VDSS Sodba Pdp 198/2020

Jedro

Tožnik uveljavlja, da bi mu morala tožena stranka za leto 2019 priznati dodatni letni dopust z upoštevanjem pogoja iz tretjega odstavka 159. člena ZDR-1, po katerem je do treh dodatnih dni letnega dopusta upravičen delavec, ki neguje in varuje otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo v skladu s predpisi, ki urejajo družinske prejemke. Vendar ne upošteva, da je ZDDO v členih 34 do 40 v celoti uredil vprašanje odmere letnega dopusta, zaradi česar ni mogoče delno uporabiti določb ZDDO, delno pa določb ZDR-1. Tudi 203. člen ZJU določa, da z dnem, ko se začne uporabljati ta zakon, prenehajo (med drugim) veljati določbe II. poglavja ZDDO, razen 34. do 42. člena, ki veljajo do nove ureditve s kolektivno pogodbo.

Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da do nove ureditve s kolektivno pogodbo ni prišlo in da mlajši splošni zakon (ZDR-1) razveljavlja starejši specialni zakon (ZDDO). Zanj velja 4. člen Aneksa št. 2 h Kolektivni pogodbi za policiste. Po tej določbi se za določitev letnega dopusta za policiste še naprej uporablja ZDDO, razen prve alineje prvega odstavka 38. člena in drugega odstavka 38. člena zakona. S spremembo ZDDO (Ur. l. RS, št. 8/2020) je do dodatnih petih dni letnega dopusta upravičen tudi delavec, ki neguje in varuje otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo v skladu s predpisi, ki urejajo družinske prejemke. Vendar pa se ta ureditev uporablja pri odmeri letnega dopusta za koledarsko leto 2020, na pravilnost odmere za leto 2019 pa ne vpliva. Zato je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita sklep Komisije za pritožbe pri Vladi RS, št. ... z dne 26. 6. 2019 v zvezi s sklepom št. ... z dne 15. 3. 2019 o odmeri letnega dopusta za leto 2019, da je tožena stranka dolžna tožniku za leto 2019 poleg v sklepu z dne 15. 3. 2019 priznanih dni letnega dopusta priznati in odmeriti še dodatne tri dni letnega dopusta ter mu omogočiti njihovo izrabo. Tožniku je naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v znesku 183,60 EUR, v 8 dneh po prejemu pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in pravdne stroške naloži v plačilo toženi stranki. Navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb tožnika, da mlajši splošni zakon razveljavlja starejši specialni zakon in da ni razumnega razloga za različno obravnavanje delavcev v državnih organih v primerjavi z zaposlenimi v zasebnem sektorju pri odmeri letnega dopusta, kar predstavlja kršitev pravice do izjave iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tako kot tretji odstavek 159. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) bi se moral tudi drugi odstavek 39. člena Zakona o delavcih v državnih organih (ZDDO; Ur. l. RS, št. 15/1990 in nasl.) uskladiti s spremenjenimi predpisi na področju varstva in nege otrok, ki imajo posebne potrebe. Zakon o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/02 in nasl.) je sicer določil, da se ZDDO začasno uporablja do nove ureditve s kolektivnimi pogodbami dejavnosti, vendar pa do sklenitve nove kolektivne pogodbe, ki bi uredila odmero letnega dopusta, ni prišlo. Zaradi spremenjene opredelitve kategorije prizadetih oseb je treba odmero letnega dopusta urediti enako za vse zaposlene in drugi odstavek 39. člena ZDDO razlagati oziroma spremeniti tako, da je vsak delavec, ki neguje in varuje otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo v skladu s predpisi, ki urejajo družinske prejemke, upravičen do dodatnih dni letnega dopusta. Za različno obravnavanje zaposlenih v javnem in zasebnem sektorju ni nobenega razumnega razloga, ki bi izhajal iz narave stvari. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih zatrjuje pritožba.

5. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do veljavnosti predpisov in pojasnilo, zakaj so v obravnavani zadevi pravno relevantne določbe ZDDO in ne ZDR-1. Zavzelo je stališče, da nova ureditev v ZDR-1 ni posegla v ureditev iz ZDDO in je ne razveljavlja, s čimer se je opredelilo do stališča tožnika, da mlajši splošni zakon razveljavlja starejšega specialnega. Pretehtalo je tudi navedbe tožnika o neutemeljenosti razlikovanja med zaposlenimi v javnem in zasebnem sektorju pri odmeri dodatnih dni letnega dopusta in se do njih ustrezno opredelilo. Ker je presodilo, da ne gre za enak oziroma primerljiv pravni položaj zaposlenih in da že iz tega razloga ne gre za kršitev načela enakosti, se ni opredelilo do vprašanja, ali za različno pravno ureditev obstaja razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari. Očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

6. Prvostopenjsko sodišče je tudi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Upoštevajoč, da tožnikov otrok ni težje telesno ali zmerno težje ali težko duševno prizadet, je potrdilo odločitev tožene stranke, da tožnik ni upravičen do odmere dodatnih petih dni letnega dopusta za leto 2019 po drugem odstavku 39. člena ZDDO.

7. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da ni v nasprotju s 14. členom Ustave RS (URS; Ur. l. RS, št. 33/91-I in nasl.) različno urejanje določenih pravic iz delovnega razmerja za javne uslužbence in za druge zaposlene. Ustavno sodišče RS je v številnih odločbah (npr. št. U-I-79/93, U-I-303/96, U-I-260/98, U-I-146/12) poudarilo, da upoštevanje različnih dejanskih stanj v zakonski ureditvi ne predstavlja kršitve načela enakosti in da se pravice zaposlenih v javnem sektorju z zakonom lahko uredijo drugače, kot to velja za zaposlene v zasebnem sektorju. Pri zaposlenih v javnem oziroma zasebnem sektorju ne gre za bistveno enake položaje, zaradi česar jih je zakonodajalec lahko različno urejal. Zakonodajalcu je dana možnost, da zaradi posebnosti in različnosti dela ter organizacije in drugih zahtev uredi posamezna delovnopravna vprašanja drugače, kot so urejena v ZDR‑1.

8. Navedeno velja tudi za ureditev odmere letnega dopusta. Tožnik uveljavlja, da bi mu morala tožena stranka za leto 2019 priznati dodatni letni dopust z upoštevanjem pogoja iz tretjega odstavka 159. člena ZDR-1, po katerem je do treh dodatnih dni letnega dopusta upravičen delavec, ki neguje in varuje otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo v skladu s predpisi, ki urejajo družinske prejemke. Vendar ne upošteva, da je ZDDO v členih 34 do 40 v celoti uredil vprašanje odmere letnega dopusta, zaradi česar ni mogoče delno uporabiti določb ZDDO, delno pa določb ZDR-1. Tudi 203. člen ZJU določa, da z dnem, ko se začne uporabljati ta zakon, prenehajo (med drugim) veljati določbe II. poglavja ZDDO, razen 34. do 42. člena, ki veljajo do nove ureditve s kolektivno pogodbo.

9. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da do nove ureditve s kolektivno pogodbo ni prišlo in da mlajši splošni zakon (ZDR-1) razveljavlja starejši specialni zakon (ZDDO). Zanj velja 4. člen Aneksa št. 2 h Kolektivni pogodbi za policiste (Ur. l. RS, št. 41/2014 z dne 6. 6. 2014). Po tej določbi se za določitev letnega dopusta za policiste še naprej uporablja ZDDO, razen prve alineje prvega odstavka 38. člena in drugega odstavka 38. člena zakona. S spremembo ZDDO (Ur. l. RS, št. 8/2020) je do dodatnih petih dni letnega dopusta upravičen tudi delavec, ki neguje in varuje otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo v skladu s predpisi, ki urejajo družinske prejemke. Vendar pa se ta ureditev uporablja pri odmeri letnega dopusta za koledarsko leto 2020, na pravilnost odmere za leto 2019 pa ne vpliva. Zato je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna.

10. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi oziroma razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato mora sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

11.01.2021

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 268/2020
• VDSS Sodba Pdp 420/2020
• VDSS sodba in sklep X Pdp 1159/2015