VDSS Sodba Pdp 176/2020

Jedro

Pri presoji poslovnega razloga ni bistveno, ali je bila ukinitev delovnega mesta smotrna. Gre za avtonomno odločitev delodajalca, v katero sodišče ne more posegati, res pa je, da poslovni razlog ne sme biti fiktiven ali prikrivati nekega drugega razloga (takšno je stališče sodne prakse, npr. v odločbah VSRS VIII Ips 205/2014, VIII Ips 132/2013 in VIII Ips 268/2017). Navidezen odpovedni razlog ne more biti niti resen niti utemeljen, odpoved iz takega razloga pa je nezakonita. Izpeljava formalnega postopka reorganizacije, katere vzrok niso objektivne poslovne potrebe, pač pa izključitev določene osebe iz drugih (subjektivnih) razlogov, predstavlja zlorabo zakonskega odpovednega razloga, ki ima za posledico nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi (stališče v sklepu Vrhovnega sodišča RS, VIII Ips 251/2015).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo in razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožene stranke tožnici s ponudbo nove z dne 8. 4. 2019, zahtevek po razvezi pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 4. 2019 med strankama, ugotovitev veljavnosti pogodbe o zaposlitvi med strankama z dne 14. 10. 2011, z aneksoma z dne 15. 4. 2013 in z dne 5. 4. 2016 ter plačilom razlike v plači med odpovedano pogodbo o zaposlitvi ter pogodbo o zaposlitvi z dne 14. 4. 2019 (I. točka izreka sodbe). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka sodbe).

2. Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka sodišča prve stopnje se pritožuje tožeča stranka (tožnica) iz pritožbenih razlogov absolutne kršitve pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče prvostopenjsko sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, toženi stranki (toženki) pa naloži plačilo pravdnih stroškov. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da je toženka omogočila tožnici specializacijo, da se bo delo opravljalo na višjem strokovnem nivoju, saj tožničina specializacija nima neposredne zveze z reorganizacijo bolnišnične lekarne. Tožnica v postopku specializacije ni opravila zaključne naloge, toženka pa je to dejstvo izrabila v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Specializacija v lekarniški dejavnosti ni pogoj za samostojno opravljanje dela, kot je to npr. v zdravniški dejavnosti. Sodišče je ta vidik spregledalo, v tem delu je prvostopenjska sodba neobrazložena in v nasprotju z vsebino listin v spisu, saj iz listin ne izhaja, da bi bila specializacija na kakršenkoli način povezana z reorganizacijo bolnišnične lekarne. Ne drži zaključek sodišča prve stopnje, da se je tožnica ukvarjala le z nakupom nove opreme za bolnišnično lekarno, temveč se je ukvarjala z reorganizacijo lekarne v najširšem pogledu in je bila s strani direktorja do decembra 2018 ocenjena z oceno odlično, nato pa je toženka začela z šikaniranjem in želela doseči, da se znebi tožnice, in sicer je najprej prišlo do prisilnega dopusta, nato do odvzema vodstvenih pooblastil, začasno odrejenega dela v skladišču in končno do odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Sodišče je upoštevalo izpoved direktorja toženke, da so sledili podobnim primerom v drugih bolnišnicah, ki pa so po drugih bolnišnicah različni. Zakon o lekarniški dejavnosti ali drugi predpisi specializacije klinične farmacije za vodenje bolnišnične lekarne ne predpisujejo. Spori med direktorjem bolnišnice in tožnico ne morejo biti razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Iz izpovedi prič in iz listinskih dokazov izhaja, da je vodstvo toženke očitalo tožnici bodisi zavlačevanje s projektom reorganizacije lekarne in priprave bioloških zdravil ali nekompetentnost, kar kaže na neutemeljenost poslovnega razloga. Sodišče je sicer ugotovilo, da so bila direktorjeva ravnanja do tožnice nestrpna, vendar je kljub vsemu napačno ugotovilo, da ni šlo za šikaniranje in da so za reorganizacijo obstajale objektivne potrebe. Po novi ureditvi pri delodajalcu specialist farmacije namreč sodeluje v procesu zdravljenja na oddelku in tako neposredno spozna potrebe oddelka in pacienta ter temu tudi prilagodi delo lekarne. Ne drži, da sedanja vodja lekarne A.A. hodi na oddelke k pacientom. Takšne izpovedi so prirejene za potrebe postopka, toženka pa ni z objektivno preverljivimi dokazi izkazala, da se to zares izvaja. Pred reorganizacijo je vodja lekarne imela predvsem vodstvene funkcije. Gre za domnevno reorganizacijo, ker je toženka vodenje lekarne vključila v opis delovnega mesta Farmacevt specialist delo s citostatiki E028002 in dodala pogoj opravljene specializacije, kar pa dejansko ne pomeni takšnih sprememb, da tožnica tega dela ne bi mogla še naprej opravljati. Zakoniti zastopnik toženke in priče so izpovedovali zelo usklajeno, sodišče pa jim je brezpogojno sledilo, čeprav je očitno, da gre za zainteresirane priče, ki so sodelovale v postopkih odstavitve tožnice iz lekarne. Da je bila reorganizacija fiktivna, se kaže tudi v tem, da je bilo vodstvo lekarne sprva ponujeno farmacevtu specializantu radiofarmacije, čeprav naj bi novi vodja deloval na področju klinične farmacije. Ob tem je toženka tožnici, ko je bila ta v bolniškem staležu, sklepe delodajalca vročala preko detektiva, medtem ko ji je službeno elektronsko pošto zablokirala. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe tožnice. Predlaga zavrnitev pritožbe. Reorganizacija lekarne pri toženki je bil že dlje časa trajajoči proces, saj je imelo bolnišnično vodstvo izdelan načrt razvoja bolnišnične lekarne, zato je toženka tožnici tudi omogočila specializacijo. Tožnica je bila seznanjena z načrti glede reorganizacije vodenja lekarne. Tožnica tudi na dan zaključka glavne obravnave še nima opravljene specializacije iz klinične farmacije in je zato neutemeljen očitek, da je delodajalec izkoristil dejstvo, da tožnica v času podaje odpovedi delovnega razmerja še ni imela opravljene specializacije. Tožnica se je tudi prijavila na razpisano delovno mesto Farmacevt specialist, vendar zaradi neizpolnjevanja pogojev ni bila izbrana, delodajalec pa ji je ponudil drugo ustrezno zaposlitev na delovnem mestu Farmacevt I, za katerega je izpolnjevala pogoje. Za presojo utemeljenosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi je nebistvena primerjava z zdravniško dejavnostjo, pri kateri je specializacija pogoj za opravljanje samostojne dejavnosti. Bistvena je poslovna odločitev delodajalca, da drugače organizira vodenje bolnišnične lekarne in da zviša izobrazbeno in strokovno raven za zasedbo delovnega mesta vodje lekarne. Novi vodja lekarne A.A. pa izpolnjuje zahteve za vodenje lekarne, pri čemer je nebistveno, da je nekdanja tožničina podrejena delavka. Resnična reorganizacija je bila izkazana s predloženimi listinami (elaborat, sistemizacija, članki, izpisi spletnih strani drugih bolnišnic) in zaslišanjem direktorja, strokovnega direktorja in novega vodje lekarne. Toženka poudarja, da gre v zadevi Pd 20/2019, v kateri tožnica izpodbija odredbe delodajalca, za drugačne okoliščine kot v predmetnem sporu. Omenjene odredbe je delodajalec izdal zaradi tožničinega nasprotovanja navodilom delodajalca. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi. Po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Prav tako ni zmotno uporabilo materialnega prava. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi, ki jih je v utemeljitev svoje odločitve navedlo sodišče prve stopnje, in glede na bistvene pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP) dodaja kot sledi v nadaljevanju.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana v primeru, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takšnih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Nadalje pritožba zatrjuje kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, in med samimi temi listinami (protispisnost). Po vpogledu v pravdni spis pritožbeno sodišče ugotavlja, da očitek protispisnosti ni utemeljen.

