VDSS Sodba Pdp 183/2020

Jedro

Nezakonita sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas (zaradi odsotnosti zakonitega razloga za njeno sklenitev, kar je v nasprotju z določbo 5. alineje prvega odstavka 31. člena ZDR-1 v zvezi s prvim odstavkom 54. člena ZDR-1) sama po sebi ne predstavlja graje vrednega ali očitno negativnega in žaljivega ravnanja ali vedenja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom dopustilo spremembo tožbe, ki jo je tožnik podal v vlogi z dne 14. 11. 2019 (I. točka izreka). Ugotovilo je, da je bila pogodba o zaposlitvi z dne 28. 12. 2016 za delovno mesto področnega vodje nezakonito sklenjena za določen čas in da je bilo zato s to pogodbo delovno razmerje med toženo stranko in tožnikom sklenjeno za nedoločen čas (II. točka izreka). Nadalje je ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 12. 2016, ki je bila tožniku podana 2. 7. 2018, nezakonita in se razveljavi (III. točka izreka), delovno razmerje tožnika pri toženi stranki pa je trajalo tudi v obdobju od 11. 8. 2018 do 20. 11. 2019 (IV. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku za obdobje od 11. 8. 2018 do 20. 11. 2019 priznati vse pravice iz delovnega razmerja, mu obračunati vsakomesečni bruto znesek nadomestila plače v znesku 2.899,51 EUR, odvesti davek in prispevke, tožniku pa izplačati ustrezne neto zneske, zmanjšane za prejeta denarna nadomestila za čas brezposelnosti, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 16. dne v mesecu za nadomestilo plače preteklega meseca do plačila (V. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku iz naslova regresa za letni dopust za leti 2018 in 2019 obračunati bruto zneska 842,79 EUR in 738,85 EUR (VI. točka izreka), iz naslova denarnega povračila ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi pa bruto znesek 23.196,08 EUR (VII. točka izreka), od teh zneskov odvesti davek, tožniku pa izplačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datumov, navedenih v izreku sodbe. Ugotovilo je, da ne obstaja v pobot uveljavljana terjatev tožene stranke za plačilo zneska 3.502,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VIII. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek: za ugotovitev, da tožnikovo delovno razmerje pri toženi stranki traja tudi od 21. 11. 2019 dalje, da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in mu za čas od 21. 11. 2019 do datuma vrnitve na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, obračunati bruto nadomestila plače in izplačati ustrezne neto zneske, zmanjšane za denarna nadomestila za brezposelnost (1. alineja IX. točke izreka); da je tožena stranka dolžna tožniku plačati zakonske zamudne obresti od neto nadomestil plače tudi za 15. dan v mesecu (2. alineja IX. točke izreka); da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati regres za letni dopust za leto 2019 v bruto znesku 147,78 EUR ter da je dolžna od prisojenih zneskov iz naslova regresa za letni dopust za leti 2018 in 2019 plačati tudi prispevke (3. alineja IX. točke izreka); da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati denarno povračilo v bruto znesku 28.995,04 EUR (4. alineja IX. točke izreka); da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 15.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 7. 2018 dalje do plačila (5. alineja IX. točke izreka). Zavrglo je tožbo v delu, ki se je nanašal na obračun sorazmernega dela regresa za leto 2020 (X. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 2.779,77 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila (XI. točka izreka).

