<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS Sodba Pdp 131/2020

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2020:PDP.131.2020
Evidenčna številka:VDS00036582
Datum odločbe:15.05.2020
Senat:Valerija Nahtigal Čurman (preds.), Jelka Zorman Bogunovič (poroč.), dr. Martina Šetinc Tekavc
Področje:DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
Institut:premestitev na drugo delovno mesto

Jedro

Tožena stranka je premestitev utemeljevala z delovnimi potrebami oziroma oceno predstojnika, da je mogoče na ta način zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa (3. točka prvega odstavka 149. člena ZJU). Pritožba sicer pravilno izpostavlja, da se sodišče ne more spuščati v organizacijske odločitve tožene stranke, ki samostojno presodi, s kakšno kadrovsko zasedbo delovnih mest bo najbolj uspešno izvajala zastavljene naloge, vendar pa morajo biti razlogi premestitve, s katerimi je utemeljevala izpodbijana sklepa, resnični in ne navidezni. Sodišče prve stopnje je v tem sporu moralo preveriti resničnost razloga za premestitev tožnika, kot izhaja iz odločb tožene stranke. Pravilno je zato sodišče ugotavljalo, ali obstajajo okoliščine, ki kažejo na to, da je bil razlog za premestitev zgolj navidezen, da je obstajal torej drug, dejanski razlog za premestitev, kot je v postopku trdil tožnik.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti pritožbene stroške v višini 279,99 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izteka paricijskega roka do plačila, svoje pritožbene stroške pa krije sama.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklepa tožene stranke št. ... z dne 25. 2. 2016 in Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 27. 7. 2016, o premestitvi tožnika na drugo delovno mesto (točka I izreka). Toženi stranki je naložilo, da v roku 15 dni pozove tožnika nazaj na delovno mesto vodje oddelka (šifra delovnega mesta: ...) v Policijski upravi A., sektorju B., oddelku C. ter mu prizna vse pravice iz tega delovnega mesta (točka II izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku v 15 dneh povrniti stroške postopka v znesku 3.042,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (točka III izreka), svoje stroške postopka pa krije sama (točka IV izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti kot neutemeljen zavrne in tožniku naloži plačilo stroškov postopka, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je bila tožnikova premestitev resnično potrebna zaradi zagotovitve učinkovitosti in smotrnosti. Dokazala je, kakšne cilje je s premestitvijo zasledovala. Ocena potrebnosti ukrepov za učinkovitost in smotrnost delovnega procesa je nedvomno v pristojnosti delodajalca, ki je za delo organa tudi odgovoren, saj mora delovni proces organizirati tako, da je najbolj učinkovit in smotrn. Podani so konkretni razlogi za premestitev tožnika, ki je bil glede na prejšnje delovno mesto najbolj izkušen in primeren za zasedbo delovnega mesta višji kriminalistični inšpektor. Tožnik ob premestitvi resda še ni imel dostopa do tajnih podatkov s stopnjo »tajno«, kar pa ni razlog, da dela ne bi smel opravljati. Izpolnjeval je namreč vse formalne pogoje za zasedbo tega delovnega mesta, dostop do teh podatkov pa je bil le eden od dodatnih pogojev. Tožnik je to dovoljenje pridobil 16. 9. 2016, torej v šestih mesecih od premestitve. V tem obdobju ni prejel nobenega dokumenta z oznako »tajno«. Pomembno je tudi, da nobeden od zaposlenih, ki so v tem obdobju imeli dovoljenje za dostop do podatkov te stopnje tajnosti, ni podal prijave za premestitev na to delovno mesto. V zvezi s prijavo na razpisano prosto delovno mesto se sklicuje na 22.d člen Kolektivne pogodbe za policiste, po katerem se lahko prosto delovno mesto v isti organizacijski enoti objavi na oglasni deski. Vodja sektorja je pred tožnikovo premestitvijo ostale zaposlene seznanil s strokovno podprtimi razlogi za odločitev, da bo na to delovno mesto premeščen tožnik. Nerazumljivo je razlogovanje sodišča, da je premestitev nezakonita zato, ker delovno mesto, ki ga je pred premestitvijo zasedal tožnik, še vedno obstaja in da ga sedaj zaseda prej tožniku podrejena delavka. Obe premestitvi sta bili po oceni vodje sektorja B. (SB.) in direktorja Policijske uprave A. (PU A.) smotrni in učinkoviti, kar dokazujejo rezultati dela. Ni šlo za maščevanje vodje SB. tožniku kot posledice zadeve D.. Tožnik in vodja sektorja sta se že v letu 2013 pogovarjala o možnosti takšnega delovnega mesta, zadeva D. pa je prišla v obravnavo leta 2015. Ob tem poudarja, da je v postopku že dokazala, da zoper tožnika ni naznanila suma storitve kaznivega dejanja, da se ni dogovarjala za strokovni nadzor in angažirala pri preverjanju informacij. Sodišče prve stopnje je tudi prezrlo izpovedi prič direktorja PU in vodje SB. o pomembnosti delovnega mesta, na katerega je bil premeščen tožnik. Ni se opredelilo do predložene Delitve del in nalog v vodstvu SB. PU A.. Že iz izvajanja nalog po letnem in mesečnem načrtu je razvidno, da ima tožnik naloge in skrb za izvedbo letnega in mesečnega načrta, razvojne naloge za izobraževanje in usposabljanje praktičnega postopka za izbiro ustreznih praktičnih tem s področja policijskega dela, kjer se uporabljajo policijska pooblastila po ZKP in ZNPPol. Prav tako mora tožnik koordinirati delo med SB. in policijskimi enotami, česar pa na začetku, zaradi odklonilnega odnosa do tega delovnega mesta, ni izvajal v celoti. Tožnik je predvsem v letu 2019 spremenil odnos do opravljanja dela na delovnem mestu višjega kriminalističnega inšpektorja specialista, zato ga je vodja ocenil z oceno odlično. Tožnik je tudi nadomeščal vodjo sektorja. Sodišče se je povsem nekritično oprlo na izpoved E.E., da se je govorilo, da je premestitev posledica maščevanja oziroma, da gre za kazensko premestitev. Po stališču tožene stranke sodišče ne more razporediti javnega uslužbenca na določeno delovno mesto, ker je to v izključni pristojnosti delodajalca. Ob ugotovitvi nezakonitosti premestitve bi lahko sodišče toženi stranki naložilo le, da tožnika premesti na delovno mesto, ki ustreza njegovi strokovni izobrazbi, znanju in zmožnostim.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve pravil postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene absolutne bistvene kršitve določb postopka, pravilno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

