VDSS Sodba Pdp 219/2020

Jedro

Bistvena zahteva tožnic je, da sta, ker imata delovni čas razporejen na vseh sedem dni v tednu, upravičeni do nadomestila plače za vse praznike. Na ta način bi bili izenačeni z delavci v enakomerno razporejenem delovnem času, ki so upravičeni do nadomestil plače za vse praznike, ki padejo na dneve od ponedeljka do petka. Vendar pa v skladu z določbo devetega odstavka 137. člena ZDR-1 navedeno nadomestilo plače pripada le tistim delavcem, ki so na dan praznika oziroma na dela prosti dan razporejeni na delo in bi morali na ta dan delati, pa zaradi praznika ne delajo.

Po pravilnem opozorilu tožene stranke pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi bili tožnici na praznične dni, za katere jima je prisodilo nadomestila plače, razporejeni na delo in bi morali na ta dan delati, pa zaradi praznika nista delali, posledično pa ne more biti podana podlaga za priznanje vtoževanih nadomestil. Pomembno je, da je tožena stranka izdelala letni razpored delovnega časa in da je izdelovala tudi mesečne razporede delovnega časa, pri čemer je bilo vnaprej predvideno, kako bo potekalo delo na praznične dni. Realizacija je bila s tem skladna, določena manjša odstopanja od letne oziroma mesečne predvidene razporeditve dela pa so po pravilnem stališču sodišča prve stopnje opravičljiva oziroma razumljiva (npr. zaradi bolniških odsotnosti delavcev). V obravnavani zadevi zato ni šlo za primer zlorabe kot npr. v sodbi Vrhovnega sodišča VIII Ips 261/2016 z dne 7. 3. 2017, ko je delodajalec z naknadno spremembo ukinil tožnikovo delovno obveznost ravno na dan praznika. Tudi ni bilo ugotovljeno, da bi tožnici na letni ravni opravili več ur kot delavci, ki delo opravljajo v enakomerno razporejenem delovnem času od ponedeljka do petka.

Tožena stranka je dokazala, da je delo med delavce, ki so ga opravljali v neenakomerno razporejenem delovnem času, razporejala po t. i. sistemu tretjin: delavci so 1/3 praznikov v letu delali, 1/3 praznikov so imeli predvideno delovno obveznost, a so bili zaradi praznika prosti in so zato prejeli nadomestilo plače za praznik, 1/3 praznikov pa so bili prosti in niso prejeli nadomestila plače za praznik, saj na te dneve niso imeli predvidene delovne obveznosti. Ta zadnja tretjina je bistvo spora in izvor razhajanja med strankami o tem, kako bi bilo potrebno delavcem, ki delajo v neenakomerno razporejenem delovnem času, priznavati nadomestila plače za praznik.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijani ugodilni del v I. točki izreka sodbe delno spremeni tako, da se glasi:

"I. Zavrne se tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna prvi tožeči stranki A.A. obračunati bruto zneske nadomestila plače, odvesti davek in prispevke ter ji izplačati neto zneske od naslednjih bruto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datumov zapadlosti:

- 57,26 EUR od 25. 11. 2014,

- 57,28 EUR od 25. 11. 2014,

- 57,26 EUR od 25. 11. 2014,

- 53,83 EUR od 25. 11. 2014,

- 61,55 EUR od 25. 11. 2014,

- 61,55 EUR od 25. 11. 2014,

- 53,83 EUR od 11. 9. 2015,

- 137,52 EUR od 11. 7. 2016,

- 68,76 EUR od 11. 7. 2016

dalje do plačila.

Zavrne se tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna drugi tožeči stranki B.B. obračunati bruto zneske nadomestila plače, odvesti davek in prispevke ter ji izplačati neto zneske od naslednjih bruto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datumov zapadlosti:

- 60,34 EUR od 25. 11. 2014,

- 61,11 EUR od 25. 11. 2014,

- 61,53 EUR od 25. 11. 2014,

- 56,36 EUR od 25. 11. 2014,

- 68,11 EUR od 11. 6. 2015,

- 68,74 EUR od 11. 7. 2015,

- 64,68 EUR od 11. 1. 2016,

- 64,89 EUR od 11. 5. 2016,

- 66,64 EUR od 11. 11. 2016

dalje do plačila.

Tožeči stranki sami krijeta svoje stroške postopka, toženi stranki pa sta dolžni povrniti vsaka po 853,90 EUR stroškov postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila."

II. V preostalem delu se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožečih strank zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeči stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa sta dolžni v roku 15 dni povrniti vsaka po 205,00 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki v I. točki izreka naložilo, da je dolžna prvi tožnici obračunati bruto zneske 57,26 EUR, 57,28 EUR, 57,26 EUR, 53,83 EUR, 61,55 EUR, 61,55 EUR, 53,83 EUR, 137,52 EUR in 68,76 (prvi odstavek), drugi tožnici pa bruto zneske 142,52 EUR, 60,34 EUR, 61,11 EUR, 61,53 EUR, 56,36 EUR, 68,11 EUR, 68,74 EUR, 64,68 EUR, 64,89 EUR in 66,64 EUR (drugi odstavek), od teh zneskov odvesti davek in prispevke, tožnicama pa izplačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datumov, navedenih v izreku sodbe, do plačila. Višji tožbeni zahtevek prve in druge tožnice je zavrnilo. V II. točki izreka sodbe je zavrnilo preostali del zahtevka prve tožnice, ki se je nanašal na vtoževane mesečne zneske, zapadle v plačilo 11. 2. 2017 in 11. 7. 2017, v III. točki izreka sodbe pa je zavrnilo preostali del zahtevka druge tožnice, ki se je nanašal na vtoževane mesečne zneske, zapadle v plačilo od 11. 1. 2014 do 11. 5. 2017.

2. Tožnici se pritožujeta zoper zavrnilni del v I., II. in III. točki izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Navajata, da so revizorkine ugotovitve pomembne in bi jih sodišče prve stopnje moralo v večji meri upoštevati. V zvezi s tem opozarjata na nepravilnosti glede praznikov, da je imela tožena stranka sistem za organiziranje delovnega časa nastavljen na delo v enakomerno razporejenem delovnem času in da je bil ta nepregleden. Po njunem mnenju iz letnega plana ni razvidno, kateri delavec je upravičen do nadomestila plače za praznik, posledično pa jima je bilo onemogočeno preveriti pravilnost vnešenih podatkov. Uveljavljata, da tožena stranka ni izdelala letnih razporedov delovnega časa. S sklicevanjem na določbo 202. člena ZDR-1 nasprotujeta zavrnitvi dela obresti, saj te niso zastarale. Menita, da sodišče prve stopnje pri odločitvi ne bi smelo upoštevati t. i. sistema tretjin, saj ga tožena stranka ni niti obrazložila niti dokazala. V zvezi s tem ni sprejela nobenega internega pravila, s sistemom tretjin pa tudi ni seznanila zaposlenih ali sindikata. Nenavadno je tudi to, da trditev glede obstoja takšnega sistema ni podala že na začetku postopka na prvi stopnji. Ker iz izpodbijane sodbe ne izhaja, kje ima tožena stranka določen sistem tretjin, je ni mogoče preizkusiti. Sodišču prve stopnje očita, da pri odločitvi ne bi smelo upoštevati izpovedi priče C.C., ker je tožena stranka dokazni predlog za njegovo zaslišanje podala prepozno. Sodišče prve stopnje tudi ne bi smelo dodatno zaslišati priče D.D., ki se je seznanila z navedbami strank. Ne drži, da je spremembe plana pri posameznem delavcu mogoče ugotoviti iz primerjave mesečnega plana z realizacijo. Navajata, da je sodišče prve stopnje prvi tožnici za praznika 1. in 2. maj 2016 neutemeljeno prisodilo zakonske zamudne obresti od 11. 7. 2016 dalje, saj sta nadomestili plače za ta praznika zapadli že 11. 6. 2016. Opozarjata, da v izreku sodbe ni odločitve o stroških postopka. Tudi sicer sodišče prve stopnje o stroških ne bi smelo odločiti po načelu uspeha, saj sta tožnici tožbi vložili zaradi nepreglednega in nerazumljivega sistema tožene stranke. Pritožbenemu sodišču predlagata, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da njunima zahtevkoma ugodi, oziroma da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglašata stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del v I. točki izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. V pritožbi navaja, da sta tožnici le pavšalno zatrjevali, da sta imeli na vtoževane praznike delovno obveznost oziroma da bi jo morali imeti. Meni, da je z mesečnimi razporedi dela, mesečnimi realizacijami dela in plačilnimi listami dokazala razporeditev delovnega časa po vnaprej določenem načinu, ki temelji na predvidljivem in sistemsko jasnem vzorcu razporejanja delavcev na delo. Tožnice so v primerjavi z delavci, ki delo opravljajo v enakomerno razporejenem delovnem času, prejele dodatke za delo v manj ugodnem delovnem času. Gre za različen položaj, ki ga je treba obravnavati različno. Ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da je iz planov dela mogoče ugotoviti le, kdaj sta tožnici na dan praznika delali in kdaj sta bili prosti, ne pa tudi, ali sta za dan, ko sta bili prosti, prejeli nadomestilo za praznik. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno mimo navedb strank določilo svoja kriterija za odločitev v zadevi, čeprav tožnici nista zatrjevali nobene osebne okoliščine, na podlagi katere naj bi bili neenakopravno obravnavani. O teh kriterijih se ni imela možnosti izjaviti, zato je podana kršitev razpravnega načela in kršitev načela materialnega procesnega vodstva. V izpodbijani sodbi zavzeta stališča so v nasprotju s stališči Ustavnega sodišča RS v zadevah U-I-167/96 in U-I-264/97. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi sodbe neutemeljeno sklicuje na stališča Vrhovnega sodišča RS v zadevi VIII Ips 261/2016, saj ta ni primerljiva obravnavani. Uveljavlja odsotnost pravne podlage za določitev drugačnega pravila tretjin, kot ga je predstavila sama, sicer pa sta tožnici njenemu pravilu tretjin ugovarjali le s tem, da ni pisno določen. Sodišče prve stopnje ni imelo pravne podlage za določanje bolj ustreznega kriterija tretjin, kot ga je uporabila tožena stranka. Pri odločitvi neutemeljeno ni upoštevalo, da tožnici v vtoževanem obdobju nista imeli manka ur in da sta prejeli plačilo za vse opravljene ure. Po njenem mnenju izpodbijana odločitev postavlja tožnici v bolj ugoden položaj v primerjavi z delavci, ki delo opravljajo v enakomerno razporejenem delovnem času. Nasprotuje prisojenim zneskom nadomestil plače, saj tožnici nista izkazali, da sta imeli na te dneve določeno delovno obveznost. Sodišče prve stopnje pri odločitvi ni upoštevalo, da je prva tožnica umaknila zahtevke za izplačilo nadomestila plače za praznike 1. 1. 2013, 8. 2. 2013 in 1. 4. 2013. Opozarja, da je bila prva tožnica v obdobju od 1. 10. 2014 do 31. 12. 2014 v bolniškem staležu. Ker sodišče prve stopnje ni pojasnilo višine prisojenih nadomestil, izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti. Zatrjuje neizvršljivost I. točke izreka sodbe, saj iz nje ni razvidno, za katere praznike so bila tožnicama prisojena nadomestila plače. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevke zavrne, oziroma da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tožnic predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožba tožnic ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je delno utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

7. Pritožbeno sodišče v tem sporu odloča drugič. Sodišče prve stopnje je s sodbo opr. št. xx Pd 244/2017 z dne 4. 7. 2018 delno ugodilo tožbenim zahtevkom za plačilo nadomestil plače za praznične dni. Pritožbeno sodišče je na pritožbo vseh strank (z izjemo tretje tožnice) izpodbijani del sodbe s sklepom opr. št. Pdp 936/2018 z dne 21. 3. 2019 (razen glede zavrnilne odločitve o zastaranih terjatvah, zapadlih pred 24. 11. 2012) razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku sprejelo izpodbijano odločitev, pri čemer je sicer pravilno ugotovilo odločilna dejstva, vendar zmotno uporabilo materialno pravo, razen v zavrnilnem delu odločitve in v delu, v katerem je drugi tožnici prisodilo nadomestilo plače za praznična dneva v decembru 2012.

8. Po drugem odstavku 137. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.) je delodajalec dolžan delavcu v primeru odsotnosti z dela na dneve z zakonom določenih praznikov in dela prostih dni izplačati nadomestilo plače. Po šestem odstavku 148. člena ZDR-1 je delovni čas zaradi narave ali organizacije dela ali potreb uporabnikov lahko neenakomerno razporejen.

9. Zdravstveno negovalna enota, kjer sta tožnici opravljali delo, deluje 24 ur dnevno, vse dni v letu. Tožnici zato dela nista opravljali v enakomerno razporejenem delovnem času od ponedeljka do petka po osem ur dnevno, temveč je bil njun delovni čas razporejen na vseh sedem dni v tednu - od ponedeljka do petka sedem ur dnevno, med vikendi pa dvanajst ur dnevno. V primeru, da sta delo opravljali v soboto, nedeljo ali na praznični dan, jima je tožena stranka prosti dan tedenskega počitka v skladu z določbo drugega odstavka 156. člena ZDR-1 zagotovila na drug dan v tednu. Bistvena zahteva tožnic je, da sta, ker imata delovni čas razporejen na vseh sedem dni v tednu, upravičeni do nadomestila plače za vse praznike. Na ta način bi bili izenačeni z delavci v enakomerno razporejenem delovnem času, ki so upravičeni do nadomestil plače za vse praznike, ki padejo na dneve od ponedeljka do petka. Vendar pa v skladu z določbo devetega odstavka 137. člena ZDR-1 navedeno nadomestilo plače pripada le tistim delavcem, ki so na dan praznika oziroma na dela prosti dan razporejeni na delo in bi morali na ta dan delati, pa zaradi praznika ne delajo. Stališče o tem, da delavec nima pravice do nadomestila plače za praznik, če ta ni določen kot njegov delovni dan, je zavzelo tudi Ustavno sodišče RS v zadevi opr. št. U-I-264/97 z dne 11. 11. 1999. V tej zadevi sta pobudnika neuspešno uveljavljala kršitev načela enakosti iz 14. člena Ustave RS (URS; Ur. l. RS, št. 33/91 in nasl.), ker delavci, ki delo opravljajo v turnusu, pa na dan državnega praznika ne delajo, nimajo pravice do nadomestila plače za praznik. Tudi v zadevi U-I 167/96 z dne 13. 2. 1997 se je pobudnik zavzemal za to, da bi imeli delavci, ki delo opravljajo v turnusu, pa na dan državnega praznika oz. dela prostega dne ne delajo, pravico do nadomestila plače (ali do nadomestnega prostega dne z nadomestilom plače), vendar pa je bilo zavzeto stališče, da je načelo enakosti spoštovano že s tem, da je do počitka z nadomestilom plače enako upravičen vsak delavec, ki bi mu praznik, ki je z zakonom določen kot dela prost dan, padel na njegov delovni dan.

10. Po pravilnem opozorilu tožene stranke pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi bili tožnici na praznične dni, za katere jima je prisodilo nadomestila plače, razporejeni na delo in bi morali na ta dan delati, pa zaradi praznika nista delali, posledično pa ne more biti podana podlaga za priznanje vtoževanih nadomestil. Pomembno je, da je tožena stranka izdelala letni razpored delovnega časa in da je izdelovala tudi mesečne razporede delovnega časa, pri čemer je bilo vnaprej predvideno, kako bo potekalo delo na praznične dni. Realizacija je bila s tem skladna, določena manjša odstopanja od letne oziroma mesečne predvidene razporeditve dela pa so po pravilnem stališču sodišča prve stopnje opravičljiva oziroma razumljiva (npr. zaradi bolniških odsotnosti delavcev). V obravnavani zadevi zato ni šlo za primer zlorabe kot npr. v sodbi Vrhovnega sodišča VIII Ips 261/2016 z dne 7. 3. 2017, ko je delodajalec z naknadno spremembo ukinil tožnikovo delovno obveznost ravno na dan praznika. Tudi ni bilo ugotovljeno, da bi tožnici na letni ravni opravili več ur kot delavci, ki delo opravljajo v enakomerno razporejenem delovnem času od ponedeljka do petka.

11. Tožena stranka je dokazala, da je delo med delavce, ki so ga opravljali v neenakomerno razporejenem delovnem času, razporejala po t. i. sistemu tretjin: delavci so 1/3 praznikov v letu delali, 1/3 praznikov so imeli predvideno delovno obveznost, a so bili zaradi praznika prosti in so zato prejeli nadomestilo plače za praznik, 1/3 praznikov pa so bili prosti in niso prejeli nadomestila plače za praznik, saj na te dneve niso imeli predvidene delovne obveznosti. Ta zadnja tretjina je bistvo spora in izvor razhajanja med strankami o tem, kako bi bilo potrebno delavcem, ki delajo v neenakomerno razporejenem delovnem času, priznavati nadomestila plače za praznik. Okoliščina, da tožena stranka sistema tretjin ni imela določenega v splošnem aktu, ne pomeni, da je bil sistem nedopusten. Tudi očitek tožnic, da tožena stranka s tretjinskim sistemom ni seznanila njiju in sindikata, ni odločilen. Bistveno je, da se je sistem izvajal, kar sta potrdili priči D.D. ‒ vodja finančno računovodske pri toženi stranki in E.E. ‒ revizorka, ter da so bili delavci seznanjeni z letnim in mesečnim razporedom dela. Na to, da je bil sistem razporejanja dela ne le formalno, temveč tudi dejansko vzpostavljen, kažejo tudi ugotovitve, da sta tožnici v vsakem vtoževanem letu za nekatere praznike prejeli nadomestilo plače, določena odstopanja v številu prejetih nadomestil pa so zaradi predvidenih in nepredvidenih odsotnosti delavcev z dela razumljiva in predvsem ne kažejo na zlorabo instituta počitka v smislu izogibanja delodajalca plačilu nadomestil plače za praznične dni.

12. Nenazadnje tožnici v postopku na prvi stopnji niti nista zatrjevali, da jima nadomestila plače niso bila izplačana v skladu s predstavljenim sistemom tretjin, ampak sta izpostavljali posamezne nelogičnosti v razporedih dela. Sodišče prve stopnje je njune ugovore v tej smeri pravilno zavrnilo z obrazložitvijo, da je določanje prostih dni tedenskega počitka stvar organizacije delovnega časa delodajalca, ki je odvisna od potreb uporabnikov, pri čemer je bila tožena stranka dolžna upoštevati tudi prvi in tretji odstavek 32.a člena tedaj veljavne Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije (Ur. l. RS, št. 15/94 in nasl.), da morajo biti delavci najmanj enkrat mesečno prosti v soboto in nedeljo skupaj ter da mora biti razpored dela objavljen najkasneje do 20. v mesecu za naslednji mesec.

13. Iz 5. točke obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi sicer upoštevalo sistem tretjin tožene stranke, saj zagotavlja, da tožena stranka tožnicama dneva tedenskega počitka ni odrejala prav na dan praznika. Vendar pa je sodišče prve stopnje ta sistem samoiniciativno nadgradilo, sklicujoč se na neenako obravnavo v primerjavi z delavci, ki delo opravljajo v enakomerno razporejenem delovnem času. Ti delavci so v bistveno drugačnem položaju kot tožnici, ki opravljata delo pod drugačnimi pogoji in po drugačnem razporedu kot delavci, ki delo opravljajo od ponedeljka do petka, iz naslova opravljanja dela v manj ugodnem delovnem času pa prejemata tudi dodatke k plači (za delo v nedeljo, za delo na praznik, za izmensko delo, za delo v neenakomerno razporejenem delovnem času itd. ‒ 32. člen Zakona o sistemu plač v javnem sektorju, Ur. l. RS, št. 108/09 in nasl.), do katerih delavci v enakomerno razporejenem delovnem času niso upravičeni. Odločitev sodišča prve stopnje zato v tem delu nima opore v materialnih predpisih.

14. Ker pa je tožena stranka, na kateri je bilo dokazno breme, sistem tretjin izkazala le za obdobje od 2013 do 2017, ne pa tudi za vtoževano obdobje v letu 2012, je sodišče prve stopnje drugi tožnici pravilno prisodilo nadomestilo plače za praznika 25. 12. 2012 in 26. 12. 2012 v skupnem bruto znesku 142,52 EUR. Glede na deveti odstavek 137. člena ZDR-1, da se nadomestilo plače izplača za tiste dneve in za toliko ur, kolikor znaša delovna obveznost delavca na dan, ko zaradi opravičenih razlogov ne dela, je sodišče prve stopnje ta nadomestila pravilno prisodilo ob upoštevanju 7-urnega delavnika druge tožnice. Pravilna je tudi odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti od 25. 11. 2014 dalje. Določba 202. člena ZDR-1, ki za terjatve iz delovnega razmerja predpisuje 5-letni zastaralni rok, se namreč nanaša le na glavnico, terjatev obresti pa skladno s prvim odstavkom 347. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 97/07 in nasl.), ki se po določbi prvega odstavka 13. člena ZDR-1 smiselno uporablja tudi za terjatve iz pogodbe o zaposlitvi, zastara v roku treh let. Sodišče prve stopnje je zato glede na datum vložitve tožbe zaradi zastaranja pravilno zavrnilo vtoževane obresti, zapadle pred 25. 11. 2014, nasprotno pritožbeno uveljavljanje druge tožnice pa je neutemeljeno. Tožena stranka neutemeljeno navaja, da je ugodilni del izreka sodbe nedoločen, ker ni razvidno, na katere mesece se prisojeni zneski nanašajo. To za izvršljivost izreka, ki sicer vsebuje določne zneske in datume zapadlosti terjatev, ni pomembno, iz 12. točke obrazložitve sodbe pa jasno izhaja, da se prisojeni znesek 142,52 EUR drugi tožnici nanaša na praznična dneva v mesecu decembru 2012. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožene stranke sodišču prve stopnje, da ni obrazložilo višine prisojenih nadomestil za praznične dni. Pri odmeri višine nadomestil plače je izhajalo iz urnih postavk, ki jih je izračunalo na podlagi plačilnih list v spisu. Ker sta te plačilne liste predložili tožnici in niso bile sporne, ni podlage za priznanje višjih zneskov od prisojenih, za kar se v pritožbi zavzemata tožnici.

15. Zatrjevana podlaga zahtevkov tožnic naj bi bila tudi v tem, da jima je tožena stranka na praznične dneve neupravičeno odštevala opravljene ure, česar pa sodišče prve stopnje pravilno ni ugotovilo. Ugotovilo je, da je bil sistem evidentiranja delovnega časa pri toženi stranki nastavljen v programski opremi za vodenje prisotnosti, ki ni bila prilagojena opravljanju dela na vse dni v tednu, zato se je pri prikazu obremenitve tožnic izpisovala obremenitev od ponedeljka do petka po 8 ur (torej kot da bi delo opravljali v enakomerno razporejenem delovnem času), njuno delo ob sobotah in nedeljah pa se je zato beležilo kot višek ur, ki se je med tednom "odšteval". Opisano evidentiranje je povzočilo zmotno prepričanje tožnic, da jima je tožena stranka ure odštevala, do česar v resnici ni prihajalo. Navedeno tudi ni vplivalo na pravilnost obračuna plač, ki so bile obračunane na podlagi dejansko opravljenih ur oziroma ob upoštevanju tretjinskega sistema. Tožnici v pritožbi opozarjata na številne nepravilnosti v zvezi z evidentiranjem prisotnosti na delu, ki so bile ugotovljene v postopku revizije pri toženi stranki v letu 2016 (npr. da ni bilo odgovorne osebe za vodenje prisotnosti na delu, da v internem pravilniku ni bilo določil o obračunavanju dejanske prisotnosti na delu, da ni bilo ustreznega nadzora nad vodji na področju planiranja itd.), vendar ti splošni očitki v zvezi z relevantnimi (prazničnimi) dnevi ne morejo privesti do ugotovitve o utemeljenosti zahtevkov. Glede problematike odštevanja ur ni utemeljen pritožbeni očitek tožnic, da sodišče ne bi smelo upoštevati izpovedi priče C.C. (programerja, ki je izdelal sporni računalniški program evidentiranja dela), ker je tožena stranka dokazni predlog za njegovo zaslišanje podala prepozno. Ta dokazni predlog tožene stranke je bil pravočasen, čeprav je bil podan po prvem naroku za glavno obravnavo, saj je bil podan za ugotovitev dejstev, ki so se kot relevantna izkazala šele v ponovljenem postopku (glede načina delovanja računalniškega programa, ki je prikazoval sporno odštevanje ur tožnic). Glede problematike odštevanja ur ni utemeljen pritožbeni očitek tožnic, da sodišče prve stopnje ne bi smelo dodatno zaslišati priče D.D., ker se je na predhodnih narokih seznanila z navedbami strank. Sicer drži, da priča do svojega zaslišanja ne sme biti prisotna na narokih, vendar pa je to namenjeno zlasti temu, da ni prisotna pri izvajanju dokazov. Ker pa tožnici niti ne izpodbijata izračuna sodišča prve stopnje v 13. točki obrazložitve sodbe ter dokaznega zaključka o tem, da do nedopustnega odštevanja ur ni prišlo, zatrjevana postopkovna kršitev ne more privesti do ugotovitve, da bi očitano lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe.

16. Glede na vse navedeno je odločitev sodišča prve stopnje v I. točki izreka sodbe, v kateri je tožnicama prisodilo nadomestila plače za praznične dni v obdobju od 2013 do 2017, materialnopravno zmotna. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožene stranke v tem delu ugodilo in izpodbijani ugodilni del sodbe v I. točki izreka (z izjemo odločitve v 1. alineji drugega odstavka glede druge tožnice) spremenilo tako, da je tožbene zahtevke za plačilo nadomestil za praznične dni, vključno s prisojenimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, zavrnilo kot neutemeljene (5. alineja 358. člena ZPP).

17. Kot obrazloženo, pa je pravilna odločitev sodišča prve stopnje v delu, v katerem je drugi tožnici prisodilo nadomestilo plače za praznična dneva v mesecu decembru 2012. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožene stranke v tem delu zavrnilo in odločitev sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Iz zgoraj obrazloženih razlogov je pritožbeno sodišče zavrnilo tudi pritožbo tožnic za zvišanje prisojenih zneskov nadomestil ter potrdilo izpodbijani zavrnilni del v I., II. in III. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

18. Tožnici v pritožbi utemeljeno opozarjata, da je sodišče prve stopnje o stroških postopka po temelju odločilo le v obrazložitvi, ne pa tudi v izreku izpodbijane sodbe. Po vsebini gre za uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki pa jo je pritožbeno sodišče v posledici spremembe odločitve o glavni stvari, kar je imelo za posledico tudi spremenjeno odločitev o stroških postopka (sicer le iz obrazložitve sodbe), samo odpravilo (prvi odstavek 354. člena ZPP). Ker tožnici s tožbenima zahtevkoma nista uspeli (z izjemo druge tožnice, ki pa je uspela le s sorazmerno majhnim delom zahtevka), sami krijeta svoje stroške postopka, toženi stranki pa sta dolžni povrniti potrebne stroške postopka pred sodiščem prve in druge stopnje (154., 155. in 165. člen ZPP).

19. Tožena stranka je v skladu z določili Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 2/15 in 28/18) v postopku na prvi stopnji utemeljeno priglasila: 200 točk za odgovor na tožbo prve tožnice, 200 točk za odgovor na tožbo druge tožnice, 300 točk za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo, 225 točk za prvo pripravljalno vlogo, 225 točk za drugo pripravljalno vlogo, 150 točk za zastopanje na drugem naroku za glavno obravnavo in 50 točk urnine, 150 točk za zastopanje na tretjem naroku za glavno obravnavo, 150 točk za zastopanje na četrtem naroku za glavno obravnavo, 225 točk za tretjo pripravljalno vlogo, 225 točk za četrto pripravljalno vlogo, 150 točk za zastopanje na petem naroku za glavno obravnavo in 50 točk urnine ter 33 točk za materialne stroške, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR in vključno z DDV znaša 1.707,80 EUR. Toženi stranki sta zato tožnici dolžni povrniti vsaka po 853,90 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila. Višji priglašeni stroški tožene stranke bodisi nimajo podlage v določilih Odvetniške tarife bodisi so zajeti v ostalih priznanih postavkah. Tožena stranka tako ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov za prvotni pritožbeni postopek, saj je te stroške priglasila prepozno ‒ šele v ponovljenem postopku, odgovor na pritožbo tožnic pa ni bil potreben. Tožena stranka tudi ni upravičena do povračila kilometrine pooblaščenke s sedežem v Ljubljani ter za odsotnost iz pisarne v času potovanja na naroke, saj se kot potrebni stroški postopka, ki jih je v primeru strankinega uspeha v pravdi dopustno prevaliti na nasprotno stranko, ne štejejo stroški, povezani z izbiro pooblaščenca izven delovnega območja sodišča, če za takšno izbiro ni utemeljenega razloga, ki ga tožena stranka ni izkazala.

20. Ker je tožena stranka s pritožbo v pretežnem delu uspela, je upravičena do stroškov pritožbenega postopka v višini 375 točk za pritožbo, kar z 2 % materialnimi stroški in DDV znaša 280,00 EUR, skupaj s sodno takso v višini 130,00 EUR pa 410,00 EUR. Toženi stranki sta zato tožnici dolžni povrniti vsaka po 205,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila. Tožena stranka ni upravičena do nagrade za odgovor na pritožbo tožnic, ker ta ni bistveno pripomogel k rešitvi zadeve. Ker tožnici s pritožbo nista uspeli, sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (154., 155. in 165. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

11.01.2021

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 116/2020
• VDSS Sodba Pdp 111/2020
• VDSS Sodba Pdp 155/2020