2. Zoper odločitev v 4. in 5. alineji IX. točke izreka sodbe se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi s stroškovno posledico, oziroma da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni ocenilo vseh ravnanj tožene stranke kot celoto in ker je brez utemeljenih razlogov zaključilo, da nezakonita sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas ne predstavlja ravnanja trpinčenja na delovnem mestu. Uveljavlja, da je tožena stranka pogodbe o zaposlitvi drugih področnih vodij prodaje predložila prepozno, zato jih sodišče prve stopnje pri odločitvi ne bi smelo upoštevati. Sodišču prve stopnje očita, da ni dokazno ocenilo elektronskega sporočila A.A. z dne 6. 1. 2017. Po mnenju tožnika pogodba o zaposlitvi B.B. dokazuje neresničnost izpovedi priče C.C. glede prakse sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas. Ne drži, da ni zatrjeval nobene osebne okoliščine, na podlagi katere je bil s strani tožene stranke neenako obravnavan, saj je navajal, da je dobil "črno piko", ker je predlagal, da bi tudi zavarovalni zastopniki prejeli božičnico. Sklicuje se na izpoved priče D.D., da je bilo izobraževanje v E. (tujina) po kvaliteti neprimerljivo predhodnim izobraževanjem. Nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da F.F. ni imel ne pooblastil ne denarnih sredstev za organizacijo izobraževanja. Sodišče prve stopnje očitkov o pritiskih glede produkcije ni presojalo v povezavi z ostalimi zatrjevanimi ravnanji tožene stranke. Izpostavlja, da je tožena stranka le njemu podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, čeprav v obdobju od marca do maja 2018 plana niso dosegle tudi druge organizacijske enote. Sodišče prve stopnje je v nasprotju z določbo 47. člena ZDR-1 zavzelo stališče, da bi moral tožnik dokazati zatrjevani spolni napad. Sodišču prve stopnje očita, da je kršilo njegovo pravico do izjave, ker ni neposredno zaslišalo priče G.G.. Ta priča je zaradi razmerja z H.H. pristranska, sicer pa je njena pisna izjava v delu neskladna z izjavo H.H.. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj v zvezi z zatrjevanim spolnim napadom ni verjelo priči D.D., prav tako je neutemeljeno kot neverodostojno ocenilo izpoved priče I.I.. Meni, da je sodišče prve stopnje glede verbalnega napada H.H. nanj 6. 4. 2018 neutemeljeno verjelo delavcem tožene stranke, izpovedi priče J.J. pa sploh ni dokazno ocenilo. Nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da mu je bila nova pogodba o zaposlitvi ponujena za drugo delo od tistega, za katerega je že imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, saj zavarovalni zastopnik ne vodi enote. Zmotna je tudi ugotovitev, da je sodeloval pri sestavi izjave o umiku prijave spolnega napada, saj nikoli ne bi podpisal izjave s takšno vsebino. Po njegovem mnenju gre za jasen primer trpinčenja na delovnem mestu, če se delavcu ponudba nove pogodbe o zaposlitvi pogojuje s podpisom izjave, da umika prijavo za spolno nadlegovanje. Dokazna ocena sodišča prve stopnje v zvezi s tem je neprepričljiva, sprejeti zaključki pa v nasprotju z vsebino elektronskega sporočila z dne 12. 4. 2018. Uveljavlja kršitev določbe 286. člena ZPP, ker je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da je to sporočilo predložil prepozno. Nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da zapisnika sestanka z dne 28. 3. 2018 in 5. 4. 2018 nista bila prirejena. Izpoved priče J.J. glede zapisnika sestanka 5. 4. 2018 je nelogična, do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Sicer pa sta priči J.J. in K.K. še vedno zaposlena pri toženi stranki in zato neverodostojni. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati izjavo L.L., da je tožena stranka tudi nad njim izvajala mobing. Sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov za presojo, da je postopek v zvezi s prijavo spolnega napada potekal skladno s pravilnikom tožene stranke. Tožena stranka tega tudi ni dokazala. Izpostavlja, da je bilo toženi stranki znano, da zaradi pridobitve kredita potrebuje pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Nikoli ni trdil, da je želel najeti kredit že v letu 2013, poleg tega je imel v času zaposlitve na delovnem mestu zavarovalni zastopnik občutno nižjo plačo. Pismo, ki ga je D.D. poslala C.C., kaže na to, da je bila z obljubo, ki je bila glede zaposlitve za nedoločen čas dana tožniku, dobro seznanjena. Nasprotuje ugotovitvam sodišča prve stopnje glede zatrjevane spremembe kriterijev ocenjevanja. Ni verjetno, da bi si M.M. vse izmislil, ker ni več zaposlen pri toženi stranki pa tudi ni razloga, da ne bi izpovedoval po resnici. N.N. je v izpovedi priznal, da se je z M.M. pogovarjal o kriterijih, na vprašanje sodišča, ali soglaša s soočenjem s to pričo, pa ni odgovoril. Nasprotuje višini odmerjenega denarnega povračila ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi. Njegovo delovno razmerje pri toženi stranki je trajalo skoraj 8 let, sodišče prve stopnje pa tudi ni dalo zadostne teže okoliščinam, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Navaja, da glede na njegovo starost in izobrazbo ni realno pričakovati, da bo še kdaj dobil zaposlitev s primerljivim plačilom. Sodišče prve stopnje pri odmeri višine denarnega povračila neutemeljeno ni upoštevalo dejstva, da zaradi nezakonite odpovedi v prihodnje ne bo več prejemal provizij iz naslova sklenjenih zavarovanj. Sodišču prve stopnje očita, da bi moralo upoštevati poročila detektiva z vsebino pogovorov z delavci tožene stranke. Ker so bili pogovori opravljeni po prvem naroku za glavno obravnavo, s tem dokazom ni bil prekludiran, delavci tožene stranke pa zaslišani kot priče ne bi izpovedovali po resnici. Poročilo, ki vsebuje osebne zaznave detektiva, je dopustno na podlagi prvega odstavka 30. člena Zakona o detektivski dejavnosti, sodišče prve stopnje pa ni presodilo, da bi vpogled v te zapisnike zavlekel reševanje spora. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tožnika nasprotuje njegovim pritožbenim navedbam, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter da je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen od 1. 2. 2012 dalje, nazadnje na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 28. 12. 2016 za delovno mesto področni vodja prodaje (v nadaljevanju: PVP). V tem individualnem delovnem sporu uveljavlja transformacijo pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti z dne 2. 7. 2018 z reparacijo in reintegracijo (oziroma podrejeno z denarnim povračilom ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi) ter odškodnino za nepremoženjsko škodo iz naslova trpinčenja na delovnem mestu v znesku 15.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 7. 2018 dalje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena nezakonito in da je bila nezakonita tudi odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, zato je zahtevkom iz teh naslovov v pretežni meri ugodilo. Glede vtoževane odškodnine za nepremoženjsko škodo pa je zaključilo, da tožena stranka tožnika ni trpinčila na delovnem mestu, zato je tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo. Ker se tožnik pritožuje le zoper višino prisojenega denarnega povračila ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi in zoper zavrnitev zahtevka za plačilo odškodnine iz naslova mobinga, je pritožbeno sodišče pravilnost in zakonitost sodbe presojalo le v tem delu.

7. Pritožba neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana v primeru, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takšnih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožnika sodišču prve stopnje, da glede zatrjevanega trpinčenja na delovnem mestu ni ocenilo vseh zatrjevanih ravnanj tožene stranke kot celoto. Ker po pravilni presoji sodišča prve stopnje tožnikovi očitki v zvezi s tem bodisi niso bili utemeljeni bodisi niso predstavljali graje vrednega ali očitno negativnega in žaljivega ravnanja ali vedenja, ki bi bilo usmerjeno proti tožniku, celostna presoja ravnanj tožene stranke ni bila potrebna.

8. Pritožba se neutemeljeno zavzema za višje denarno povračilo zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je pri tej odmeri upoštevalo vse relevantne okoliščine iz drugega odstavka 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.), in sicer da je tožnik star 52 let, da je bil pri toženi stranki do nezakonitega prenehanja delovnega razmerja zaposlen 6 let in pol, da ima četrto stopnjo izobrazbe in da je kljub aktivnemu iskanju nove zaposlitve po več kot letu dni še vedno brezposeln, kar je vse izčrpno obrazložilo v 22. točki obrazložitve sodbe. Pri tej presoji je upoštevalo tudi okoliščine na strani tožene stranke, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi (da tožena stranka pred podajo odpovedi ni pridobila soglasja sveta delavcev; da višina planov v relevantnem obdobju ni bila prilagojena manjšemu številu zastopnikov v tožnikovi organizacijski enoti; da tožniku ni bilo nedvoumno jasno, katera vrednost bo odločilna za presojo razloga nesposobnosti), zato pritožba neutemeljeno uveljavlja nasprotno. Pritožba sicer pravilno navaja, da je bil tožnik glede na datum sodne razveze pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki zaposlen skoraj 8 let, vendar okoliščina, da je sodišče prve stopnje tožniku delovno razmerje vzpostavilo tudi v obdobju od 11. 8. 2018 do datuma sodne razveze pogodbe o zaposlitvi (20. 11. 2019) in mu za to obdobje prisodilo nadomestila plače, v okviru kriterija "pravic, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja" prav tako vpliva na odmero denarnega povračila (drugi odstavek 118. člena ZDR-1). Prisojeno povračilo tudi ob upoštevanju pritožbene navedbe, da je tožnikovo delovno razmerje pri toženi stranki trajalo skoraj 8 let, predstavlja zgornjo mejo denarnih povračil v primerljivih zadevah iz sodne prakse, zato pritožbeno zavzemanje za zvišanje tega zneska ni utemeljeno. Pritožba nadalje neutemeljeno izpostavlja, da tožnik zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki v prihodnje ne bo več prejemal provizij od sklenjenih zavarovanj, ki naj bi v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo znašale 416,68 EUR bruto. Iz 23. točke obrazložitve sodbe jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje provizijo upoštevalo pri določitvi višine mesečne plače kot osnove za odmero skupne višine denarnega povračila ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi.

9. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da nezakonita sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas (zaradi odsotnosti zakonitega razloga za njeno sklenitev, kar je v nasprotju z določbo 5. alineje prvega odstavka 31. člena ZDR-1 v zvezi s prvim odstavkom 54. člena ZDR-1) sama po sebi ne predstavlja graje vrednega ali očitno negativnega in žaljivega ravnanja ali vedenja. Ravnanje tožene stranke, ki je tožniku za delo na delovnem mestu PVP najprej ponudila pogodbo o zaposlitvi za določen čas, tudi ni bilo usmerjeno proti njemu, saj je bila pri toženi stranki glede zaposlovanja na vodstvene funkcije vzpostavljena (sicer nezakonita) praksa sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas. V zvezi s tem se je sodišče prve stopnje med drugim oprlo na pogodbe o zaposlitvi drugih PVP-jev (O.O., P.P., R.R., S.S., T.T. – priloge od B 90 do B 94), glede katerih pritožba pravilno navaja, da jih je tožena stranka predložila prepozno (šele v peti pripravljalni vlogi z dne 19. 4. 2019, kar je po prvem naroku za glavno obravnavo 23. 1. 2019). Vendar pa je sodišče prve stopnje ugotovitve o nezakoniti praksi zaposlovanja pri toženi stranki pravilno utemeljilo tudi s (skladnimi) izpovedmi prič C.C., F.F., H.H. in U.U. v zvezi s tem, pritožbeno sodišče pa o pravilnosti teh ugotovitev nima pomislekov. Kršitev določbe prvega odstavka 286. člena ZPP zato ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, kar je pogoj za uspešno pritožbeno uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Pritožba ugotovitvam o tem, da tožnik ni bil edini delavec, ki je za delovno mesto PVP sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen čas, neutemeljeno nasprotuje tudi s sklicevanjem na pogodbo o zaposlitvi delavca B.B.. Delovno razmerje tega delavca je pri toženi stranki 31. 1. 2016 že prenehalo, zato njegova pogodba o zaposlitvi (za nedoločen čas) ni bila sklenjena v primerljivem časovnem obdobju kot tožnikova in za obravnavani spor ni pomembna. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da se ni opredelilo do elektronskega sporočila A.A. z dne 6. 1. 2017. Do tega dokaza se je izrecno opredelilo v 30. točki obrazložitve sodbe, v kateri je ugotovilo, da A.A. zapisanega v elektronskem sporočilu ni predlagal sam, temveč je le izvršil tisto, kar mu je naročil nekdanji član uprave tožene stranke C.C..

