi sta pobudnika neuspešno uveljavljala kršitev načela enakosti iz 14. člena Ustave RS (URS; Ur. l. RS, št. 33/91 in nasl.), ker delavci, ki delo opravljajo v turnusu, pa na dan državnega praznika ne delajo, nimajo pravice do nadomestila plače za praznik. Tudi v zadevi U-I 167/96 z dne 13. 2. 1997 se je pobudnik zavzemal za to, da bi imeli delavci, ki delo opravljajo v turnusu, pa na dan državnega praznika oziroma dela prostega dne ne delajo, pravico do nadomestila plače (ali do nadomestnega prostega dne z nadomestilom plače), vendar pa je bilo ugotovoljeno, da je načelo enakosti spoštovano že s tem, da je do počitka z nadomestilom plače enako upravičen vsak delavec, ki bi mu praznik, ki je z zakonom določen kot dela prost dan, padel na njegov delovni dan.

10. Po pravilnem opozorilu tožene stranke pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi bili tožniki na praznične dni, za katere jim je sodišče prisodilo nadomestila plače, razporejeni na delo in bi morali na ta dan delati, pa zaradi praznika niso delali. Ker torej sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi bili tožniki na sporne dneve razporejeni na delo, ne more biti podana podlaga za priznanje vtoževanih nadomestil. Pomembno je, da je tožena stranka izdelala letni razpored delovnega časa in da je izdelovala tudi mesečne razporede delovnega časa, v katerih je bilo vnaprej predvideno, kako bo potekalo delo na praznične dni. Realizacija je bila s tem skladna, pri čemer so določena manjša odstopanja od letne oziroma mesečne predvidene razporeditve dela po pravilnem stališču sodišča prve stopnje opravičljiva oziroma razumljiva (npr. zaradi bolniških odsotnosti). Zato ni šlo za primer zlorabe kot npr. v sodbi Vrhovnega sodišča VIII Ips 261/2016 z dne 7. 3. 2017, ko je delodajalec z naknadno spremembo ukinil tožnikovo delovno obveznost ravno na dan praznika. Tudi ni bilo ugotovljeno, da bi tožniki na letni ravni opravili več ur kot delavci, ki delo opravljajo v enakomerno razporejenem delovnem času od ponedeljka do petka.

11. Tožena stranka je dokazala, da je delo med delavce, ki so ga opravljali v neenakomerno razporejenem delovnem času, razporejala po t. i. sistemu tretjin: delavci so 1/3 praznikov v letu delali, 1/3 praznikov so imeli predvideno delovno obveznost, a so bili zaradi praznika prosti in so zato prejeli nadomestilo plače za praznik, 1/3 praznikov pa so bili prosti in niso prejeli nadomestila plače za praznik, saj te dneve niso imeli predvidene delovne obveznosti. Ta zadnja tretjina je bistvo spora in izvor razhajanja med strankami o tem, kako bi bilo treba delavcem, ki delo opravljajo v neenakomerno razporejenem delovnem času, priznavati nadmestila plače za praznik. Okoliščina, da tožena stranka sistema tretjin ni imela določenega v splošnem aktu, ne pomeni, da je sistem nedopusten. Tudi očitek tožnikov, da tožena stranka s tretjinskim sistemom ni seznanila njih in sindikata, ni odločilen. Bistveno je, da se je sistem izvajal, pri čemer pa so bili delavci tožene stranke z letnim in mesečnim razporedom dela tudi seznanjeni. Izvajanje sistema tretjin so potrdile priče B.B. ‒ vodja finančno računovodske pri toženi stranki, C.C. ‒ revizorka in četrti tožnik. Na to, da je bil sistem razporejanja dela ne le formalno, temveč tudi dejansko vzpostavljen, kažejo tudi ugotovitve, da so tožniki v vsakem vtoževanem letu za nekatere praznike prejeli nadomestilo plače, določena odstopanja v številu prejetih nadomestil pa so zaradi predvidenih in nepredvidenih odsotnosti delavcev z dela razumljiva in predvsem ne kažejo na zlorabo instituta počitka v smislu izogibanja delodajalca plačilu nadomestil plače za praznične dni.

