VDSS Sodba Pdp 283/2020

Jedro

Ker je ključna okoliščina za ugotovitev odpovednega razloga v tem, da je tožnik opravljal pridobitno delo, ni pomembno, ali je imel dovoljenje zdravnikov za opravljanje dejavnosti fotografiranja, kot tudi ne, ali mu je bilo dovoljeno zapustiti kraj bivanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 5. 2019 nezakonita in se razveljavi, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, vpisati delovno dobo od dneva prenehanja delovnega razmerja dalje, obračunati bruto plačo in druge prejemke iz delovnega razmerja za čas od prenehanja delovnega razmerja do vrnitve nazaj na delo, odvesti davke in prispevke ter tožniku izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne zapadlosti posamezne terjatve do dne plačila. Odločilo je še, da tožnik sam krije svoje stroške postopka.

2. Tožnik se pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov. Navaja, da je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, ker sodišče ni zaslišalo zdravnikov A.A., B.B. in C.C. in tako ni raziskalo, ali je imel tožnik njihovo dovoljenje za opravljanje dejavnosti in ali mu je bilo dovoljeno zapustiti kraj bivanja. Zato ni moglo pravilno presoditi, ali je podan odpovedni razlog. Sklicevalo se je na kršitev zaradi opravljanja pridobitne dejavnosti v času bolniškega staleža, spregledalo pa je dejstvo, da je imel tožnik registrirano obrt z dejavnostjo fotografiranja, ki pa ni konkurenčna dejavnost toženi stranki. Spregledalo je tudi, da mu je opravljanje takšne dejavnosti prineslo le minimalne prihodke oziroma je dejavnost tako ali tako opravljal tožnikov brat ter mama. Dejavnost se ni opravljala nepretrgoma, šlo je le za občasno, priložnostno dejavnost, za katero s strani zdravnikov ni imel prepovedi. Posel za naročnico D.D. je pridobil in izpeljal brat, tožnik mu je le pomagal pri izpeljavi. Kot ljubiteljski fotograf je izvedel le fotografiranje, za kar ni imel prepovedi s strani zdravnikov in ni kršil bolniškega staleža. Sodišče je napačno navedlo, da je prepoved opravljanja pridobitne dejavnosti absolutna. Napačno je tudi zaključilo, da je šlo pri tožniku za ponavljajoče kršitve bolniškega staleža. Za to v spisu ni dokazov, sodba je tudi v tem delu brez razlogov o odločilnih dejstvih.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Tožena stranka je tožniku, ki je bil pri njej zaposlen kot skladiščnik, 27. 5. 2019 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga po 8. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), ker v času bolniškega staleža (v katerem je bil od 2. 7. 2018 zaradi duševne motnje) ni spoštoval navodil pristojnega zdravnika, ker je brez odobritve pristojnega zdravnika odpotoval iz kraja bivanja in opravljal pridobitno delo.

7. Tožniku so bili v času bolniškega staleža s strani pristojnega zdravnika dovoljeni sprehodi v domačem kraju in na E.. Sodišče prve stopnje je zaključek o obstoju odpovednega razloga oprlo zlasti na ugotovitve o opravljanja pridobitnega dela. Tožnik temu v pritožbi neutemeljeno nasprotuje. Njegovo sklicevanje, da je imel registrirano obrt z dejavnostjo fotografiranja, ki pa ni konkurenčna dejavnosti toženi stranki, ne more privesti do ugotovitve o neobstoju odpovednega razloga. Bistveno je, da je šlo za pridobitno dejavnost, česar tožnik niti ne zanika, nerelevantno pri tem pa je sklicevanje na nizke prihodke. Enako velja za pritožbene navedbe, da se dejavnost ni opravljala nepretrgoma, ampak le občasno.

8. Ker je ključna okoliščina za ugotovitev odpovednega razloga v tem, da je tožnik opravljal pridobitno delo, ni pomembno, ali je imel dovoljenje zdravnikov za opravljanje dejavnosti fotografiranja, kot tudi ne, ali mu je bilo dovoljeno zapustiti kraj bivanja. Ker to niso odločilna dejstva spora, dejansko stanje v tem delu ni ostalo nepopolno ugotovljeno, sodišče pa je utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje zdravnikov A.A., B.B. in C.C., ker tudi eventualno dovoljenje za zapustitev kraja bivanja ne bi moglo spremeniti ključne ugotovitve o nedopustnem opravljanju pridobitnega dela.

9. Tožnik je imel od 13. 6. 2017 registrirano dejavnost F. s. p., oglaševal je na portalu G.. Na podlagi poročila detektivske agencije, ki je nad tožnikom opravila tudi terensko preverbo bolniškega staleža, je bilo ugotovljeno, da se je tožnik dne 29. 3. 2019 s sovoznikom z domačega naslova v H. odpeljal v I., kjer je v J. D.D. s. p. izvajal fotografiranje - proti plačilu 300,00 EUR. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje nikakor ne izhaja, da sta bila glavni nosilec tega posla in dejavnosti tožnikov brat in mama. Tožnik ni bil zgolj ljubiteljski fotograf, kot navaja v pritožbi. Na podlagi spletne strani tožnikovega podjetja https://www.... je bilo ugotovljeno še, da se med predstavitvijo podjetja nahaja več videov za naročnika - županskega kandidata za ... H.. Na podlagi javno dostopnega vira, ki vsebuje podatke, posredovane s strani Uprave RS za javna plačila, je bilo tudi ugotovljeno, da je tožnikovo podjetje s strani navedenega naročnika 1. 3. 2019 prejelo plačilo v višini 500,00 EUR.

10. Sodišče prve stopnje je poleg odpovednega razloga iz 8. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 pravilno ugotovilo tudi nadaljnji pogoj za zakonitost izredne odpovedi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka. Pritožba sodišču s tem v zvezi neutemeljeno očita nedokazanost in neobrazloženost sodbe. Sodišče je ocenilo, da način, kako je tožnik kršil bolniški stalež (naročilo D.D. je, kljub bolniškemu staležu, sprejel brez zadržka in ga v kratkem opravil), kaže na to, da bi z očitanimi kršitvami nadaljeval. Prav tako je tožnik sam potrdil, da je bilo v času bolniškega staleža še nekaj naročil fotografiranja. Sodišče je izpostavilo tudi njegov neprimeren odnos do tožene stranke, ker je najprej zanikal kakršnokoli sodelovanje pri navedenem poslu, po predočenju slikovnega gradiva pa je začel trditi, da je šlo le za pomoč pri fotografiranju, kar pa se je prav tako izkazalo kot neresnično. Sodišče prve stopnje je utemeljeno pritrdilo toženi stranki, da je v tožnika izgubila zaupanje in da delovnega razmerja z njim ne more več nadaljevati.

11. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. in 165. člena ZPP, peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.).

Datum zadnje spremembe:

11.01.2021

Podobni dokumenti:

• Sklep VIII Ips 294/2006
• Sodba VIII Ips 113/2012
• VDSS Sodba Pdp 354/2019