VDSS Sodba Pdp 116/2020

Jedro

Bistvena zahteva tožnic je, da so, ker imajo delovni čas razporejen na vseh sedem dni v tednu, upravičene do nadomestila plače za vse praznike. Tožnice bi bile tako izenačene z delavci, ki delo opravljajo v enakomerno razporejenem delovnem času in ki so upravičeni do nadomestil plače za vse praznike, ki padejo na dneve od ponedeljka do petka. Vendar pa v skladu z določbo devetega odstavka 137. člena ZDR-1 nadomestilo plače za praznik pripada le tistim delavcem, ki so na dan praznika oziroma na dela prosti dan razporejeni na delo in bi morali na ta dan delati, pa zaradi praznika ne delajo.

Po pravilnem opozorilu tožene stranke pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi bile tožnice na praznične dni, za katere jim je prisodilo nadomestila plače, razporejene na delo in bi morale na ta dan delati, pa zaradi praznikov niso delale, posledično pa ne more biti podana podlaga za priznanje vtoževanih nadomestil. Pomembno je, da je tožena stranka izdelala letni razpored delovnega časa in da je izdelovala tudi mesečne razporede delovnega časa, pri čemer je bilo vnaprej predvideno, kako bo potekalo delo na praznične dni. Realizacija je bila s tem skladna, določena manjša odstopanja od letne oziroma predvidene mesečne razporeditve dela pa so po pravilnem stališču sodišča prve stopnje opravičljiva oziroma razumljiva (npr. zaradi bolniških odsotnosti delavcev). V obravnavani zadevi zato ni šlo za primer zlorabe kot npr. v sodbi Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 261/2016 z dne 7. 3. 2017, ko je delodajalec z naknadno spremembo ukinil tožnikovo delovno obveznost ravno na dan praznika. Tudi ni bilo ugotovljeno, da bi tožnice na letni ravni opravile več ur kot delavci, ki delo opravljajo v enakomerno razporejenem delovnem času od ponedeljka do petka.

Tožena stranka je dokazala, da je delo med delavce, ki so ga opravljali v neenakomerno razporejenem delovnem času, razporejala po t. i. sistemu tretjin: delavci so 1/3 praznikov v letu delali, 1/3 praznikov so imeli predvideno delovno obveznost, a so bili zaradi praznika prosti in so zato prejeli nadomestilo plače za praznik, 1/3 praznikov pa so bili prosti in niso prejeli nadomestila plače za praznik, saj na te dneve niso imeli predvidene delovne obveznosti. Ta zadnja tretjina je bistvo spora in izvor razhajanja med strankami o tem, kako bi bilo treba delavcem, ki delajo v neenakomerno razporejenem delovnem času, priznavati nadomestila plače za praznik.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se ugodilni del v prvem in drugem odstavku izpodbijane sodbe spremeni tako, da se glasi:

"Zavrne se tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna drugi tožeči stranki A.A. obračunati bruto zneske nadomestila plače, odvesti davek in prispevke ter ji izplačati neto zneske od naslednjih bruto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datumov zapadlosti:

- 47,95 EUR od 30. 3. 2015,

- 51,59 EUR od 30. 3. 2015,

- 54,60 EUR od 30. 3. 2015,

- 104,72 EUR od 30. 3. 2015,

- 52,15 EUR od 30. 3. 2015,

- 112,16 EURod 11. 5. 2015,

- 49,07 EUR od 11. 5. 2015,

- 51,45 EUR od 11. 6. 2015,

- 57,61 EUR od 11. 5. 2015,

- 123,20 EUR od 11. 6. 2016,

- 52,08 EUR od 11. 7. 2016,

- 53,48 EUR od 11. 9. 2016,

- 57,47 EUR od 11. 11. 2016,

- 63,04 EUR od 11. 2. 2017,

- 58,24 EUR od 11. 6. 2017,

- 113,12 EUR od 11. 7. 2017,

- 66,56 EUR od 11. 8. 2017

dalje do plačila.

Zavrne se tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tretji tožeči stranki B.B. obračunati bruto zneske nadomestila plače, odvesti davek in prispevke ter ji izplačati neto zneske od naslednjih bruto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datumov zapadlosti:

- 68,53 EUR od 30. 3. 2015,

- 66,08 EUR od 30. 3. 2015,

- 60,69 EUR od 30. 3. 2015,

- 49,63 EUR od 11. 5. 2015,

- 49,35 EUR od 11. 7. 2015,

- 68,95 EUR od 11. 7. 2016,

- 60,34 EUR od 11. 1. 2016,

- 73,01 EUR od 11. 2. 2017,

- 80,19 EUR od 11. 5. 2017

dalje do plačila.