12. Nenazadnje tožniki v postopku na prvi stopnji niti niso zatrjevali, da tožena stranka pri izplačilu nadomestil za praznične dni sistema tretjin ni spoštovala, niti tega sistema niso osporavali v posameznih delih, pač pa mu nasprotujejo v celoti oziroma že v osnovi kot nedopustnemu. Sodišče prve stopnje je ugovore tožnikov, ki so izpostavljali le posamezne nelogičnosti v razporedih dela, utemeljeno zavrnilo z obrazložitvijo, da je določanje prostih dni tedenskega počitka stvar organizacije delovnega časa delodajalca, ki je odvisna od potreb uporabnikov, pri čemer je bila tožena stranka dolžna upoštevati tudi prvi in tretji odstavek 32.a člena tedaj veljavne Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije (Ur. l. RS, št. 15/94 in nasl.), da morajo biti delavci najmanj enkrat mesečno prosti v soboto in nedeljo skupaj ter da mora biti razpored dela objavljen najkasneje do 20. v mesecu za naslednji mesec.

13. Iz 5. točke obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi sicer upoštevalo sistem tretjin tožene stranke, saj zagotavlja, da tožena stranka tožnikom ni odrejala dneva tedenskega počitka prav na dan praznika. Nato pa je sodišče prve stopnje ta sistem samo nadgradilo, sklicujoč se na neenako obravnavo v primerjavi z delavci, ki delo opravljajo v enakomerno razporejenem delovnem času. Vendar pa so delavci, ki delo opravljajo v enakomerno razporejenem delovnem času, v drugačnem položaju kot tožniki. Ti opravljajo delo pod drugačnimi pogoji in po drugačnem razporedu kot delavci, ki opravljajo delo od ponedeljka do petka, iz naslova opravljanja dela v manj ugodnem delovnem času pa prejemajo tudi dodatke (npr. za delo v nedeljo, za delo na praznik, za izmensko delo, za delo v neenakomerno razporejenem delovnem času itd. - 32. člen Zakona o sistemu plač v javnem sektorju, Ur. l. RS, št. 108/09 in nasl.), do katerih delavci v enakomerno razporejenem delovnem času niso upravičeni.

14. Ker pa je tožena stranka, na kateri je bilo dokazno breme, sistem tretjin izkazala le za obdobje od 2013 do 2017, ne pa tudi za vtoževano obdobje v letu 2012, je sodišče prve stopnje tretji tožnici pravilno prisodilo nadomestilo plače za praznik 26. 12. 2012 v bruto znesku 66,15 EUR, peti tožnici pa nadomestilo za praznika 25. 12. 2012 in 26. 12. 2012 v bruto znesku 83,86 EUR. Glede na deveti odstavek 137. člena ZDR-1, da se nadomestilo plače izplača za tiste dneve in za toliko ur, kolikor znaša delovna obveznost delavca na dan, ko zaradi opravičenih razlogov ne dela, je sodišče nadomestila pravilno prisodilo ob upoštevanju 7-urnega delavnika tožnic. Pravilna je tudi odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti od 29. 12. 2014. Člen 202 ZDR-1, ki za terjatve iz delovnega razmerja predpisuje 5‑letni zastaralni rok, se namreč nanaša le na glavnico, terjatev obresti pa skladno s prvim odstavkom 347. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 97/07 in nasl.) zastara v roku treh let. Ker so bile tožbe vložene 29. 12. 2017, je sodišče zaradi zastaranja pravilno zavrnilo vtoževane obresti, zapadle pred 29. 12. 2014. Tožena stranka neutemeljeno navaja, da je ugodilni del izreka sodbe nedoločen, ker ni razvidno, na katere mesece se prisojeni zneski nanašajo. To za izvršljivost izreka, ki sicer vsebuje določene zneske in datume zapadlosti terjatev, ni pomembno, meseci, na katere se prisojeni zneski nanašajo, pa so razvidni iz 14. in 16. točke obrazložitve sodbe. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožene stranke sodišču prve stopnje, da ni obrazložilo višine prisojenih nadomestil za praznične dni. Pri tej odmeri je izhajalo iz urne postavke, ki jo je izračunalo na podlagi plačilnih list v spisu. Ker pritožbeno sodišče navedeno sprejema, tudi ni podlage za priznanje višjih zneskov od prisojenih.

