VDSS Sklep Pdp 136/2020

Jedro

Tožnik je imel v pogodbi o zaposlitvi hkrati dogovorjeno pravico, da po izteku mandata sklene s toženo stranko novo pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto, ki odgovarja njegovi strokovni izobrazbi in drugi posebni usposobljenosti (III. točka pogodbe). Tožnikova pogodba o zaposlitvi je v delu, ki se je nanašal na vodilno delovno mesto (za določen čas), za tožnika prenehala veljati s predčasno razrešitvijo na podlagi 1. alineje 77. člena ZDR-1. Ni pa s tem prenehala veljati tudi v delu, ki je tožniku zagotavljal delovno razmerje za nedoločen čas (prim. VIII Ips 73/2019). Delovno razmerje za nedoločen čas tožnika je prenehalo na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, zato je tožnik (pravilno in smiselno) postavil še zahtevek na ugotovitev nezakonitosti te odpovedi. Ker razrešitev tožnika ni imela vpliva na delovno razmerje za nedoločen čas, ampak zgolj na tisti del, ki je bil vezan na opravljanje dela na vodilnem delovnem mestu za čas mandata, je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da nima pravnega interesa za tožbo z zahtevkom za ugotovitev nezakonitosti razrešitve (oziroma odpravo sklepa o razrešitvi).

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi in sklepu presojalo zakonitost tožnikove razrešitve, čeprav ob odločitvi o zavrženju tožbe za ugotovitev nezakonitosti oziroma odpravo sklepa o razrešitvi z vodilne funkcije za ta ni imelo podlage. Zakonitost razrešitve ni odločilno dejstvo z vidika presoje utemeljenosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, je pa zakonitost razrešitve predhodno vprašanje pri presoji zakonitosti odpovedi iz poslovnega razloga. Šele če bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila razrešitev zakonita, bi se odprlo vprašanje zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, katere bistvena vsebina je bila, ali je tožena stranka izpolnila svojo obveznost, da po izteku mandata ponudi tožniku sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto, ki odgovarja njegovi strokovni izobrazbi in drugi posebni usposobljenosti v skladu s III. točko pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba in sklep se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo za ugotovitev nezakonitosti in odpravo oziroma razveljavitev sklepa tožene stranke z dne 25. 3. 2019 o razrešitvi tožnika z vodilnega delovnega mesta poslovni direktor ...(I. točka izreka). Ugotovilo je nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 25. 3. 2019 in razsodilo, da tožniku na njeni podlagi ni prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki, ampak je trajalo do 6. 12. 2019, ko se pogodba o zaposlitvi sodno razveže (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku za čas od 10. 4. 2019 do 6. 12. 2019 prizna vse pravice iz delovnega razmerja, delovno dobo, ga prijavi v obvezna socialna zavarovanja in mu obračuna mesečne razlike med 3.057,69 EUR bruto mesečne plače in 544,50 EUR bruto prejetega mesečnega nadomestila za brezposelnost, tožniku pa izplača mesečne razlike z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku plača denarno povračilo v višini 15.288,45 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka do plačila (IV. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek za ugotovitev trajanja delovnega razmerja po 6. 12. 2019, zahtevek za poziv nazaj na delo ter višji reparacijski zahtevek od prisojenih zneskov v III. in IV. točki izreka sodbe (V. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati vse njegove stroške postopka (VI. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo in sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožnik se pritožuje zoper sklep o zavrženju tožbe v I. točki izreka, odločitev, da se pogodba o zaposlitvi sodno razveže v delu II. točke izreka, zavrnilni del sodbe v V. točki izreka in zoper odločitev o stroških postopka v VI. točki izreka sodbe in sklepa. V zvezi s sklepom o zavrženju dela tožbe navaja, da ima v 38. členu ZZ izrecno določeno sodno varstvo zoper sklep o razrešitvi. V delu, v katerem je zahteval odpravo oziroma razveljavitev sklepa, gre za oblikovalno tožbo, za katero se pravna korist domneva. Pravno korist izkazuje z možnostjo oškodninske odgovornosti tožene stranke. Sodišče prve stopnje je enačilo pogodbo o zaposlitvi vodilnega delavca, ki je sklenjena za določen čas, in tisto, sklenjeno za nedoločen čas. Pri pogodbi o zaposlitvi za nedoločen čas razrešitev nima za posledico prenehanja pogodbe o zaposlitvi, je pa zakonita razrešitev pogoj za zakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi. Razlogi sodbe, da je reintegracija neutemeljena zaradi nezaupanja, so nasprotujoči zaključku sodišča prve stopnje, da razlogi, navedeni v razrešitvi, ne pomenijo izgube zaupanja. Sodišče prve stopnje v dokazni oceni ni upoštevalo, da novi direktor tožene stranke tožnika ne pozna in zato ne more imeti nobenih razlogov za nezaupanje. Zaposlitev drugega delavca na isto delovno mesto ni okoliščina v prid sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je odmerilo prenizko denarno povračilo ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi. Zmotno je upoštevalo čas, za katerega je tožniku prisodilo reparacijo. V večji meri bi moralo upoštevati ravnanje tožene stranke, ki je povzročilo okrnjen ugled tožnika. V zvezi z odločitvijo o stroških postopka bi sodišče prve stopnje moralo določiti znesek stroškov postopka in paricijski rok oziroma navesti v izreku ali v obrazložitvi, da bo o stroških postopka odločalo po pravnomočnosti sodbe. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep in sodbo spremeni tako, da ugodi zahtevku za ugotovitev nezakonitosti in odpravo sklepa o razrešitvi ter zahtevku za vrnitev nazaj na delo, najmanj pa ugodi zahtevku za denarno povračilo v vtoževani višini. Podredno predlaga razveljavitev sodbe in sklepa ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Glede izreka o stroških postopka predlaga izdajo dopolnilne sodbe oziroma sklepa, s katero naj sodišče določi znesek stroškov in paricijski rok, podredno pa vlaga pritožbo, s katero predlaga spremembo odločitve v isti smeri. Priglaša pritožbene stroške.

4. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe v II., III. in IV. točki izreka ter zoper odločitev o stroških postopka v VI. točki izreka sodbe in sklepa. Navaja, da je določitev sodišča nejasna in kontradiktorna, obrazložitev pa pomanjkljiva. Tožnik je bil razrešen z vodilne funkcije s sklepom o razrešitvi, ki je glede na odločitev sodišča prve stopnje ostal v veljavi. To pomeni, da že povzroča pravne učinke. Zaradi razrešitve tožnika je avtomatično prenehala pogodba o zaposlitvi za vodilno delovno mesto. Ker je bilo v ozadju pogodbe o zaposlitvi za vodilno delovno mesto sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas, bi morala tožena stranka tožniku po razrešitvi ponuditi v podpis novo pogodbo o zaposlitvi za drugo ustrezno delovno mesto za nedoločen čas. Ker takšnega delovnega mesta ni imela, je odpoved zakonito podala iz poslovnega razloga. Sodišče prve stopnje se ni izreklo o tretjem odstavku 74. člena ZDR-1. Ni upoštevalo stališč v sodbi Pdp 1574/2014. Zmotno je presojalo, ali je tožena stranka utemeljeno izgubila zaupanje v tožnika. Pri izgubi zaupanja gre za subjektiven odnos, zato ni pravno odločilno, iz katerih razlogov je do njega prišlo. Razlogi sodbe so sami s seboj v nasprotju, saj je po eni strani sodišče prve stopnje ugotovilo, da ni utemeljenega razloga za izgubo zaupanja v tožnika, po drugi strani pa zaključilo, da ni pogojev za vrnitev tožnika nazaj na delo. Tožena stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe in sklepa spremeni ter zahtevek zavrne oziroma podredno ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. Tožnik v odgovoru na pritožbo tožene stranke prereka njene navedbe. Navaja, da ne drži navedba, da je sodišče prve stopnje sklep o razrešitvi z vodilne funkcije obdržalo v veljavi. V razlogih sodbe je navedlo, da je ta sklep nezakonit, kot tudi da bi razrešitev tožnika lahko predstavljala kvečjemu razlog nesposobnosti, ne pa poslovnega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka bi se lahko s tožnikom v pogodbi o zaposlitvi na podlagi prvega odstavka 73. člena ZDR-1 dogovorila za drugačen način prenehanja delovnega razmerja, pa tega ni storila. Sodišče prve stopnje je utemeljeno presojalo izgubo zaupanja, ki jo je zatrjevala tožena stranka. Pri tožniku niso bile podane nobene okoliščine, ki bi pomenile kakršnokoli korupcijsko tveganje. Tožena stranka bi ga kot vodilnega delavca lahko razrešila le ob upoštevanju določb pogodbe o zaposlitvi, statuta in ZZ, drugačno zavzemanje tožene stranke je samovoljno. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe in sklepa. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožbi sta utemeljeni.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s 366. členom ZPP je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere opozarjata pritožbi. Je pa sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in posledično nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

