<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS Sodba Pdp 789/2019

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2020:PDP.789.2019
Evidenčna številka:VDS00037015
Datum odločbe:04.06.2020
Senat:Jelka Zorman Bogunovič (preds.), mag. Aleksandra Hočevar Vinski (poroč.), Valerija Nahtigal Čurman
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:nadure - nadurno delo - delo preko polnega delovnega časa - mobilni delavci - voznik tovornjaka - delovni čas

Jedro

Za prvega in tretjega tožnika so relevantne določbe Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih (ZDCOPMD), ki opredeljuje delovni čas mobilnih delavcev. V delovni čas se ne šteje čas pripravljenosti, počitkov in odmorov, saj po 3. členu ZDCOPMD "delovni čas" pomeni čas od začetka do zaključka dela, ko je mobilni delavec na svojem delovnem mestu na razpolago delodajalcu in opravlja svoje naloge in dejavnosti, razen odmorov iz 5. člena tega zakona, časa počitka iz 6. člena tega zakona in časa razpoložljivosti iz 3. točke prvega odstavka tega člena, ki se ne vštevajo v delovni čas. Upoštevaje navedeno opredelitev delovnega časa mobilnih delavcev je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju števila nadur, ki sta jih opravila prvi in tretji tožnik, izhajalo iz pravilnega stališča, da je število nadur, ki jih opravi voznik tovornjaka, tisto število ur, ki zajema čas, ko ni le na svojem delovnem mestu na razpolago delodajalcu, kot navajata pritožnika, temveč tudi opravlja svoje naloge, ki so povezane z njegovim delom.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni prvemu tožniku plačati bruto zneske iz naslova nadur, razvidne iz izreka sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznih neto zneskov, ki tečejo od zapadlosti mesečnega zneska dalje do plačila; bruto zneske iz naslova dodatka za delovno dobo, razvidne iz izreka sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov, ki tečejo od zapadlosti mesečnega zneska dalje do plačila, in neto zneske iz naslova odbitkov pri plači z zamudnimi obrestmi od datumov, razvidnih iz izreka sodbe. V presežku je zahtevek iz naslova nadur in dodatka za delovno dobo zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna v roku 15 dni tretjemu tožniku plačati bruto zneske iz naslova nadur, razvidne iz izreka sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznih neto zneskov, ki tečejo od zapadlosti mesečnega zneska dalje do plačila. V presežku je zahtevek iz naslova nadur in v celoti zahtevek za plačilo dodatka za delovno dobo zavrnilo. Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna prvemu tožniku povrniti stroške postopka 509,48 EUR, tretji tožnik pa je dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka 630,65 EUR, vse v roku 15 dni, po poteku roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

2. Prvi in tretji tožnik se pritožujeta zoper zavrnilni del sodbe glede plačila nadurnega dela in dodatka za delovno dobo iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navajata, da sodni izvedenec in posledično sodišče pri izračunu nadur nista upoštevala drugih opravil, ki so del delovnega časa voznika, in sicer delovne obveznosti v zvezi s preventivnimi pregledi, obveznostjo oddaje dokumentacije (tovorni list, potni nalogi, druga dokumentacija), menjave vozil, manjših popravil vozil (menjave žarnic, ipd.), zamenjave dokumentacije in urejanja carinskih formalnosti ter točenja goriva. Prav tako bi moralo sodišče v okviru delovnega časa tožnikov upoštevati čas za malico v trajanju približno 13-15 delovnih ur in čas čakanja na nakladanje in razkladanje v trajanju vsaj 30 ur na mesec. Prvi in tretji tožnik sta bila na delovnem mestu prisotna bistveno več časa, kot je evidentiranih ur na tahografu. Razliko bi morala tožena stranka plačati. Izvedenec ni upošteval časa prisotnosti, ko se voznik nahaja na delovnem mestu in je na razpolago toženi stranki, kar zajema tudi čas čakanja na nakladanje in razkladanje ter ostala navedena opravila. Sodišče je glede na podatke nepravilno obračunalo dodatek za delovno dobo in v tem delu neutemeljeno zavrnilo zahtevek tožnikov. Ni res, da tretji tožnik ni predložil ustreznih listin. Dejansko stanje v zvezi s tem bi moralo sodišče razčistiti z njegovim zaslišanjem. Pritožbenemu sodišču predlagata, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenima zahtevkoma v celoti ugodi oziroma, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbi prvega in drugega tožnika predlaga njuno zavrnitev.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih uveljavljata pritožbi, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje.