15. Zatrjevana podlaga tožnikovih zahtevkov naj bi bila tudi v tem, da jim je tožena stranka na praznične dneve neupravičeno odštevala opravljene ure, česar pa sodišče prve stopnje pravilno ni ugotovilo. Ugotovilo je, da je bil pri toženi stranki sistem evidentiranja delovnega časa nastavljen v programski opremi za vodenje prisotnosti, ki ni bila prilagojena opravljanju dela na vse dni v tednu, zato se je pri prikazu obremenitve tožnikov izpisovala obremenitev od ponedeljka do petka po 8 ur (torej kot da bi delo opravljali v enakomerno razporejenem delovnem času), njihovo delo ob sobotah in nedeljah pa se je zato beležilo kot višek ur, ki se je med tednom "odšteval". Opisano evidentiranje je povzočilo zmotno prepričanje tožnikov, da jim je tožena stranka ure odštevala, do česar v resnici ni prihajalo. Navedeno torej ni vplivalo na pravilnost obračuna plač, ki so bile pravilno obračunane na podlagi dejansko opravljenih ur oziroma ob upoštevanju tretjinskega sistema. Tožniki v pritožbi opozarjajo tudi na številne druge nepravilnosti v zvezi z evidentiranjem prisotnosti na delu, ki so bile ugotovljene v postopku revizije pri toženi stranki v letu 2016 (npr. da ni bilo odgovorne osebe za vodenje prisotnosti na delu, da v internem pravilniku ni bilo določil o obračunavanju dejanske prisotnosti na delu, da ni bilo ustreznega nadzora nad vodji na področju planiranja itd.), vendar ti splošni, nekonkretizirani očitki v zvezi z relevantnimi (prazničnimi) dnevi ne morejo privesti do ugotovitve o utemeljenosti zahtevkov iz naslova nadomestil plače za praznične dni. Glede problematike odštevanja ur ni utemeljen pritožbeni očitek tožnikov, da sodišče ne bi smelo upoštevati izpovedi priče A.A., češ da je tožena stranka dokazni predlog za njegovo zaslišanje podala prepozno - na zadnjem naroku za glavno obravnavo. Ker tega niso uveljavljali že v postopku na prvi stopnji, niti v pritožbi ne pojasnijo, zakaj tega niso storili že tedaj, pritožbeni očitek ni upošteven (prvi odstavek 286.b člena ZPP). Tudi ni odločilna pritožbena navedba tožnikov, da sodišče ne bi smelo dodatno zaslišati priče B.B., ker se je na predhodnih narokih seznanila z navedbami strank. Sicer drži, da priča do svojega zaslišanja ne sme biti prisotna na narokih, kar pa je namenjeno zlasti temu, da ni prisotna pri izvajanju dokazov. Ker pa tožniki niti ne izpodbijajo izračuna sodišča v 18. točki obrazložitve sodbe ter dokaznega zaključka o tem, da do nedopustnega odštevanja ur ni prišlo, zatrjevana postopkovna kršitev niti ne more privesti do ugotovitve, da bi očitano lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe.

16. Glede na vse navedeno je odločitev sodišča prve stopnje v I. točki izreka sodbe, v kateri je tožnikom prisodilo nadomestila plače za praznične dni v obdobju od 2013 do 2017, materialnopravno zmotna. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožene stranke v tem delu ugodilo in izpodbijani ugodilni del sodbe v I. točki izreka sodbe (z izjemo odločitve v 1. alineji tretjega odstavka in v 1. alineji petega odstavka glede tretje in pete tožnice) spremenilo tako, da je tožbene zahtevke za plačilo nadomestil za praznične dni, vključno s prisojenimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, zavrnilo kot neutemeljene (5. alineja 358. člena ZPP).

17. Kot obrazloženo, pa je pravilna odločitev sodišča prve stopnje v delu, v katerem je tretji in peti tožnici prisodilo nadomestilo plače za praznična dneva v mesecu decembru 2012. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožene stranke v tem delu zavrnilo in odločitev sodišča prve stopnje v tem delu potrdilo (353. člen ZPP). Iz zgoraj obrazloženih razlogov je pritožbeno sodišče zavrnilo tudi pritožbo tožnikov za zvišanje prisojenih zneskov nadomestil ter potrdilo izpodbijani zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

18. Tožniki v pritožbi utemeljeno opozarjajo, da je sodišče prve stopnje o stroških postopka po temelju odločilo le v obrazložitvi, ne pa tudi v izreku izpodbijane sodbe. Po vsebini gre za uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki pa jo pritožbeno sodišče zaradi spremenjene odločitve o glavni stvari (kar je vplivalo na spremenjeni uspeh strank v postopku, kot osnovo za odmero stroškov postopka) samo odpravilo (prvi odstavek 354. člena ZPP). Ker tožniki s tožbenimi zahtevki niso uspeli (z izjemo tretje in pete tožnice, ki pa sta uspeli le s sorazmerno majhnim delom zahtevkov), sami krijejo svoje stroške postopka, toženi stranki pa so dolžni povrniti potrebne stroške postopka pred sodiščem prve in druge stopnje (154., 155. in 165. člen ZPP).

19. Tožena stranka je v skladu z določbami Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 2/15 in 28/18) v postopku na prvi stopnji utemeljeno priglasila za tretjo tožnico 300 točk za odgovor na tožbo in 225 točk za prvo pripravljalno vlogo, za ostale pa po 200 točk za odgovor na tožbo in po 150 točk za za prvo pripravljalno vlogo. Toženi stranki se za čas po združitvi zadev v enotno obravnavanje prizna 300 točk za prvi narok za glavno obravnavo, 225 točk za drugo pripravljalno vlogo, 150 točk za zastopanje na drugem naroku za glavno obravnavo in 50 točk urnine, 150 točk za zastopanje na tretjem naroku za glavno obravnavo, 150 točk za zastopanje na četrtem naroku za glavno obravnavo, 225 točk za tretjo pripravljalno vlogo, 225 točk za četrto pripravljalno vlogo, 150 točk za zastopanje na petem naroku za glavno obravnavo. Skupaj z 2% materialnimi stroški in DDV so dolžni toženi stranki povrniti tretja tožnica 635,00 EUR, ostali pa po 504,00 EUR. Tožena stranka ni upravičena do pritožbenih stroškov za prvotni pritožbeni postopek, saj je te stroške priglasila prepozno - šele v ponovljenem postopku, odgovor na pritožbo tožnikov pa ni bil potreben. Tožena stranka tudi ni upravičena do povračila kilometrine pooblaščenke s sedežem v Ljubljani ter za odsotnost iz pisarne v času potovanja na naroke, saj se kot potrebni stroški postopka, ki jih je v primeru strankinega uspeha v pravdi dopustno prevaliti na nasprotno stranko, ne štejejo stroški, povezani z izbiro pooblaščenca izven delovnega območja sodišča.

20. Ker je tožena stranka s pritožbo v pretežnem delu uspela, je upravičena do povračila stroškov v višini 375 točk za pritožbo, kar z 2 % materialnimi stroški in DDV znaša 280,00 EUR, skupaj s sodno takso v višini 120,00 EUR pa 400,00 EUR, tako da je vsak tožnik dolžan toženi stranki povrniti po 80,00 EUR pritožbenih stroškov. Tožena stranka ni upravičena do nagrade za odgovor na pritožbo tožnikov, ker ta ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve. Ker tožniki s pritožbo niso uspeli, sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka (154., 155. in 165. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

11.01.2021

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 111/2020
• VDSS Sodba Pdp 116/2020
• VDSS Sodba Pdp 219/2020