Tožeče stranke same krijejo svoje stroške postopka, toženi stranki pa so dolžne povrniti njene stroške postopka, in sicer druga in tretja tožeča stranka vsaka po 721,77 EUR, četrta tožeča stranka pa 591,10 EUR, vse v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.''

II. Pritožba druge, tretje in četrte tožeče stranke se zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

III. Druga, tretja in četrta tožeča stranka same krijejo svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa so dolžne v roku 15 dni povrniti vsaka po 156,67 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati drugi tožnici bruto zneske 47,95 EUR, 51,59 EUR, 54,60 EUR, 104,72 EUR 52,15 EUR, 112,16 EUR, 49,07 EUR, 51,45 EUR, 57,61 EUR, 123,20 EUR, 52,08 EUR, 53,48 EUR, 57,47 EUR, 63,04 EUR, 58,24 EUR, 113,12 EUR in 66,56 EUR (prvi odstavek ugodilnega dela izreka), tretji tožnici pa 68,53 EUR, 66,08 EUR, 60,69 EUR, 49,63 EUR, 49,35 EUR, 68,95 EUR, 60,34 EUR, 73,01 EUR in 80,19 EUR (drugi odstavek ugodilnega dela izreka), od teh zneskov odvesti davek in prispevke ter drugi in tretji tožnici izplačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datumov, navedenih v izreku sodbe, do plačila. Višji tožbeni zahtevek druge in tretje tožnice je zavrnilo. Zavrnilo je tudi preostali del zahtevka druge tožnice, ki se nanaša na določene mesečne zneske, zapadle v plačilo od 10. 7. 2013 do 10. 1. 2017, preostali del zahtevka tretje tožnice, ki se nanaša na določene mesečne zneske, zapadle v plačilo od 10. 1. 2014 do 10. 7. 2017, ter zahtevek četrte tožnice za plačilo bruto zneskov 67,36 EUR, 59,76 EUR, 62,40 EUR, 105,60 EUR, 158,40 EUR, 65,68 EUR, 56,48 EUR, 60,00 EUR, 59,52 EUR, 59,52 EUR in 60,32 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sklenilo je, da se umik tožbe prve tožnice vzame na znanje in se v tem delu postopek ustavi.

2. Zoper zavrnilni del sodbe se pritožujejo druga, tretja in četrta tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Navajajo, da so revizorkine ugotovitve pomembne in bi jih sodišče prve stopnje moralo v večji meri upoštevati. V zvezi s tem opozarjajo na nepravilnosti glede praznikov, da je imela tožena stranka sistem za organiziranje delovnega časa nastavljen na delo v enakomerno razporejenem delovnem času in da je bil ta nepregleden. Uveljavljajo, da jim je bilo zaradi vseh nepravilnosti onemogočeno preveriti pravilnost vnešenih podatkov v sistem. S sklicevanjem na določbo 202. člena ZDR-1 nasprotujejo zavrnitvi dela obresti, saj te niso zastarale. Menijo, da sodišče prve stopnje pri odločitvi ne bi smelo upoštevati t. i. sistema tretjin, saj ga tožena stranka ni niti obrazložila niti dokazala. V zvezi s tem ni sprejela nobenega internega pravila, s sistemom tretjin pa tudi ni seznanila zaposlenih ali sindikata. Nenavadno je tudi to, da trditev glede obstoja takšnega sistema ni podala že na začetku postopka. Ker iz izpodbijane sodbe ne izhaja, kje ima tožena stranka določen sistem tretjin, je ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje ne bi smelo dodatno zaslišati priče C.C., ker se je ta seznanila z navedbami strank. Ne drži, da je spremembe plana pri posameznem delavcu mogoče ugotoviti iz primerjave mesečnega plana z realizacijo. Opozarjajo, da v izreku sodbe ni odločitve o stroških postopka. Tudi sicer sodišče prve stopnje o stroških ne bi smelo odločiti po načelu uspeha, saj so tožnice tožbe vložile zaradi nepreglednega in nerazumljivega sistema tožene stranke. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevkom ugodi, oziroma da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglašajo stroške pritožbe.

3. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. V pritožbi navaja, da so tožnice le pavšalno zatrjevale, da so imele na vtoževane praznike delovno obveznost oziroma da bi jo morale imeti. Meni, da je z mesečnimi razporedi dela in mesečnimi realizacijami dela dokazala razporeditev delovnega časa po vnaprej določenem načinu, ki temelji na predvidljivem in sistemsko jasnem vzorcu razporejanja delavcev na delo. Uveljavlja, da tožnice niso v istem položaju kot delavci, ki delo opravljajo v enakomerno razporejenem delovnem času. Sodišče prve stopnje je neupravičeno mimo navedb strank določilo svoje kriterije za odločitev v zadevi, čeprav tožnice niso zatrjevale nobene osebne okoliščine, na podlagi katere naj bi bile neenakopravno obravnavane. O teh kriterijih se ni imela možnosti izjaviti, zato je podana kršitev razpravnega načela in kršitev načela materialnega procesnega vodstva. V izpodbijani sodbi zavzeta stališča so v nasprotju s stališči Ustavnega sodišča RS iz zadev U-I-167/96 in U-I-264/97. Uveljavlja odsotnost pravne podlage za določitev drugačnega pravila tretjin, kot ga je predstavila sama, sicer pa so tožnice njenemu pravilu tretjin ugovarjale le s tem, da ni pisno določen. Sodišču prve stopnje očita, da pri odločitvi ni upoštevalo, da tožnice v vtoževanem obdobju niso imele manka ur in da so prejele plačilo za vso opravljeno delo. Po njenem mnenju izpodbijana odločitev postavlja tožnice v bolj ugoden položaj v primerjavi z delavci, ki delo opravljajo v enakomerno razporejenem delovnem času. Sodišče prve stopnje je tožnicam neutemeljeno prisodilo nadomestila plače za praznične dni, saj niso izkazale, da so imele na te dneve delovno obveznost. Navaja, da druga tožnica v letu 2015 ni delala na nobeno soboto, nedeljo ali praznični dan ter da je v letu 2012 in 2017 prosila za drugačno razporeditev delovnega časa zaradi osebnih okoliščin. Zatrjuje neizvršljivost ugodilnega dela izreka sodbe, saj iz njega ni razvidno, za katere praznike so bila drugi in tretji tožnici prisojena nadomestila plače. Nasprotuje datumu začetka teka zakonskih zamudnih obresti za leto 2016, saj terjatev druge tožnice 11. 5. 2015 še ni nastala. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevke zavrne, oziroma da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

4. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tožnic predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožba tožnic ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje na sicer pravilno in popolno ugotovljena odločilna dejstva delno zmotno uporabilo materialno pravo.

7. Po drugem odstavku 137. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.) je delodajalec dolžan delavcu v primeru odsotnosti z dela na dneve z zakonom določenih praznikov in dela prostih dni izplačati nadomestilo plače. Po šestem odstavku 148. člena ZDR-1 je delovni čas zaradi narave ali organizacije dela ali potreb uporabnikov lahko neenakomerno razporejen.

8. Zdravstveno negovalna enota, v kateri so tožnice opravljale delo, deluje 24 ur dnevno, vse dni v letu. Tožnice, z izjemo četrte tožnice, zato dela niso opravljale v enakomerno razporejenem delovnem času od ponedeljka do petka po osem ur dnevno, temveč je bil njihov delovni čas razporejen na vseh sedem dni v tednu ‒ od ponedeljka do petka sedem ur dnevno, med vikendi pa dvanajst ur dnevno. V primeru, da so delo opravljale v soboto, nedeljo ali na praznični dan, jim je tožena stranka prosti dan tedenskega počitka v skladu z določbo drugega odstavka 156. člena ZDR-1 zagotovila na drug dan v tednu. Bistvena zahteva tožnic je, da so, ker imajo delovni čas razporejen na vseh sedem dni v tednu, upravičene do nadomestila plače za vse praznike. Tožnice bi bile tako izenačene z delavci, ki delo opravljajo v enakomerno razporejenem delovnem času in ki so upravičeni do nadomestil plače za vse praznike, ki padejo na dneve od ponedeljka do petka. Vendar pa v skladu z določbo devetega odstavka 137. člena ZDR-1 nadomestilo plače za praznik pripada le tistim delavcem, ki so na dan praznika oziroma na dela prosti dan razporejeni na delo in bi morali na ta dan delati, pa zaradi praznika ne delajo. Stališče o tem, da delavec nima pravice do nadomestila plače za praznik, če ta ni določen kot njegov delovni dan, je zavzelo tudi Ustavno sodišče RS v zadevi opr. št. U-I-264/97 z dne 11. 11. 1999. V tej zadevi sta pobudnika neuspešno uveljavljala kršitev načela enakosti iz 14. člena Ustave RS (URS; Ur. l. RS, št. 33/91 in nasl.), ker delavci, ki delo opravljajo v turnusu, pa na dan državnega praznika ne delajo, nimajo pravice do nadomestila plače za praznik. Tudi v zadevi U-I 167/96 z dne 13. 2. 1997 se je pobudnik zavzemal za to, da bi imeli delavci, ki delo opravljajo v turnusu, pa na dan državnega praznika oziroma dela prostega dne ne delajo, pravico do nadomestila plače (ali do nadomestnega prostega dne z nadomestilom plače), vendar pa je bilo zavzeto stališče, da je načelo enakosti spoštovano že s tem, da je do počitka z nadomestilom plače enako upravičen vsak delavec, ki bi mu praznik, ki je z zakonom določen kot dela prost dan, padel na njegov delovni dan.

9. Po pravilnem opozorilu tožene stranke pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi bile tožnice na praznične dni, za katere jim je prisodilo nadomestila plače, razporejene na delo in bi morale na ta dan delati, pa zaradi praznikov niso delale, posledično pa ne more biti podana podlaga za priznanje vtoževanih nadomestil. Pomembno je, da je tožena stranka izdelala letni razpored delovnega časa in da je izdelovala tudi mesečne razporede delovnega časa, pri čemer je bilo vnaprej predvideno, kako bo potekalo delo na praznične dni. Realizacija je bila s tem skladna, določena manjša odstopanja od letne oziroma predvidene mesečne razporeditve dela pa so po pravilnem stališču sodišča prve stopnje opravičljiva oziroma razumljiva (npr. zaradi bolniških odsotnosti delavcev). V obravnavani zadevi zato ni šlo za primer zlorabe kot npr. v sodbi Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 261/2016 z dne 7. 3. 2017, ko je delodajalec z naknadno spremembo ukinil tožnikovo delovno obveznost ravno na dan praznika. Tudi ni bilo ugotovljeno, da bi tožnice na letni ravni opravile več ur kot delavci, ki delo opravljajo v enakomerno razporejenem delovnem času od ponedeljka do petka.

10. Tožena stranka je dokazala, da je delo med delavce, ki so ga opravljali v neenakomerno razporejenem delovnem času, razporejala po t. i. sistemu tretjin: delavci so 1/3 praznikov v letu delali, 1/3 praznikov so imeli predvideno delovno obveznost, a so bili zaradi praznika prosti in so zato prejeli nadomestilo plače za praznik, 1/3 praznikov pa so bili prosti in niso prejeli nadomestila plače za praznik, saj na te dneve niso imeli predvidene delovne obveznosti. Ta zadnja tretjina je bistvo spora in izvor razhajanja med strankami o tem, kako bi bilo treba delavcem, ki delajo v neenakomerno razporejenem delovnem času, priznavati nadomestila plače za praznik. Okoliščina, da tožena stranka sistema tretjin ni imela določenega v splošnem aktu, ne pomeni, da je sistem nedopusten. Tudi očitek tožnic, da tožena stranka s tretjinskim sistemom ni seznanila njih in sindikata, ni odločilen. Bistveno je, da se je sistem izvajal, kar potrjujeta izpovedi priče C.C. ‒ vodja finančno računovodske službe pri toženi stranki in D.D. ‒ revizorke, ter da so bili delavci z letnim in mesečnim razporedom dela tudi seznanjeni. Na to, da je bil sistem razporejanja dela ne le formalno, temveč tudi dejansko vzpostavljen, kažejo tudi ugotovitve o tem, da so tožnice v vsakem vtoževanem letu prejele nekaj nadomestil plače za praznične dni, odstopanja v številu prejetih nadomestil pa so zaradi predvidenih in nepredvidenih odsotnosti delavcev z dela razumljiva in predvsem ne kažejo na zlorabo instituta počitka v smislu izogibanja delodajalca plačilu nadomestil za praznične dni.

11. Nenazadnje tožnice v postopku na prvi stopnji niti niso obrazloženo zatrjevale, da jim nadomestila plače niso bila izplačana v skladu s predstavljenim sistemom tretjin, ampak so izpostavljale posamezne nelogičnosti v razporedih dela. Sodišče prve stopnje je njihove ugovore v tej smeri pravilno zavrnilo z obrazložitvijo, da je določanje prostih dni tedenskega počitka stvar organizacije delovnega časa delodajalca, ki je odvisna od potreb uporabnikov, pri čemer je bila tožena stranka dolžna upoštevati tudi prvi in tretji odstavek 32.a člena tedaj veljavne Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije (Ur. l. RS, št. 15/94 in nasl.), da morajo biti delavci najmanj enkrat mesečno prosti v soboto in nedeljo skupaj ter da mora biti razpored dela objavljen najkasneje do 20. v mesecu za naslednji mesec.

