<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS Sklep Pdp 224/2020

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2020:PDP.224.2020
Evidenčna številka:VDS00037161
Datum odločbe:13.07.2020
Senat:Ruža Križnar Jager (preds.), Silva Donko (poroč.), mag. Tanja Pustovrh Pirnat
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO
Institut:redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - zavrnitev dokaznega predloga - vnaprejšnja dokazna ocena - bistvena kršitev določb postopka - možnost obravnavanja pred sodiščem - trditveno in dokazno breme

Jedro

Eventuelno prepričanje sodišča, da odpovedi iz razloga nesposobnosti ni potrebno obravnavati po vsebini, ker je sodišče ugotovilo nezakonitost odpovedi že iz razloga, da tožena stranka ni konkretizirala obdolžitve, kar pa je ena od zakonskih zahtev, v okviru pravice do zagovora, ne odvezuje sodišča obveznosti, da izvede dokaz, s katerim tožena stranka želi dokazati ravno nasprotno. Drugačno stališče pomeni nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno, ki stranki jemlje možnost obravnavanja pred sodiščem. Poleg tega pa ni nepomembno, da tožnik niti ni trdil, da mu tožena stranka zagovora ni omogočila oziroma, da se ni mogel ustrezno zagovarjati, ker tožena stranka v obdolžitvi ni navedla konkretnega ravnanja tožnika, s katerim se tožniku očita nesposobnost.