5. O tej zadevi je pritožbeno sodišče že odločalo. Na pritožbo tožnika je s sklepom opr. št. Pdp 1092/2018 z dne 16. 5. 2019 sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo sojenje, saj je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni izvedlo dokazov, predlaganih s strani tožnika, in sicer ni zaslišalo predlaganih prič F.F., G.G. in E.E., s katerimi je tožnik dokazoval, da naj bi nadrejeni delovno mesto višjega kriminalističnega inšpektorja specialista, na katerega je bil tožnik z dokončno odločitvijo tožene stranke razporejen, rezervirali samo za tožnika, čeprav sta bila izvedena dva razpisa, na katera so se prijavili kandidati. S tem je tožnik dokazoval neutemeljenost razporeditve, sodišče prve stopnje pa je te dokaze zavrnilo, ker naj bi že izvedeni dokazi zadoščali za zakonito odločitev. Prav tako je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje storilo tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo do tožnikovih pravočasnih navedb, da ni izpolnjeval pogojev za zasedbo tega delovnega mesta, ker ni imel dovoljenja za dostop do tajnih podatkov stopnje »tajno«. V novem sojenju je sodišče prve stopnje zaslišalo predlagane priče in se opredelilo do tožnikovih navedb v zvezi s tem, da ni imel dovoljenja za dostop do tajnih podatkov stopnje »tajno«.

6. Po drugem odstavku 147. člena Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl. - ZJU) je premestitev mogoča na ustrezno delovno mesto, za katero javni uslužbenec izpolnjuje predpisane pogoje in ga je sposoben opravljati. Pogoj za opravljanje dela oziroma zasedbo delovnega mesta višji kriminalistični inšpektor specialist, določen v aktu o sistemizaciji tožene stranke, je tudi dostop do tajnih podatkov zahtevane stopnje tajnosti "tajno". Tega pogoja po ugotovitvi sodišča prve stopnje tožnik ob premestitvi dne 10. 3. 2016 ni izpolnjeval. Po drugem odstavku 30. člena Zakona o tajnih podatkih (Ur. l. RS, št. 87/2001 in nasl. - ZTP) lahko oseba začne opravljati dela na delovnem mestu, za katera je potrebno dovoljenje za dostop do tajnih podatkov višje stopnje od tistega, ki ga ima, tudi brez dovoljenja ustrezne stopnje, pod pogojem, da se je postopek za pridobitev ustreznega dovoljenja že začel in da organ, pristojen za varnostno preverjanje, oziroma drug organ, če tako določa mednarodna pogodba ali obveznost, ki izhaja iz članstva Republike Slovenije v mednarodni organizaciji, s tem soglaša. Začasen dostop do tajnih podatkov pod navedenimi pogoji ne sme trajati dlje od šest mesecev. Tožena stranka ni dokazala, da se je postopek za pridobitev ustreznega dovoljenja začel pred premestitvijo, in da je organ, pristojen za varnostno preverjanje, s tem soglašal. V pritožbi navaja le, da je bilo dovoljenje za dostop do tajnih podatkov stopnje "tajno" izdano 16. 9. 2016, kar pa presega zakonsko določeno časovno omejitev šestih mesecev od datuma učinkovanja premestitve, to je 10. 3. 2016. Glede na navedeno tožnik, ki je ob premestitvi imel dovoljenje za dostop do tajnih podatkov stopnje "zaupno", ni izpolnjeval predpisanih pogojev za premestitev na delovno mesto višji kriminalistični inšpektor specialist skladno z drugim odstavkom 147. člena ZJU in je njegova premestitev že iz tega razloga nezakonita.

7. Po presoji sodišča prve stopnje je bila trajna premestitev tožnika iz delovnega mesta vodja oddelka C. (šifra delovnega mesta ...) na delovno mesto višjega kriminalističnega inšpektorja specialista (šifra delovnega mesta ...) nezakonita tudi zato, ker ni obstajal razlog, naveden v odločbah o premestitvi. Tožena stranka je premestitev utemeljevala z delovnimi potrebami oziroma oceno predstojnika, da je mogoče na ta način zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa (3. točka prvega odstavka 149. člena ZJU). Pritožba sicer pravilno izpostavlja, da se sodišče ne more spuščati v organizacijske odločitve tožene stranke, ki samostojno presodi, s kakšno kadrovsko zasedbo delovnih mest bo najbolj uspešno izvajala zastavljene naloge, vendar pa morajo biti razlogi premestitve, s katerimi je utemeljevala izpodbijana sklepa, resnični in ne navidezni. Sodišče prve stopnje je v tem sporu moralo preveriti resničnost razloga za premestitev tožnika, kot izhaja iz odločb tožene stranke. Pravilno je zato sodišče ugotavljalo, ali obstajajo okoliščine, ki kažejo na to, da je bil razlog za premestitev zgolj navidezen, da je obstajal torej drug, dejanski razlog za premestitev, kot je v postopku trdil tožnik.

8. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da tožena stranka ni upoštevala ostalih prijavljenih kandidatov za prosto delovno mesto višjega kriminalističnega inšpektorja specialista. To potrjuje izpoved vodje SB., H.H., ki sploh ni preverjal, kdo se je prijavil na navedeno delovno mesto. Iz skladnih izpovedi tožnika in prič F.F. ter E.E. izhaja, da je bilo delovno mesto, na katerega je bil tožnik razporejen, dejansko predvideno izključno za tožnika. Tožena stranka je pred premestitvijo tožnika zaposlene seznanila s prostim delovnem mestom višji kriminalistični inšpektor specialist skladno z 22.d členom Kolektivne pogodbe za policiste (Ur. l. RS, št. 41/2012 in nasl.). Po tej določbi se v primeru prostega delovnega mesta, ki se bo zasedlo, na oglasni deski enot opravi notranja seznanitev o tem prostem delovnem mestu, na katero se lahko prijavijo zainteresirani policisti v roku osmih dni po objavi. Vodja enote s predlogom kandidata za zasedbo prostega delovnega mesta seznani vse prijavljene kandidate. Kljub izvedbi dveh razpisov za prosto delovno mesto višjega kriminalističnega inšpektorja specialista in prijavam kandidatov tožena stranka ni preverjala, kdo se je prijavil na prosto delovno mesto, temveč je nanj razporedila tožnika, čeprav, kot že navedeno, ni izpolnjeval predpisanih pogojev. V zvezi s tem tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da prijav ni upoštevala oziroma izbrala drugih kandidatov, ker nobeden od zaposlenih, ki so imeli dovoljenje za dostop do podatkov stopnje tajnosti tajno, ni podal prijave. Glede na vsebino notranje seznanitve z dne 4. 1. 2016 se postopek pridobitve dovoljenja izvede naknadno, če izbrani kandidat nima dovoljenja za dostop do tajnih podatkov zahtevane stopnje. Ne glede na to, da je odločitev o izbiri javnega uslužbenca res v pristojnosti delodajalca, vztrajanje pri premestitvi v navedenih okoliščinah kaže na navideznost premestitvenega razloga in s tem na nezakonitost premestitve.

9. Kot dodaten argument k zaključku, da je bil razlog iz odločb o premestitvi zgolj navidezen, je sodišče prve stopnje štelo tudi dejstvo nadaljnjega obstoja delovnega mesta vodje oddelka C., ki ga je po tožnikovi premestitvi zasedla druga delavka. Pritožba sicer pravilno izpostavlja, da navedeno dejstvo samo po sebi ne pomeni, da ne obstaja delovna potreba (predstojnikova ocena, da je mogoče na ta način zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa) po trajni premestitvi. Vendar pa bi morala tožena stranka v takem primeru svojo oceno tudi utemeljiti z razlogi, zaradi katerih delo organa v času tožnikovega vodenja oddelka C. ni bilo učinkovito in smotrno, oziroma zakaj bo s tožnikovo premestitvijo delo organa v celoti gledano bolj učinkovito in smotrno glede na dotedanje delo. Tega tožena stranka ni dokazala. Izpovedi vodje SB. in direktorja PU A., da je delo organa po premestitvi smotrno in učinkovito in da se je tožnikov odnos do opravljanja nalog na novem delovnem mestu spremenil, še ne zadostujeta za dokaz obstoja resničnosti premestitvenega razloga tožnika. Ni relevantno, ali je bila tožnikova premestitev smotrna in ali zaradi nje delo na SB. poteka učinkovitejše. Sodišče namreč ne ocenjuje, kako je oziroma bo določena premestitev vplivala na učinkovitost in smotrnost dela organa. Zato sodišče prve stopnje tudi pravilno ni ugotavljalo, kakšni so bili rezultati dela SB. po tožnikovi premestitvi.

10. Pravilno je sodišče prve stopnje tudi zaključilo, da tožnik na delovnem mestu višjega kriminalističnega inšpektorja specialista dejansko opravlja pretežno administrativne naloge in ne izredno pomembnih zadev. Pri tem se je oprlo na izpoved tožnika. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje slediti izpovedi vodje SB. in direktorju PU A., ki naj bi prepričljivo izpovedala o pomembnosti navedenega delovnega mesta, saj sta izpovedi pavšalni. Sodišče prve stopnje je namreč ugotavljalo, ali tožnik dejansko opravlja konkretne naloge, ki naj bi bile razlog za premestitev. V ta namen je sodišče lahko upoštevalo vse izvedene dokaze in sprejelo dejanske ugotovitve. Listine, na katere se sklicuje pritožba, ne dokazujejo potrebnosti tožnikovih vodstvenih izkušenj za izvajanje nalog na delovnem mestu, na katerega je bil tožnik razporejen, in ne zadostujejo za ugotovitev, da je bila premestitev zakonita.

11. Vse navedeno potrjuje ugotovitev sodišča prve stopnje o navideznosti razloga premestitve in posledično presojo o nezakonitosti sklepa o premestitvi. Zato je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku za razveljavitev odločb tožene stranke pravilno ugodilo. Toženi stranki je naložilo tudi obveznost "pozvati nazaj na delovno mesto" (ki se sicer v sodni praksi pogosteje uporablja v zvezi z naloženo obveznostjo reintegracije delavca v delovno razmerje v posledici njegovega nezakonitega prenehanja) in ji prizna pravice iz delovnega mesta. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče ne more naložiti toženi stranki poziva na delovno mesto, ki ga je tožnik zasedal pred premestitvijo. Posledica nezakonite premestitve je vzpostavitev stanja, ki bi bilo, če premestitve ne bi bilo in če bi pogodba o zaposlitvi za delovno mesto vodja oddelka ves čas veljala. To pa pomeni, da je tožena stranka dolžna tožniku znova zaupati delo oziroma delovne naloge, ki jih je opravljal pred premestitvijo.

12. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe, tožniku pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo – 375 točk, 2 % materialne stroške, 22 % DDV, kar znaša 279,99 EUR (prvi odstavek 154. člena, 155. in 165. člena ZPP).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o javnih uslužbencih (2002) - ZJU - člen 147, 147/2, 149, 149/1, 149/1-3.
Kolektivna pogodba za policiste (2012) - člen 22d.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
11.01.2021

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQzMTQ0