VDSS Sodba Pdp 263/2020

Jedro

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožnik na dneve, ki jih je tožena stranka evidentirala kot proste, ni bil prost, saj je bil kot voznik oklepnika zadolžen za opravo pregleda vozil skupaj z drugim voznikom oziroma za temeljno vzdrževanje vozil, takšni pregledi pa so trajali približno eno uro na dan, obvezni pa so bili dan pred patruljo (te pa so potekale večinoma v ponedeljek, kar izhaja iz evidenc). Ugotovilo je še, da je na začetku in na koncu tožnikove misije nepretrgoma potekala predaja med kontingentoma, tako da tožnik v spornem obdobju zaradi predaje ni bil prost. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje oprlo tudi na ugotovitev, da se je bil tožnik dolžan vsak dan udeležiti sestankov, na katerih so bili pripadniki seznanjeni z varnostno situacijo in so se, tudi z ogledom zemljevidov ipd., pripravljali na patruljo ter se seznanjali s tekočimi varnostnimi razmerami in ustrezno pripravljali na naloge. Poleg navedenega je tožnik sodeloval tudi pri t.i. admin premikih, ki so se opravljali ob nedeljah, ter pomagal urejati okolico. Glede na navedeno je treba zavrniti pritožbeno trditev, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo, kaj je tožnik delal na dneve, ki so bili v evidencah zabeleženi kot njegovi prosti dnevi tedenskega počitka. Prav tako je zavzelo pravilno materialnopravno stališče, da je vsebina navedenega dela takšna, da ni mogoč zaključek, da je tožnik kljub opravljanju tega dela ta dan počival. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem, da gre za naloge, ki so glede na svojo vsebinsko in časovno komponento taka obremenitev za pripadnika, da jih ni mogoče šteti zgolj kot obvezno prilagajanje načinu življenja v vojaški bazi, še posebej glede na dejstvo, da je šlo za vojaško misijo v Libanonu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki vsaka sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, naj tožniku plača 3.435,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 5. 2017 dalje. Naložilo ji je še, naj tožniku plača stroške 1.026,16 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo zaradi vseh pritožbenih razlogov vlaga pritožbo tožena stranka. Predlaga njeno spremembo tako, da se tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen, oziroma njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, s stroškovno posledico. Zatrjuje, da odločitev sodišča prve stopnje ni ustrezno obrazložena, zato sodbe ni mogoče preizkusiti. Nasprotuje dokazni oceni glede vprašanja, ali je moral tožnik na dneve, ki so v evidencah tožene stranke označeni kot dnevi tedenskega počitka, dejansko opravljati redne in izredne naloge po ukazu nadrejenih. Sodbi sodišča prve stopnje očita, da se opira le na izpovedi prič, ki jih je predlagal tožnik, neutemeljeno pa naj bi odreklo verodostojnost evidencam tožene stranke, ne da bi to ustrezno obrazložilo. Nasprotuje ugotovitvi o verodostojnosti prič in navaja, da so imele interes usklajeno nastopiti pred sodiščem. Dvom v verodostojnost priče A.A. po njenem mnenju izhaja iz njegove izpovedi, da naj bi bile evidence dni tedenskega počitka narejene zgolj z manipulativnim namenom pokritja tovrstnih sporov. Nasprotuje izpovedi B.B., da na misiji, kot je UNFIL ne moreš biti prost, do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Pojasnjuje, da evidence dni tedenskega počitka niso namenjene popisu in pojasnjevanju ali dokazovanju vsebine posameznih nalog, ampak le evidenci dejansko zagotovljenih dni tedenskega počitka. Sodišču prve stopnje očita, da se ni vsebinsko opredelilo do dokazov tožene stranke. Meni, da je zmotno sledilo posplošenim in nekonkretiziranim izpovedim prič in tožnika. Opozarja na sklep Vrhovnega sodišča RS št. VIII Ips 32/2019, iz katerega izhaja pomembnost vprašanja, katere zadolžitve oziroma obveznosti je imel pripadnik na dan, ki ga evidenca izkazuje kot prostega. Graja ravnanje sodišča prve stopnje, ki ni ugotovilo konkretno, katere obveznosti in zadolžitve je imel tožnik na dan, ko je bil prost. Meni, da šele, če bi sodišče natančno ugotovilo, katere obveznosti in naloge je imel tožnik, bi lahko v nadaljevanju ocenilo in ugotovilo, ali gre za delovne obveznosti in zadolžitve, ali pa le za aktivnosti, ki same po sebi ne pomenijo izvajanja delovnih nalog (prim. z odločbami Vrhovnega sodišča VIII Ips 31/2019, VIII Ips 11/2019 in VIII Ips 32/2019). Trdi, da delovne obveznosti in zadolžitve sploh niso konkretizirane niti vsebinsko niti časovno. Po njenem mnenju se je sodišče prve stopnje zadovoljilo zgolj s pavšalnimi navedbami ter nepravilnim stališčem, da tožena stranka teh opravil ni zabeležila v evidencah prostih dni. Nasprotuje ugotovitvi, da tožena stranka ni prerekala izjave priče B.B. glede opravila urejanja okolice. Pove, da iz obrazložitve ni razvidno, kdo naj bi urejal okolico ter aktivnosti tožnika na dan tedenskega počitka, zato se do tega ni mogla opredeliti. Trdi, da sodišče prve stopnje ni odgovorilo na vprašanje, ali so te aktivnosti vsebinsko pomenile delovne obveznosti in zadolžitve, saj ni niti verodostojno ugotovilo, katere aktivnosti naj bi tožnik opravljal na dneve tedenskega počitka. Nepopolno in nepravilno ugotovljeno dejansko stanje zatrjuje še posebej v zvezi z dnevi 4. 12. 2016, 1. 1. 2017, 19. 3. 2017, 26. 3. 2017, 2. 4. 2017, 16. 4. 2017 in 23. 4. 2017. Nasprotuje tudi ugotovitvi o domnevnem protipravnem ravnanju tožene stranke, saj pred tem ni bilo verodostojno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje in zadolžitve tožnika. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena tožniku, ki nanjo odgovarja. Predlaga njeno zavrnitev in naložitev plačila stroškov odgovora na pritožbo toženi stranki.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bistvena kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. To bistveno kršitev tožena stranka uveljavlja zaradi nestrinjanja z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje, kar pomeni pritožbeni razlog nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, oziroma zaradi nestrinjanja z materialnopravnimi stališči sodišča prve stopnje, do česar se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju. Sodišče prve stopnje se je ustrezno opredelilo do predloženih mesečnih evidenc in ugotovilo, da ne izkazujejo resničnih podatkov o prostih dneh tožnika na misiji, saj je na podlagi drugih dokazov ugotovilo, da je tožnik delo opravljal prav vsak dan. Sodba ni neobrazložena, čeprav v njej ni navedeno, katero delo oziroma naloge je tožnik opravljal na vsak datumsko opredeljen dan. To kršitev tožena stranka neutemeljeno zatrjuje tudi zato, ker se sodišče prve stopnje ni posebej opredeljevalo do posameznih delov izjav prič, saj se je sodišče prve stopnje ustrezno izrecno ali po vsebini opredelilo do vseh pravno pomembnih dejstev.

7. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o tožbenem zahtevku pravilno uporabilo materialno pravo. Upoštevalo je, da ima delavec po prvem odstavku 156. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. – ZDR-1) v obdobju sedmih zaporednih dni pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. Po drugem odstavku 97.f člena Zakona o obrambi (Ur. l. RS, št. 82/94 in nasl. –ZObr) ima delavec praviloma med dvema zaporednima delovnima dnevoma pravico do počitka, ki traja nepretrgoma najmanj 12 ur, v obdobju sedmih zaporednih dni pa ima poleg pravice do dnevnega počitka praviloma tudi pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. Po drugem odstavku 53. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (Ur. l. RS, št. 68/07 in nasl. – ZSSloV) mora nadrejeni poveljnik med opravljanjem vojaške službe izven države omogočiti pripadnikom potreben počitek glede na vrsto nalog in druge razmere ter pri tem upoštevati tudi predpisane omejitve glede opravljanja posameznih zahtevnih nalog na določenih formacijskih dolžnostih.

8. Organizacija delovnega časa in v tem okviru pravica delavca do ustreznega počitka na ravni Evropske unije (EU) je urejena z Direktivo 2003/88/ES, ki določa minimalne zahteve, namenjene izboljšanju življenjskih in delovnih razmer delavcev s približevanjem nacionalnih zakonodaj v zvezi z delovnim časom. Republika Slovenija je že v ZDR-1 vključila določbe te Direktive, ki v 5. točki uvoda določa, da morajo imeti vsi delavci ustrezen počitek, ki ga je treba izraziti v časovnih enotah, to je v dnevih, urah in/ali njihovih delih, pri čemer je treba delavcem zagotoviti minimalni dnevni, tedenski in letni počitek ter ustrezne odmore.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev in sprejelo materialnopravno odločitev, saj je ugotovilo, da tožena stranka tožniku v času napotitve na vojaško misijo UNFIL ... v Libanonu od 15. 11. 2016 do 21. 5. 2017 v vsakokratnem obdobju 7 zaporednih dni ni zagotovila pravice do izrabe tedenskega počitka v trajanju najmanj neprekinjenih 24 ur.

10. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožnik na dneve, ki jih je tožena stranka evidentirala kot proste, ni bil prost, saj je bil kot voznik oklepnika zadolžen za opravo pregleda vozil skupaj z drugim voznikom oziroma za temeljno vzdrževanje vozil, takšni pregledi pa so trajali približno eno uro na dan, obvezni pa so bili dan pred patruljo (te pa so potekale večinoma v ponedeljek, kar izhaja iz evidenc). Ugotovilo je še, da je na začetku in na koncu tožnikove misije nepretrgoma potekala predaja med kontingentoma, tako da tožnik 24. 11. 2016 in 14. 5. 2017 zaradi predaje ni bil prost, čemur tožena stranka v pritožbi ne nasprotuje. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje oprlo tudi na ugotovitev, da se je bil tožnik dolžan vsak dan udeležiti sestankov, na katerih so bili pripadniki seznanjeni z varnostno situacijo in so se, tudi z ogledom zemljevidov ipd., pripravljali na patruljo ter se seznanjali s tekočimi varnostnimi razmerami in ustrezno pripravljali na naloge. Poleg navedenega je tožnik sodeloval tudi pri t.i. admin premikih, ki so se opravljali ob nedeljah, ter pomagal urejati okolico. Glede na navedeno je treba zavrniti pritožbeno trditev, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo, kaj je tožnik delal na dneve, ki so bili v evidencah zabeleženi kot njegovi prosti dnevi tedenskega počitka. Prav tako je zavzelo pravilno materialnopravno stališče, da je vsebina navedenega dela takšna, da ni mogoč zaključek, da je tožnik kljub opravljanju tega dela ta dan počival. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem, da gre za naloge, ki so glede na svojo vsebinsko in časovno komponento taka obremenitev za pripadnika, da jih ni mogoče šteti zgolj kot obvezno prilagajanje načinu življenja v vojaški bazi, še posebej glede na dejstvo, da je šlo za vojaško misijo v Libanonu.

11. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na mesečne evidence dnevne delovne obremenjenosti, iz katerih naj bi bili jasno razvidni dejanski dnevi tedenskega počitka za tožnika. Dejstvo, da je v evidencah določen dan označen kot prost obveznosti, ne pomeni, da v sodnem sporu ni dopustno preveriti, ali je bila formalna označba pravilna. Sodišče prve stopnje je zato glede na trditve tožnika utemeljeno preverjalo, ali je bil tožnik kot pripadnik SV takrat dejansko res prost vseh obveznosti, in to najmanj 24 neprekinjenih ur, ali pa je opravljal delo za delodajalca oziroma bil v času evidentiranih prostih dni na razpolago delodajalcu. V predmetni zadevi tožnik z evidencami tožene stranke ni bil seznanjen, tako da njihove pravilnosti sproti ni mogel preverjati niti ni bil seznanjen s tem, kdaj ima zaveden prost dan. Sodišče prve stopnje je pravilno na podlagi skladnih izpovedi prič A.A., C.C. in B.B. ugotovilo, da evidence niso izkazovale pravilnega dejanskega stanja glede prostih dni tožnika na misiji. Pritožba ima sicer prav, ko poudarja, da evidence dni tedenskega počitka niso namenjene popisu posameznih nalog, ampak le evidenci zagotovljenih dni tedenskega počitka, vendar to na pravilnost odločitve ne vpliva. Sodišče prve stopnje je prepričljivo dokazno ocenilo, da je tožnik s svojo izpovedjo in izpovedmi prič dokazal, da kljub drugačni zabeležki v evidenci ni bil povsem prost delovnih nalog na sporne dneve.

12. Tožena stranka izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedmi prič in strank, saj naj sodišče prve stopnje ne bi ustrezno dokazno ocenilo izpovedi navedenih prič oziroma se naj do njenih dokazov sploh ne bi opredelilo. Sodišče prve stopnje je tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča oziroma stranka izpoveduje verodostojno ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče oziroma stranke mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne izpovedi priče mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na izpovedi tožnika in njegovih nadrejenih A.A. in B.B. ter sodelavca C.C., ki je na sporni misiji opravljal naloge merilca na bojnem vozilu. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene. Ne drži, da so bile izpovedi tožnika in prič posplošene in nekonkretizirane. Zavrniti je treba tudi zatrjevanje, da sta priči B.B. in A.A. neverodostojni zaradi vsebine njunih izpovedi, in sicer da so bile evidence pripravljene zato, da se "pokrije" delo na proste dni oziroma da na misiji kot je UNFIL ne moreš biti prost. Navedeno samo zase ne kaže na njuno neverodostojnost, prav tako pritožbeno sodišče ne dvomi v s strani sodišča prve stopnje napravljeno dokazno oceno njunih izpovedi.

13. Tožena stranka se v pritožbi sklicuje na sodne odločbe, ki jih je v zvezi z odškodnino zaradi neizkoriščenih dni tedenskega počitka sprejelo Vrhovno sodišče. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se navedene odločitve ne nanašajo na misije pripadnikov SV v Libanonu, prav tako tudi ne na pripadnike na primerljivih delovnih mestih (voznik oklepnika), zato sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da je odstopilo od ustaljene sodne prakse v istovrstnih zadevah.

14. Glede na to, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik na dneve, ki so v evidenci zabeleženi kot prosti dnevi, opravljal določeno delo, je pravilna ugotovitev, da mu je tožena stranka dolžna plačati nadomestilo za neizkoriščene dni tedenskega počitka. Pravilen je tudi sklep o protipravnosti ravnanja tožene stranke, ki mu ni omogočila prostih dni tedenskega počitka v skladu z zakonom, zato je tudi v tem delu treba pritožbo tožene stranke zavrniti.

15. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno pomembne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

16. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

18. Tožnik sam krije stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

11.01.2021

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 482/2019
• VDSS Sodba in sklep Pdp 323/2020
• VDSS Sodba in sklep Pdp 90/2020