VDSS Sodba Pdp 111/2020

Jedro

Bistvena zahteva tožnic je, da so, ker imajo delovni čas razporejen na vseh sedem dni v tednu, upravičene do nadomestila plače za vse praznike. Tožnice bi bile tako izenačene z delavci, ki delo opravljajo v enakomerno razporejenem delovnem času in ki so upravičeni do nadomestil plače za vse praznike, ki padejo na dneve od ponedeljka do petka. Vendar pa v skladu z določbo devetega odstavka 137. člena ZDR-1 navedeno nadomestilo plače pripada le tistim delavcem, ki so na dan praznika oziroma na dela prosti dan razporejeni na delo in bi morali na ta dan delati, pa zaradi praznika ne delajo.

Po pravilnem opozorilu tožene stranke pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi bile tožnice na praznične dni, za katere jim je prisodilo nadomestila plače, razporejene na delo in bi morale na ta dan delati, pa zaradi praznikov niso delale, posledično pa ne more biti podana podlaga za priznanje vtoževanih nadomestil. Pomembno je, da je tožena stranka izdelala letni razpored delovnega časa in da je izdelovala tudi mesečne razporede delovnega časa, pri čemer je bilo vnaprej predvideno, kako bo potekalo delo na praznične dni. Realizacija je bila s tem skladna, določena manjša odstopanja od letne oziroma mesečne predvidene razporeditve dela pa so po pravilnem stališču sodišča prve stopnje opravičljiva oziroma razumljiva (npr. zaradi bolniških odsotnosti delavcev). Zato ni šlo za primer zlorabe kot npr. v sodbi Vrhovnega sodišča VIII Ips 261/2016 z dne 7. 3. 2017, ko je delodajalec z naknadno spremembo ukinil tožnikovo delovno obveznost ravno na dan praznika. Tudi ni bilo ugotovljeno, da bi tožnice na letni ravni opravile več ur kot delavci, ki delo opravljajo v enakomerno razporejenem delovnem času od ponedeljka do petka.

Tožena stranka je dokazala, da je delo med delavce, ki so ga opravljali v neenakomerno razporejenem delovnem času, razporejala po t. i. sistemu tretjin: delavci so 1/3 praznikov v letu delali, 1/3 praznikov so imeli predvideno delovno obveznost, a so bili zaradi praznika prosti in so zato prejeli nadomestilo plače za praznik, 1/3 praznikov pa so bili prosti in niso prejeli nadomestila plače za praznik, saj na te dneve niso imeli predvidene delovne obveznosti. Ta zadnja tretjina je bistvo spora in izvor razhajanja med strankami o tem, kako bi bilo treba delavcem, ki delajo v neenakomerno razporejenem delovnem času, priznavati nadomestila plače za praznik.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijani ugodilni del v prvem, drugem in tretjem odstavku izreka sodbe delno spremeni tako, da se glasi:

"Zavrne se tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna prvi tožeči stranki A.A. obračunati bruto zneske nadomestila plače, odvesti davek in prispevke ter ji izplačati neto zneske od naslednjih bruto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datumov zapadlosti:

- 46,83 EUR od 31. 12. 2014,

- 48,30 EUR od 31. 12. 2014,

- 48,30 EUR od 31. 12. 2014,

- 35,07 EUR od 11. 5. 2015,

- 70,14 EUR od 11. 6. 2015,

- 40,95 EUR od 11. 4. 2016,

- 40,95 EUR od 11. 11. 2016,

- 40,95 EUR od 31. 12. 2016,

- 46,80 EUR od 11. 1. 2017

dalje do plačila.

Zavrne se tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna drugi tožeči stranki B.B. obračunati bruto zneske nadomestila plače, odvesti davek in prispevke ter ji izplačati neto zneske od naslednjih bruto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datumov zapadlosti:

- 53,76 EUR od 31. 12. 2014,

- 53,69 EUR od 31. 12. 2014,

- 50,54 EUR od 31. 12. 2014,

- 46,55 EUR od 31. 12. 2014,

- 55,16 EUR od 31. 12. 2014,

- 55,16 EUR od 31. 12. 2014,

- 144,22 EUR od 31. 12. 2014,

- 57,40 EUR od 31. 12. 2014,

- 47,88 EUR od 31. 12. 2014,

- 55,65 EUR od 11. 1. 2016,

- 56,70 EUR od 11. 5. 2016,

- 60,63 EUR od 11. 9. 2016,

- 60,05 EUR od 11. 6. 2017

dalje do plačila.

Zavrne se tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tretji tožeči stranki C.C. obračunati bruto zneske nadomestila plače, odvesti davek in prispevke ter ji izplačati neto zneske od naslednjih bruto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datumov zapadlosti:

- 41,52 EUR od 31. 12. 2014,

- 36,33 EUR od 31. 12. 2014,

- 36,33 EUR od 31. 12. 2014,

- 34,59 EUR od 31. 12. 2014,

- 35,47 EUR od 31. 12. 2014,

- 35,47 EUR od 31. 12. 2014,

- 36,61 EUR od 11. 3. 2015,

- 66,32 EUR od 11. 6. 2015,

- 32,94 EUR od 11. 9. 2015,

- 31,57 EUR od 11. 5. 2016,

- 38,80 EUR od 11. 6. 2016,

- 38,80 EUR od 11. 7. 2016,

- 35,94 EUR od 11. 2. 2017,

- 31,46 EUR od 11. 2. 2017

dalje do plačila.

Tožeče stranke same krijejo svoje stroške postopka, toženi stranki pa so dolžne povrniti vsaka po 661,67 EUR stroškov postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila."

II. V preostalem delu se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožečih strank zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeče stranke same krijejo svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa so dolžne povrniti vsaka po 183,33 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da je dolžna prvi tožnici obračunati bruto zneske 46,83 EUR, 48,30 EUR, 48,30 EUR, 35,07 EUR, 70,14 EUR, 40,95 EUR, 40,95 EUR, 40,95 EUR in 46,80 EUR (prvi odstavek ugodilnega dela izreka), drugi tožnici bruto zneske 111,44 EUR, 53,76 EUR, 53,69 EUR, 50,54 EUR, 46,55 EUR, 55,16 EUR, 55,16 EUR, 144,22 EUR, 57,40 EUR, 47,88 EUR, 55,65 EUR, 56,70 EUR, 60,63 EUR in 60,05 EUR (drugi odstavek ugodilnega dela izreka), tretji tožnici pa bruto zneske 66,83 EUR, 41,52 EUR, 36,33 EUR, 34,59 EUR, 35,47 EUR, 35,47 EUR, 36,61 EUR, 66,32 EUR, 32,94 EUR, 31,57 EUR, 38,80 EUR, 38,80 EUR, 35,94 EUR in 31,46 EUR (tretji odstavek ugodilnega dela izreka), od teh zneskov odvesti davek in prispevke, tožnicam pa izplačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datumov, določenih v izreku sodbe, do plačila. Zavrnilo je preostali del zahtevka prve tožnice, ki se nanaša na mesečne zneske, zapadle v plačilo od 11. 9. 2013 do 11. 7. 2017 (1. točka zavrnilnega dela izreka), zahtevek druge tožnice za obračun bruto zneska 68,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznega neto zneska od 11. 11. 2016 dalje do plačila (2. točka zavrnilnega dela izreka) ter preostali del zahtevka tretje tožnice, ki se nanaša na mesečne zneske, zapadle v plačilo od 11. 12. 2013 do 11. 6. 2017 (3. točka zavrnilnega dela izreka).

