VDSS Sodba Pdp 145/2020

Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da verjame tožniku, da ni napisal iz izročil toženi stranki sporne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje se je pravilno sklicevalo na ZDR-1, ki v prvem odstavku 83. člena določa, da lahko delavec redno odpove pogodbo o zaposlitvi brez obrazložitve. Po določbi 87. člena ZDR-1 pa mora biti redna in izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi izražena v pisni obliki. Ker tožnik odpovedi ni podal, ga je tožena stranka nezakonito odjavila iz obveznih socialnih zavarovanj na podlagi odpovedi, ki jo je za tožnika sestavila sama in je ni podpisal tožnik.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožniku plačati stroške odgovora na pritožbo v višini 228,60 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, sama pa krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki dne 19. 12. 2018 nezakonito prenehalo z odjavo iz obveznih socialnih zavarovanj (I. točka izreka); da je delovno razmerje med strankama trajalo do vključno 10. 1. 2019 (II. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožnika prijaviti v zavarovanje z vpisom v matično evidenco pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije za obdobje od 20. 12. 2018 do vključno 10. 1. 2019 (III. točka izreka); da je tožena stranka dolžna plačati tožniku nadomestilo plače za mesec december 2018 v znesku 250,11 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2019 dalje do plačila in za januar 2019 (do 10. 1. 2019) v znesku 228,34 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 2. 2019 do plačila (IV. točka izreka). V presežku (trajanje delovnega razmerja in plačila nadomestil plač do 22. 8. 2019) je tožbeni zahtevek zavrnilo (V. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške sodnega postopka in je tožniku dolžna plačati stroške postopka v znesku 374,40 EUR, ki jih nakaže na TRR Delovnega sodišča v Mariboru, št. ..., odprt pri UJP A., v roku 8 dni, po poteku roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VI. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Tožena stranka v pritožbi navaja, da je tožnik v tožbi in pripravljalnih vlogah navajal dejstva in predlagal dokaze, katerim pa je tožena stranka substancirano ugovarjala in kot dokaz svojih navedb predlagala dokaze. Sodišče predlaganih dokazov ni izvedlo v celoti, izvedene dokaze pa je napačno ocenilo, zaradi česar je napačno ugotovilo dejansko stanje in posledično napačno uporabilo materialno pravo. V skladu z 212. členom ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek oziroma s katerim izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Sodišče ni zaslišalo tožnika kot stranke, kot razlog za to pa je navedlo, da se tožnik naroka za glavno obravnavo ni udeležil. Res je, da zoper stranko, ki se ne udeleži naroka, niso dovoljeni nobeni posebni prisilni ukrepi in se stranke tudi ne more prisiliti k izpovedbi, vendar je pomembno tudi, kar je predvsem naloga sodišča, da presodi glede na vse okoliščine kakšen pomen ima to, da stranka ni prišla na zaslišanje in da ni hotela izpovedati. Sodišče je dokazno oceno sprejelo zgolj na podlagi navedb tožnika. Tožniku v postopku pred sodiščem prve stopnje ni uspelo dokazati, da mu je delovno razmerje nezakonito prenehalo in je zato zaključek sodišča o tem vsaj preuranjen. Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo tožniku, da je zakoniti zastopnik tožene stranke oziroma nekdo iz kroga tožene stranke sestavil in podpisal odpoved pogodbe o zaposlitvi za tožnika, ki je bila podlaga, da je tožena stranka kot delodajalec tožnika odjavila iz obveznih socialnih zavarovanj. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo trdila, da je tožnik sam podpisal odpoved pogodbe o zaposlitvi. V pripravljalni vlogi z dne 18. 11. 