Pritožbeno sodišče se ne strinja z materialno pravnim zaključkom sodišča prve stopnje, da je razlog nesposobnosti v pisni obdolžitvi vsebinsko prazen in zato tožnik, na podlagi take obdolžitve, ni mogel vedeti, katerih del in nalog ne opravlja v skladu s pričakovanimi delovnimi rezultati oziroma pravočasno, strokovno in kvalitetno. Iz zakonske opredelitve izhaja povezava med nedoseganjem pričakovanih delovnih rezultatov in nestrokovnim in nekvalitetnim delom, kar pa ne pomeni, da bi moral delodajalec že v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo poda iz razloga nesposobnosti izrecno opredeliti in utemeljiti, da je bilo ugotovljeno nedoseganje rezultatov posledica nepravočasnega in nestrokovnega ali nekvalitetnega dela. V primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti je delavec tisti, ki lahko zatrjuje, da nedoseganje rezultatov ni posledica navedenih okoliščin, temveč drugih dejstev oziroma upravičenih razlogov in ob takšnem zatrjevanju preide dokazno breme za redno odpoved na stran delodajalca.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti z dne 26. 3. 2019 nezakonita in se razveljavi (I. točka izreka); da se pogodba o zaposlitvi z dne 12. 3. 2018 razveže z dne 2. 5. 2019 (II. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožniku za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do 2. 5. 2019 priznati vse pravice iz delovnega razmerja ter ga za ta čas prijaviti v obvezna zavarovanja in mu obračunati ter plačati plačo, kot če bi delal, zmanjšano za prejete mesečne zneske nadomestila za brezposelnost, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto razlike, ki tečejo od vsakega 16. dne v mesecu za pretekli mesec, v roku 8 dni, pod izvršbo (III. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati in plačati 5.700,00 EUR bruto nadomestila zaradi razveze pogodbe o zaposlitvi namesto reintegracije (IV. točka izreka), kar pa zahteva tožnik več ali drugače – ugotovitev, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki trajalo tudi po 2. 5. 2019 z vsemi pravicami, ki izhajajo iz delovnega razmerja ter višji reparacijski zahtevek, od prisojenega je sodišče zavrnilo (V. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 608,11 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VI. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne oziroma podredno, da sodbo razveljavi in pošlje sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje, s tem, ko ni zaslišalo tožene stranke oziroma njenega zakonitega zastopnika A.A. in predlagane priče B.B., kršilo toženkino pravico do izjave, v posledici navedenega pa toženi stranki ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Sodišče je tudi zmotno uporabilo materialno pravo in napačno ugotovilo dejansko stanje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da je izpodbijana odpoved nezakonita, ker pisna obdolžitev ne vsebuje konkretnih ravnanj, ki se tožniku v odpovedi očitajo in da zaradi navedenega sodišče odpovedi ni vsebinsko obravnavalo. Tožena stranka je v obdolžitvi in vabilu na zagovor navedla, da je tožnik kršil pravila za odkup rabljenih vozil in da so bili določeni odkupi izvršeni nad vrednostmi po sistemu EUROTAX, čeprav teh vrednosti pri odkupu ne bi smel preseči, zato so se odkupljena vozila v nadaljevanju prodala z izgubo. Torej je bila obdolžitev povsem konkretizirana, tožniku so bile očitane konkretne kršitve, ki so pomenile najmanj nestrokovno in nekvalitetno delo tožnika oziroma celo kršitve delavčevih obveznosti iz delovnega razmerja, za katere bi lahko tožena stranka tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Iz vabila na zagovor je izhajalo tudi, da je tožena stranka na podlagi spremljanja dela tožnika ugotovila, da ta ne dosega pričakovanih delovnih rezultatov, ker dela ne opravlja pravočasno, strokovno in kvalitetno. Delo tožnika je spremljal B.B., član uprave delodajalca, zadolžen za preprodajo, ki je ugotovil, da tožnik dela ne opravlja skladno z navodili. Dokumentacija, ki jo je tožnik vodil v zvezi z odkupom rabljenih vozil, je bila nepregledna in je tožena stranka kasneje odkrila, da je zaradi prodaje rabljenih vozil, ki jih je tožnik predhodno jemal v račun nad vrednostmi po sistemu EUROTAX, utrpela škodo. V zvezi s tem je tožena stranka predlagala zaslišanje zakonitega zastopnika tožene stranke A.A. in priče B.B., člana uprave delodajalca, zadolženega za prodajo, ki je spremljal delo tožnika. Do navedenega se sodišče v svoji obrazložitvi ni vsebinsko in določno opredelilo, temveč je pavšalno zaključilo, da je razlog nesposobnosti vsebinsko prazen, kar pa ne drži, saj je bil očitek nesposobnosti tožniku pisno in ustno pojasnjen. Tožena stranka je navedla, da je bil zagovor s tožnikom opravljen istega dne kot mu je vročila obdolžitev in vabilo na zagovor izključno na željo tožnika. Po opravljenem zagovoru, ki ga je vodil A.A., na katerem so bili očitki obdolžitve tožniku še ustno predstavljeni, pa se je tožnik strinjal z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, zato je še istega dne prejel odpoved pogodbe o zaposlitvi. Navedeno je tudi potrdil tožnik ob zaslišanju. Tožnik je izpovedal, da ga je direktor poklical in mu razložil ugotovljene nepravilnosti, med drugim, da je narobe ocenjeval avtomobile in da je imel neurejeno dokumentacijo. Tožnik je na vprašanje, zakaj je podpisal odpoved iz razloga nesposobnosti povedal, da je takrat v zvezi z delom prejel ogromno klicev strank, ki so bili neprijetni, stranke so mu grozile s tožbo in da je tudi sam direktor pritiskal nanj v smislu, da se morajo raziti. Tožnik je izpovedal, da je odpoved pogodbe podpisal, ker se mu je zdelo to najbolje, da bi se na ta način rešil klicev strank in da ni videl možnosti, da nadaljujejo zadevo skupaj. Izpovedal je še, da mu je direktor pojasnil, zakaj naj bi bil nesposoben za delo vodje rabljenih vozil in da je nato sam na zagovoru povedal, zakaj meni, da to ne drži. Sodišče ni obravnavalo tožnikovega strinjanja z odpovedjo in se do navedenega ni opredelilo. Ne drži, da tožniku pravica do zagovora ni bila omogočena, sodišče pa ni pojasnilo, na podlagi presoje katerih dokazov je naredilo takšen zaključek. Zaradi navedenega je podana kršitev določbe 8. člena ZPP, saj je dokazna ocena sodišča pomanjkljiva in ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, ni torej vestna, skrbna ter analitično sintetična. Sodišče bi se moralo opredeliti tudi do dokazov, ki so si nasprotujoči. Zaradi površne in pomanjkljive dokazne ocene pravilnosti izpodbijane odločitve ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče pa tudi brez upravičenega razloga ni zaslišalo tožene stranke (njenega zakonitega zastopnika) in predlagane priče B.B. in je s tem kršilo pravico tožene stranke do izvedbe predlaganih dokazov ter zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. S tem, ko je sodišče zaslišalo samo tožnika, ne pa tudi zakonitega zastopnika tožene stranke, v zvezi s strokovnostjo in kvaliteto tožnikovega dela, posledično pa tudi z očitkom razloga nesposobnosti, je kršilo temeljno procesno načelo obojestranskega zaslišanja, ki je odraz ustavnega načela enakopravnosti pred zakonom. Sodišče se tudi ni konkretno opredelilo do vprašanja, ali iz pisne obdolžitve in vabila na zagovor izhajajo konkretni očitki nesposobnosti oziroma, zakaj ne. Prav tako je sodišče previsoko odmerilo denarno povračilo po 118. členu ZDR-1, saj je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen le nekaj dni več kot eno leto in se je praktično takoj zaposlil pri drugem delodajalcu. Nepravilno je tudi stališče sodišča, da je na toženi stranki breme ugovarjanja višine vtoževane reparacije in da tožena stranka ni predlagala dokazov za ugotavljanje tožnikovega položaja pri drugem delodajalcu. Tožnik tekom postopka ni podal nobenih trditev, ki bi lahko pripeljale do sklepanja, da ima sedaj nižjo plačo. V kolikor bi bila izpodbijana odpoved nezakonita, pa ni bila, bi bil po mnenju tožene stranke tožnik upravičen kvečjemu do denarnega povračila v višini ene plače. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Tožena stranka v pritožbi utemeljeno navaja, da je s tem, ko sodišče prve stopnje ni zaslišalo zakonitega zastopnika tožene stranke in predlagane priče B.B., kršilo toženkino pravico do izjavljanja in kontradiktornosti, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je oprlo svojo odločitev zgolj na izpoved tožnika in zavrnilo dokazna predloga tožene stranke za zaslišanje priče B.B., ki je spremljal delo tožnika in predsednika uprave A.A., ki je prav tako spremljal tožnikovo delo, naj bi izpovedala v zvezi z nedoseganjem pričakovanih delovnih rezultatov tožnika. Izpovedala naj bi tudi, da tožnik ni upošteval navodil v zvezi z odkupom in nadaljnjo prodajo rabljenih vozil. Tožena stranka je zaslišanje zakonitega zastopnika in priče predlagala tudi v zvezi z dokazovanjem, da je v obdolžitvi navedla konkretne razloge za nestrokovno in nekvalitetno delo tožnika in da je zakonito izvedla postopek zagovora.

6. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo in posledično napačno ugotovilo dejansko stanje. Tožnik je v tožbi navedel, da je odpoved iz razloga nesposobnosti, ki mu jo je vročila tožena stranka nezakonita, ker v odpovedi tožena stranka ni navedla konkretnega odpovednega razloga, zaradi česar odpovedi ni mogoče preizkusiti. Navedel je tudi, da vabilo na zagovor ne vsebuje konkretne obdolžitve ter da tožena stranka v obeh dokumentih zgolj pavšalno navaja, da naj bi obstajale določene kršitve oziroma določeno nedoseganje pričakovanih rezultatov.

7. Tožena stranka pa je v odgovoru na tožbo prerekala trditve tožnika v tožbi in navedla, da je v odpovedi natančno navedla razloge nesposobnosti tožnika, zato je odpoved možno preizkusiti. Navedla je, da je tožnik kršil pravila za odkup rabljenih vozil in da tožniku očitani dogodki pomenijo najmanj nestrokovno in nekvalitetno delo oziroma celo hujšo kršitev delavčevih obveznosti iz delovnega razmerja, ter da iz vabila na zagovor izhaja, da je delodajalec na podlagi spremljanja dela tožnika ugotovil, da ta ne dosega pričakovanih delovnih rezultatov, ker dela ne opravlja pravočasno, strokovno in kvalitetno. Delo tožnika je spremljal B.B., član uprave delodajalca, ki je ugotovil, da tožnik dela ne opravlja skladno z navodili za odkup rabljenih vozil, saj je določene odkupe rabljenega vozila izvršil nad vrednostjo po sistemu EUROTAX. Tožniku je bilo tudi očitano, da dokumentacija, ki jo je vodil v zvezi z odkupom rabljenih vozil, ni bila pregledna. V potrditev svojih trditev je tožena stranka predlagala zaslišanje A.A. in B.B..

8. Sodišče prve stopnje je dokazni predlog tožene stranke za zaslišanje zakonitega zastopnika A.A. in priče B.B. zavrnilo z utemeljitvijo, da dokaza ne bo izvedlo, ker sodišče nedoločne odpovedi po vsebini ne bo obravnavalo. Navedena odločitev sodišča prve stopnje pa je materialnopravno napačna. Eventuelno prepričanje sodišča, da odpovedi iz razloga nesposobnosti ni potrebno obravnavati po vsebini, ker je sodišče ugotovilo nezakonitost odpovedi že iz razloga, da tožena stranka ni konkretizirala obdolžitve, kar pa je ena od zakonskih zahtev, v okviru pravice do zagovora, ne odvezuje sodišča obveznosti, da izvede dokaz, s katerim tožena stranka želi dokazati ravno nasprotno. Drugačno stališče pomeni nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno, ki stranki jemlje možnost obravnavanja pred sodiščem. Poleg tega pa ni nepomembno, da tožnik niti ni trdil, da mu tožena stranka zagovora ni omogočila oziroma, da se ni mogel ustrezno zagovarjati, ker tožena stranka v obdolžitvi ni navedla konkretnega ravnanja tožnika, s katerim se tožniku očita nesposobnost.

9. Iz drugega odstavka 213. člena ZPP, ki določa, da o tem, kateri dokazni naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče, bi na prvi pogled izhajalo, da gre za diskrecijsko pravico sodišča, vendar pa je to določbo treba razlagati v povezavi z dolžnostjo, ki jo sodišču nalaga drugi odstavek 287. člena ZPP. Obstaja načelna dolžnost sodišča, da za ugotovitev pomembnih dejstev izvedejo predlagane dokaze. Zakon sicer pozna tudi utemeljene razloge za neizvedbo posameznih dokazov, vendar v konkretni zadevi niso podani. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo predlagane dokaze tožene stranke z obrazložitvijo, da ti ne bi mogli pripeljati do drugačnih zaključkov, torej, da predlagani dokazi niso pomembni za odločitev. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo in v pripravljalni vlogi navedla, da iz predloženega dokumenta "obdolžitve in vabilo na zagovor" izhaja, da so v času priprave dokumenta obstajali razlogi za sum, da tožnik krši pravila za odkup rabljenih vozil, kar potencialno predstavlja hujšo kršitev pogodbenih in drugih obveznosti tožnika iz delovnega razmerja ter obrazložila, da so bili odkupi izvršeni nad vrednostmi po sistemu EUROTAX, čeprav teh vrednosti pri odkupu ne bi smeli presegati, odkupljena vozila pa so se v nadaljevanju prodala z izgubo. V obdolžitvi je tožena stranka zapisala, da odkup vozil nad vrednostmi po sistemu EUROTAX predstavlja nestrokovno in nekvalitetno delo tožnika, kar lahko potrdi B.B., član uprave delodajalca, ki je spremljal delo tožnika, ki je tudi ugotovil, da tožnik dela ne opravlja v skladu z navodili. Navedeno pa bi bilo potrebno razčistiti v dokaznem postopku in v ta namen izvesti predlagane dokaze.

10. Odpovedni razlog nesposobnosti je v drugi alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) opredeljen kot nedoseganje pričakovanih delovnih rezultatov, ker delavec dela ne opravlja pravočasno, strokovno in kvalitetno, neizpolnjevanje pogojev za opravljanje dela, določenih z zakoni ali drugimi predpisi, izdanimi na podlagi zakona, zaradi česar delavec ne izpolnjuje oziroma ne more izpolnjevati pogodbenih ali drugih obveznostih iz delovnega razmerja. V skladu z drugim odstavkom istega člena lahko delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen zakonski razlog za redno odpoved, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

11. Pritožbeno sodišče se ne strinja z materialno pravnim zaključkom sodišča prve stopnje, da je razlog nesposobnosti v pisni obdolžitvi vsebinsko prazen in zato tožnik, na podlagi take obdolžitve, ni mogel vedeti, katerih del in nalog ne opravlja v skladu s pričakovanimi delovnimi rezultati oziroma pravočasno, strokovno in kvalitetno. Iz zakonske opredelitve izhaja povezava med nedoseganjem pričakovanih delovnih rezultatov in nestrokovnim in nekvalitetnim delom, kar pa ne pomeni, da bi moral delodajalec že v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo poda iz razloga nesposobnosti izrecno opredeliti in utemeljiti, da je bilo ugotovljeno nedoseganje rezultatov posledica nepravočasnega in nestrokovnega ali nekvalitetnega dela. V primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti je delavec tisti, ki lahko zatrjuje, da nedoseganje rezultatov ni posledica navedenih okoliščin, temveč drugih dejstev oziroma upravičenih razlogov in ob takšnem zatrjevanju preide dokazno breme za redno odpoved na stran delodajalca.

12. Glede na navedeno tožena stranka v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da je bila s postopanjem sodišča prve stopnje kršena pravica do izjave v postopku oziroma načelo kontradiktornosti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK:

Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357.a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 89, 89/1, 89/1-2.
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 213, 213/2, 339, 339/2, 339/2-8.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
11.01.2021

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQzMDg3