VDSS Sodba Pdp 236/2020

Jedro

Poti, ki jih je na podlagi izdanih odredb v spornem obdobju opravil tožnik v druge kraje, niso poti na redno delo na sedež delodajalca oziroma kraj, dogovorjen v pogodbi o zaposlitvi. ZDR-1 v 31. členu določa, da je kraj opravljanja dela obvezna sestavina pogodbe o zaposlitvi in je treba v primeru spremembe kraja, v skladu z določbo 49. člena ZDR-1, skleniti novo pogodbo o zaposlitvi. Ni mogoče šteti, da je bil z vsako odreditvijo dela v drugem kraju, od navedenega v pogodbi o zaposlitvi, dejansko spremenjen pogodbeno dogovorjen kraj opravljanja dela. Zato ni mogoče upoštevati stališča tožene stranke, da je z odredbami tožniku začasno pisno odredila delo v drugem kraju, ki se za potrebe uveljavljanja stroškov za prevoz na delo in z dela šteje za kraj opravljanja dela po pogodbi o zaposlitvi, kar pomeni, da ni šlo za službene poti.

Sodišče prve stopnje je pravilno štelo tožnikove poti na odrejena delovišča za službene poti, za katere tožniku pripada kilometrina po 208. členu KPDŽP.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožniku pa je dolžna v roku 15 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 279,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku izplačati razliko med povračili stroškov prevoza na delo in z dela in povračili stroškov za uporabo avtomobila v službene namene za obdobje od oktobra 2013 do avgusta 2018 v višini 5.059,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhaja iz izreka (I. točka izreka). Sklenilo je, da se zaradi delnega umika tožbe postopek ustavi glede 7,04 EUR z zamudnimi obrestmi od 16. 12. 2013 dalje, glede 81,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 2014 dalje, glede 50,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 3. 2015 dalje, glede 24,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 2015 dalje, glede 16,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 12. 2015 dalje, glede 10,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 3. 2016 dalje in glede 9,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 7. 2017 dalje (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 1.421,95 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zahtevek tožnika zavrne, oziroma sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da iz izpodbijane sodbe ni mogoče ugotoviti, zakaj sodišče ni uporabilo določb 82. člena KPDŽP, ki ureja polni delovni čas in tudi režijska potovanja. Tožena stranka meni, da v primeru režijskih potovanj gre za službeno potovanje z značilnostmi, da gre za potovanja v odhodu in povratku iz mesta nastopa dela in nazaj, ki je potrebno za izvršitev posameznih del in nalog, tako da čas na poti šteje v polni delovni čas. Sodišče ni obrazložilo v čem je razlika med režijskim potovanjem in službenim potovanjem, tako da je v tem delu sodba brez razlogov, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče pa je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zavzelo stališče, da bi glede na 31. člen ZDR-1 za delo v drugem kraju tožena stranka morala skleniti vsakokrat novo pogodbo o zaposlitvi, ker da je kraj opravljanja dela bistvena sestavina pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je z odredbami za opravljanje drugega dela te odredbe časovno omejevala in 33. člen ZDR-1 ureja možnost odreditve drugega dela, kadar ima to podlago v kolektivni pogodbi. Po mnenju tožene stranke je vsako pot z dela in na delo na podlagi odredb, ki imajo podlago v 33. členu ZDR-1, šteti za redno pot na delo in z dela. Predmet odločanja je izključno vprašanje, ali bi tožniku za delo po odredbah pripadalo povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela, na podlagi četrtega odstavka 204. člena KPDŽP ali povračilo za službena potovanja po prvem odstavku 205. člena KPDŽP. Tožnik ni prejel naloga za službeno potovanje, zato niti ni zahteval obračuna dnevnic niti ni zahteval, da bi se čas potovanja na delo in z dela do 12 ur štel v delovni čas kot to velja za službena potovanja. Za pravilno uporabo materialnega prava bi sodišče moralo upoštevati celotno ureditev, torej ZDR-1, KPDŽP in Navodilo 637, ki predstavlja splošni akt, ki je bil sprejet v soglasju z reprezentativnimi sindikati. V smislu tretjega odstavka 215. člena KPDŽP se šteje, da so vprašanja, ki jih ureja navodilo, s tem urejena s kolektivno pogodbo. Sodišče ni upoštevalo citirane določbe kolektivne pogodbe, zato je naredilo zmotne materialno pravne zaključke. Sodišče neutemeljeno navaja, da gre za presojo skladnosti splošnega akta s kolektivno pogodbo, za kar je pristojno sodišče. V nasprotju s citiranim določilom je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da ureditev razmerij v Navodilu 637 ni urejena s kolektivno pogodbo. Nasprotuje sklicevanju sodišča prve stopnje na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS ter meni, da gre v navedeni zadevi za povsem druga pravna vprašanja. Za leti 2017 in 2018 je treba neposredno uporabiti določbo drugega odstavka točke 2 (področje uporabe) Navodila 637/2017, ki določa, da se to navodilo uporablja za določitev višine povračila za prevoz na delo in z dela za opravljanje dela na podlagi pogodbe o zaposlitvi in na podlagi odredbe o opravljanju drugega dela, izdane na podlagi 49. člena KPDŽP. Za obdobje 2015 do 2016 je potrebno upoštevati ugotovitveni sklep Komisije za razlago kolektivne pogodbe z dne 17. 12. 2017. Ker je Navodilo 637/2017 vsebovalo izrecno določbo, da se navodilo uporablja za določitev višine povračila stroškov prevoza na delo in z dela tako za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi kot za opravljanje dela po odredbah o opravljanju drugega dela, izdane na podlagi 49. člena KPDŽP, je komisija sprejela samo ugotovitveni sklep, iz katerega izhaja, da je bilo treba tudi pred 2017 uporabiti za povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela določila Navodila 637, enako kot po izrecni ureditvi od 1. 1. 2017 dalje. Sklep Komisije za razlago kolektivne pogodbe je treba uporabiti kot pravni vir za odločitev v tem delovnem sporu. Razlaga kolektivne pogodbe je predvsem stvar podpisnikov kolektivne pogodbe, zato ni mogoče odrekati razlagi Komisije za razlago kolektivne pogodbe, ki so jo imenovali podpisniki kolektivne pogodbe, zakonitosti in veljavnosti. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik je v odgovoru na pritožbo prerekal trditve tožene stranke v pritožbi in predlagal zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem., ZPP) pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ter da je pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana v primeru, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo.

7. V predmetnem sporu tožnik vtožuje razliko med kilometrino za službeno potovanje in obračunanimi in izplačanimi potnimi stroški za prevoz na delo in z dela za čas, ko je bil, zaradi potreb v delovnem procesu, z odredbami o opravljanju drugega dela napoten, da delo opravlja tudi v drugih krajih, ne le v A., od 1. 11. 2015 dalje v B.. Tožnik ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto čuvaj potnega prehoda v organizacijski enoti nadzorna postaja A., kraj opravljanja dela A., in od 1. 11. 2015 v B.. Tožena stranka je tožniku v vtoževanem obdobju od oktobra 2013 do avgusta 2018 izdala večje število odredb, s katerim je tožniku odredila začasno opravljanje dela na lokacijah C., D. in A. (ko je imel določen kraj B.). V vseh odredbah, ki jih je tožena stranka izdala, je navedla, da se stroški prevoza na delo in z dela na drugo lokacijo določijo v točno navedenih kilometrih kot prevoz z lastnim vozilom od tožnikovega doma do lokacije in nazaj. Tožnik se je po teh odredbah iz E., kjer stanuje, na delo vozil z lastnim avtomobilom.

8. Med strankama je bilo sporno predvsem, ali je poti, ki jih je po posameznih odredbah za delo v drugem kraju, kot je kraj opravljanja dela po pogodbi o zaposlitvi, opravil tožnik, šteti kot službena potovanja po 205. členu Kolektivne pogodbe za dejavnost železniškega prometa (Ur. l. RS, št. 95/2007, KPDŽP), s pravico do povračila višjih stroškov za uporabo lastnega avtomobila na službeni poti po 208. členu KPDŽP.

9. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da poti, ki jih je na podlagi izdanih odredb v spornem obdobju opravil tožnik v druge kraje, in sicer na lokacije C., D. in A. (ko je imel v pogodbi določen kraj B.), niso poti na redno delo na sedež delodajalca oziroma kraj, dogovorjen v pogodbi o zaposlitvi (A., od 1. 11. 2015 pa B.). Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 s sprem., ZDR-1) v 31. členu določa, da je kraj opravljanja dela obvezna sestavina pogodbe o zaposlitvi in je treba v primeru spremembe kraja, v skladu z določbo 49. člena ZDR-1, skleniti novo pogodbo o zaposlitvi. Ni mogoče šteti, da je bil z vsako odreditvijo dela v drugem kraju, od navedenega v pogodbi o zaposlitvi, dejansko spremenjen pogodbeno dogovorjen kraj opravljanja dela. Zato ni mogoče upoštevati stališča tožene stranke, da je z odredbami tožniku začasno pisno odredila delo v drugem kraju, ki se za potrebe uveljavljanja stroškov za prevoz na delo in z dela šteje za kraj opravljanja dela po pogodbi o zaposlitvi, kar pomeni, da ni šlo za službene poti.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo tožnikove poti na odrejena delovišča za službene poti, za katere tožniku pripada kilometrina po 208. členu KPDŽP. Pravilno se je sklicevalo tudi na pravno stališče Vrhovnega sodišča RS v zadevi X Ips 387/2011, iz katerega izhaja, da je službena pot tista pot, ki ne predstavlja rednega dela na sedežu delodajalca oziroma v kraju dogovorjenem v pogodbi o zaposlitvi. Pri tem je neutemeljeno sklicevanje tožene stranke, da sodišče ne bi smelo upoštevati citiranega judikata Vrhovnega sodišča RS, ker je bil sprejet v času veljavnosti prejšnjega zakona. ZDR-1 se od prejšnjega zakona, v zvezi s tem vprašanjem, ni spremenil.

11. Navodilo 637, ki ga izpostavlja pritožba, je bilo sprejeto na podlagi četrtega odstavka 204. člena KPDŽP, ki določa, da se kriteriji za ugotavljanje možnosti prevoza na delo in z dela z javnimi prevoznimi sredstvi določijo s splošnim aktom. Kot je razvidno iz samega naslova Navodila, se nanaša na pogoje in način obračunavanja in povračila za prevoz na delo in z dela. Vendar v obravnavanem primeru ni šlo za tožnikov prevoz na delo in z dela, ampak za službeno pot, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

12. Na pravilnost ugotovitve, da je pri spornih poteh šlo za službena potovanja, za katere je tožnik upravičen do kilometrine, ne vpliva, da so mu bili v odredbah za delo v navedenih krajih izrecno priznani stroški prevoza na delo in z dela z lastnim avtomobilom, da je tožnik vedel, da ima spremenjen kraj opravljanja dela ter da mu tožena stranka priznava (le) pravico do uporabe lastnega avtomobila za prevoz na to delovno mesto in da je tožnik od doma odhajal na delo v kraje, navedene v odredbah, in se od tam vračal domov. Navedeno za odločitev v zadevi ni bistveno.

13. Neutemeljena je pritožbena trditev, da bi sodišče prve stopnje moralo pri odločanju upoštevati mnenje in ugotovitveni sklep Komisije za razlago KPDŽP z dne 19. 12. 2017. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da predloženo mnenje in ugotovitveni sklep nista razlaga, ki bi pomenila obvezen način uporabe in izvajanja določb kolektivne pogodbe ter obvezno podlago za odločanje v sporih o pravicah delavcev in obveznosti delodajalca, ki izvirajo iz te pogodbe. Ne gre niti za priporočilo kot strokovni predlog strankam pogodbe za ureditev določenih vprašanj. Komisija je 19. 12. 2017 ugotovila, da je toženka v spornem obdobju uporabljala svoja navodila za priznanje in obračunavanje stroškov delavcem, katerim je izdajala primerljive odredbe kot tožniku, kar je dejstvo. Komisija je sicer v svojem mnenju zapisala, da sta bili navodili toženke v skladu s kolektivno pogodbo, vendar na mnenje sodišče ni vezano. Za presojo skladnosti splošnih aktov delodajalca z zakonom in s kolektivnimi pogodbami je pristojno delovno sodišče na podlagi določbe 6. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 s sprem., ZDSS-1). Sodišče prve stopnje je navedene ugotovitve in stališča ustrezno obrazložilo. Na to ugotovitev ne more vplivati sklicevanje tožene stranke na domnevno voljo pogodbenih strank oziroma dejstvo, da naj bi reprezentativni sindikati obravnavali osnutek Navodila 637 in z vsebino soglašali. Enako stališče je pritožbeno sodišče zavzelo tudi v zadevah Pdp 204/2020 z dne 26. 5. 2020 in Pdp 113/2020 z dne 26. 5. 2020.

14. Sklicevanje tožene stranke v pritožbi, da bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti določbo 82. člena KPDŽP, ki ureja polni delovni čas in režijska potovanja, ter da je tožnik v spornih obdobjih opravil predvsem režijska potovanja, pa predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto.

15. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato sodišče nanje ne odgovarja (360. člen ZPP).

16. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato po določbi prvega odstavka 154. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožniku pa je dolžna povrniti njegove stroške odgovora na pritožbo. Pritožbeno sodišče mu je skladno z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 2/2015, OT) priznalo stroške odgovora na pritožbo v višini 375 točk (tar. št. 15/4 OT) in materialne stroške v višini 7,5 točke (tretji odstavek 11. člena OT), skupaj 382,5 točk. Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v času odločanja (0,60 EUR) in 22 % DDV je dolžna tožena stranka tožniku plačati znesek 279,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Datum zadnje spremembe:

11.01.2021

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 288/2020
• VDSS Sodba Pdp 238/2020
• VDSS Sodba in sklep Pdp 240/2020