VDSS Sodba Pdp 123/2020

Jedro

V skladu s 45. členom ZDR-1 mora delodajalec zagotavljati pogoje za varnost in zdravje v skladu s posebnimi predpisi o varnosti in zdravju pri delu. Pravice in dolžnosti delodajalca in delavca v zvezi z varnim in zdravim delom ter ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu ureja ZVZD-1. Temeljno načelo ZVZD-1 je, da je delodajalec dolžan zagotoviti varnost in zdravje delavcev v zvezi z delom in mora v ta namen izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, ter izvajati take preventivne ukrepe, ki bodo zagotavljali večjo stopnjo varnosti pri delu (prvi odstavek 5. člena ZVZD-1).Tožena stranka kot delodajalec, ki se profesionalno ukvarja z urjenjem vojakov, bi morala pri izpolnjevanju obveznosti iz te dejavnosti izkazati večjo skrbnost od običajne. Tožena stranka je tista, ki bi morala v konkretnem primeru izvajati redne preglede pehotnih ovir v vojašnici in te ovire tudi ustrezno in redno vzdrževati. Gre za razumne varnostne ukrepe za zagotovitev varnega delovnega okolja delavcev - vojakov in preprečevanje njihovih poškodb.

Ker je od povprečnega delavca (ki predstavlja merilo skrbnosti pri delovnih nesrečah) mogoče utemeljeno pričakovati, da bo opustil tista opravila, ki bi lahko poslabšala njegovo zdravstveno stanje, lahko opustitev takšnega ravnanja, tj. opustitev odklonitve opravljanja dela, v načelu predstavlja podlago za delavčevo soodgovornost k nastanku škode na podlagi prvega odstavka 171. člena OZ oziroma tretjega odstavka 153. člena OZ. Vendar v konkretnem primeru opustitev takšnega ravnanja tožnika ne daje podlage za ugotovitev njegovega soprispevka k nastanku škodnega dogodka. Primarna obveznost tožnika kot podrejene pogodbene stranke v delovnem razmerju je opravljati delo po navodilih delodajalca (33. in 34. člen ZDR-1). Poleg tega tožnik, ki ni usposobljen za preverjanje kakovosti protizdrsne podlage na ovirah, ni mogel sam oceniti, ali je premaz obrabljen. Ker se posledično tožnik ni zavedal in se niti ni mogel zavedati nevarnosti zdrsa pri izvedbi vaje, ni bilo od njega mogoče zahtevati, da bi izdani ukaz izvedbe vaje odklonil. Njegov soprispevek iz navedenega razloga tako ni podan.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni:

- v prvem odstavku I. točke izreka tako, da se znesek, ki ga je dolžna tožena stranka plačati tožeči stranki, zniža na 10.107,20 EUR (namesto 11.407,20 EUR), višji tožbeni zahtevek za plačilo zneska 1.300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 7. 2018 do plačila pa se zavrne;

- v II. točki izreka tako, da se znesek stroškov postopka, ki ga je dolžna tožena stranka plačati tožeči stranki, zniža na 1.245,47 EUR (namesto 1.588,73 EUR).

II. V preostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna toženi stranki v roku 8 dni povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 34,88 EUR, v primeru zamude izpolnitvenega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, naj tožniku plača 11.407,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 7. 2018 dalje do plačila; višji tožbeni zahtevek v znesku 6.080,91 EUR je zavrnilo (prvi in drugi odstavek I. točke izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 1.588,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 15-dnevnega izpolnitvenega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe v drugem odstavku I. točke izreka in zoper odločitev o stroških postopka v II. točki izreka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, naj ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje prenizko odmerilo odškodnino za nepremoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje pri odločanju o višini odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ni upoštevalo tožnikove izpovedi, ampak je v celoti upoštevalo le izvedensko mnenje. Tožnik je izpovedal, da je takoj po poškodbi trpel zelo hude bolečine, da si je pri hoji pomagal z berglami, nato pa so bolečine prešle v zmerno hude, lahko je pričel hoditi brez bergel, vendar je še vedno potreboval analgetike za lajšanje bolečin. Prav tako bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da je tožnik telesne bolečine trpel tudi v vmesnem obdobju od poškodbe pa do vnovičnih težav v letih 2017 in 2018. Takrat je bolečine trpel kumulativno en mesec, nato pet mesecev zmerno hude, še danes pa trpi lahke telesne bolečine. Sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine za nevšečnosti med zdravljenjem ni upoštevalo, da je bil tožnik nezmožen za delo, da je moral opraviti več ultrazvočnih preiskav in da si je moral nameščati obkladke na poškodovano nogo. Prenizka je tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. V zvezi s tem poudarja, da je bil ob nezgodi star 45 let, v odlični fizični pripravljenosti, zelo športno dejaven, da ima sedaj trajne omejitve funkcionalnosti desne noge, ki mu onemogočajo športno udejstvovanje, da je bil premeščen na drugo delovno mesto, da je sedaj prikrajšan tudi za pomembne trenutke s svojimi otroki, s katerimi se je redno udeleževal tekov. Meni, da bi mu pripadala višja odškodnina za skaženost. Desno nogo ima za 2 centimetra debelejšo od leve, golenska mišica je potegnjena navznoter, kar je zelo očitno vidno, prav tako je na tožnikovi desni goleni vidna za otroško pest velika kepa mišice, kot je ugotovil izvedenec. Gre za estetski defekt, ki pritegne pozornost ljudi in zaradi katerega je tožnik deležen zasmehovanja. Navaja še, da je napačna odločitev o stroških postopka, saj bi sodišče moralo ločeno upoštevati uspeh po temelju in po višini. Priglaša pritožbene stroške.

4. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe v prvem odstavku I. točke izreka in zoper odločitev o stroških postopka v II. točki izreka sodbe, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje glede tožnikovega soprispevka. Tožnik je bil dolžan preverjati ustreznost ovire, na kateri se je poškodoval, in v primeru ugotovljenih nepravilnosti nekaj ukreniti. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do določbe Pravilnika za kondicijsko vadbo na vojaških pehotnih ovirah z dne 5. 9. 2008, iz katere izhaja, da morajo biti pred vadbo pregledane vse ovire in da ovire, ki ne zadoščajo varnostnim standardom, ne smejo biti uporabljene. V tem delu je sodba nejasna, nelogična in v nasprotju z izvedenimi dokazi. Tožnikova izpoved, da je oviro predhodno pregledal, vendar ni zaznal nobenih nepravilnosti, je v nasprotju z izpovedjo A.A. in B.B., ki sta izpovedala, da je obrabo tartana mogoče fizično zaznati. Glede na izpoved tožnika, da so bile na ovirah predhodno že poškodbe, bi tožnik moral izkazati večjo skrbnost pri predhodnem pregledu ustreznosti ovire. Ker je imel tožnik pooblastila za usposabljanje vojakov, je predstavljal delodajalca, ki vodi svojo skupino vojakov in je bil tako dolžan skrbeti za njihovo varnost. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da tožnik ni izkazal, da bi se na konkretni oviri že kdaj kdo poškodoval zaradi pomanjkanja tartana oziroma zaradi neobstoja navodil za vzdrževanje ovire. Predvidevati je mogoče, da gre za poškodbe, ki jih je mogoče pričakovati zaradi narave in intenzivnosti treninga vojaških oseb. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da bi lahko do zdrsa tožnikove noge prišlo po naključju in ne zaradi neustrezne podlage. Glede na nedokazane vzroke ostalih poškodb je več razlogov, ki govorijo v prid dejstvu, da je do tožnikovega zdrsa prišlo po naključju. Napačna je presoja sodišča prve stopnje, da tožnik ni imel možnosti odkloniti delo, saj mu to pravico dajejo Zakon o varnosti in zdravju pri delu ter Pravila službe v Slovenski vojski. Nepravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da terjatev za povračilo škode iz leta 2014 ni zastarana. Med strankama ni bilo sporno, da je bil tožnik od leta 2015 do konca leta 2017 športno zelo aktiven in da ni imel nikakršnih bolečin kot posledic škodnega dogodka. Tožnik je v tožbi navedel in izpovedal, da se je v tem obdobju športno udejstvoval v enakem obsegu kot pred poškodbo in da v tem času ni imel nobenih zdravstvenih težav in nobenega zdravljenja. Tudi izvedenec je podal mnenje, da je tožnikovo zdravljenje po poškodbi trajalo en mesec in da se pretrgane golenske mišice zarastejo v treh do šestih mesecih. Tožnikovo zdravljenje je bilo tako zaključeno najkasneje konec leta 2014, kar potrjuje izpoved tožnika, da je do takrat miroval in ni obremenjeval noge, zato bolečin ni bilo in se je poškodba sanirala. Triletni subjektivni rok za uveljavljanje škode iz leta 2014 je tako potekel najpozneje konec leta 2017, saj je bilo takrat tožnikovo zdravstveno stanje stabilizirano. Stališče sodišča prve stopnje bi bilo pravilno le, če bi imel tožnik celotno vmesno obdobje ponavljajoče se težave zaradi škodnega dogodka. Ker je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo odškodnino tako za škodo, ki je nastala v letu 2014 kot tisto, ki je nastala v letih 2017 in 2018, je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj ni odločalo v mejah postavljenega zahtevka. Iz tožnikovih navedb izhaja, da uveljavlja le povračilo škode, nastale v letih 2017 in 2018. Nadalje navaja, da je v nasprotju z izvedenimi dokazi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil ukaz o prepovedi uporabe pehotnih ovir z dne 25. 1. 2015 izdan zaradi odsotnosti uporabnega dovoljenja. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem C.C., ki bi lahko izpovedal, da so zavajajoče tožnikove navedbe, da se je od leta 2006 do leta 2014 zgodilo več kot 80 poškodb in da Oddelek D. ni bil s strani zaposlenih seznanjen s pomanjkljivostmi te pehotne ovire. Ne drži, da je bil ta dokaz predlagan prepozno. Nasprotuje odločitvi o višini odškodnine za strah, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in zaradi skaženosti ter meni, da izvedeni dokazi ne dajejo podlage za odmero tako visoke odškodnine. Priglaša pritožbene stroške.

5. Tožnik je v odgovoru na pritožbo prerekal pritožbene navedbe tožene stranke in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem jo izpodbija tožena stranka. Navaja, da je bil tožnik podčastnik in v zvezi s preverjanjem ustreznosti ovire in ukrepanjem v primeru ugotovljenih nepravilnosti ni imel nobenih dolžnosti. Takšna dolžnost ne izhaja niti iz Priročnika za kondicijsko vadbo na vojaških pehotnih ovirah. Tožnik z vsebino priročnika ni bil seznanjen in ni imel potrebnih znanj in sposobnosti, da bi lahko ovire pregledal in presodil, ali zadoščajo varnostnim standardom. Prav tako pred škodnim dogodkom ni bilo izdanih navodil o pregledu. Čeprav sta A.A. in B.B. izpovedala, da je bilo obrabo tartana mogoče zaznati, to ne pomeni, da bi jo moral in mogel zaznati tudi tožnik. Navedbe, da je bil tožnik kot inštruktor zaradi teh pooblastil dolžan skrbeti za varnost vojakov, predstavljajo nedopustne pritožbene novote. Ugotovitev, ali se je že kdaj prej kdo poškodoval na tej oviri zaradi neustrezne podlage in neobstoja navodil, ni odločilno dejstvo v tem sporu. Tožena stranka ni konkretizirala navedb, da bi do poškodbe lahko prišlo zaradi kakšnega drugega vzroka in tudi ni predlagala dokazov v tej smeri. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da tožnik ni imel možnosti odkloniti izvedbe vaje, saj se je bil dolžan ravnati po navodilih delodajalca. Poleg tega ni vedel, da ovira ne ustreza varnostnim standardom, zato ni imel razloga, da bi vajo odklonil. Neutemeljen je pritožbeni ugovor zastaranja. Tožnikovo zdravstveno stanje se je stabiliziralo v letu 2018, ko je bilo ugotovljeno, da so posledice trajne. Tožnik ni zatrjeval, da je bil od leta 2015 do leta 2017 športno zelo aktiven in da ni imel nobenih bolečin. Tožnikovo zdravstveno stanje se je v letu 2015 sicer umirilo, zato je nogo pričel postopno bolj obremenjevati, vendar se je ponovno poslabšalo v letu 2017. Iz tožbenih navedb izhaja, da je zahteval povračilo škode iz leta 2014 in iz let 2017 in 2018. Ni pomembno, zakaj je bil izdan ukaz o prepovedi uporabe pehotnih ovir. Tak ukrep kaže na to, da se je tožena stranka zavedala, da pehotne ovire ne ustrezajo standardom in niso varne za uporabo. Dokazni predlog z zaslišanjem C.C. je bil pravilno zavrnjen. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba tožene stranke je delno utemeljena.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo v pritožbi tožene stranke uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ali tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, vendar je deloma zmotno uporabilo materialno pravo.

8. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba v nobenem delu ni nejasna ali nelogična. Vsebuje jasen izrek, ki je skladen z obrazložitvijo sodbe, v kateri so navedeni jasni razlogi o vseh odločilnih dejstvih. Pritožbeni očitek, da je sodba v nasprotju z izvedenimi dokazi predstavlja uveljavljanje pritožbenega razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, do česar se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju te sodbe.

9. Neutemeljena je pritožbena navedba tožene stranke, da sodišče prve stopnje ni odločalo v mejah postavljenega zahtevka, kar predstavlja uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 2. člena ZPP. Tožnik je v tožbi postavil zahtevek za plačilo 17.488,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 7. 2018 dalje, v okviru takšnega zahtevka pa je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo tudi odločilo (zahtevku je ugodilo v višini 11.407,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 7. 2018 dalje in ga zavrnilo v višini 6.080,91 EUR¹). Pritožbena navedba, da iz tožbenih navedb tožnika izhaja, da je predmet tožbenega zahtevka le povračilo škode iz leta 2017 ne pa tudi škode iz leta 2014, ne predstavlja očitka odločanja mimo oziroma preko postavljenega zahtevka, ampak odločanje mimo trditvene podlage tožnika (prvi odstavek 7. člena ZPP; 212. člen ZPP). Ta pritožbena navedba je prav tako neutemeljena, saj iz tožbe (glej list. št. 2 in 3) izhaja, da tožnik zahteva odškodnino za škodo, ki mu je nastala tako v letu 2014 kot tudi v letih 2017 in 2018.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem priče C.C.. Sodišče prve stopnje je ta dokazni predlog sicer napačno zavrnilo z obrazložitvijo, da je bil podan prepozno glede na določbo 286. člena ZPP, kar pa ne drži. To pričo je tožena stranka predlagala za zaslišanje v drugi pripravljalni vlogi z dne 17. 6. 2019, s katero je znotraj 15-dnevnega roka, ki ji je bil dan na prvem naroku za glavno obravnavo, odgovorila na prvo in drugo pripravljalno vlogo tožnika. Kljub temu izvedba tega dokaza ni bila potrebna, ker je bil predlagan za ugotavljanje nerelevantnih dejstev v tem sporu. Tožena stranka je navedla, da bi C.C. kot vodja Oddelka D. vedel izpovedati, da ta oddelek ni bil seznanjen s pomanjkljivostmi pehotne ovire, na kateri se je poškodoval tožnik. Priča bi lahko izpovedala o tem, da se je več kot 80 poškodb, ki jih je izpostavljal tožnik v svojih navedbah, zgodilo na vseh pehotnih NATO ovirah in ne le na konkretni oviri, ki je botrovala poškodbi tožnika. Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi ta priča lahko izpodbila izpoved B.B., da je pred škodnim dogodkom zaznal in opozarjal na obrabo ovir. V ta namen ta priča ni bila predlagana. Sodišče prve stopnje je sicer nepravilno upoštevalo izpoved B.B., da je pred škodnim dogodkom zaznal in opozarjal na obrabo ovir, saj ta priča v ta namen ni bila predlagana (glej dokazni predlog tožnika v drugi pripravljalni vlogi z dne 31. 5. 2019 - hrbtna stran list. št. 19), vendar to na pravilnost dejanskih in materialnopravnih zaključkov sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi ne vpliva. Čeprav ta dejstva ne bi bila ugotovljena, se tožena stranka zgolj z navedbo, da z dotrajanostjo ovire ni bila seznanjena oziroma da je na to nihče od zaposlenih ni opozoril, ne bi mogla razbremeniti svoje odškodninske odgovornosti. Tožena stranka mora pri izpolnjevanju obveznosti iz dejavnosti urjenja vojakov, s katero se profesionalno ukvarja, ravnati z večjo skrbnostjo od skrbnosti, ki se zahteva za običajno skrbnega človeka, po pravilih stroke in po običajih (drugi odstavek 6. člena Obligacijskega zakonika - OZ; Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl.).² Zahtevana višja stopnja skrbnosti tožene stranke v konkretnem primeru pa je od nje (in ne od zaposlenih delavcev) terjala pravočasno seznanitev in ugotovitev dotrajanosti ovir ter njihovo ustrezno sanacijo. Le, če bi dokazala, da je ravnala tako skrbno - česar pa z zaslišanjem C.C. ne bi mogla doseči (niti v ta namen ni bil predlagan) - bi se tožena stranka lahko razbremenila svoje odgovornosti. Zaradi neizvedbe dokaza z zaslišanjem priče pa nista in po vsebini niti ne moreta biti podani še uveljavljani bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

11. V tem individualnem delovnem sporu tožnik zahteva plačilo odškodnine za škodo iz škodnega dogodka z dne 9. 5. 2014, ko se je kot zaposlen podčastnik v Slovenski vojski poškodoval pri demonstraciji na pehotni oviri v vojašnici v E.. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da mu je pri predstavitvi ovire visoki poševni zid zdrsnilo pri odrivu z desne na levo nogo na klančini zaradi neustrezne tartanske podlage, pri tem pa si je poškodoval desno mečno mišico. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je podana krivdna odškodninska odgovornost tožene stranke, ker ni zagotovila ustreznega vzdrževanja ovire visoki poševni zid, po določbi prvega odstavka 131. člena OZ, na katero napotuje prvi odstavek 179. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.). Ta določa, da mora delodajalec delavcu povrniti škodo, ki je delavcu povzročena pri delu ali v zvezi z delom, in sicer po splošnih pravilih civilnega prava, to je po pravilih, predpisanih v členih 131 do 189 OZ.

12. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno vztraja na stališču, da obveznost ugotoviti dotrajanost tartanske podlage ovire visoki poševni zid ni bila zgolj na toženi stranki, ampak, da bi moral tudi tožnik to opaziti in na to opozoriti toženo stranko. V skladu s 45. členom ZDR-1 mora delodajalec zagotavljati pogoje za varnost in zdravje v skladu s posebnimi predpisi o varnosti in zdravju pri delu. Pravice in dolžnosti delodajalca in delavca v zvezi z varnim in zdravim delom ter ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu ureja Zakon o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1; Ur. l. RS, št. 43/11 in nasl.). Temeljno načelo ZVZD-1 je, da je delodajalec dolžan zagotoviti varnost in zdravje delavcev v zvezi z delom in mora v ta namen izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, ter izvajati take preventivne ukrepe, ki bodo zagotavljali večjo stopnjo varnosti pri delu (prvi odstavek 5. člena ZVZD-1). Kot že omenjeno, mora tožena stranka kot delodajalec, ki se profesionalno ukvarja z urjenjem vojakov, pri izpolnjevanju obveznosti iz te dejavnosti izkazati večjo skrbnost od običajne. Tožena stranka je tista, ki bi morala v konkretnem primeru izvajati redne preglede pehotnih ovir v vojašnici in te ovire tudi ustrezno in redno vzdrževati. Gre za razumne varnostne ukrepe za zagotovitev varnega delovnega okolja delavcev - vojakov in preprečevanje njihovih poškodb. Po ugotovitvi Komisije F. Generalštaba Slovenske vojske v novembru 2014, da je premaz s tartansko maso na pehotni oviri, na kateri se je poškodoval tožnik, že odluščen, zaradi česar lahko pride do zdrsa (sodišče prve stopnje to dejstvo ugotovilo na podlagi listinskega dokaza A3 in na podlagi izpovedi A.A. in B.B.), je tožena stranka sprejela načrt za odpravo pomanjkljivosti z dne 18. 12. 2014 (A16), na to oviro nanesla nov namaz in izdala Navodila za vzdrževanje pehotnih ovir (A15). V skladu s temi navodili je treba protizdrsni namaz redno obnavljati, in sicer na tri do pet let, po potrebi pa tudi prej. Sodišče prve stopnje je hkrati ugotovilo, da so bile ovire v uporabi že od leta 2006, da ni bilo predvidenega načrta oziroma izdanih navodil za vzdrževanje in da ovire tudi niso bile vzdrževane - na konkretno oviro visoki poševni zid od leta 2006 ni bila nanešena nova protizdrsna podlaga.

13. Nerelevantna je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje ugotovilo napačne razloge za izdajo ukaza o prepovedi uporabe pehotnih ovir. Navedeni ukaz ni bistven in zato tudi niso bistveni razlogi za njegovo izdajo. Bistveno je, kakšne so bile ugotovitve komisije v zvezi s stanjem pehotne ovire, na kateri se je tožnik poškodoval.

14. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da tožnik ni bil dolžan zaznati in opozarjati na dotrajanost protizdrsne zaščite na pehotni oviri. Tožnik kot zaposlen podčastnik v Slovenski vojski ni imel niti dolžnosti niti znanja in usposobljenosti, da bi preverjal in ugotavljal kvaliteto protizdrsne tartanske obloge na klančini ovire. V času škodnega dogodka tudi še niso obstajala nobena navodila za vzdrževanje ovir. V pritožbi tožena stranka neutemeljeno opozarja na določbo Priročnika za kondicijsko vadbo na vojaških pehotnih ovirah z dne 5. 9. 2008 (B7), da morajo biti pred vadbo pregledane vse ovire in da ovire, ki ne zadoščajo varnostnim standardom, ne smejo biti uporabljene. Iz omenjenega priročnika ne izhaja, da bi bila dolžnost pregledovanja ovir obveznost tožnika. Strokovno pregledovanje ovir in ocenjevanje ustreznosti kvalitete protizdrsne podlage (ki presega običajen, splošen pregled ovir pred vadbo) predstavlja obveznost tožene stranke kot delodajalca, ki je strokovnjak za urjenje vojakov. Ni mogoče slediti niti pritožbenemu stališču, da je tožnik kot inštruktor v razmerju do vojakov delodajalec in zato dolžan skrbeti za njihovo varnost. Ne glede na delovne naloge tožnika, tožnik ni delodajalec, ampak je delavec in tako nima obveznosti zagotavljanja varnih delovnih razmer za opravljanje svojega dela in dela drugih vojakov. To je obveznost tožene stranke, ki pa je ni izpolnila. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno prisodilo, da tožnik iz navedenega razloga ni soprispeval k nastanku škodnega dogodka (prvi odstavek 171. člena OZ).

15. Neutemeljena je pritožbena navedba, da tožnik ni izkazal, da bi se na konkretni pehotni oviri že kdaj kdo poškodoval. Krivdna odškodninska odgovornost tožene stranke ni odvisna od dejstva, da so bile v preteklosti že poškodbe na tej oviri in da je zanje tožena stranka vedela. Kot že rečeno, se tožena stranka kot delodajalec, ki mora ravnati s skrbnostjo dobrega strokovnjaka (drugi odstavek 6. člena OZ), ne more razbremeniti svoje krivdne odškodninske odgovornosti na podlagi ugotovitve, da za nevarnost ni vedela oziroma nanjo ni bila opozorjena (izrecno oziroma zaradi preteklih poškodb drugih delavcev). Prav tako je neutemeljena pritožbena navedba, da je poškodbo tožnika mogoče pričakovati glede na naravo in intenzivnost treninga vojaških oseb. Do poškodbe tožnika je prišlo v vojašnici pri izvajanju predstavitve vaj na poligonu pehotnih ovir, torej v nadzorovanih razmerah in v prostorih ter na objektih tožene stranke. To so okoliščine, ki toženi stranki omogočajo in od nje terjajo sprejem in izvajanje ustreznih ukrepov, da njeni delavci lahko delo (tj. urjenje oziroma izvajanje vaj) opravljajo varno. Namen vojaškega urjenja je usposobiti vojaške obveznike za ustrezno ravnanje v vojni ali vojni podobnim razmerah, in sicer tudi s premagovanjem nevarnosti, prilagajanjem nevarnim razmeram in z izboljšanjem telesne zmogljivosti.³ Čeprav se vojaške vaje izvajajo zaradi prilagajanja okoliščinam resničnega vojaškega spopada, je delodajalec dolžan ravno zaradi dejstva, da gre za vaje v nadzorovanem okolju delodajalca, obvladovati tveganja in odpraviti objektivno predvidljive nevarnosti, povezane z vajo.

16. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno oporeka obstoju vzročne zveze med neustrezno protizdrsno podlago in nastalim škodnim dogodkom - zdrsom tožnikove noge. Vztraja na stališču, da je možno, da je do zdrsa prišlo zaradi drugega vzroka in ne zaradi dotrajanega premaza. Sodišče prve stopnje je na podlagi mnenja izvedenca medicinske stroke ugotovilo, da je do poškodbe tožnikove mečne mišice prišlo zaradi zdrsa noge. Na podlagi ugotovitev komisije F. Generalštaba Slovenske vojske (A3) je sodišče prve stopnje ugotovilo, da zaradi odluščenega tartanskega premaza na oviri, na kateri se je tožnik poškodoval, obstaja nevarnost zdrsa. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je verjetno, da je do škodnega dogodka tožnika prišlo ravno zaradi neustrezne protizdrsne zaščite na oviri. Za obstoj predpostavke vzročne zveze pri krivdni odškodninski odgovornosti se namreč ne zahteva stopnja prepričanja, ampak se uporablja merilo mejnega praga zadostne verjetnosti, to pa je tisti, ki presega 50 %.⁴ Tožena stranka v obravnavanem sporu tudi ni navedla in dokazovala nobenih drugih vzrokov, zaradi katerih bi do škodnega dogodka lahko prišlo. Pritožbeno sodišče zato pritožbenemu stališču, da ni izkazana vzročna zveza v obravnavanem sporu, ne more slediti.

17. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da bi moral tožnik odkloniti izvedbo vaje, in na tej podlagi utemeljuje svoje stališče o obstoju tožnikovega soprispevka k nastanku škodnega dogodka. Tožnik je imel na podlagi drugega odstavka 52. člena ZVZD‑1 res pravico odkloniti delo, če mu je grozila neposredna nevarnost za življenje ali zdravje, ker niso bili izvedeni predpisani varnostni ukrepi. Specialnejšo določbo za vojaške osebe vsebujejo Pravila službe v Slovenski vojski (Ur. l. RS, št. 84/09 in nasl.) v 66. točki, ki določa, da lahko v miru vojaška oseba odkloni izvršitev ukaza, če ta pomeni neposredno nevarnost za njeno zdravje in življenje, ne gre pa za izvajanje pomoči ob naravnih in drugih nesrečah, za sodelovanje v mednarodnih obveznostih oziroma za opravljanje bojnih nalog v miru. Ker je od povprečnega delavca (ki predstavlja merilo skrbnosti pri delovnih nesrečah) mogoče utemeljeno pričakovati, da bo opustil tista opravila, ki bi lahko poslabšala njegovo zdravstveno stanje, lahko opustitev takšnega ravnanja, tj. opustitev odklonitve opravljanja dela, v načelu predstavlja podlago za delavčevo soodgovornost k nastanku škode na podlagi prvega odstavka 171. člena OZ oziroma tretjega odstavka 153. člena OZ.⁵ Vendar v konkretnem primeru opustitev takšnega ravnanja tožnika ne daje podlage za ugotovitev njegovega soprispevka k nastanku škodnega dogodka. Primarna obveznost tožnika kot podrejene pogodbene stranke v delovnem razmerju je opravljati delo po navodilih delodajalca (33. in 34. člen ZDR-1). Poleg tega tožnik, ki ni usposobljen za preverjanje kakovosti protizdrsne podlage na ovirah, ni mogel sam oceniti, ali je premaz obrabljen. Ker se posledično tožnik ni zavedal in se niti ni mogel zavedati nevarnosti zdrsa pri izvedbi vaje, ni bilo od njega mogoče zahtevati, da bi izdani ukaz izvedbe vaje odklonil. Njegov soprispevek iz navedenega razloga tako ni podan.

18. Tožnik je v tem sporu vtoževal odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki mu je nastala neposredno po škodnem dogodku v letu 2014 in ki mu je nastala na podlagi poslabšanja zdravstvenega stanja v letu 2017. Tožena stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje uveljavljala ugovor zastaranja terjatve za povračilo nepremoženjske škode iz leta 2014⁶, sodišče prve stopnje pa je ugovor zavrnilo kot neutemeljen, čemur sedaj v pritožbi nasprotuje. V skladu s 352. členom OZ odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil - subjektivni zastaralni rok (prvi odstavek navedenega člena), v vsakem primeru pa ta terjatev zastara v petih letih, odkar je škoda nastala - objektivni zastaralni rok (drugi odstavek navedenega člena).⁷

19. Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, prične subjektivni zastaralni rok v primeru uveljavljanja škode zaradi utrpele poškodbe teči, ko se je oškodovančevo stanje stabiliziralo in se je končalo tisto zdravljenje, od katerega je realno pričakovati odpravo ali zmanjšanje škode. Tožnik se je poškodoval pri delu 9. 5. 2014. Že v tožbi je sam navajal, da je po škodnem dogodku obiskal zdravnika v Splošni bolnišnici G., kjer je bilo ugotovljeno, da je utrpel pretrganje dela golenske mišice, kar potrjuje po ugotovitvi sodišča prve stopnje tudi zdravstvena dokumentacija in izvedensko mnenje. Navajal je, da je bil en mesec v bolniškem staležu in da je ta čas čutil telesne bolečine, vendar so se mu težave do konca leta 2014 umirile, da nato več kot tri leta z bolečinami v nogi ni imel problemov, da je z začetkom leta 2015 ponovno pričel trenirati in se udeleževati tekov, da je bil vsako leto na vsaj petih maratonih in da do oktobra 2017 ni imel problemov z nogo. Na podlagi zdravstvene dokumentacije in izvedenskega mnenja pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik obiskal zdravnika 9. 5. 2014 in nato šele 2. 3. 2018, da je njegovo zdravljenje v letu 2014 trajalo en mesec in nato po obnovitvi težav po štirih letih še en mesec ter da stanje po raztrganini mišice, ki je zdravljena konzervativno, kot v tožnikovem primeru, pride do končnega stanja v roku treh do šestih mesecih. Glede na takšne tožnikove navedbe in izvedene dokaze je zmoten materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da se zdravstveno stanje tožnika ustalilo šele po podanem mnenju specialista travmatologa v letu 2018, da so posledice za tožnika trajne. Tožnikovo zdravljenje v letu 2014 je bilo takrat zaključeno, njegovo zdravstveno stanje pa (začasno) ustaljeno. To pa pomeni, da je tožnik lahko že takrat opredelil obseg škode, ki mu je do takrat nastala. Gre za škodo iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti, ki jih je imel v času po škodnem dogodku, med zdravljenjem in do konca leta 2014, ter iz naslova primarnega in sekundarnega strahu, vezanega na izid zdravljenja v letu 2014. Sodišče prve stopnje svoje stališče zmotno utemeljuje z ugotovitvijo zdravnika o trajnih posledicah za tožnika. Trajne posledice v smislu trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti so pri tožniku (po njegovih navedbah in po izvedenih dokazih) nastopile šele po obnovitvi težav v letih 2017 in 2018, pred tem trajnih posledic oziroma kakršnihkoli težav ali bolečin sploh ni imel. Sam je trdil, da v vmesnem času ni imel nikakršnih težav in bolečin v nogi ter da se je intenzivno ukvarjal s športom. V konkretnem primeru tožnikovo zdravljenje ni kontinuirano trajalo vse od škodnega dogodka dalje in tožnik ni imel ves čas bolečin in nevšečnosti z zdravljenjem, ni bil ves čas omejen pri izvajanju življenjskih aktivnosti ter ni trpel kontinuiranega strahu, da bi bilo mogoče zaključiti, da vse do leta 2018 ni mogel opredeliti obsega nastale nepremoženjske škode. Situacija je bila, kot navedeno, bistveno drugačna. Zdravljenje je bilo zaključeno v juniju 2014, tožnikove bolečine in omejitve v aktivnostih pa so prenehale najkasneje s koncem tega leta. Zato bi tožnik lahko nepremoženjsko škodo iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti ter sekundarnega strahu, povezanih z enomesečnim zdravljenjem v letu 2014, ter iz naslova primarnega strahu ob škodnem dogodku uveljavljal že z začetkom leta 2015. Ker je tožbo v tem sporu vložil šele 21. 2. 2019, je do takrat že potekel triletni subjektivni rok za uveljavljanje povračila te nepremoženjske škode in je tako odškodninska terjatev v tem delu, kot utemeljeno uveljavlja tožena stranka v pritožbi, že zastarala.

20. Na podlagi prvega odstavka 179. člena OZ pripada oškodovancu pravična denarna odškodnina (med drugim) za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in skaženosti ter za strah, pod pogojem, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, in sicer neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni. V drugem odstavku 179. člena OZ je še določeno, da je višina odškodnine za nepremoženjsko škodo odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Sodišče odmeri višino odškodnine ob upoštevanju konkretnega oškodovanca (načelo individualizacije odškodnine) in v primerjavi z drugimi škodnimi primeri iz sodne prakse (načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine).

21. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožnik v škodnem dogodku utrpel pretrganje dela golenske mišice. Sodišče prve stopnje je tožniku odmerilo odškodnino za nepremoženjsko škodo v skupni višini 11.200,00 EUR. Kot omenjeno, bi moralo sodišče prve stopnje del uveljavljanega zahtevka za povračilo nepremoženjske škode, ki je tožniku nastala v letu 2014, zavrniti zaradi zastaranja. Pritožbeno sodišče je zato presojalo ustreznost prisojene odškodnine v nezastaranem delu terjatve za povračilo škode, nastale v letih 2017 in 2018. V tem delu se pritožujeta obe pravdni stranki.

22. Ne drži pritožbena navedba tožnika, da je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju obsega telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem upoštevalo zgolj izvedensko mnenje. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe v 21. točki je razvidno, da je upoštevalo tudi izpoved tožnika, ki jo je tudi v bistvenem povzelo. Je pa sodišče prve stopnje obseg telesnih bolečin in nevšečnosti ugotovilo ne le na podlagi tožnikove izpovedi, ampak tudi na podlagi izvedenskega mnenja in zdravstvene dokumentacije, na kateri to mnenje temelji. Pritožbene navedbe, da je tožnik trpel telesne bolečine tudi v vmesnem obdobju do obnovitve težav v letu 2017, ni mogoče upoštevati, ker predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). Tožnik je v postopku pred sodiščem prve stopnje izrecno trdil, da bolečin v vmesnem obdobju ni imel, kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo v 19. točki obrazložitve te sodbe. Neutemeljena je pritožbena navedba tožnika, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da tožnik v času bolniškega staleža ni bil zmožen za delo in da je moral opraviti ultrazvočni pregled, saj je te nevšečnosti upoštevalo pri odmeri odškodnine. Sodišče prve stopnje sicer res ni izrecno navedlo, da je imel nevšečnosti zaradi nameščanja obkladkov na nogo, vendar tožnik teh nevšečnosti v izpovedi niti ni omenil.

23. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožnikovo zdravljenje ob obnovitvi težav v letu 2017 in 2018 trajalo mesec dni, da je bil v tem času v bolniškem staležu, da je ta čas trpel hude in srednje hude bolečine, v nadaljevanju pa lažje telesne bolečine, ki jih občasno čuti še vedno. Imel je nevšečnosti, povezane z zdravniškimi pregledi in ultrazvokom, obiskovanjem fizioterapije, nošenjem elastičnega povoja in bolniškim staležem. Pritožbeno sodišče ob upoštevanju navedenih okoliščin konkretnega primera in dosojenih odškodnin iz sodne prakse v podobnih primerih ocenjuje, da je primerna denarna odškodnina za navedene telesne bolečine in nevšečnosti 1.000,00 EUR, v presežku pa je tožbeni zahtevek zaradi zastaranja neutemeljen. Pritožbeno sodišče je pri tem upoštevalo, da je imel tožnik ob ponovitvi zdravljenja sicer nekoliko več zdravniških in diagnostičnih pregledov, vendar pa manj hudih telesnih bolečin (te so bile glede na naravo poškodbe zagotovo najhujše ob in neposredno po škodnem dogodku), kar potrjuje tudi dejstvo, da bergel pri hoji tožnik ob obnovitvi težav ni potreboval. Glede na navedeno je po oceni pritožbenega sodišča utemeljeno znižanje odškodnine, ki jo je za to vrsto nepremoženjske škode prisodilo sodišče prve stopnje, za polovico (z 2.000,00 EUR na 1.000,00 EUR). Primer iz sodne prakse, na katerega se sklicuje tožnik v pritožbi (II Cp 453/2018) ni primerljiv obravnavanemu - tudi če zanemarimo dejstvo, da je del tožnikove terjatve za povračilo te oblike škode zastaran - saj je oškodovanec utrpel hujše poškodbe kot tožnik (na levem kolenu raztrganino sprednje križne vezi, delno raztrganino notranje kolateralne vezi in delno raztrganino zadnje križne vezi, na desni roki pa zvin sklepa), imel posledično hujše telesne bolečine in tudi večje nevšečnosti med zdravljenjem (iz objavljene sodbe je razvidno, da je imel dvakratno hospitalizacijo z operacijskim posegom). Enako velja za drug primer, na katerega se prav tako sklicuje tožnik (II Cp 3146/2015). Oškodovanec je zaradi raztrganine medialnega meniskusa in raztrganine medialne kolateralne vezi levega kolena trpel hujše telesne bolečine (štiri do pet dni hude, vsaj šest tednov srednje hude, občasno pa še vedno) in večje nevšečnosti med zdravljenjem (osem dni hospitalizacije, operacija v splošni anesteziji, infuzija, nošenje longete, opornice, upoaba bergel, nesposobnost za fizično delo 81 dni, rentgen, MRI preiskava, 20 fizioterapij, 11 pregledov pri zdravniku ter jemanje analgetikov, antibiotikov in drugih zdravil). Zato je tudi utemeljeno upravičen do višje denarne odškodnine za to obliko škode kot tožnik.

24. Tožnik zaradi zastaranja ni upravičen do odškodnine za primarni strah, tj. strah, ki ga je utrpel ob škodnem dogodku, in za del sekundarnega strahu, ki je povezan z izidom zdravljenja v letu 2014. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožnik za sekundarni strah, povezan z izidom zdravljenja v letu 2018, ki je trajal približno mesec dni, nato pa se je umiril, upravičen do odškodnine v višini 400,00 EUR. Pri tem je upoštevalo zlasti dejstvo, da je prišlo do obnovitve težav in da se je že tekom zdravljenja nakazovalo, da to ne bo uspešno oziroma bo imel tožnik kljub zdravljenju trajne posledice.

25. Po presoji pritožbenega sodišča je prisojena odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ustrezna. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so tožnikove tako prostočasne športne aktivnosti kot tudi delovne obveznosti v bistveni meri zmanjšane oziroma spremenjene. Tožnik je moral praktično v celoti opustiti tek in daljše sprehode, s katerimi se je prej veliko ukvarjal. Aktivno ukvarjanje s športom, zlasti s teki, je bil velik del tako prostočasnega kot službenega udejstvovanja tožnika, ki je bil ob škodnem dogodku star 45 let. Izvedenec je ugotovil, da ima zmanjšano moč v desni nogi, zaradi česar ima težave pri odrivu in dvigovanju iz čepečega položaja, prav tako so precej omejene njegove sposobnosti za tek in skakanje. Tožnik je izpovedal, da so se mu v letu 2017 pojavile težave z gibljivostjo in obremenjevanjem noge, zaradi česar je moral opustiti izvajanje športnih aktivnosti. Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, da tožnik v službi zaradi posledic poškodbe opravlja drugo, fizično manj zahtevno delo. Ob dejstvu, da je tožnik praktično v celoti nezmožen za tek in daljše sprehode, prej pa se je s tem zelo veliko ukvarjal in se tudi udeleževal različnih maratonov, tudi s svojimi otroki, in dejstvu, da zaradi teh posledic kot vojak ne more več delati istega dela kot prej, je utemeljena odškodnina v prisojeni višini 8.000,00 EUR. Tožena stranka neutemeljeno v pritožbi navaja, da tožnik ni omejen pri športnem udejstvovanju v tolikšni meri, kot ugotavlja sodišče prve stopnje. Navedenemu ugovoru ni mogoče slediti, saj iz izpovedi tožnika izhaja, da se s tekom in daljšimi pohodi niti v službi niti v prostem času ne more več ukvarjati, kar potrjuje izvedensko mnenje, da je tožnik precej omejen v sposobnosti teka in skakanja, in izpoved A.A. o posledicah tožnikove poškodbe na delovnem mestu. Iz izvedenih dokazov ne izhaja, da se lahko tožnik s športom še vedno ukvarja in da je zgolj priporočeno, da pri tem nosi elastični povoj. Ravno nasprotno, iz izvedenih dokazov izhaja, da tožnik športnih aktivnosti, s katerimi se je prej ukvarjal, praktično ne more več izvajati in da je zaradi tega tožnikovo prostočasno in profesionalno življenje bistveno spremenjeno. Ob upoštevanju tako ugotovljenega dejanskega stanja in ob primerjavi s prisojenimi odškodninami v sodni praksi⁸ pa pritožbeno sodišče hkrati zaključuje, da tožnik ni upravičen do višje denarne odškodnine, za kar se zavzema tožnik v pritožbi.