2. Tožnice se pritožujejo zoper zavrnilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Navajajo, da so revizorkine ugotovitve pomembne in bi jih sodišče prve stopnje moralo v večji meri upoštevati. V zvezi s tem opozarjajo na nepravilnosti glede praznikov, da je imela tožena stranka sistem za organiziranje delovnega časa nastavljen na delo v enakomerno razporejenem delovnem času in da je bil ta nepregleden. Po njihovem mnenju iz letnega plana ni razvidno, kateri delavec je upravičen do nadomestila za praznik, posledično pa jim je bilo onemogočeno preveriti pravilnost vnešenih podatkov v sistem. S sklicevanjem na določbo 202. člena ZDR-1 nasprotujejo zavrnitvi dela obresti, saj te niso zastarale. Menijo, da sodišče prve stopnje pri odločitvi ne bi smelo upoštevati t. i. sistema tretjin, saj ga tožena stranka ni niti obrazložila niti dokazala. V zvezi s tem ni sprejela nobenega internega pravila, s sistemom tretjin pa tudi ni seznanila zaposlenih ali sindikata. Nenavadno je tudi to, da trditev glede obstoja takšnega sistema ni podala že na začetku postopka. Ker iz izpodbijane sodbe ne izhaja, kje ima tožena stranka določen sistem tretjin, je ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje ne bi smelo dodatno zaslišati priče D.D., ker se je ta seznanila z navedbami strank. Ne drži, da je spremembe plana pri posameznem delavcu mogoče ugotoviti iz primerjave mesečnega plana z realizacijo. Opozarjajo, da v izreku sodbe ni odločitve o stroških postopka. Tudi sicer sodišče prve stopnje o stroških ne bi smelo odločiti po načelu uspeha, saj so tožnice tožbe vložile zaradi nepreglednega in nerazumljivega sistema tožene stranke. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevkom ugodi, oziroma da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglašajo stroške pritožbe.

3. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del v prvem, drugem in tretjem odstavku izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. V pritožbi navaja, da so tožnice le pavšalno zatrjevale, da so imele na vtoževane praznike delovno obveznost oziroma da bi jo morale imeti. Meni, da je z mesečnimi razporedi dela, mesečnimi realizacijami dela in plačilnimi listami dokazala razporeditev delovnega časa po vnaprej določenem načinu, ki temelji na predvidljivem in sistemsko jasnem vzorcu razporejanja delavcev na delo. Uveljavlja, da tožnice niso v istem položaju kot delavci, ki delo opravljajo v enakomerno razporejenem delovnem času. Sodišče prve stopnje je neupravičeno mimo navedb strank določilo svoja kriterija za odločitev v zadevi, čeprav tožnice niso zatrjevale nobene osebne okoliščine, na podlagi katere naj bi bile neenakopravno obravnavane. O teh kriterijih se ni imela možnosti izjaviti, zato je podana kršitev razpravnega načela in kršitev načela materialnega procesnega vodstva. V izpodbijani sodbi zavzeta stališča so v nasprotju s stališči Ustavnega sodišča RS iz zadev U-I-167/96 in U-I-264/97. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi neutemeljeno sklicuje na stališča Vrhovnega sodišča RS iz zadeve VIII Ips 261/2016, saj ta ni primerljiva obravnavani. Uveljavlja odsotnost pravne podlage za določitev drugačnega pravila tretjin, kot ga je predstavila sama, sicer pa so tožnice njenemu pravilu tretjin ugovarjale le s tem, da ni pisno določen. Sodišču prve stopnje očita, da pri odločitvi ni upoštevalo, da tožnice v vtoževanem obdobju niso imele manjka ur in da so prejele plačilo za vse opravljene ure. Po njenem mnenju izpodbijana odločitev postavlja tožnice v bolj ugoden položaj v primerjavi z delavci, ki delo opravljajo v enakomerno razporejenem delovnem času. Sodišče prve stopnje je tožnicam neutemeljeno prisodilo nadomestila plače za praznične dni, saj niso izkazale, da so imele na te dneve delovno obveznost. Opozarja, da je bila prva tožnica na praznika 8. 2. 2016 in 15. 8. 2016 v bolniškem staležu. Nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da sta druga in tretja tožnica upravičeni do nadomestila plače za praznika 25. 12. 2012 in 26. 12. 2012. Po njenem mnenju je sodišče prve stopnje drugi tožnici neutemeljeno prisodilo osem dodatnih nadomestil za praznike v letu 2013, tretji tožnici pa šest nadomestil za praznike v letu 2013. Pri tem ni upoštevalo, da je tretja tožnica za 1. 4. 2013 že prejela nadomestilo plače. Ne drži, da so tožnice uspele z večjim delom zahtevkov. Ker sodišče prve stopnje ni pojasnilo višine prisojenih nadomestil, izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti. Zatrjuje neizvršljivost ugodilnega dela izreka sodbe, saj iz njega ni razvidno, za katere praznike so bila tožnicam prisojena nadomestila plače. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevke zavrne, oziroma da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

4. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tožnic predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožba tožnic ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je delno utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

7. Pritožbeno sodišče v tem sporu odloča drugič. Sodišče prve stopnje je s sodbo opr. št. XX Pd 1/2018 z dne 4. 7. 2018 delno ugodilo tožbenim zahtevkom za plačilo nadomestil plače za praznične dni. Pritožbeno sodišče je na pritožbo vseh strank izpodbijani del sodbe s sklepom opr. št. Pdp 935/2018 z dne 21. 3. 2019 (razen glede zavrnilne odločitve o zastaranih terjatvah, zapadlih pred 30. 12. 2012) razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku sprejelo izpodbijano odločitev, pri čemer je sicer pravilno ugotovilo odločilna dejstva, vendar zmotno uporabilo materialno pravo, razen v zavrnilnem delu odločitve in v delu, v katerem je drugi in tretji tožnici prisodilo nadomestila plače za praznična dneva v decembru 2012.

8. Po drugem odstavku 137. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) je delodajalec dolžan delavcu v primeru odsotnosti z dela na dneve z zakonom določenih praznikov in dela prostih dni izplačati nadomestilo plače. Po šestem odstavku 148. člena ZDR-1 je delovni čas zaradi narave ali organizacije dela ali potreb uporabnikov lahko neenakomerno razporejen.

9. Zdravstveno negovalna enota, v kateri so tožnice opravljale delo, deluje 24 ur dnevno, vse dni v letu. Tožnice zato dela niso opravljale v enakomerno razporejenem delovnem času od ponedeljka do petka po osem ur dnevno, temveč je bil njihov delovni čas razporejen na vseh sedem dni v tednu - od ponedeljka do petka sedem ur dnevno, med vikendi pa dvanajst ur dnevno. V primeru, da so delo opravljale v soboto, nedeljo ali na praznični dan, jim je tožena stranka prosti dan tedenskega počitka v skladu z določbo drugega odstavka 156. člena ZDR-1 zagotovila na drug dan v tednu. Bistvena zahteva tožnic je, da so, ker imajo delovni čas razporejen na vseh sedem dni v tednu, upravičene do nadomestila plače za vse praznike. Tožnice bi bile tako izenačene z delavci, ki delo opravljajo v enakomerno razporejenem delovnem času in ki so upravičeni do nadomestil plače za vse praznike, ki padejo na dneve od ponedeljka do petka. Vendar pa v skladu z določbo devetega odstavka 137. člena ZDR-1 navedeno nadomestilo plače pripada le tistim delavcem, ki so na dan praznika oziroma na dela prosti dan razporejeni na delo in bi morali na ta dan delati, pa zaradi praznika ne delajo. Stališče o tem, da delavec nima pravice do nadomestila plače za praznik, če ta ni določen kot njegov delovni dan, je zavzelo tudi Ustavno sodišče RS v zadevi opr. št. U-I-264/97 z dne 11. 11. 1999. V tej zadevi sta pobudnika neuspešno uveljavljala kršitev načela enakosti iz 14. člena Ustave RS (URS; Ur. l. RS, št. 33/91 in nasl.), ker delavci, ki delo opravljajo v turnusu, pa na dan državnega praznika ne delajo, nimajo pravice do nadomestila plače za praznik. Tudi v zadevi U-I 167/96 z dne 13. 2. 1997 se je pobudnik zavzemal za to, da bi imeli delavci, ki delo opravljajo v turnusu, pa na dan državnega praznika oziroma dela prostega dne ne delajo, pravico do nadomestila plače (ali do nadomestnega prostega dne z nadomestilom plače), vendar pa je bilo zavzeto stališče, da je načelo enakosti spoštovano že s tem, da je do počitka z nadomestilom plače enako upravičen vsak delavec, ki bi mu praznik, ki je z zakonom določen kot dela prost dan, padel na njegov delovni dan.

10. Po pravilnem opozorilu tožene stranke pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi bile tožnice na praznične dni, za katere jim je prisodilo nadomestila plače, razporejene na delo in bi morale na ta dan delati, pa zaradi praznikov niso delale, posledično pa ne more biti podana podlaga za priznanje vtoževanih nadomestil. Pomembno je, da je tožena stranka izdelala letni razpored delovnega časa in da je izdelovala tudi mesečne razporede delovnega časa, pri čemer je bilo vnaprej predvideno, kako bo potekalo delo na praznične dni. Realizacija je bila s tem skladna, določena manjša odstopanja od letne oziroma mesečne predvidene razporeditve dela pa so po pravilnem stališču sodišča prve stopnje opravičljiva oziroma razumljiva (npr. zaradi bolniških odsotnosti delavcev). V obravnavani zadevi zato ni šlo za primer zlorabe kot npr. v sodbi Vrhovnega sodišča VIII Ips 261/2016 z dne 7. 3. 2017, ko je delodajalec z naknadno spremembo ukinil tožnikovo delovno obveznost ravno na dan praznika. Tudi ni bilo ugotovljeno, da bi tožnice na letni ravni opravile več ur kot delavci, ki delo opravljajo v enakomerno razporejenem delovnem času od ponedeljka do petka.

11. Tožena stranka je dokazala, da je delo med delavce, ki so ga opravljali v neenakomerno razporejenem delovnem času, razporejala po t. i. sistemu tretjin: delavci so 1/3 praznikov v letu delali, 1/3 praznikov so imeli predvideno delovno obveznost, a so bili zaradi praznika prosti in so zato prejeli nadomestilo plače za praznik, 1/3 praznikov pa so bili prosti in niso prejeli nadomestila plače za praznik, saj na te dneve niso imeli predvidene delovne obveznosti. Ta zadnja tretjina je bistvo spora in izvor razhajanja med strankami o tem, kako bi bilo treba delavcem, ki delajo v neenakomerno razporejenem delovnem času, priznavati nadomestila plače za praznik. Okoliščina, da tožena stranka sistema tretjin ni imela določenega v splošnem aktu, ne pomeni, da je sistem nedopusten. Tudi očitek tožnic, da tožena stranka s tretjinskim sistemom ni seznanila njih in sindikata, ni odločilen. Bistveno je, da se je sistem izvajal, kar sta potrdili priči D.D. ‒ vodja finančno računovodske službe pri toženi stranki in E.E. ‒ revizorka, ter da so bili delavci z letnim in mesečnim razporedom dela tudi seznanjeni. Na to, da je bil sistem razporejanja dela ne le formalno, temveč tudi dejansko vzpostavljen, kažejo tudi ugotovitve o tem, da so tožnice v vsakem vtoževanem letu prejele nekaj nadomestil plače za praznične dni, odstopanja v številu prejetih nadomestil pa so zaradi predvidenih in nepredvidenih odsotnosti delavcev z dela razumljiva in predvsem ne kažejo na zlorabo instituta počitka v smislu izogibanja delodajalca plačilu nadomestil za praznične dni.

12. Nenazadnje tožnice v postopku na prvi stopnji niti niso zatrjevale, da jim nadomestila plače niso bila izplačana v skladu s predstavljenim sistemom tretjin, ampak so izpostavljale posamezne nelogičnosti v razporedih dela. Sodišče prve stopnje je njihove ugovore v tej smeri pravilno zavrnilo z obrazložitvijo, da je določanje prostih dni tedenskega počitka stvar organizacije delovnega časa delodajalca, ki je odvisna od potreb uporabnikov, pri čemer je bila tožena stranka dolžna upoštevati tudi prvi in tretji odstavek 32. a člena tedaj veljavne Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije (Ur. l. RS, št. 15/94 in nasl.), da morajo biti delavci najmanj enkrat mesečno prosti v soboto in nedeljo skupaj ter da mora biti razpored dela objavljen najkasneje do 20. v mesecu za naslednji mesec.

13. Iz 5. točke obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi sicer upoštevalo sistem tretjin tožene stranke, saj zagotavlja, da tožena stranka tožnicam dneva tedenskega počitka ni odrejala prav na dan praznika. Vendar pa je sodišče prve stopnje ta sistem samoiniciativno nadgradilo, sklicujoč se na neenako obravnavo v primerjavi z delavci, ki delo opravljajo v enakomerno razporejenem delovnem času. Ti delavci so v bistveno drugačnem položaju kot tožnice, ki delo opravljajo pod drugačnimi pogoji in po drugačnem razporedu kot delavci, ki delo opravljajo od ponedeljka do petka, iz naslova opravljanja dela v manj ugodnem delovnem času pa prejemajo tudi dodatke k plači (za delo v nedeljo, za delo na praznik, za izmensko delo, za delo v neenakomerno razporejenem delovnem času itd. ‒ 32. člen Zakona o sistemu plač v javnem sektorju, Ur. l. RS, št. 108/2009 in nasl.), do katerih delavci v enakomerno razporejenem delovnem času niso upravičeni. Odločitev sodišča prve stopnje zato v tem delu nima opore v materialnih predpisih.

14. Ker pa je tožena stranka, na kateri je bilo dokazno breme, sistem tretjin izkazala le za obdobje od 2013 do 2017, ne pa tudi za vtoževano obdobje v letu 2012, je sodišče prve stopnje za praznika 25. 12. 2012 in 26. 12. 2012 drugi tožnici pravilno prisodilo nadomestilo plače v skupnem bruto znesku 111,44 EUR, tretji tožnici pa v skupnem bruto znesku 66,83 EUR. Glede na deveti odstavek 137. člena ZDR-1, da se nadomestilo plače izplača za tiste dneve in za toliko ur, kolikor znaša delovna obveznost delavca na dan, ko zaradi opravičenih razlogov ne dela, je sodišče prve stopnje ta nadomestila pravilno prisodilo ob upoštevanju 7-urnega delavnika druge in tretje tožnice. Pravilna je tudi odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti od 31. 12. 2014 dalje. Člen 202 ZDR-1, ki za terjatve iz delovnega razmerja določa 5- letni zastaralni rok, se namreč nanaša le na glavnico, terjatev obresti pa skladno s prvim odstavkom 347. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 97/2007 in nasl.), ki se po določbi prvega odstavka 13. člena ZDR-1 smiselno uporablja tudi za terjatve iz pogodbe o zaposlitvi, zastara v roku treh let. Sodišče prve stopnje je zato glede na datum vložitve tožb zaradi zastaranja pravilno zavrnilo vtoževane obresti, zapadle pred 31. 12. 2014, nasprotno pritožbeno uveljavljanje druge in tretje tožnice pa je neutemeljeno. Tožena stranka neutemeljeno navaja, da je ugodilni del izreka sodbe nedoločen, ker iz njega ni razvidno, na katere mesece se prisojeni zneski nanašajo. To za izvršljivost izreka, ki sicer vsebuje določene zneske in datume zapadlosti terjatev, ni pomembno, iz 12. in 13. točke obrazložitve sodbe pa jasno izhaja, da se prisojeni zneski nanašajo na praznična dneva v mesecu decembru 2012. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožene stranke sodišču prve stopnje, da ni obrazložilo višine prisojenih nadomestil za praznične dni. Pri odmeri višine nadomestil za drugo in tretjo tožnico je izhajalo iz urne postavke, ki jo je izračunalo na podlagi plačilnih list v spisu. Ker so plačilne liste predložile tožnice in niso bile sporne, ni podlage za priznanje višjih zneskov od prisojenih, za kar se v pritožbi zavzemajo tožnice.