8. Izpodbijana sodba ni obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo odločb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavljata obe pravdni stranki. Tožena stranka neutemeljeno navaja, da je ta kršitev podana, ker se sodišče prve stopnje ni izreklo o določbi tretjega odstavka 74. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.). Iz obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa so razvidna ugotovljena bistvena dejstva in na materialnem pravu utemeljeni in jasni pravni zaključki, ki omogočajo pritožbeni preizkus izpodbijane sodbe in sklepa. Neuporaba ali zmotna uporaba navedene določbe ZDR-1 predstavlja uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava, ki prav tako ni utemeljen. Obe pravdni stranki neutemeljeno uveljavljata navedeno absolutno bistveno kršitev v zvezi z odločitvijo o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje zahtevek za vrnitev tožnika nazaj na delo zavrnilo zaradi ugotovljenega nezaupanja direktorja tožene stranke do tožnika, ki obstaja v času po prenehanju tožnikove pogodbe o zaposlitvi. To pa ni v nasprotju z ugotovitvijo sodišča, da ravnanje tožnika, ki je bilo razlog za razrešitev in prenehanje pogodbe o zaposlitvi, ne utemeljuje izgube zaupanja vanj.

9. Iz pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja:

- da je tožnik s toženo stranko 13. 2. 2019 sklenil pogodbo o zaposlitvi za opravljanje del in nalog poslovni direktor ... (prvi odstavek I. točke pogodbe);

- da je bilo po tej pogodbi o zaposlitvi delovno razmerje sklenjeno za nedoločen čas od 15. 2. 2019 dalje, opravljanje del in nalog poslovnega direktorja ... pa je bilo vezano na čas trajanja štiriletnega mandata, tj. do 14. 2. 2023 (II. točka pogodbe);

- da je bilo med pravdnima strankama dogovorjeno, da ima tožnik, če po izteku mandata ni ponovno imenovan na vodilno funkcijo, pravico, da sklene s toženo stranko novo pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto, ki odgovarja njegovi strokovni izobrazbi in drugi posebni usposobljenosti (III. točka pogodbe);

- da je bilo dogovorjeno, da je tožnik lahko s strani generalnega direktorja tožene stranke razrešen pred iztekom mandata: - na lastno zahtevo, - če ne dosega načrtovanih ciljev in se ugotovi, da je vodja organizacijske enote odgovoren za nedoseganje načrtovanih ciljev, - če ne zagotavlja usklajenega delovanja organizacije enote (IV. točka pogodbe);

- da lahko pravdni stranki pogodbo o zaposlitvi odpovesta redno ali izredno v skladu z določili Zakona o delovnih razmerjih (XII. točka pogodbe);

- da je tožena stranka tožniku 25. 3. 2019 izdala sklep o razrešitvi in redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, s katerim je odločila, da se tožnik predčasno pred iztekom mandata razreši z vodilne funkcije in da se mu pogodba o zaposlitvi odpove. V obrazložitvi je tožena stranka navedla, da okoliščine poslovne povezave tožnika z A.A. (bila sta družbenika družbe B., d. o. o.), ki je bila udeležena v korupcijski aferi, v kateri je bila tožena stranka oškodovanka, ter dejstvo nerazkritja te povezave šteje za tako pomembno, da je njeno zaupanje v tožnika porušeno. Ker je bil tožnik razrešen z vodilne funkcije zaradi porušenega zaupanja na njeni strani, to predstavlja utemeljen organizacijski (poslovni) razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku na podlagi tretjega odstavka 74. člena ZDR-1. Tožena stranka je v sklepu še navedla, da v času odpovedi pri njej ni bilo prostega ustreznega delovnega mesta za tožnika, zato mu ni mogla ponuditi v podpis nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto in za nedoločen čas.

10. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo za ugotovitev nezakonitosti in odpravo oziroma razveljavitev sklepa o razrešitvi tožnika z vodilne funkcije poslovnega direktorja ... zaradi pomanjkanja pravne koristi tožnika. V skladu z drugim odstavkom 181. člena ZPP se ugotovitvena tožba lahko vloži, če je tako določeno s posebnimi predpisi, če ima tožeča stranka pravno korist od tega, da se ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pristnost oziroma nepristnost kakšne listine, preden zapade dajatveni zahtevek iz takega razmerja, ali če ima tožeča stranka kakšno drugo pravno korist od vložitve take tožbe. Pravna korist je predpostavka tudi za vložitev dajatvene in oblikovalne tožbe (kakršna je tožba za odpravo oziroma razveljavitev sklepa o razrešitvi tožnika); pri teh oblikah tožbe se obstoj pravne koristi domneva.

11. Odločitev sodišča prve stopnje o delnem zavrženju tožbe je materialnopravno zmotna. Pravilna je sicer presoja sodišča prve stopnje, da tožnik pogodbe o zaposlitvi za vodilno funkcijo poslovnega direktorja ... ni imel sklenjene za nedoločen čas, ampak za določen čas, in sicer za čas trajanja štiriletnega mandata. Vodilni delavec lahko v skladu z določbo prvega odstavka 74. člena ZDR‑1 izjemoma sklene pogodbo o zaposlitvi za določen čas, če je na vodilno funkcijo imenovan, kot je bilo to v konkretnem primeru na podlagi odločitve generalnega direktorja tožene stranke z dne 22. 1. 2019. Pogodba, ki je sklenjena za določen čas, po prvi alineji 77. člena ZDR-1 preneha veljati s potekom časa, za katerega je bila sklenjena. Pogodba o zaposlitvi med pravdnima strankama je bila vezana na čas trajanja štiriletnega mandata (drugi odstavek II. točke pogodbe), kar pomeni, da je tožnik s pogodbo o zaposlitvi pridobil pooblastilo za opravljanje dela na vodilnem delovnem mestu za ta čas. Iz posebej določenih razlogov je bila predvidena še možnost razrešitve pred potekom štiriletnega mandata (IV. točka pogodbe o zaposlitvi). Glede na taki pogodbeni določili pomenita potek štiriletnega mandatnega obdobja in predčasna razrešitev (prenehanje mandata pred potekom štiriletnega obdobja) konec obdobja, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za opravljanje dela na vodilnem delovnem mestu. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje zato pravilno zaključilo, da pogodba o zaposlitvi med pravdnima strankama v delu, v katerem je bila sklenjena za določen čas opravljanja dela na vodilnem delovnem mestu, preneha veljati, ko se izteče časovno opredeljeno mandatno obdobje oziroma z datumom predčasne razrešitve (prim. VIII Ips 241/2017).

12. Vendar je v konkretnem primeru bistveno, da je imel tožnik na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 2. 2019 sklenjeno (tudi) delovno razmerje za nedoločen čas (prvi odstavek II. točke pogodbe), ne da bi bilo hkrati v pogodbi o zaposlitvi navedeno, za katero delovno mesto. Tožnik je imel v pogodbi o zaposlitvi hkrati dogovorjeno pravico, da po izteku mandata sklene s toženo stranko novo pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto, ki odgovarja njegovi strokovni izobrazbi in drugi posebni usposobljenosti (III. točka pogodbe). Tožnikova pogodba o zaposlitvi je v delu, ki se je nanašal na vodilno delovno mesto (za določen čas), za tožnika prenehala veljati s predčasno razrešitvijo na podlagi 1. alineje 77. člena ZDR-1. Ni pa s tem prenehala veljati tudi v delu, ki je tožniku zagotavljal delovno razmerje za nedoločen čas (prim. VIII Ips 73/2019).¹ Delovno razmerje za nedoločen čas tožnika je prenehalo na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, zato je tožnik (pravilno in smiselno) postavil še zahtevek na ugotovitev nezakonitosti te odpovedi. Ker razrešitev tožnika ni imela vpliva na delovno razmerje za nedoločen čas, ampak zgolj na tisti del, ki je bil vezan na opravljanje dela na vodilnem delovnem mestu za čas mandata,² je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da nima pravnega interesa za tožbo z zahtevkom za ugotovitev nezakonitosti razrešitve (oziroma odpravo sklepa o razrešitvi). Tožnik je sicer res postavil zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vendar (drugače kot v primeru VIII Ips 241/2017, na katerega se sodišče prve stopnje napačno sklicuje) je ta imela za posledico prenehanje delovnega razmerja za nedoločen čas. Ob takšni pravni situaciji je treba tožniku priznati pravno korist za uveljavljanje sodnega varstva zoper razrešitev. V nasprotnem primeru vsebinske presoje zakonitosti razrešitve (glede na odsotnost zahtevka na ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja za določen čas) ne more doseči.

13. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi in sklepu presojalo zakonitost tožnikove razrešitve, čeprav ob odločitvi o zavrženju tožbe za ugotovitev nezakonitosti oziroma odpravo sklepa o razrešitvi z vodilne funkcije za ta ni imelo podlage. Zakonitost razrešitve ni odločilno dejstvo z vidika presoje utemeljenosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, je pa zakonitost razrešitve predhodno vprašanje pri presoji zakonitosti odpovedi iz poslovnega razloga. Šele če bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila razrešitev zakonita, bi se odprlo vprašanje zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, katere bistvena vsebina je bila, ali je tožena stranka izpolnila svojo obveznost, da po izteku mandata ponudi tožniku sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto, ki odgovarja njegovi strokovni izobrazbi in drugi posebni usposobljenosti v skladu s III. točko pogodbe o zaposlitvi. V primeru nezakonitosti razrešitve (o čemer bi sodišče prve stopnje lahko odločalo le, če tožbe za ugotovitev nezakonitosti oziroma odpravo sklepa o razrešitvi z vodilnega dela ne bi zavrglo) do prenehanja pogodbe o zaposlitvi za vodilno delovno mesto, sklenjene za določen čas trajanja mandata, ne bi prišlo in ne bi nastala obveznost tožene stranke, da tožniku ponudi sklenitev nove ustrezne pogodbe za nedoločen čas. V času trajanja mandata tožnika bi bilo namreč delovno razmerje za nedoločen čas, čeprav že veljavno sklenjeno, še neučinkovito oziroma v mirovanju. Do njegove aktivacije pa bi prišlo le v primeru zakonite predčasne razrešitve ali v primeru, da po poteku mandata ne bi bil ponovno imenovan.

14. Poslovni razlog, kot ga opredeljuje 1. alineja prvega odstavka 89. člena ZDR-1, je podan, če pride do prenehanja potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Pod pogoji, ki so bili določeni v tožnikovi pogodbi o zaposlitvi - delovno razmerje za nedoločen čas, ne da bi bilo določeno, na katerem delovnem mestu - pogodbe o zaposlitvi v primeru zakonite razrešitve ni bilo mogoče ohraniti. Tožena stranka je glede na zavezo v pogodbi o zaposlitvi pravilno štela, da je dolžna tožniku zagotoviti nadaljnjo zaposlitev, saj je v odpovedi navedla, da nima ustreznega delovnega mesta, ki bi ga lahko ponudila tožniku. Vprašanje, ali je imela tožena stranka ustrezno delovno mesto za tožnika, se kot bistveno v konkretnem primeru, ko je bila med strankama sklenjena (ena) pogodba o zaposlitvi za določen čas opravljanja vodilnega dela in za nedoločen čas, a brez opredelitve delovnega mesta, izpostavi šele, če se ugotovi zakonitost razrešitve.

15. Ker je sodišče prve stopnje sprejelo zmotno odločitev o zavrženju dela tožbe, je zmotna oziroma vsaj preuranjena odločitev o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (in s tem povezanih zahtevkih). Pritožbeno sodišče je pritožbama ugodilo, razveljavilo izpodbijana sodbo in sklep sodišča prve stopnje ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Sodišče prve stopnje bo moralo meritorno odločiti o zahtevku za ugotovitev nezakonitosti oziroma za odpravo sklepa o razrešitvi tožnika z dne 25. 3. 2019 in nato odločiti še o zahtevku za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, reparacijskem in reintegracijskem zahtevku. Čeprav je sodišče dejansko po vsebini presojalo sklep o razrešitvi, ob hkratni odločitvi o zavrženju tožbe o razrešitvi pritožbeno sodišče ne more samo prvo sprejeti odločitve o zakonitosti razrešitve in posledično tudi ne more presojati zakonitosti in pravilnosti odločitve o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Navedeni razlogi so terjali razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje, čeprav je sprejem te odločitve izjema od pravila po določbi prvega odstavka 355. člena ZPP.

16. Do pritožbenih navedb, ki niso odločilnega pomena glede na sprejeto odločitev, se pritožbeno sodišče ni opredelilo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

17. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

-------------------------------
¹ Ker gre za vodilnega delavca (in ne za poslovodno osebo) pravdni stranki nista nista imeli možnosti, da se veljavno dogovorita za prenehanje delovnega razmerja (ker je bilo to sklenjeno za nedoločen čas) tudi v primeru predčasne razrešitve, kot to velja v primeru sklenitve pogodbe o zaposlitvi s poslovodno osebo na podlagi 6. alineje prvega odstavka 73. člena ZDR-1.
² Tožnik pa zahtevka na ugotovitev nezakonitosti prenehanja tega dela pogodbe o zaposlitvi ni postavil.

Datum zadnje spremembe:

11.01.2021

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 77/2020
• VDSS Sodba Pdp 589/2019
• VDSS Sodba Pdp 783/2017