6. Za prvega in tretjega tožnika so relevantne določbe Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih (ZDCOPMD, Ur. l. RS, št. 76/2005 in nasl.), ki opredeljuje delovni čas mobilnih delavcev. V delovni čas se ne šteje čas pripravljenosti, počitkov in odmorov, saj po 3. členu ZDCOPMD "delovni čas" pomeni čas od začetka do zaključka dela, ko je mobilni delavec na svojem delovnem mestu na razpolago delodajalcu in opravlja svoje naloge in dejavnosti, razen odmorov iz 5. člena tega zakona, časa počitka iz 6. člena tega zakona in časa razpoložljivosti iz 3. točke prvega odstavka tega člena, ki se ne vštevajo v delovni čas. Upoštevaje navedeno opredelitev delovnega časa mobilnih delavcev je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju števila nadur, ki sta jih opravila prvi in tretji tožnik, izhajalo iz pravilnega stališča, da je število nadur, ki jih opravi voznik tovornjaka, tisto število ur, ki zajema čas, ko ni le na svojem delovnem mestu na razpolago delodajalcu, kot navajata pritožnika, temveč tudi opravlja svoje naloge, ki so povezane z njegovim delom.

7. Sodišče prve stopnje je utemeljeno upoštevalo ugotovitve izvedenca, ki je izračun opravljenih ur opravil na podlagi izpisov tahografa in strokovnih izkušenj, pri čemer pa izvedenec ur drugega dela, to je dela, ki ni vožnja, po podatkih v spisu ni mogel natančno ugotoviti. Menil je, da tahografski podatki za čas raztovarjanja in natovarjanja oziroma opravljanja drugih opravil niso realni. Ugotovil je lahko le čas, potreben za natovarjanje in raztovarjanje, ne pa tudi trajanja drugih opravil in časa čakanja na natovarjanje in raztovarjanje. Pojasnil je, da je imel na razpolago pomanjkljive podatke in da je podal čim bolj realen približek delovnega časa tožnikov. Predloženi tahografski podatki so namreč posledica nedosledne uporabe tahografa in evidentiranja dejavnosti, za kar sta sicer odgovorna prvi in tretji tožnik. Vozniki upravljajo preklopne mehanizme na tahografu, ki omogočajo ločen in razločen zapis posameznih časovnih obdobij in dejavnosti ter so posledično odgovorni za pravilnost vnesenih podatkov. Nedoslednost prvega in tretjega tožnika pri vnašanju podatkov v tahograf je v njuno škodo, saj sodni izvedenec zaradi njunih ravnanj ni mogel ugotoviti vsebine aktivnosti. To pa pomeni, da tega časa, ki je pomanjkljivo evidentiran oziroma njegove vsebine ni mogoče ugotoviti, ni mogoče všteti v delovni čas. Prvi in tretji tožnik v postopku na prvi stopnji nista določno navedla vsebine in trajanja posameznih drugih opravil. Tovrstne navedbe so nedopustne pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (337. člen ZPP). Enako velja za pritožbeno zavzemanje glede vštevanja časa za malico.

8. Prvi in tretji tožnik pavšalno izpodbijata odločitev glede plačila dodatka za delovno dobo. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpisa zavarovanj v Republiki Sloveniji ugotovilo, da je imel prvi tožnik na dan 26. 1. 2017 27 let in 7 mesecev delovne dobe. V juliju 2016, ko se je zaposlil pri toženi stranki, je dopolnil 27 let delovne dobe in ne zatrjevanih 29 let. Zato je zahtevek prvega tožnika iz naslova dodatka za minulo delo v presežku zavrnilo. V celoti pa je zavrnilo zahtevek tretjega tožnika iz tega naslova, saj ni predložil podatkov o skupni delovni dobi.

9. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Stroške pritožbenega postopka je priglasila le tožena stranka, ki jih krije sama (155., 165. člen ZPP).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih (2005) - ZDCOPMD - člen 3, 5, 6.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
11.01.2021

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQzMTU5