VDSS Sklep Pdp 227/2020

Jedro

V trenutku vložitve tožbe, ki jo je tožnik vložil znotraj roka, določenega v ZDR-1, je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi v veljavi, zato je tožnik imel pravico vložiti tožbo za ugotovitev njene nezakonitosti. Ker je tožena stranka sama odločila, da se tožnikovi pritožbi zoper podano odpoved ugodi, kar je tožnik štel za izpolnitev zahtevka, je sodišče prve stopnje o stroških pravilno odločalo na podlagi prvega odstavka 158. člena v povezavi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani del sklepa potrdi.

II. Stranki vsaka sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom postopek ustavilo (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj povrne tožniku stroške postopka v znesku 373,32 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper II. točko sklepa vlaga pritožbo tožena stranka. Predlaga njeno spremembo tako, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje, oziroma podredno razveljavitev izpodbijanega dela sklepa in vrnitev v ponovljeni postopek s stroškovno posledico. Meni, da je za pravilno odločitev o stroških postopka v tem sporu treba upoštevati, da je tožena stranka javni zavod s področja vzgoje in izobraževanja, za katerega velja tudi Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI). Navaja, da je tožnik po prejemu izpodbijane odpovedi 3. 2. 2020 skladno z določbo 48. člena ZOFVI na svet tožene stranke v zakonitem 8-dnevnem roku vložil pritožbo, ta pa je v skladu z določbama četrtega in petega odstavka 48. člena ZOFVI moral o njej odločiti v 30 dneh od njene vložitve. Pove, da če delavec ni zadovoljen z dokončno odločitvijo sveta šole oziroma če ta ne odloči v navedenem roku, lahko v roku 30 dni zahteva sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem. Navaja, da šesti odstavek tega člena res določa, da lahko delavec uveljavlja pravice neposredno pred pristojnim sodiščem v skladu z ZDR-1, vendar to po njenem prepričanju ne spremeni dejstva, da je tožnik tožbo vložil pred potekom roka, določenega za odločitev sveta šole, in roka za vložitev zahteve za sodno varstvo. Navaja kronologijo dogajanja: tožnik je 27. 1. 2020 prejel izpodbijano odpoved, 3. 2. 2020 je vložil pritožbo na svet šole, svet šole je bil o njej dolžan odločiti v roku 30 dni, ki bi se iztekel 5. 3. 2020, tožnik je tožbo vložil 26. 2. 2020, tega dne je svet šole odločil o pritožbi, tožnik pa je bil z odločitvijo seznanjen 27. 2. 2020, tožnik bi zoper odločitev sveta šole lahko tožbo vložil v nadaljnjih 30 dneh, to je do 28. 3. 2020 oziroma v skladu z interventnimi zakoni, če svet šole o tožnikovi pritožbi do 5. 3. 2020 ne bi odločil, bi lahko tožbo vložil v 30 dneh, to je do 4. 4. 2020 oziroma v skladu z interventnimi zakoni. Meni, da vložitev tožbe ni bila potrebna, saj jo je tožnik vložil 26. 2. 2020, kar je 8 dni pred potekom roka za odločitev sveta šole in 31 dni pred prvim potencialnim prekluzivnim rokom za vložitev tožbe. Navaja, da na tožbo še ni odgovorila, ker ji ni bila vročena v odgovor, tožnik pa je do umika še ni ustrezno dopolnil. Nasprotuje odločanju o stroških na podlagi prvega odstavka 158. člena v povezavi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP in se zavzema za odločitev na podlagi 156. in 157. člena ZPP. Trdi, da je tožnik predmetno tožbo vložil še celo pred potekom roka za odločitev sveta tožene stranke, ki je bila zanj v celoti ugodna, zaradi česar meni, da ni dala povoda za tožbo in je tožnikov zahtevek pripoznala, še preden ji je bila tožba sploh vročena. Glede na navedeno meni, da je ona upravičena do povračila stroškov postopka, najmanj do stroškov pritožbenega postopka. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena tožniku, ki nanjo odgovarja in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sklepa preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. Tožena stranka nasprotuje odločitvi o tem, da je dolžna tožniku po umiku tožbe plačati njegove stroške postopka, s sklicevanjem na 48. člen Zakona o financiranju vzgoje in izobraževanja (Ur. l. RS, št. 12/96 in nasl. – ZOFVI). Njeno zavzemanje za to, da se tožnikova tožba ne bi upoštevala kot potrebna, ni pravilno. Glede na določbe 48. člena ZOFVI je zakonodajalec, upoštevaje specifiko področja vzgoje in izobraževanja, določil izbirno varstvo pravic iz delovnega razmerja, in sicer tako, da se delavec lahko odloči ali za neposredno varstvo pred sodiščem po določbah Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl. – ZDR-1) ali pa se lahko odloči za uveljavljanje svojih pravic iz delovnega razmerja pri delodajalcu tako, da vloži pritožbo na svet zavoda, in nato po prejemu dokončne odločitve sveta zavoda oziroma po preteku 30-dnevnega roka od vložitve pritožbe v roku 30 dni zahteva sodno varstvo pred pristojnim sodiščem. Pravica do izbire je tako prepuščena delavcu. Tožnik se je odločil za uveljavljanje svojih pravic pri toženi stranki kot delodajalcu in tudi neposredno pri sodišču, in to znotraj zakonsko določenih rokov. ZOFVI nikjer ne izključuje tudi te možnosti, da delavec, ki je vložil zahtevo za varstvo pravic na svet zavoda, dokler o zahtevi svet zavoda ne odloči, ne bi mogel neposredno vložiti tudi tožbe na sodišče (šesti odstavek 48. člena ZOFVI).

7. Tožbi, vloženi neposredno na sodišče, ni mogoče oporekati potrebnosti, saj je imel tožnik izrecno zakonsko možnost izpodbijati prejeto redno odpoved pogodbe o zaposlitvi v roku 30 dni neposredno pred sodiščem. Tožena stranka zmotno meni, da ni dala povoda za tožbo, saj je bila povod za vložitev tožbe tožniku vročena redna odpoved iz krivdnega razloga. Zgolj dejstvo, da bi lahko tožnik zoper izpodbijano odpoved uveljavljal sodno varstvo tudi v roku 30 dni od odločitve o njegovi na svet tožene stranke vloženi pritožbi, ne pomeni, da tožnikova tožba ni bila potrebna in da mu posledično tožena stranka ni dolžna povrniti potrebnih stroškov za vložitev tožbe. Tožnik je glede na besedilo veljavnega zakona lahko izbral tudi neposredno sodno varstvo v prekluzivnem roku 30 dni od prejema odpovedi in ni bil dolžan čakati na odločitev sveta tožene stranke o pritožbi, pri čemer mu vnaprej ni moglo biti znano, da bo ta odločitev zanj ugodna. V trenutku vložitve tožbe, ki jo je tožnik vložil znotraj roka, določenega v ZDR-1, je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 1. 2020 v veljavi, zato je tožnik imel pravico vložiti tožbo za ugotovitev njene nezakonitosti. Ker je tožena stranka sama odločila, da se tožnikovi pritožbi zoper podano odpoved ugodi, kar je tožnik štel za izpolnitev zahtevka, je sodišče prve stopnje o stroških pravilno odločalo na podlagi prvega odstavka 158. člena v povezavi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP. Drugačno zavzemanje tožene stranke je tako neutemeljeno.

8. Na pravilnost odločitve o stroških postopka ne vpliva, da ji v trenutku, ko je tožena stranka ugodila tožnikovi pritožbi zoper redno odpoved, tožba še ni bila vročena v odgovor, niti dejstvo, da tožnik pred njenim umikom tožbe še ni popravil skladno s pozivnim sklepom z dne 11. 3. 2020. Za odločitev o potrebnosti tožbe je relevantno zgolj, da je bila vložena v zakonskem roku ter da je v trenutku vložitve tožnik imel pravni interes za izpodbijanje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

9. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

10. Ker niso podani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter kot pravilen in zakonit potrdilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

11. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

12. Tožnik sam krije stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

11.01.2021

Podobni dokumenti:

• VDSS Sklep Pdp 735/2019
• VDSS Sklep Pdp 3/2019
• VDSS sklep Psp 293/2016