7. Pritožba v nadaljevanju graja ugotovitev sodišča prve stopnje, da je šlo pri toženki za dejansko reorganizacijo in posledično za zakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo tožničino delovno mesto ukinjeno zaradi spremembe narave dela osebe, ki je vodila lekarno. Tožnica je kot vodja lekarne opravljala delo na delovnem mestu Vodja II, na katerem je bil večji poudarek na vodstvenih delih, ki so predstavljala več kot polovico dela in manj na strokovnih delih. Lekarna je s preselitvijo v nove prostore leta 2019 prevzela pripravo bioloških zdravil in citostatikov, novi vodja pa z vizitami na oddelkih, preverjanjem terapij in svetovanjem zdravnikom glede interakcije med zdravili sodeluje tudi v procesu zdravljenja na oddelkih. Za opravljanje novega delovnega mesta vodje bolnišnične lekarne se zahteva strokovna izobrazba specializacije s področja farmacije. Bistveno vprašanje tega spora je, ali je reorganizacija pri toženki resnična. Pri presoji poslovnega razloga ni bistveno, ali je bila ukinitev delovnega mesta smotrna. Gre za avtonomno odločitev delodajalca, v katero sodišče ne more posegati, res pa je, da poslovni razlog ne sme biti fiktiven ali prikrivati nekega drugega razloga (takšno je stališče sodne prakse, npr. v odločbah VSRS VIII Ips 205/2014, VIII Ips 132/2013 in VIII Ips 268/2017). Navidezen odpovedni razlog ne more biti niti resen niti utemeljen, odpoved iz takega razloga pa je nezakonita. Izpeljava formalnega postopka reorganizacije, katere vzrok niso objektivne poslovne potrebe, pač pa izključitev določene osebe iz drugih (subjektivnih) razlogov, predstavlja zlorabo zakonskega odpovednega razloga, ki ima za posledico nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi (stališče v sklepu Vrhovnega sodišča RS, VIII Ips 251/2015). V obravnavani zadevi ne gre za takšen primer.

