VDSS Sodba Pdp 212/2020

Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je hotel zakoniti zastopnik tožene stranke dne 30. 11. 2017 v prostorih tožene stranke tožniku vročiti izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tako, da bi tožnik prevzem oziroma vročitev podpisal na vročilnici. Tožnik je podpis odklonil, ker je želel izredno odpoved najprej pokazati svojemu pooblaščencu, vendar mu je brez podpisa prevzema zakoniti zastopnik ni hotel izročiti. Tožnik je nato zapustil poslovne prostore tožene stranke. Ker je dokazno breme, da je tožnik odklonil vročitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, na toženi stranki, bi morala ta v postopku dokazati, da je zakoniti zastopnik tožniku odpoved vročal na zakonit način in da je tožnik prevzem brez zakonitega razloga odklonil. Zato bi mu moral zakoniti zastopnik tožene stranke izredno odpoved izročiti kljub temu, da je tožnik odklonil podpis vročilnice in to zapisati na vročilnici (tretji odstavek 149. člena ZPP), če pa tožnik izredne odpovedi ne bi hotel sprejeti, pa bi jo moral zakoniti zastopnik tožene stranke pustiti v prostorih, kjer je tožnik delal in na vročilnici skladno z določbo prvega odstavka 144. člena ZPP zapisati dan, uro, razlog odklonitve prevzema in kraj, kjer je pustil pisanje. Šele v takem primeru bi bila s 30. 11. 2017 vročitev opravljena. Ker tožena stranka ni dokazala, da je tožniku zakonito vročila izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da mu izredna odpoved ni bila vročena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške v višini 442,13 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje s sklepom, ki ni pod pritožbo, ni dovolilo spremembe tožbe, ki se nanaša na tožbeni zahtevek, da je 10. 11. 2017 podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita (točka I izreka). Ugotovilo je, da je prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi z dnem 14. 10. 2017, sklenjene med pravdnima strankama za delovno mesto spremljevalec, nezakonito in pogodba o zaposlitvi ni prenehala veljati in še vedno traja (točka II izreka). Tožena stranka je v roku 8 dni dolžna tožnika pozvati nazaj na delo (točka III izreka) in ga za čas od 15. 10. 2017 dalje do poziva na delo prijaviti v obvezna zavarovanja ter za navedeno obdobje obračunati bruto mesečno plačo, ki bi jo prejel, če bi delal, od mesečnih bruto zneskov odvesti davke in prispevke ter mu izplačati neto mesečno plačo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. dne v mesecu dalje do plačila, (točka IV izreka) ter mu v istem roku povrniti stroške postopka v višini 629,75 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka roka do plačila (točka V izreka).