26. Za duševne bolečine zaradi skaženosti je sodišče prve stopnje prisodilo 500,00 EUR, pri čemer je presodilo, da gre za lažjo obliko skaženosti tožnikove desne noge. Na podlagi izvedenskega mnenja je ugotovilo, da je anatomska sprememba oblike golenske muskulature tožnikove poškodovane noge vidna kot kepasta zadebelitev mišice, o čemer je izpovedal tudi tožnik. Skaženost je tako po ugotovitvi izvedenca kot po izpovedi tožnika vidna, ko tožnik nosi kratke hlače. Opisana anatomska posledica tudi po presoji pritožbenega sodišča ni zanemarljiva do te mere, da tožnik ne bi bil upravičen do odškodnine iz tega naslova. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno verjelo tožniku, ki je izpovedal, da ga sprememba na mišici moti, da jo ljudje opazijo in ga zaradi nje zasmehujejo. Ob dejstvu, da je skaženost vidna le, kadar tožnik nosi kratke hlače, in upoštevaje njegovo starost, pritožbeno sodišče prisojeno odškodnino iz tega naslova ocenjuje kot ustrezno.

27. Pritožbi konkretnih navedb zoper prisojeno odškodnino za premoženjsko škodo (iz naslova potnih stroškov) nimata, zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v tem delu preizkusilo zgolj po uradni dolžnosti in ugotovilo, da je skladna z materialnim pravom (prvi odstavek 174. člena OZ) in da niso podane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti.

28. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in delno spremenilo odločitev o prisojeni odškodnini tako, kot izhaja iz izreka sodbe (5. alineja 358. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 351. člena ZPP). Posledično je pritožbeno sodišče na novo odmerilo stroške postopka pred sodiščem prve stopnje (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožnik je po delni spremembi izpodbijane sodbe uspel s 57,79 % (prej 65 %), tožena stranka pa z 42,21 % (prej 35 %). Skupni znesek tožniku priznanih pravdnih stroškov ob upoštevanju spremenjenega manjšega uspeha tožnika v tem sporu znaša 1.881,09 EUR, skupni znesek toženi stranki priznanih pravdnih stroškov ob upoštevanju spremenjenega večjega uspeha tožene stranke v tem sporu pa znaša 635,62 EUR. Po pobotu obeh zneskov je tožena stranka tožniku dolžna povrniti 1.245,47 EUR stroškov postopkov. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da bi se moralo pri odmeri stroškov postopka posebej upoštevati njegov uspeh po temelju in uspeh po višini, za kar v ustaljeni sodni praksi v odškodninskih sporih ni podlage.⁹

29. V preostalem je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožene stranke in v celoti pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo nespremenjeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

30. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo tožene stranke, ki je s pritožbo delno uspela, pa ni pripomogel k pravilni rešitvi v obravnavani zadevi, zato tožnik sam krije svoje pritožbene stroške in stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 154. člena ZPP; prvi odstavek 155. člena ZPP). Tožena stranka je s pritožbo uspela v 11,4 %, zato je upravičena do povračila dela priznanih stroškov pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP). Tožena stranka je glede na vrednost izpodbijanega del sodbe na podlagi Odvetniške tarife (OT; Ur. l. RS, št. 2/15 in nasl.)¹⁰ upravičena do nagrade za pritožbo v višini 500 točk (15/4 OT), kar skupaj z 2 % materialnih stroškov znaša 306,00 EUR, ob upoštevanju uspeha pa 34,88 EUR. Navedeni znesek je tožnik dolžan povrniti toženi stranki, v primeru zamude izpolnitvenega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

-------------------------------
¹ Zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 12. 7. 2018 dalje od zneska 6.080,91 EUR ni zavrnilo, vendar pritožbeno sodišče brez predloga za izdajo dopolnilne sodbe (325. člen ZPP) te napake po uradni dolžnosti ni moglo odpraviti.
² Prim. II Ips 451/2010 in II Cp 614/2017.
³ Prim. Pdp 504/2017.
⁴ Prim. II Ips 287/2014, II Cp 2569/2017, II Cp 1213/2013 idr.
⁵ Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 242/2017 z dne 16. 1. 2018.
⁶ Iz odgovora na tožbo je razvidno (sklicuje se le na stabilizacijo zdravljenja), da tožena stranka ugovora zastaranja za premoženjsko škodo ni uveljavljala.
⁷ 202. člen ZDR-1, ki določa petletni zastaralni rok za terjatve iz delovnega razmerja, se na podlagi ustaljene sodne prakse ne uporablja za odškodninske terjatve iz nesreč pri delu. Za te veljajo zastaralni roki, kot so določeni v 352. členu OZ.
⁸ Prim. II Ips 777/2009, II Ips 238/2009, II Ips 811/2007, II Ips 355/2009, II Ips 448/2009.
⁹ Prim. II Ips 196/2016, Pdp 945/2016, Pdp 973/2017 idr.
¹⁰ Stroški zastopanja državnega odvetništva se v postopkih pred sodišči in drugimi organi obračunavajo po tarifi, ki ureja odvetniške storitve (prvi odstavek 8. člena Zakona o državnem odvetništvu - ZDOdv; Ur. l. RS, št. 23/17 in nasl.).

Datum zadnje spremembe:

11.01.2021

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 586/2018
• VDSS Sodba Pdp 973/2017
• VDSS Sodba Pdp 177/2020