2019 je navedla, da zanika, da bi ponaredila odpoved tožnika, in da je imela pooblastilo s strani vseh zaposlenih, da zanje ureja razno dokumentacijo, pomembno za delovne razmerje ter pridobivanje delovnega dovoljenja. Na podlagi te trditve tožene stranke je nato sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da je delodajalec sam sebi, v imenu delavca in po njegovem pooblastilu, podal odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka ni trdila, da je imela pooblastilo za podpis odpovedi pogodbe o zaposlitvi niti ni o tem izpovedal zakoniti zastopnik tožene stranke, ki je bil v tem postopku edini zaslišan. Navedeno dokazuje tudi listina, ki jo tožena stranka prilaga šele v pritožbenem postopku, saj je listina nastala šele 16. 1. 2020, ko je sodišče že izdalo izpodbijano sodbo. Gre za zapis uradnega zaznamka Policijske uprave B., PP C., o izjavi osumljenega D.D, kateremu tožnik očita ponarejanje listin in kršitev temeljnih pravic delavcev. Iz izjave, ki jo je zakoniti zastopnik tožene stranke D.D. podal na policiji, je odpoved pogodbe o zaposlitvi v imenu tožnika podpisal E.E., ki je stanoval skupaj s tožnikom. Sodišče izpovedi zakonitega zastopnika ni do konca razčistilo, da bi ugotovilo, da se je besedna zveza "smo uredili odpoved" nanašala na odjavo iz socialnih zavarovanj in ne na odpoved pogodbe o zaposlitvi. Dejstvo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi podpisal E.E. in ne tožnik osebno je zakoniti zastopnik tožene stranke izvedel šele pred kratkim. Tožena stranka je bila s tem, ko je za odjavo iz obveznih zavarovanj uporabila odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je ni podpisal tožnik, dejansko v zmoti, ki je ni zakrivila sama. Tožena stranka ne more biti odgovorna, če ji je bila v odsotnosti tožnika predložena odpoved pogodbe o zaposlitvi in tožena stranka takrat ni vedela, da je ni podpisal tožnik osebno. Tožena stranka je za svoje trditve, da je tožnika že v decembru 2018 pozivala nazaj na delo, pa slednji ni želel nadaljevati dela, predlagala izvedbo dokazov z zaslišanjem priče F.F., G.G., H.H. in I.I.. Sodišče prve stopnje se v izpodbijani sodbi sploh ni opredelilo do navedb tožene stranke o tem, da je tožnika neuspešno pozivala na delo vse od 24. 12. 2018 dalje in da se tožnik od 19. 12. 2018 sploh ni nameraval vrniti nazaj na delo. Če bi sodišče izvedlo vse predlagane dokaze, bi ugotovilo, da je tožena stranka tožnika osebno in preko drugih sodelavcev ustno večkrat pozvala, da se vrne na delo in ga tudi pričakovala na delu 24. 12. 2018 zjutraj. Sodišče prve stopnje tudi ni dokazno ocenilo izpovedbe zakonitega zastopnika tožene stranke, da je tožnik v K. zaposlen vsaj od 25. 12. 2018 in ne šele od 10. 1. 2018 (pravilno 10. 1. 2019), kot je zmotno zaključilo sodišče prve stopnje. Tožena stranka pa izpodbija tudi odločitev o stroških postopka in meni, da je v pretežnem delu uspela tožena stranka. Tožnik je zahteval ugotovitev trajanja delovnega razmerja do 22. 8. 2019, kar je 9 mesecev, uspel pa je le za 1 mesec, torej le 12 %, medtem ko tožena stranka 88,89 %. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik je v odgovoru na pritožbo prerekal ugotovitve tožene stranke v pritožbi in navedel, da je tožena stranka sama v pripravljalni vlogi z dne 18. 11. 2019 navedla, da je tožena stranka (se pravi zakonit zastopnik) imela (očitno ustno) pooblastilo, da v primeru odsotnosti delavcev podpiše dokumentacijo zanje. Takšno pooblastilo pa, tudi če bi obstajalo, ne zadostuje za podpis odpovedi, saj zakon določa, da mora biti odpoved dana v pisni obliki, se pravi, da bi tudi pooblastilo v smislu določbe 75. člena OZ moralo biti pisno. Iz izpovedbe zakonitega zastopnika prav tako izhaja, da tožnik zagotovo ni podpisal sporne odpovedi, temveč je odpoved uredila tožena stranka. Tožnik priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jo v pritožbi uveljavlja tožena stranka, niti drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Glede na pritožbeno navedbo, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih. Ti razlogi niso nejasni ali med seboj v nasprotju. Sodba tudi nima takšnih pomanjkljivosti, da je ne bi bilo možno preizkusiti, kar je bistveni pogoj za obstoj smiselno zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

7. S pritožbeno navedbo o nasprotju med izvedenimi dokazi in dejstvi, ki jih sodišče šteje za odločilne, pritožba uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar pa tožena stranka ne pojasni, glede katerih odločilnih dejstev naj bi bilo nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisniku o izvedbi dokazov ali prepisu zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi, zato pritožbe v tej smeri ni možno preizkusiti. Dejansko gre predvsem za nestrinjanje tožene stranke z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje.

8. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da je sodišče, s tem ko ni izvedlo s strani tožene stranke predlaganih dokazov in je izvedene dokaze napačno ocenilo, napačno ugotovilo dejansko stanje ter na tako ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabilo materialno pravo. Iz drugega odstavka 213. člena ZPP izhaja, da o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče. Te določbe ni mogoče razumeti kot diskrecijske pravice sodišča, temveč jo je treba tolmačiti v povezavi z dolžnostjo, ki jo sodišču nalaga drugi odstavek 287. člena ZPP, in sicer, da predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločitev, senat zavrne in navede v sklepu, zakaj jih je zavrnil. Obstaja torej načelna dolžnost sodišča, da izvede predlagane dokaze, razen v primeru, če zato obstajajo upravičeni razlogi (nesubstancirani dokazni predlog strank, dokazi za ugotavljanje pravno nepomembnih dejstev, za izvajanje dokazov glede dejstev, ki so že dokazana, dokazi, ki so neprimerni za ugotovitev določenih dejstev in podobno). Sodišče prve stopnje je v 6. točki obrazložitve sodbe jasno in natančno obrazložilo svoj sklep o zavrnitvi nekaterih predlaganih dokazov. Tožena stranka je predlagala zaslišanje prokurista tožene stranke J.J., prič F.F., G.G., H.H. in I.I. v zvezi s svojimi trditvami o tem, da so tožnik, G.G. in H.H. brez dovoljenja tožene stranke odšli v tujino, da bi šli slavit praznik dne 19. 12. 2018, priča F.F. pa naj bi potrdil, da se je tožnik vrnil v Slovenijo 25. 12. 2018 in odšel v K. delat na črno. Priče naj bi tudi izpovedale o neuspešnem pozivanju tožene stranke tožnika nazaj na delo. Tožniku je pri toženi stranki prenehalo delavno razmerje 19. 12. 2018, zato je sodišče utemeljeno zavrnilo dokazni predlog po zaslišanju navedenih prič za dogodke, ki so sledili po 19. 12. 2018, predvsem še za to, ker tožena stranka tožniku ni odpovedala pogodbe o zaposlitvi zaradi neopravičenega izostanka z dela po 19. 12. 2018, temveč na podlagi sporne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnika.

9. Glede na navedeno sodišče prve stopnje z neizvedbo teh dokazov ni storilo zatrjevane bistvene kršitve določb postopka in toženi stranki tudi ni kršilo pravico do sodnega varstva, kar prav tako navaja v pritožbi. Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi sodbe pravilno opredelilo le do tistih navedb stranke in izvedenih dokazov, ki se nanašajo na odločilna ali dokazno pomembna dejstva. Odločilno v predmetni zadevi je predvsem, ali je tožnik podal odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 12. 2018 in jo tudi lastnoročno podpisal.

10. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da sta stranki dne 31. 8. 2018 sklenili pogodbo o zaposlitvi za določen čas od 5. 9. 2018 do 22. 8. 2019, za polni delovni čas, za opravljanje dela na delovnem mestu ključavničar. Iz izpisa obveznih zdravstvenih zavarovanj za tožnika z dne 28. 1. 2019 izhaja, da so obvezna socialna zavarovanja tožnika trajala od 5. 9. 2018 do 19. 12. 2018, ko je tožena stranka tožnika odjavila iz obveznih socialnih zavarovanj. Iz potrdila o odjavi iz obveznih socialnih zavarovanj izhaja, da je tožena stranka tožnika odjavila iz zavarovanj zaradi odpovedi z dne 19. 12. 2018, ki bi jo naj podal tožnik. Tožnik je dne 27. 1. 2019 na območni enoti ZZZS Maribor prejel kopijo odpovedi, ki jo je tožena stranka predložila hkrati z odjavo tožnika iz obveznih socialnih zavarovanj. Še istega dne je nato tožnik, ko je prejel odpoved z dne 19. 12. 2018 na območni enoti ZZZS Maribor, podal ustno ovadbo na Policijski postaji B. in izjavil, da toženi stranki ni izročil odpovedi, da tega dokumenta ni napisal niti podpisal in da ga delodajalec - tožena stranka ni obvestila o prekinitvi pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je tako v tožbi kot tekom postopka trdil, da je za nezakonit način prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki z odjavo iz obveznih socialnih zavarovanj izvedele 27. 1. 2019, ko se je oglasil na območni enoti ZZZS, in da odpovedi ni napisal sam, prav tako je ni podpisal.

11. Sodišče prve stopnje je verjelo tožniku, da odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 12. 2018 ni podal in je ni podpisal, predvsem zaradi nasprotujočih si izjav tožene stranke, ki je v odgovoru na tožbo trdila, da je tožnik sam podal odpoved pogodbe o zaposlitvi in jo podpisal. Tudi v pripravljalni vlogi z dne 15. 10. 2019 je trdila, da je tožnik podal odpoved na dan 19. 12. 2018, nato pa je v pripravljalni vlogi z dne 18. 12. 2019 navajala, da ni ponaredila odpovedi tožnika in da je imela pooblastilo s strani vseh zaposlenih (tudi tožnika), da pri urejanju razne dokumentacije, ki je pomembna za delovno razmerje ter pridobivanje delovnega dovoljenja, kot delodajalec v primeru odsotnosti zaposlenih v soglasju z delavci podpiše dokumentacijo zanje. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da verjame tožniku, da ni napisal iz izročil toženi stranki odpovedi pogodbe o zaposlitvi dne 19. 12. 2018. Sodišče prve stopnje se je pravilno sklicevalo na Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami), ki v prvem odstavku 83. člena določa, da lahko delavec redno odpove pogodbo o zaposlitvi brez obrazložitve. Po določbi 87. člena ZDR-1 pa mora biti redna in izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi izražena v pisni obliki. Ker tožnik odpovedi ni podal, ga je tožena stranka dne 19. 12. 2018 nezakonito odjavila iz obveznih socialnih zavarovanj na podlagi odpovedi, ki jo je za tožnika sestavila sama in je ni podpisal tožnik. Sicer pa je tožena stranka v pritožbenem postopku predložila listino (Uradni zaznamek Policijske uprave B.) z dne 16. 1. 2020 o izjavi osumljenega D.D., kateremu je tožnik očital ponarejanje listin in kršitev temeljnih pravic delavca, ki je na policiji podal izjavo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi v imenu tožnika podpisal E.E.. Neutemeljene so pritožbene trditve, da bi sodišče moralo zakonitega zastopnika vprašati in razčistiti, kdo je odpoved pogodbe o zaposlitvi v imenu tožnika podpisal, bistveno je, da tožnik odpovedi ni podpisal, kar je bilo dokazano tudi v postopku pred sodiščem prve stopnje, zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

12. Neutemeljene pa so tudi pritožbene trditve, da se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi sploh ni opredelilo do navedb tožene stranke o tem, da je tožena stranka tožnika neuspešno pozivala na delo vse od 24. 12. 2018 dalje in da se tožnik od 19. 12. 2018 sploh ni nameraval vrniti nazaj na delo. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo predlagane dokaze tožene stranke (zaslišanje prič G.G. in H.H.), ki bi naj potrdili, da je tožena stranka preko sodelavcev tožnika ustno večkrat pozvala, da se vrne na delo in da ga je tudi pričakovala na delu 24. 12. 2018 zjutraj ter da se tožnik brez opravičenega razloga ni vrnil na delo, saj kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo, tožena stranka tožniku ni odpovedala pogodbe o zaposlitvi zaradi neopravičenih izostankov iz dela. Glede na to, da je tožniku pri toženi stranki prenehalo delovno razmerje 19. 12. 2018, kasnejše pozivanje tožnika na delo za odločitev v sporni zadevi ni odločilno. Bi pa bilo, v kolikor bi tožena stranka zaradi neprihoda tožnika na delo in neopravičenega razloga za to tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

13. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno odmerilo stroške postopka, ker gre v obravnavani zadevi za spor o prenehanju delovnega razmerja (peti odstavek 41. člena ZDSS-1).

14. Ker glede na vse navedeno niso podani s pritožbo uveljavljeni razlogi, niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožniku pa je dolžna plačati stroške odgovora na pritožbo v višini 228,60 EUR (nagrado za odgovor na pritožbo 375 točk, 2 % materialnih stroškov, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 228,60 EUR). Sodišče je stroške pritožbenega postopka odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015 s spremembami).

Datum zadnje spremembe:

11.01.2021

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 607/2016
• VDSS Sodba Pdp 418/2019
• VDSS Sodba Pdp 46/2020