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP in sicer zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in posledično napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da nista sporni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je imel tožnik s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delo spremljevalca na vozilu in da je imel v obravnavanem obdobju status tujca z dovoljenjem za stalno prebivanje in delovno dovoljenje za delo v RS. Prav tako ni sporno, da ima tožnik stalno prebivališče na zatrjevanem naslovu A. in da začasnega prebivališča na zatrjevanem naslovu B. ni imel prijavljenega skladno z ZPPreb, niti ni o njem seznanil pooblaščene osebe tožene stranke, kljub zavezi iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi, določbam ZDR, Kolektivne pogodbe za gospodarstvo ter izjavi toženca o varnosti pri delu z oceno tveganja z dne 16. 9. 2012. Ker tožnika v obravnavanem času ni bilo na delo, je tožena stranka tožniku pisno odpoved pogodbe o zaposlitvi poslala na kraj stalnega prebivališča, kjer pa je tožnik v postavljenem roku ni prevzel. Nato mu jo je tožena stranka skušala vročiti v prostorih delodajalca dne 30. 11. 2017, ko se je tožnik tam zglasil in sicer mu jo je poskušal vročiti direktor ob pristnosti dveh sodelavcev, tožnik pa je prevzem izrecno odklonil, s pojasnilom, da ne bo ničesar podpisoval, saj se bo o tem najprej posvetoval s svojim odvetnikom. Po stališču tožene stranke po določbi 3. odstavka 88. člena ZDR-1 se šteje vročitev za izvršeno tega dne in ker je tožnik tožbo vložil 23. 1. 2018, jo je vložil po izteku roka iz 200. člena ZDR-1, zato bi jo moralo sodišče zavreči. Nadalje še navaja, da je izredna odpoved povsem utemeljena. Tožnik je namreč dne 21. 8. 2017 samovoljno vzel službeno vozilo in se odpeljal na zasebno vožnjo in se zaradi neprilagojene hitrosti in vožnje pod vplivom alkohola z vozilom prevrnil ter pri tem utrpel lažje telesne poškodbe. S tem je toženi stranki povzročil tudi materialno škodo, opisano ravnanje pa ima vse znake kaznivega dejanja odvzema motornega vozila po 210. členu KZ-1. Prav tako je s 14. 10. 2017 neopravičeno izostal z dela in se na delo ni vrnil, o razlogih izostanka pa ni obvestil pooblaščene osebe toženca, prav tako pa nameravanega izostanka z dela delodajalcu ni javil. Šele naknadno, po dveh mesecih, je tožena stranka izvedela, da naj bi tožnik izostal z dela zaradi bolezni, vendar šele od 1. 11. 2017. Ta opisana ravnanja tožnika pa nedvomno pomenijo kršitve delovnih obveznosti, zato je izredna odpoved, ki jo je tožniku podala tožena stranka, utemeljena.

3. Tožnik je podal odgovor na pritožbo, v katerem predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožbeno sodišče je v obravnavani zadevi že odločalo in po skladno s 347. členom ZPP izvedeni pritožbeni obravnavi pritožbi tožene stranke ugodilo in s sklepom opr. št. Pdp 858/2018 z dne 21. 3. 2019 izpodbijano sodbo razveljavilo ter tožbo zavrglo. Tožnik je vložil predlog za dopustitev revizije, ki mu je Vrhovno sodišče RS ugodilo in s sklepom VIII DoR 138/2019 z dne 18. 6. 2019 revizijo dopustilo glede vprašanja, ali je presoja sodišča druge stopnje, da je tožnik odklonil vročitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi, materialno pravno pravilna. S sklepom opr. št. VIII Ips 71/2019 z dne 22. 4. 2020 je reviziji ugodilo, razveljavilo izpodbijani sklep in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje, odločitev o revizijskih stroških pa je pridržalo za končno odločbo.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je ugotovilo pravilno in popolno, prav tako pa je odločitev tudi materialnopravno pravilna.

7. V tem individualnem sporu tožnik izpodbija prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Navaja, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi z dnem 14. 10. 2017 nezakonito. Odpovedi pogodbe o zaposlitvi konec novembra, ko je bil pri toženi stranki, ni želel prevzeti proti podpisu, brez njegovega podpisa pa mu je direktor ni hotel izročiti. Po pošti odpovedi ni prejel, tako da je šele dne 21. 12. 2017 pri zdravniku, saj je bil v bolniškem staležu, ugotovil, da ga je tožena stranka odjavila iz zavarovanja.

8. Za odločitev v tem sporu je bistveno vprašanje, ali je tožnik tožbo vložil pravočasno. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) v 3. odstavku 200. člena določa, da lahko delavec ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi pred pristojnim sodiščem zahteva v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je izvedel za kršitev pravice. ZDR-1 v 88. členu določa, da mora biti redna ali izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena pogodbeni stranki, ki se ji pogodba odpoveduje. Vroča se praviloma osebno v prostorih delodajalca, s priporočeno pošiljko s povratnico in z objavo na oglasnem mestu pri delodajalcu. Dokazno breme za vročitev oziroma odklonitev vročitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi je na pogodbeni stranki, ki odpoveduje pogodbo o zaposlitvi. Za vročanje odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa se smiselno uporabljajo pravila pravdnega postopka, kolikor ni drugače odločeno s tem členom.

9. ZPP v prvem odstavku 144. člena določa ravnanje vročevalca, kadar oseba, ki ji je pisanje namenjeno, tega pisanja brez zakonitega razloga noče sprejeti. V takšnem primeru pusti vročevalec pisanje v stanovanju ali prostorih, kjer ta oseba dela, ali v hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku. Če tega ni, pisanje pritrdi na vrata stanovanja oziroma prostorov in na vročilnici zapiše dan, uro in razlog odklonitve prevzema ter kraj, kjer je pisanje pustil. S tem se šteje, da je vročitev opravljena.

10. Vročilnica je po opredelitvi 149. člena ZPP dokaz o opravljeni vročitvi. Če prejemnik noče podpisati vročilnice, vročevalec to zapiše na vročilnici in navede z besedami dan vročitve. S tem je po določbi tretjega odstavka 149. člena ZPP vročitev opravljena.

11. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je hotel zakoniti zastopnik tožene stranke dne 30. 11. 2017 v prostorih tožene stranke tožniku vročiti izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tako, da bi tožnik prevzem oziroma vročitev podpisal na vročilnici. Tožnik je podpis odklonil, ker je želel izredno odpoved najprej pokazati svojemu pooblaščencu, vendar mu je brez podpisa prevzema zakoniti zastopnik ni hotel izročiti. Tožnik je nato zapustil poslovne prostore tožene stranke. Ker je dokazno breme, da je tožnik odklonil vročitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, na toženi stranki, bi morala ta v postopku dokazati, da je zakoniti zastopnik tožniku odpoved vročal na zakonit način in da je tožnik prevzem brez zakonitega razloga odklonil. Zato bi mu moral zakoniti zastopnik tožene stranke izredno odpoved izročiti kljub temu, da je tožnik odklonil podpis vročilnice in to zapisati na vročilnici (tretji odstavek 149. člena ZPP), če pa tožnik izredne odpovedi ne bi hotel sprejeti, pa bi jo moral zakoniti zastopnik tožene stranke pustiti v prostorih, kjer je tožnik delal in na vročilnici skladno z določbo prvega odstavka 144. člena ZPP zapisati dan, uro, razlog odklonitve prevzema in kraj, kjer je pustil pisanje. Šele v takem primeru bi bila s 30. 11. 2017 vročitev opravljena. Ker tožena stranka ni dokazala, da je tožniku zakonito vročila izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da mu izredna odpoved ni bila vročena.

12. Tožnik je šele 21. 12. 2017, ko se je zglasil pri osebnem zdravniku v zdravstvenem domu, kamor je prišel po bolniški list, izvedel, da nima več urejenega zdravstvenega zavarovanja, saj ga je tožena stranka iz zavarovanj odjavila 14. 10. 2017. Ker je tožnik tožbo vložil v ponedeljek 22. 1. 2018, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je tožba vložena v zakonsko določenem 30 dnevnem roku iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1.

13. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožniku pri toženi stranki pogodba o zaposlitvi dne 14. 10. 2017 nezakonito prenehala veljati, saj mu odpoved ni bila vročena. Po določbi prvega odstavka 88. člena ZDR-1 mora biti redna ali izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena pogodbeni stranki, ki se ji pogodba odpoveduje, kršitev te obveznosti s strani delodajalca pa ima za posledico nezakonitost prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ter reparacijskemu in reintegracijskemu zahtevku, posledično pa je pravilna tudi odločitev o stroških postopka.

14. Pritožbeno sodišče je presojalo le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP) in spoznalo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

15. Odločitev o stroških temelji na 165., 154. in 155. členu ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato je tožniku dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo in revizijske stroške. Tožnik je priglasil stroške odgovora na pritožbo v višini 172,13 EUR in stroške v višini nagrade za sestavo revizije v višini 450 točk, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR po Odvetniški tarifi (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015 in naslednji) znaša 270,00 EUR. Tako je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške pritožbenega in revizijskega postopka v višini 442,13 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka roka do plačila.

Datum zadnje spremembe:

11.01.2021

Podobni dokumenti:

• VDSS Sklep Pdp 858/2018
• VDSS Sklep Pdp 70/2020
• VDSS Sodba in sklep Pdp 587/2018