VDSS Sodba Pdp 232/2020

Jedro

Utemeljen je zaključek sodišča prve stopnje, da sta tožnik in sodelavec spornega dne delovala usklajeno in organizirano ter sta v skrivanje palet vložila veliko časa in truda in nepooblaščeno in na nedovoljen način obe paleti z bronom odpeljala iz skladišča za bron in ju skrbno skrila na neobičajno mesto med druge podobne palete. S tem sta izkazala svoj prilastitven namen in hkrati onemogočila toženi stranki razpolaganja s paletami. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožnik storil očitano ravnanje z namenom (kasnejše) odtujitve brona toženi stranki in da ni šlo zgolj za zatrjevano potegavščino.

Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je tožnik z očitanim ravnanjem huje kršil določilo 11. člena pogodbe o zaposlitvi ter določbe 33. člena, 34. člena in 37. člena ZDR-1, v skladu s katerimi je bil dolžan vestno opravljati delo, upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja ter se vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi, ki jo je tožena stranka podala tožniku dne 27. 5. 2019. V posledici te odločitve je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, ga prijaviti v vsa obvezna zavarovanja, do vrnitve na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, zagotoviti vpis delovne dobe za ta čas, obračunati bruto plačo, odvesti davke in prispevke ter izplačati neto plačo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo, razen zoper odločitev v II. točki izreka sodbe, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe razveljavi. Nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da sta s sodelavcem A.A. iz skladišča odtujila paleto ingotov OMX in paleto bronastih odpadkov z namenom poznejše odtujitve iz podjetja. Meni, da je zaključek v nasprotju z izvedenimi dokazi in razlogi sodbe, saj do odtujitve ni prišlo. Skrit material se je še vedno nahajal v prostorih tožene stranke. Uveljavlja, da ni dokazano, da sta s sodelavcem paleti želela odtujiti, zgolj skritje palete, tudi v kolikor tožnik in sodelavec zato ne bi imela nobenega razloga, pa tega namena nikakor ne moreta izkazovati. Uveljavlja, da iz razlogov izpodbijane sodbe ne izhaja, na kakšen način bi s sodelavcem dokončala odtujitev palet iz prostorov tožene stranke, če te ne bi bile najdene. V dejanje bi morala pritegniti zunanjo osebo, česar tožena stranka ni dokazala, kot tudi ni dokazala odtujitvenega namena. Navaja, da v primeru, če bi paleti želela ukrasti, tega gotovo ne bi počela pred nadzornimi kamerami. Sklicuje se na domnevo nedolžnosti iz kazenskega prava. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo nasprotuje tožnikovim pritožbenim navedbam, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, sprejeta odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

6. Sodišče prve stopnje je v tem individualnem delovnem sporu presojalo zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku 27. 5. 2019 iz razloga po 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), to je zaradi naklepne hujše kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen od 1. 7. 2002 dalje, nazadnje na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 7. 5 2018 na delovnem mestu "skladiščnik". Tožena stranka mu je v izpodbijani izredni odpovedi očitala, da sta s sodelavcem A.A. 7. 5. 2019 nedovoljeno in nepooblaščeno iz skladišča za bron odtujila paleto ingotov OMX in paleto bronastih odpadkov (količine približno 2300 kg v vrednosti najmanj 5.000,00 EUR) ter ju skrila v drugem skladišču z namenom poznejše odtujitve iz podjetja in dokončne prisvojitve.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva in sicer:

- da sta bila tožnik in sodelavec A.A. spornega dne zadolžena za skladiščenje prevzetega materiala (20 palet materiala OMX);

- da je tožnik, ki je delo pri toženi stranki opravljal več kot 25 let, zelo dobro poznal svoje delovne naloge in poslovanje skladišča, prav tako pa mu je bil poznan tudi način pakiranja in odlaganja posameznih palet ter njihovo mesto shranjevanja;

- da je tožnik v sodelovanju z A.A. skrbno skril dve paleti, ju založil z drugimi in eno od njiju celo zakamofliral do neprepoznavnosti.

8. Utemeljen je zaključek sodišča prve stopnje, da sta tožnik in A.A. navedenega dne delovala usklajeno in organizirano ter sta v skrivanje palet vložila veliko časa in truda in nepooblaščeno in na nedovoljen način obe paleti z bronom odpeljala iz skladišča za bron in ju skrbno skrila na neobičajno mesto med druge podobne palete. S tem sta izkazala svoj prilastitven namen in hkrati onemogočila toženi stranki razpolaganja s paletami. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožnik storil očitano ravnanje z namenom (kasnejše) odtujitve brona toženi stranki in da ni šlo zgolj za zatrjevano potegavščino, saj so sodelavci tožene stranke paleto z bronom OMX istega dne našli v zgornjem delu skladišča gotovih izdelkov, kjer je bila skrita med ostalimi paletami, nanjo pa je bila položena še paleta z jedri.

9. Sodišče prve stopnje je izpovedi tožnika in priče A.A. o tem, da je šlo za šalo, ocenilo kot neverodostojni z jasnimi in prepričljivimi razlogi, zato pritožbeno sodišče v pravilnost dokazne ocene nima pomislekov. To, da sodišče prve stopnje ni verjelo tožniku in sodelavcu A.A., katerih izpovedi sta v bistvenih delih sicer skladni, ne pomeni, da so ugotovitve sodišča prve stopnje v nasprotju z izvedenimi dokazi. Sodišče prve stopnje je na podlagi vseh izvedenih dokazov, predvsem pa na podlagi izpovedi priče B.B. in direktorja tožene stranke C.C., štelo za dokazane navedbe tožene stranke, da sta tožnik in sodelavec paleti skrila z namenom poznejše odtujitve iz podjetja. Ob ugotovitvah, da B.B. vsakodnevno ne šteje palet v skladišču ter da je tistega dne to storila le zaradi opozorila varnostnika, da je A.A. eno paleto brona odpeljal iz barvarne, in zaradi zaznave neobičajnega obnašanja tožnika in sodelavca, sodišče prve stopnje pravilno ni štelo kot verjetno, da sta tožnik in sodelavec z očitanim ravnanjem želela le nagajati sodelavki, saj niti nista mogla računati na to, da bo B.B. palete preštela istega dne.¹ Pravilnost zaključka, da ni šlo za šalo, potrjujejo tudi nadaljnje ugotovitve sodišča prve stopnje, da sta tožnik in sodelavec delovala zelo usklajeno in organizirano, da sta sporni paleti v kratkem času pripravila in skrila na način, da ne bi vzbujali pozornosti oziroma da ju ne bi zlahka prepoznali kot sumljivi, ter da sta zaznala, da delavci tožene stranke iščejo manjkajoči paleti, pa nista pristopila do njih in pojasnila, zakaj paleti nista v skladišču, kjer bi se morali nahajati.

10. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na izpoved zakonitega zastopnika tožene stranke C.C., da sta se tožnik in A.A. nad B.B. večkrat pritožila, češ da naj bi ju ta ovirala pri delu. To ne dokazuje tožnikovih navedb, da je šlo (tudi) obravnavanega dne za šalo. Ker ne gre za odločilen dokaz, pa sodišče prve stopnje ni storilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka (po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP), ko se do tega dela izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke ni izrecno opredelilo. Iz enakih razlogov pritožba neutemeljeno izpostavlja tudi izpoved priče B.B., da sta jo tožnik in sodelavec v preteklosti že zaklenila v skladišče. Sicer pa bi bila glede na ugotovitve, da sta bila tožnik in A.A. v okviru svojih delovnih nalog zadolžena za pravilno skladiščenje blaga, da je šlo za blago večje vrednosti in da so se obravnavanega dne z iskanjem manjkajočega materiala ukvarjali vsaj štirje delavci tožene stranke (nekateri tudi več ur preko svojega rednega delovnega časa), hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja podana tudi v primeru, če bi tožnika in njegovega sodelavca pri očitanem ravnanju res vodila le želja po nagajanju sodelavki.

11. Tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da s sodelavcem v primeru, če bi želela ukrasti sporni paleti, tega gotovo ne bi počela pred nadzornimi kamerami. V zvezi s tem je bistvena izpoved priče B.B., da je obravnavanega dne zaradi zaznave neobičajnega obnašanja tožnika in A.A. varnostniku naročila, naj kamero (pre)usmeri na dvorišče, sicer pa je bilo po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje sporno ravnanje kljub posnetkom nadzornih kamer zelo težko odkriti, saj je tožnik ravnal premišljeno in navzven dajal vtis, da le opravlja odrejeno delo.

12. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je tožnik z očitanim ravnanjem huje kršil določilo 11. člena pogodbe o zaposlitvi ter določbe 33. člena, 34. člena in 37. člena ZDR-1, v skladu s katerimi je bil dolžan vestno opravljati delo, upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja ter se vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je tožnik ravnal tudi v nasprotju z določilom 22. in 24. točke 4. člena Pravilnika o disciplinski in odškodninski odgovornosti delavcev družbe D., d. o. o., da je razpolaganje s sredstvi delodajalca nedovoljeno ne glede na to, ali ima znake kaznivega dejanja ali ne.

13. Pritožba neutemeljeno kot bistveno izpostavlja, da do odtujitve palet ni prišlo, češ da sta se ob odkritju še vedno nahajali v prostorih tožene stranke. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem zavzelo pravilno stališče, da sta tožnik in sodelavec A.A. že s tem, ko sta nepooblaščeno in na nedovoljen način obe paleti z bronom (eno povito na način, da je bila videti kot palete gotovih izdelkov) odpeljala iz skladišča za bron in ju skrila v skladiščih, v katerih nista imeli kaj iskati, na zunaj manifestirala prilastitveni namen in onemogočila toženi stranki, da s paletama razpolaga. Organizirano in usklajeno ravnanje tožnika in sodelavca A.A., ki sta obravnavanega dne zavestno kršila dogovor s sodelavko B.B. glede načina raztovarjanja, tehtanja in pospravljanja palet z Alu bronom OMX v točno določena skladišča, utemeljuje obstoj razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Še posebej ob upoštevanju ugotovitev, da je tožnik zaradi dolgoletnega (25 let) opravljanja dela skladiščnika dobro poznal poslovanje skladišča, da je vedel, kakšne so njegove delovne naloge (ki med drugim zajemajo prevzemanje in izdajanje blaga ter pravilno hranjenje blaga v skladiščih) ter da mu je bilo znano tudi to, da morajo biti vsi premiki blaga iz ali v skladišče ustrezno evidentirani. Zmotno je stališče pritožbe, da bi morala tožena stranka v tem sporu dokazati, na kakšen način bi tožnik in A.A. skriti paleti odtujila iz prostorov tožene stranke, če ti ne bi bili odkriti. To za presojo utemeljenosti očitka hujše kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja ni bistveno, zato sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ko tega dejstva ni ugotavljalo.

14. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil v obravnavni zadevi podan nadaljnji pogoj za zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, tj. da delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati niti do poteka odpovednega roka. Sodišče prve stopnje je pri tej presoji pravilno upoštevalo težo očitanega ravnanja in obnašanje tožnika po njem, ko ni pristopil k sodelavcem, ki so iskali manjkajoči paleti, in jim ni povedal, kam je skril sporni paleti. Obstoj pogoja nezmožnosti nadaljevanja delovnega razmerja utemeljuje tudi okoliščina, da je očitano ravnanje povezano s poslovanjem z materiali in proizvodi večje vrednosti, pri katerem je zaupanje med delavcem in delodajalcem še posebej pomembno. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka je tako materialnopravno pravilna.

15. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Ko se je to odločila storiti, pa je tožnik njeni nameri ugovarjal.

Datum zadnje spremembe:

11.01.2021

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 465/2008
• VDS sodba Pdp 409/2007
• VDSS sodba Pdp 52/2009