VDSS Sodba Pdp 89/2020

Jedro

Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da naj bi šlo za delovne sestanke, kar naj bi potrdili tudi priči. Iz njunih izpovedi ne izhaja, da bi informiranje potekalo v obliki formalnih, posebej organiziranih in obveznih sestankov, ki bi bili kot taki del delovne obveznosti, in ki bi kratili pravico do tedenskega počitka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati znesek 2.534,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 8. 2015 dalje do plačila. Odločilo je še, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžan povrniti stroške postopka v višini 459,00 EUR v roku osmih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

2. Tožnik se pritožuje zoper navedeno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da je moral na misiji vsak dan opravljati razne naloge za toženo stranko. Zato ni pravilen zaključek sodišča, da je bil tožniku na misiji zagotovljen tedenski počitek. Sodišče bi moralo upoštevati, da se je tožnik moral vsak dan udeležiti delovnih sestankov, kar sta potrdili priči A.A. in B.B.. Sodišče tudi ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja, ker ni upoštevalo, da je tožnik na proste dni čistil orožje, štel strelivo, pripravljal opremo za naslednji dan in se udeleževal sestankov. Nasprotuje zaključku sodišča o verodostojnosti evidence mesečne obremenjenosti pripadnikov Slovenske vojske na misiji v tujini. Evidenca ni podpisana in ne odraža pravilnega dejanskega stanja. Dokazna ocena sodišča je zato v nasprotju z dosedanjo prakso delovnih sodišč. Glede na različno obravnavanje tožnika v primerjavi z drugimi pripadniki na misiji, ki jim je bila prisojena odškodnina zaradi neizkoriščenega tedenskega počitka, je podana kršitev ustavnih pravic iz 14. in 22. člena Ustave RS. Meni, da aktivnosti v prostih dnevih ne pomenijo počitka. Sklicuje se na odločitev Vrhovnega sodišča VIII Ips 21/2018 z dne 20. 11. 2018, v kateri je bilo ob uporabi Direktive št. 2003/88/ES zavzeto stališče glede vštetja obdobja pripravljenosti v delovni čas. Pritožbenemu sodišču predlaga, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje ni storilo navedenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje.

5. Pritožba neutemeljeno izpodbija dokazno oceno, na podlagi katere je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek iz naslova odškodnine zaradi neizkoriščenega tedenskega počitka. Sodišče je ugotovilo, da so na misiji sicer potekali večerni sestanki, ki so trajali krajši čas, in ki so bili namenjeni izmenjavi informacij, kar pa ni aktivnost, ki bi pomenila izvajanje delovnih nalog. Presodilo je, da je šlo za informiranje o nalogah za naslednji dan, ki je nujno za nemoteno delovanje ustroja, kakršen je vojaška misija. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da naj bi šlo za delovne sestanke, kar naj bi potrdili tudi priči A.A. in B.B.. Iz njunih izpovedi ne izhaja, da bi informiranje potekalo v obliki formalnih, posebej organiziranih in obveznih sestankov, ki bi bili kot taki del delovne obveznosti, in ki bi kratili pravico do tedenskega počitka.

6. Neutemeljeno je tožnikovo zatrjevanje, da ne držijo podatki iz evidence o prostih dnevih tožnika na misiji. Verodostojnost evidence so v pisnih izjavah potrdili poveljnik kontingenta, njegov namestik in poveljnik čete. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, pa so presplošne navedbe, da je imel tožnik (vojak strelec) na misiji vsak dan naloge oziroma delovne obveznosti, saj iz teh navedb niti iz izpovedi tožnika ni mogoče ugotoviti, kaj je na dneve, ki so zabeleženi kot prosti, dejansko in konkretno delal. Pri posameznih opravilih, ki jih je tožnik na misiji opravil na proste dneve, kot so čiščenje orožja, vozil in opreme, jutranji postroj za dvig zastave, skrb za čistočo in urejenost ter spoštovanje hišnega reda (tako imenovane padalske naloge), je sodišče pravilno presodilo, da je šlo za opravila, ki sta jih narekovala narava in režim bivanja na misiji oziroma skupinske nastanitve in ne posegajo v tožnikovo pravico do tedenskega počitka. Iz navedenih razlogov je sodišče v tem sporu utemeljeno menilo, da evidenca odraža dejansko stanje glede tožnikovih prostih dni. Ker je to dejansko vprašanje, ki je predmet dokazovanja v individualnem delovnem sporu, ni relevantno sklicevanje na pravnomočne odločitve delovnih sodišč v istovrstnih sporih. Posledično je neutemeljen pritožbeni očitek kršitev 14. in 22. člena Ustave RS.

7. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 21/2018 z dne 20. 11. 2018. V navedeni zadevi je bila zavrnjena revizija zoper odločitev sodišča, da mora tožena stranka tožniku plačati odškodnino zaradi nemožnosti izrabe tedenskega počitka. Revizija je bila dopuščena glede vprašanja, ali povišana pripravljenost po 9. točki 3. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV, Ur. l. RS, št. 68/2007 in nasl.) pomeni opravljanje dela za delodajalca. V zvezi s tem je bilo ob upoštevanju odločitev SEU, ko je razlagalo Direktivo Sveta 93/104/ES z dne 23. novembra 1993 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (sedaj Direktive 2003/88/ES), zavzeto stališče, da zgolj dejstvo povišane pripravljenosti ne pomeni, da tožena stranka tožniku ni bila dolžna zagotoviti tedenskega počitka. Drugače kot v obravnavanem primeru odločitev v navedeni zadevi temelji na ugotovitvi, da je tožnik v dnevih, ko naj bi bil domnevno prost, dejansko moral opravljati delovne obveznosti.

8. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 154. člena in 165. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

11.01.2021

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba in sklep Pdp 106/2020
• VDSS Sodba in sklep Pdp 201/2020
• VDSS Sodba in sklep Pdp 671/2019