10. Predvsem ob upoštevanju ugotovitev glede vzpostavljene prakse sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo zatrjevanju tožnika, da mu je tožena stranka takšno pogodbo v letu 2016 ponudila zato, da bi mu onemogočila pridobitev kredita. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je bila tožena stranka s tem, da tožnik zaradi boljše kreditne sposobnosti potrebuje pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, seznanjena že v letu 2013, ko je z njim takšno pogodbo o zaposlitvi (za delovno mesto zavarovalni zastopnik ‒ A 4) tudi sklenila. Pravilen je zaključek, da C.C. tožniku ni obljubil pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, takoj ko jo bo potreboval, kot je zatrjeval tožnik. Sodišče prve stopnje je ta zaključek utemeljilo z izpovedma prič C.C. in U.U., to, da je kot neverodostojno ocenilo nasprotno izpoved priče D.D., ki takšne obljube sama niti ni slišala (o njej naj bi ji povedal le tožnik), pa ne pomeni, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje napačna ali neprepričljiva.

11. Sodišče prve stopnje se je do tožnikovih navedb, da je tožena stranka odpoved iz razloga nesposobnosti podala le njemu, čeprav v obdobju od marca do maja 2018 predvidenega poslovnega plana niso dosegale tudi druge organizacijske enote, z jasnimi in prepričljivimi razlogi opredelilo v 43. točki obrazložitve sodbe. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje 80 % plana niso dosegle še organizacijske enote ..., tožena stranka pa je pri odločitvi, da odpoved poda le tožniku, izhajala iz stališča, da so bile druge organizacijske enote v tistem obdobju v procesu ponovne vzpostavitve po predhodnem sesutju. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da takšne, sicer na vprašljivi predpostavki temelječe odločitve tožene stranke, še ni mogoče opredeliti kot ravnanje trpinčenja tožnika na delovnem mestu v smislu določbe četrtega odstavka 7. člena ZDR-1, nasprotno pritožbeno uveljavljanje pa je neutemeljeno.

12. Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja pri navedbah, da mu je bila v aprilu 2018 v resnici ponujena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto PVP (in ne za delovno mesto zavarovalni zastopnik, kot je bilo v njej navedeno), kar naj bi kazalo na navideznost odpovednega razloga (nesposobnost) v juliju 2018. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi prič H.H. in F.F. ugotovilo, da je bila tožniku v aprilu 2018 ponujena pogodba o zaposlitvi za delo zavarovalnega zastopnika, pravilnost te ugotovitve pa potrjuje tudi okoliščina, da se osnutek pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto zavarovalni zastopnik (A 11) in odpovedana pogodba o zaposlitvi za delovno mesto PVP (A 6) razlikujeta v bistvenih sestavinah (predvsem glede obsega delovnih nalog in posledično višine plačila za delo).

13. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je tožena stranka vse od tožnikovega predloga na sestanku sveta delavcev v letu 2016, da bi del plače iz naslova poslovne uspešnosti (božičnico) prejeli tudi zavarovalni zastopniki, pričela negativno delovati proti njemu z namenom, da mu odpove pogodbo o zaposlitvi. Tega sodišče prve stopnje ni ugotovilo. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo trpinčenja niti v odzivu tožene stranke na tožnikov predlog za organizacijo izobraževanja na temo t. i. hladnih klicev (to je pridobivanje strank s klicanjem telefonskih številk, objavljenih v imeniku ...). Po ugotovitvi sodišča prve stopnje se je tožena stranka na tožnikove pobude v tej smeri ustrezno odzvala in izobraževanje na to temo tudi izvedla. Razlogi sodbe v zvezi s tem so jasni in prepričljivi, zato pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Tožnik se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na izpoved priče D.D., da je bilo izvedeno izobraževanje po kvaliteti povsem neprimerljivo tistemu, ki so ga bili zavarovalni zastopniki deležni v preteklosti. Četudi bi to držalo, to ne bi predstavljalo ravnanja tožene stranke, usmerjenega proti tožniku, sicer pa je sodišče prve stopnje v zvezi s tem verjelo izpovedma prič V.V. in F.F., da je bila tematika hladnih klicev na izvedenem izobraževanju obdelana kvalitetno. Po pravilni presoji sodišča prve stopnje je bilo ustrezno tudi ravnanje delavca F.F., ki se je kljub temu, da za to ni imel ne pooblastil ne denarnih sredstev, pozanimal glede možnosti izvedbe izobraževanja, ki ga je predlagal tožnik, vendar je tožena stranka presodila, da takšnega izobraževanja le za eno organizacijsko enoto ne bo izvedla, kar je njena legitimna poslovna odločitev. Pritožba se glede zatrjevanega trpinčenja na delovnem mestu neutemeljeno sklicuje na izjavo L.L., iz katere naj bi izhajalo, da je tožena stranka tudi nad tem delavcem izvajala mobing. Po pravilnem stališču sodišča prve stopnje odnos tožene stranke do drugega delavca za presojo obravnavanega tožbenega zahtevka ni pravno pomemben.

14. Tožnik je nadalje navajal, da je na službeni zabavi v Z. (tujina) 10. 3. 2018 (po ugotovitvi sodišča prve stopnje je bila zabava sicer 8. 3. 2018) ob 00.45 uri do njega pristopil H.H. in ga dvakrat udaril z roko po spolnem udu. Iz razlogov sodbe v 44. do 50. točki obrazložitve nedvoumno izhaja, da je po presoji sodišča prve stopnje tožena stranka dokazala, da se zatrjevani spolni napad ni zgodil in da tožnikova prijava v zvezi s tem tudi ni bila razlog za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Pritožba zato neutemeljeno uveljavlja kršitev določbe tretjega odstavka 47. člena ZDR-1, v skladu s katerim delodajalec nosi dokazno breme v primeru, če delavec navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da mu delodajalec ni zagotovil takšnega delovnega okolja, v katerem ta ne bi bil izpostavljen spolnemu in drugemu nadlegovanju ali trpinčenju s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev, in v ta namen sprejel ustreznih ukrepov. Sodišče prve stopnje je v dokazni oceni, ki je celovita, pravilna in ustrezno obrazložena, upoštevalo metodološki napotek iz 8. člena ZPP, da o tem, katera dejstva šteje za dokazana, odloči po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Pritožba neutemeljeno opozarja na neskladje pisnih izjav G.G. (list. št. 127) in H.H. (B 18) o tem, v katerem časovnem obdobju je bil H.H. 8. 3. 2018 v hotelski sobi¹. Bistveno je, da iz obeh izjav skladno izhaja, da je bil v hotelski sobi ob 00.45 uri, ko naj bi se po zatrjevanju tožnika v prireditvenem prostoru zgodil spolni napad. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita kršitev pravice do izjave, ker ni neposredno zaslišalo G.G., ki je glede dogajanja na službeni zabavi podala pisno izjavo po določbi 236.a člena ZPP. Sodišče je v skladu z določbo šestega odstavka tega člena sicer res dolžno zaslišati pričo, ki je podala pisno izjavo, če tako zahteva katera od strank, vendar pa je tožnik dokazni predlog za neposredno zaslišanje G.G., ki ga je podal v tretji pripravljalni vlogi z dne 23. 3. 2019, na naroku za glavno obravnavo 21. 8. 2019 umaknil. Očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana. Sodišče prve stopnje je v 49. točki obrazložitve sodbe ustrezno obrazložilo, zakaj je glede zatrjevanega spolnega napada kot neverodostojni ocenilo izpovedi prič D.D. (ker spolnega napada ni videla, temveč naj bi ji o tem povedal le tožnik, domnevnega napada pa tudi ni znala natančneje časovno opredeliti) in I.I. (ker njegova izpoved glede ure in poteka spornega dogodka ni bila skladna z ugotovljenimi dejstvi in izpovedjo tožnika), zato nasprotno pritožbeno uveljavljanje ni utemeljeno.

15. Pritožbeno sodišče kot pravilne sprejema dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da H.H. tožnika na sestanku 6. 4. 2018 ni verbalno napadel. Ne drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje v zvezi s tem dogodkom ni dokazno ocenilo izpovedi J.J., saj je tej priči verjelo, da je komunikacija med tožnikom in H.H. na sestanku potekala "v redu" in da s strani nadrejenega delavca niso bile izrečene grožnje, temveč le opozorilo, da bo v primeru vztrajanja tožnika pri neresničnih obtožbah glede spolnega napada izkoristil vse pravne možnosti, da zaščiti svoje ime (54. točka obrazložitve sodbe). Sodišče prve stopnje navedenega opozorila pravilno ni štelo kot očitno negativnega in žaljivega v smislu določbe četrtega odstavka 7. člena ZDR-1, zato nasprotne pritožbene navedbe niso utemeljene.

16. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da iz sodbe niso razvidni razlogi o tem, da je postopek v zvezi s tožnikovo prijavo spolnega napada potekal skladno s Pravilnikom o ukrepih in politiki za preprečevanje, odpravljanje in obvladovanje primerov nasilja, trpinčenja, nadlegovanja in drugih oblik psihosocialnega tveganja na delovnem mestu in v zvezi z delom (v nadaljevanju: Pravilnik). Iz 52. in 67. točke obrazložitve sodbe izhajajo ugotovitve o tem, da tožnik ni nikoli rekel, da postopek v zvezi z njegovo prijavo spolnega napada ne poteka pravilno, ter da je v umiku prijave celo izrecno poudaril korektno vodenje postopka. Poleg tega je sodišče prve stopnje glede zatrjevanih nepravilnosti pri vodenju tega postopka utemeljeno opozorilo na nasprotje med tožnikovim zatrjevanjem, da je tožena stranka pri preiskovanju prijave spolnega napada dopustila njegovo soočenje s storilcem H.H. (kar naj bi bilo v nasprotju z določbo 6. člena Pravilnika, da se storilca in žrtev ne sooča), in njegovim nadaljnjim zatrjevanjem, da mu H.H. v tem postopku ni nudil nobene pomoči, kar naj bi bilo v nasprotju z določbo 7. člena Pravilnika.

17. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da ni sodeloval pri sestavi izjave o umiku prijave spolnega napada (A 11/2), saj to za odločitev niti ni bistveno. Tudi če bi bilo ugotovljeno, da je osnutek umika prijave sestavila tožena stranka sama, to ne bi predstavljalo podlage za prisojo vtoževane odškodnine iz naslova trpinčenja na delovnem mestu. Odklonitev podpisa te izjave namreč za tožnika ni imela nobene posledice, saj ni bila povezana s podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, tožena stranka pa s podpisom te izjave tudi ni pogojevala ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi v aprilu 2018², kot je zatrjeval tožnik. Glede na navedeno pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z določbo 286. člena ZPP, ker pri odločitvi ni upoštevalo elektronskega sporočila z dne 12. 4. 2018, ki ga je tožnik predložil šele v četrti pripravljalni vlogi in iz katerega naj bi izhajalo, da pri sestavi sporne izjave o umiku prijave ni sodeloval.

18. Sodišče prve stopnje je v 61. do 65. točke obrazložitve sodbe navedlo jasne in prepričljive razloge glede ugotovitev, da zapisnika sestankov z dne 28. 3. 2018 in 5. 4. 2018 nista bila prirejena. Pritožba neutemeljeno nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki je v zvezi s tem verjelo pričama J.J. in K.K.. Čeprav sta ti še vedno zaposleni pri toženi stranki, le na podlagi te okoliščine ni mogoče odreči verodostojnosti njihovima izpovedma. Izpoved priče J.J., da tožniku zapisnik sestanka z dne 5. 4. 2018 v podpis ni bil posredovan, ker je prijavo spolnega napada že pred tem umaknil, tudi pritožbeno sodišče sprejema kot razumno pojasnilo, čeprav je do umika prijave prišlo pet dni po sestanku.

19. Pritožba neutemeljeno nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da kriteriji za ocenjevanje uspešnosti organizacijskih enot za leto 2017 niso bili naknadno spremenjeni z namenom, da se tožnika prikaže kot nesposobnega PVP. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi prič F.F., H.H. in N.N. utemeljeno zaključilo, da tožena stranka od N.N. ni zahtevala, da spremeni kriterije ocenjevanja tako, da tožnikova organizacijska enota ne bo med prvimi tremi, v razlogih sodbe pa pojasnilo, zakaj ni sledilo nasprotnima izpovedma tožnika in priče M.M.. Pritožbeno sodišče o pravilnosti dokazne ocene sodišča prve stopnje nima pomislekov, izpoved N.N., da je M.M. v zvezi s spornim ocenjevanjem omenil dileme pri odločitvi, s kakšnim številom zavarovalnih zastopnikov naj se izvede deljenje rezultata posamezne enote, pa ne potrjuje tožnikovih očitkov glede prirejenosti kriterijev z namenom njegove diskreditacije. Pritožba tudi neutemeljeno navaja, da N.N. ni želel odgovoriti na vprašanje tožnikovega pooblaščenca, ali bi se bil glede nasprotij v izpovedih pripravljen soočiti s pričo M.M.. Iz prepisa zvočnega posnetka naroka za glavno obravnavo z dne 20. 11. 2019 izhaja, da priča kot prava neuka stranka niti ni razumela pomena soočenja dveh prič v dokaznem postopku.

20. Sodišče prve stopnje pri odločitvi utemeljeno ni upoštevalo poročil detektiva z vsebino pogovorov med tožnikovo ženo D.D. in delavci tožene stranke a.a., b.b., S.S., c.c., d.d., e.e. (A 47 do A 52). V zvezi s tem je zavzelo pravilno stališče, da je tožnik s temi poročili, ki jih je predložil šele v šesti pripravljalni vlogi, želel zaobiti pravila prekluzije, saj bi v zvezi s spornimi dejstvi (glede načina spremljanja produkcije, Symass podatkov, zaposlovanja PVP, spremembe lestvice ocenjevanja, spolnega napada itd.) lahko pravočasno podal dokazni predlog za zaslišanje navedenih oseb pred sodiščem, pa tega ni storil. Pritožba neutemeljeno vztraja pri navedbah, da delavci tožene stranke tako ali tako ne bi želeli izpovedati v škodo svojega delodajalca (tožene stranke). Po pravilnem stališču sodišča prve stopnje takšno domnevanje tožnika, da priče, ki so pred zaslišanjem vedno poučene na dolžnost govoriti po resnici in opozorjene na to, da je krivo pričanje kaznivo dejanje, ne bi izpovedovale po resnici, ni utemeljeno.

21. Glede na vse navedeno sta odločitvi o višini prisojenega denarnega povračila ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi in o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine iz naslova trpinčenja na delovnem mestu materialno pravno pravilni. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

22. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila.

-------------------------------
¹ Iz pisne izjave G.G. izhaja, da je H.H. v hotelsko sobo prišel ob 00.10 in odšel ob 02.00 uri, iz izjave H.H. pa, da je v sobi preživel čas od približno 23.50 do 01.30 ure.
² Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje tožnik ponujene pogodbe o zaposlitvi ni podpisal zato, ker ga to delovno mesto ni zanimalo in ker je imel do konca leta 2018 sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za (bolje plačano) delovno mesto PVP.

Datum zadnje spremembe:

11.01.2021

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 435/2016
• VDSS Sodba Pdp 362/2020
• VDSS sodba Pdp 575/2012