8. Toženka je v zvezi z organizacijskimi spremembami predložila dva elaborata, to je reorganizacija enote LEKARNA B. z dne 22. 3. 2019 (B5) in iz februarja 2018 (B10). Iz elaboratov izhaja, da bo toženka za dosego ciljev razvoja managmenta v lekarni SB zaposlila strokovnjaka - specialista farmacije, na delovnem mestu E028002 FARMACEVT SPECIALIST - DELO S CITOSTATIKI, strokovnim nalogam delovnega mesta pa bodo dodane tudi naloge vodenja Lekarne SB C. (III. točka navedenih elaboratov). Da je šlo za resnično reorganizacijo, so potrdile tudi zaslišane priče D.D. (direktor toženke), E.E. (pomočnica direktorja) in A.A. (novi vodja bolnišnične lekarne). Iz izpovedi A.A. izhaja, da jo je ob nastopu dela tožnica obvestila, da je tožničino delo predvsem vodenje in organizacija dela. Sedaj vodstveno delo, katerega opravlja priča, obsega organizacijo dela in sestanke dvakrat na teden, kar predstavlja do 30 % pričinega delovnega časa. Priča tudi do dvakrat tedensko hodi na vizite na oddelke ginekologije, nefrologije in pediatrije, po preverbi terapij pacientov pa obvesti zdravnika, če ugotovi interakcije. Tožnica je na drugi strani kot vodja bolnišnične lekarne opravljala pretežno vodstveno delo (organizacija delovnega časa zaposlenih v lekarni; načrtovanje, usklajevanje in usmerjanje delovnih funkcij; koordinacija in kontrola dela v lekarni) in se je po potrebi aktivno vključila v proces dela v lekarni za nemoten potek dela (elektronsko sporočilo tožnice z dne 16. 2. 2018; B11). Iz navedenega tudi po presoji pritožbenega sodišča izhaja, da gre po novi ureditvi za drugačno vlogo vodje bolnišnične lekarne, ki je sedaj operativno-upravljalsko usmerjena (in ne upravljalsko-operativno kot pred reorganizacijo). Prepričljiva je tudi izpoved direktorja toženke, da je profil vodje bolnišnične lekarne z univerzitetno farmacevtsko izobrazbo in opravljeno specializacijo s področja farmacije najsodobnejši trend v bolnišničnem sektorju, kar je toženka izkazovala s predloženimi izpiski spletnih strani različnih slovenskih bolnišnic. Takšne zahteve za vodjo bolnišnične lekarne niso zakonsko predpisane, vendar želi toženka slediti nadaljnjemu razvoju v bolnišnični dejavnosti. Zahtevanih kompetenc za vodenje bolnišnične lekarne, to je specializacije, pa tožnica ni opravila. Tudi po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče govoriti o navidezni reorganizaciji, saj je toženka reorganizirala delo na področju vodenja bolnišnične lekarne zaradi utemeljenih potreb, in ne zato, da bi ustvarila navidezen poslovni razlog za odpoved tožničine pogodbe o zaposlitvi, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje (6. točka izpodbijane sodbe).

9. Pritožba neutemeljeno nasprotuje dokazni oceni sodišča, zlasti glede presoje izpovedi zastopnika toženke D.D. in prič E.E. ter A.A., ki so po pritožbenih navedbah vsi zainteresirani za izid postopka. Sodišče prve stopnje je prepričljivo ocenilo izvedene dokaze, v obrazložitvi navedeni razlogi so razumljivi, dokazna ocena sodišča prve stopnje pa je skladna z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP. V skladu z načelom proste presoje dokazov o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Prosta dokazna ocena mora razumno in argumentirano prepričati in takšni zahtevi je sodišče prve stopnje tudi zadostilo. Če pa sodišče prve stopnje ne sledi subjektivni dokazni oceni tožnice, to še ne pomeni, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje neprepričljiva.

10. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je prišlo do šikaniranja tožnice. Do tega očitka se je sodišče prve stopnje opredelilo in ugotovilo, da je prišlo do nestrpnosti v direktorjevem odnosu do tožnice, vendar to ni imelo odločilnega vpliva na podano odpoved o zaposlitvi iz poslovnega razloga (9. točka izpodbijane sodbe). Novi vodja bolnišnične lekarne izpolnjuje formalne pogoje (farmacevtska izobrazba, specializacija) za zasedbo delovnega mesta, medtem ko jih tožnica ne izpolnjuje. Pritožbeni očitki, da specializacija v farmacevtski dejavnosti ni pogoj za samostojno opravljanje dela, so nebistveni. Nadalje tudi očitki o vročanju pisanj preko detektiva in pritožbeni očitek, da je toženka pogodbo o zaposlitvi za novega vodjo bolnišnične lekarne ponudila nekompetentni osebi (ni pa s to osebo v končni posledici sklenila pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu vodje bolnišnične lekarne) za presojo utemeljenosti odpovednega poslovnega razloga prav tako niso odločilni.

11. Ker niso podani v pritožbi uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije pritožbene stroške, toženka pa z odgovorom na pritožbo po presoji sodišča ni bistveno pripomogla k razrešitvi spora, zato sama nosi stroške odgovora na pritožbo (154., 155. in 165. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

11.01.2021

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba in sklep Pdp 314/2013
• VDSS sodba Pdp 64/2015
• VDSS sodba Pdp 1180/2013