VDSS Sodba in sklep Pdp 265/2020

Jedro

Neutemeljeno je sklicevanje na neverodostojnost tožnika, ker je v postopku na delovnem inšpektoratu navedel napačne podatke glede že plačanega regresa. To za odločitev v obravnavanem sporu ni bistveno. V obravnavani zadevi je tožnik izkazal, da regresa za letni dopust ni prejel. Toženec pa ni dokazal, da je tožniku regrese za sporno obdobje dejansko izplačal (215. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno v pretežni meri ugodilo tožnikovemu zahtevku.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdita izpodbijani del sodbe ter sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa je dolžna v roku 15 dni povrniti pritožbene stroške v višini 280,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki regrese za letni dopust v skupnem znesku 2.370,61 EUR, in sicer za leti 2014 v višini 789,15 EUR in 2015 v višini 790,73 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 3. 2016 dalje do plačila, za leto 2016 pa v višini 790,73 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2016 dalje do plačila (I. točka izreka sodbe). V presežku (za plačilo zakonskih zamudnih obresti do vključno 27. 3. 2016) je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka sodbe). Ugotovilo je, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožnika v skupnem znesku 2.150,00 EUR (III. točka izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo povrnitev stroškov postopka v znesku 622,84 EUR (IV. točka izreka sodbe) in sklenilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (V. točka izreka sodbe). S sklepom je toženi stranki naložilo, da za tožečo stranko povrne sodno takso v znesku 120,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper ugodilni del sodbe in zoper odločitev o stroških postopka se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov absolutne bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži povračilo vseh stroškov postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje verjelo tožnikovi izpovedi, čeprav se ta glede izplačila regresa za leto 2017 ni izkazala za resnično. Ker svoje ocene verodostojnosti tožnikove izpovedi sodišče ni obrazložilo, je s tem storilo kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je prestrogo presojalo izpovedi obeh direktorjev in petih delavcev toženca. Delavci toženca so prepričljivo izpovedali, da so v letih 2014, 2015 in 2016 dobili regres izplačan v dveh delih. Podrobnosti, kot npr. v kakšni kuverti je bil denar in ali so bila zraven potrdila oziroma plačilne liste, pa so nepomembne za oceno verodostojnosti prič, saj je življenjsko sprejemljivo, da si priče niso zapomnile nepomembnih podrobnosti. Tudi sicer gre pri teh pomanjkljivostih le za manjša razhajanja med izpovedbami. Resnicoljuben ni tožnik, ki je pri prijavi na delovno inšpekcijo zamolčal plačilo regresa za leto 2017 in pri tem vztrajal tudi na sodišču. Glede plačila regresa za leti 2017 in 2018 so vse o tem zaslišane priče potrdile, da jim je bil izplačan na račun, prič A.A. in B.B. pa sodišče sploh ni vprašalo glede izplačila regresov za leti 2017 in 2018. Zaradi tega ni imelo podlage, da dvomi v njihovo verodostojnost. Napačen je zaključek prvostopenjskega sodišča v 11. točki izpodbijane sodbe, da pričam ni verjelo, ker so napačno izpovedale glede plačil regresov za leti 2017 in 2018, pri čemer razen treh prič ostalih o tem sploh ni vprašalo. Tri priče so izpovedale, da so regres prejele, vendar v različnih terminih, kar pa ni bistvena razlika. Tožena stranka v pritožbi tudi izpostavlja, da je vprašljivo, ali priče sploh ločijo med potrdilom in plačilno listo, zato sodišče prve stopnje temu ne bi smelo pripisovati takšnega pomena. Dokazna ocena prvostopenjskega sodišča je glede vprašanja, zakaj ni verjelo izpovedbam prič, zmotna, pomanjkljiva in neprepričljiva, v njej pa niso navedeni vsi razlogi o odločilnih dejstvih, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka. Sodišče prve stopnje se je v celoti oprlo na izpoved tožnika, čeprav je ta dokaz subsidiaren in je v nasprotju z izpovedmi obeh direktorjev toženke in vseh prič. Tožnik je zainteresiran za izid postopka, s tožencem pa se je razšel z zamero, vedel pa je tudi, da toženec nima potrdil o izplačilu regresa. Razlog za neplačilo odpravnine je direktor toženca prepričljivo pojasnil. Tožnik je brezposeln, zato želi finančna sredstva pridobiti v tem postopku. Sodišče tudi tega odločilnega dejstva ni ocenilo. Zmotno je ocenilo tudi odvisnost toženčevih delavcev od toženke, saj sta se dva delavca po podani odpovedi zopet vrnila k tožencu, kar se ne bi zgodilo, če toženka obveznosti do delavcev ne bi izpolnjevala. Tožnik ni aktivno legitimiran za izplačilo razlike nad neto zneskom, zato je potrebno tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrniti. Posledično je neutemeljen tudi obrestni del zahtevka.

3. Toženec prav tako izpodbija sklep sodišča prve stopnje, s katerim mu je naložilo plačati sodno takso, ker je tožnik uspel s tožbenim zahtevkom v pretežnem delu. Navaja, da je zoper sodbo prvostopenjskega sodišča vložil pritožbo, zato ta še ni pravnomočna. Za omenjeni sklep sodišča prve stopnje tako ni pravne podlage in je najmanj preuranjen. Priglaša pritožbene stroške zoper prvostopenjsko sodbo in sklep o plačilu sodne takse.

4. Tožnik v odgovoru na pritožbo zoper sodbo navaja, da je neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Zatrjuje, da ob zaslišanju na glavni obravnavi tožnik ni izpovedoval glede regresa za letni dopust za leto 2017, saj ta ni predmet spora, niti o tem ni bil zaslišan. Poudarja, da niso utemeljene pritožbene trditve glede življenjsko sprejemljivih razhajanj med izpovedbami direktorjev toženca in prič. Prav tako je neverjetna trditev toženca, da sta oba direktorja regres izplačevala v gotovini in iz lastnega žepa. V takšnem primeru naj bi torej delavcem za leta 2014, 2015 in 2016 iz lastnega žepa plačala 12.600,00 EUR do 14.400,00 EUR (4.200 oz. 4.800,00 EUR na leto), pri čemer pa glede resničnega plačila takšnih zneskov toženec ni predložil materialnih dokazov. Tožnik tudi opozarja na odločitev Sodišča Evropske unije v zadevi C-55/2018, v kateri je Sodišče EU izpostavilo, da glede na šibek položaj delavca v delovnem razmerju, izpovedi prič, ki so zaposlene pri toženem delodajalcu, ni mogoče šteti za učinkovito samostojno dokazno sredstvo. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe in sklep sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah. Po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Prav tako ni zmotno uporabilo materialnega prava. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi razlogi, ki jih je v utemeljitev svoje odločitve navedlo sodišče prve stopnje. Skladno s prvim odstavkom 360. člena ZPP je presojalo le pritožbene navedbe, ki so za odločitev o pritožbi bistvene, kot sledi v nadaljevanju.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek o absolutno bistveni kršitvi določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta je vselej podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o bistvenih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijani del sodbe takšnih pomanjkljivosti nima. Sodba vsebuje jasne razloge o vseh bistvenih dejstvih, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje sprejelo odločitev, ti razlogi pa si med seboj niso v nasprotju. Tožnik je trdil, da regresov za letni dopust v vtoževanem obdobju ni prejel, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje pa tožena stranka nasprotnega ni dokazala, tako pri presoji izpovedi prič in strank pritožba pravzaprav graja dokazno oceno prvostopenjskega sodišča.

8. Sodišče je v sodbi obrazložilo, da je izpovedi prič C.C., A.A., D.D., B.B. in E.E. glede izplačila regresa v letih 2014, 2015 in 2016 presojalo tudi glede na njihovo ujemanje z izpovedbami obeh direktorjev toženca F.F. in G.G.. Njihove izpovedbe so bile usklajene, vsi so potrdili, da so za leto 2014 prejeli 700,00 EUR (najprej 300,00 EUR in nato še 400,00 EUR). Je pa neprepričljivost izpovedi ugotovilo ob pomembni podrobnosti glede listin, ki so bile priložene domnevno opravljenim izplačilom v gotovini. To je v sodbi tudi nazorno izpostavilo in sicer, da se je pričam v izpovedbah „zataknilo“, ko so bile vprašanje glede potrdil (10. točka izpodbijane sodbe) in se v tem delu izpovedi ne ujemajo.

9. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno upoštevalo, da so delavci pri tožencu z njim v odvisnem razmerju in je zato njihove izpovedi, ki so v prid tožencu, presojalo s posebno previdnostjo in jih ni štelo za zanesljive, kar izhaja iz 11. in 12. točke obrazložitve izpodbijane sodbe. Upoštevalo je tudi, da so tri priče (C.C., D.D., B.B.) ne le zaposlene pri tožencu, temveč da živijo na naslovu tožene stranke na naslovu H. 53, I., kar dodatno kaže na njihovo odvisnost od toženca.

10. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje skrbno in prepričljivo ocenilo izvedene dokaze, v obrazložitvi navedeni razlogi so razumljivi, dokazna ocena sodišča prve stopnje pa je tudi v celoti skladna z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP. V skladu z načelom proste presoje dokazov o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Prosta dokazna ocena mora razumno in argumentirano prepričati in takšni zahtevi je sodišče prve stopnje tudi zadostilo.

11. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na neverodostojnost tožnika, ker je v postopku na delovnem inšpektoratu navedel napačne podatke glede že plačanega regresa. To za odločitev v obravnavanem sporu ni bistveno. V obravnavani zadevi je tožnik izkazal, da regresa za letni dopust ni prejel (informativni izračuni Finančne uprave RS, priloga A5 pravdnega spisa). Toženec pa ni dokazal, da je tožniku regrese za sporno obdobje dejansko izplačal (215. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno v pretežni meri ugodilo tožnikovemu zahtevku.

12. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da tožnik ni aktivno legitimiran za izplačilo razlike nad neto zneskom regresa za posamezno vtoževano leto in zakonskih zamudnih obresti, pa se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na stališče sodišča prve stopnje v točki 15 obrazložitve, saj je tožnik zahtevek oblikoval skladno s sodno prakso vrhovnega sodišča v zadevi VIII Ips 226/2017.

13. Toženec prav tako neutemeljeno izpodbija sklep, s katerim mu je sodišče naložilo plačilo sodnih taks. Kot je obrazložilo sodišče prve stopnje, nastane taksna obveznost v individualnih delovnih sporih zaradi izplačila denarnih terjatev iz delovnega razmerja pred sodiščem prve stopnje takrat, ko je sodna odločba vročena stranki. Plačilni nalog je bil tožniku vročen dne 5. 2. 2020, tožnik pa je dne 7. 2. 2020 vložil predlog za oprostitev plačila sodne takse, ki mu je sodišče s sklepom z dne 12. 2. 2020 v celoti ugodilo. Skladno z drugim odstavkom 15. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1, Ur. l. RS, št. 37/2010 in naslednji) mora takse stranke, ki je bila oproščena plačila taks in je v postopku uspela, plačati njen nasprotnik, ki mu sodišče plačilo taks na podlagi tretjega odstavka 15. člena ZST‑1 naloži po uradni dolžnosti. O tem sodišče prve stopnje odloči po vročitvi sodbe sodišča prve stopnje oziroma po izvedenem postopku v zvezi s predlogom stranke za oprostitev plačila sodnih taks. Zato ni utemeljena pritožbena navedba, da za izdajo izpodbijanega sklepa ni bilo pravne podlage oziroma da je preuranjen.

14. Ker niso podani v pritožbah uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijani del sodbe in sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Odločitev o stroških postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Toženec s pritožbama ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožniku pa je dolžan povrniti njegove stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče mu je skladno z Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015 in naslednji) priznalo potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP) in sicer: stroške odgovora na pritožbo v višini 375 točk in materialne stroške v višini 2 % in 22 % DDV na odvetniške storitve, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR po OT skupaj znaša 280,00 EUR.

Datum zadnje spremembe:

11.01.2021

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 836/2012
• VDSS sodba in sklep Pdp 1408/2008
• VDS sodba Pdp 914/2001