12. Iz 5. točke obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi sicer upoštevalo sistem tretjin tožene stranke, saj zagotavlja, da tožnicam dneva tedenskega počitka ni odrejala prav na dan praznika. Vendar pa je sodišče prve stopnje ta sistem samoiniciativno nadgradilo, sklicujoč se na neenako obravnavo v primerjavi z delavci, ki delo opravljajo v enakomerno razporejenem delovnem času. Ti so v bistveno drugačnem položaju kot tožnice, ki delo opravljajo pod drugačnimi pogoji in po drugačnem razporedu kot delavci, ki delo opravljajo od ponedeljka do petka, iz naslova opravljanja dela v manj ugodnem delovnem času pa prejemajo tudi dodatke k plači (za delo v nedeljo, za delo na praznik, za izmensko delo, za delo v neenakomerno razporejenem delovnem času itd. ‒ 32. člen Zakona o sistemu plač v javnem sektorju, Ur. l. RS, št. 108/09 in nasl.), do katerih delavci v enakomerno razporejenem delovnem času niso upravičeni. Odločitev sodišča prve stopnje zato v tem delu nima opore v materialnih predpisih.

13. Zatrjevana podlaga zahtevkov tožnic naj bi bila tudi v tem, da jim je tožena stranka na praznične dneve neupravičeno odštevala opravljene ure, česar pa sodišče prve stopnje pravilno ni ugotovilo. Ugotovilo je, da je bil sistem evidentiranja delovnega časa pri toženi stranki nastavljen v programski opremi za vodenje prisotnosti, ki ni bila prilagojena opravljanju dela na vse dni v tednu, zato se je pri prikazu obremenitve tožnic izpisovala obremenitev od ponedeljka do petka po 8 ur (torej kot da bi delo opravljale v enakomerno razporejenem delovnem času), njihovo delo ob sobotah in nedeljah pa se je zato beležilo kot višek ur, ki se je med tednom "odšteval". Opisano evidentiranje je povzočilo zmotno prepričanje tožnic, da jim je tožena stranka ure odštevala, do česar v resnici ni prihajalo. Navedeno tudi ni vplivalo na pravilnost obračuna plač, ki so bile obračunane na podlagi dejansko opravljenih ur oziroma ob upoštevanju tretjinskega sistema. Tožnice v pritožbi opozarjajo na številne nepravilnosti v zvezi z evidentiranjem prisotnosti na delu, ki so bile ugotovljene v postopku revizije pri toženi stranki v letu 2016 (npr. da ni bilo odgovorne osebe za vodenje prisotnosti na delu, da v internem pravilniku ni bilo določil o obračunavanju dejanske prisotnosti na delu, da ni bilo ustreznega nadzora nad vodji na področju planiranja itd.), vendar ti splošni očitki v zvezi z relevantnimi (prazničnimi) dnevi ne morejo privesti do ugotovitve o utemeljenosti zahtevkov. Glede problematike odštevanja ur ni utemeljen pritožbeni očitek tožnic, da sodišče prve stopnje ne bi smelo dodatno zaslišati priče C.C., ker se je na predhodnih narokih seznanila z navedbami strank. Sicer drži, da priča do svojega zaslišanja ne sme biti prisotna na narokih, vendar pa je to namenjeno zlasti temu, da ni prisotna pri izvajanju dokazov. Ker pa tožnice niti ne izpodbijajo izračuna sodišča prve stopnje v 16. točki obrazložitve sodbe ter dokaznega zaključka o tem, da do nedopustnega odštevanja ur ni prišlo, zatrjevana postopkovna kršitev ne more privesti do ugotovitve, da bi očitano lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe.

14. Glede na vse navedeno je odločitev sodišča prve stopnje, v kateri je drugi in tretji tožnici prisodilo nadomestila plače za praznične dni, materialnopravno zmotna. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijani ugodilni del v prvem in drugem odstavku sodbe spremenilo tako, da je tožbene zahtevke za plačilo nadomestil za praznične dni, vključno s prisojenimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, zavrnilo kot neutemeljene (5. alineja 358. člena ZPP). Ker so bili tožbeni zahtevki neutemeljeni že po temelju, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo druge, tretje in četrte tožnice, ki se zavzemajo za zvišanje prisojenih zneskov nadomestil plač, ter potrdilo izpodbijani zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Tožnice v pritožbi utemeljeno opozarjajo, da je sodišče prve stopnje o stroških postopka po temelju odločilo le v obrazložitvi, ne pa tudi v izreku izpodbijane sodbe. Po vsebini gre za uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki pa jo je pritožbeno sodišče zaradi spremembe odločitve o glavni stvari, ki je imela za posledico tudi spremenjeno odločitev o stroških postopka (sicer le iz obrazložitve sodbe), samo odpravilo (prvi odstavek 354. člena ZPP). Druga, tretja in četrta tožnica s tožbenimi zahtevki niso uspele, zato same krijejo svoje stroške postopka, toženi stranki pa so dolžne povrniti potrebne stroške postopka pred sodiščem prve in druge stopnje (154., 155. in 165. člen ZPP). Ker je spor med prvo tožnico in toženo stranko pravnomočno končan, je pritožbeno sodišče odločalo o stroških postopka le za drugo, tretjo in četrto tožnico.

16. Tožena stranka je v skladu z določili Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/15 in 28/18) v postopku na prvi stopnji utemeljeno priglasila za drugo in tretjo tožnico po 300 točk za odgovor na tožbo in 225 točk za prvo pripravljalno vlogo, za četrto tožnico pa 200 točk za odgovor na tožbo in 150 točk za prvo pripravljalno vlogo. Toženi stranki se za čas po združitvi zadev v enotno obravnavanje prizna 150 točk za pripravljalni narok, 225 točk za drugo pripravljalno vlogo, 300 točk za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo, 150 točk za zastopanje na drugem naroku za glavno obravnavo, 150 točk za zastopanje na tretjem naroku za glavno obravnavo in 225 točk za tretjo pripravljalno vlogo. Skupaj z 2 % materialnimi stroški in 22 % DDV ji je ob vrednosti točke 0,60 EUR četrta tožnica dolžna povrniti 485,32 EUR, druga in tretja tožnica pa 616,00 EUR¹. Tožena stranka je po umiku tožbenega zahtevka prve tožnice utemeljeno priglasila 225 točk za četrto pripravljalno vlogo in 150 točk za zastopanje na četrtem naroku za glavno obravnavo in 50 točk urnine, kar skupaj z 2 % materialnimi stroški in 22 % DDV znaša še 317,32 EUR, zato so ji druga, tretja in četrta tožnica iz tega naslova dolžne povrniti še vsaka po 105,77 EUR. Druga in tretja tožnica sta ji zato dolžni povrniti vsaka po 721,77 EUR, četrta tožnica pa 591,10 EUR. Višji priglašeni stroški tožene stranke bodisi nimajo podlage v določbah Odvetniške tarife bodisi so zajeti v ostalih priznanih postavkah. Tožena stranka tudi ni upravičena do povračila kilometrine pooblaščenke s sedežem v Ljubljani ter za odsotnost iz pisarne v času potovanja na naroke, saj se kot potrebni stroški postopka, ki jih je v primeru strankinega uspeha v pravdi dopustno prevaliti na nasprotno stranko, ne štejejo stroški, povezani z izbiro pooblaščenca izven delovnega območja sodišča, če za takšno izbiro ni utemeljenega razloga, ki ga tožena stranka ni izkazala.

17. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela, je upravičena do stroškov pritožbenega postopka v višini 375 točk za pritožbo, kar z 2 % materialnimi stroški in DDV znaša 280,00 EUR, skupaj s sodno takso v višini 190,00 EUR pa 470,00 EUR. Druga, tretja in četrta tožnica so ji zato dolžne povrniti vsaka po 156,67 EUR. Tožena stranka ni upravičena do nagrade za odgovor na pritožbo tožnic, ker ta ni bistveno pripomogel k rešitvi zadeve. Ker druga, tretja in četrta tožnica s pritožbo niso uspele, same krijejo svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člen ZPP).

-------------------------------
¹ Del stroškov postopka, nastalih po združitvi zadev, bi bila toženi stranki sicer dolžna povrniti tudi prva tožnica, če postopek za njo ne bi bil pravnomočno končan.

Datum zadnje spremembe:

11.01.2021

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 111/2020
• VDSS Sodba Pdp 219/2020
• VDSS Sodba Pdp 155/2020