15. Zatrjevana podlaga zahtevkov tožnic naj bi bila tudi v tem, da jim je tožena stranka na praznične dneve neupravičeno odštevala opravljene ure, česar pa sodišče prve stopnje pravilno ni ugotovilo. Ugotovilo je, da je bil sistem evidentiranja delovnega časa pri toženi stranki nastavljen v programski opremi za vodenje prisotnosti, ki ni bila prilagojena opravljanju dela na vse dni v tednu, zato se je pri prikazu obremenitve tožnic izpisovala obremenitev od ponedeljka do petka po 8 ur (torej kot da bi delo opravljale v enakomerno razporejenem delovnem času), njihovo delo ob sobotah in nedeljah pa se je zato beležilo kot višek ur, ki se je med tednom "odšteval". Opisano evidentiranje je povzočilo zmotno prepričanje tožnic, da jim je tožena stranka ure odštevala, do česar v resnici ni prihajalo. Navedeno tudi ni vplivalo na pravilnost obračuna plač, ki so bile obračunane na podlagi dejansko opravljenih ur oziroma ob upoštevanju tretjinskega sistema. Tožnice v pritožbi opozarjajo na številne nepravilnosti v zvezi z evidentiranjem prisotnosti na delu, ki so bile ugotovljene v postopku revizije pri toženi stranki v letu 2016 (npr. da ni bilo odgovorne osebe za vodenje prisotnosti na delu, da v internem pravilniku ni bilo določil o obračunavanju dejanske prisotnosti na delu, da ni bilo ustreznega nadzora nad vodji na področju planiranja itd.), vendar ti splošni očitki v zvezi z relevantnimi (prazničnimi) dnevi ne morejo privesti do ugotovitve o utemeljenosti zahtevkov. Glede problematike odštevanja ur ni utemeljen pritožbeni očitek tožnic, da sodišče prve stopnje ne bi smelo dodatno zaslišati priče D.D., ker se je na predhodnih narokih seznanila z navedbami strank. Sicer drži, da priča do svojega zaslišanja ne sme biti prisotna na narokih, vendar pa je to namenjeno zlasti temu, da ni prisotna pri izvajanju dokazov. Ker pa tožnice niti ne izpodbijajo izračuna sodišča prve stopnje v 14. točki obrazložitve sodbe ter dokaznega zaključka o tem, da do nedopustnega odštevanja ur ni prišlo, zatrjevana postopkovna kršitev ne more privesti do ugotovitve, da bi očitano lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe.

16. Glede na vse navedeno je odločitev sodišča prve stopnje, v kateri je tožnicam prisodilo nadomestila plače za praznične dni v obdobju od 2013 do 2017, materialnopravno zmotna. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožene stranke v tem delu ugodilo in izpodbijani ugodilni del sodbe (z izjemo odločitve v 1. alineji drugega odstavka in 1. alineji tretjega odstavka ugodilnega dela sodbe glede druge in tretje tožnice) spremenilo tako, da je tožbene zahtevke za plačilo nadomestil za praznične dni, vključno s prisojenimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, zavrnilo kot neutemeljene (5. alineja 358. člena ZPP).

17. Kot obrazloženo, pa je pravilna odločitev sodišča prve stopnje v delu, v katerem je drugi in tretji tožnici prisodilo nadomestilo plače za praznična dneva v mesecu decembru 2012. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožene stranke v tem delu zavrnilo in odločitev sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Iz zgoraj obrazloženih razlogov je pritožbeno sodišče zavrnilo tudi pritožbo tožnic za zvišanje prisojenih zneskov nadomestil ter potrdilo izpodbijani zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

18. Tožnice v pritožbi utemeljeno opozarjajo, da je sodišče prve stopnje o stroških postopka po temelju odločilo le v obrazložitvi, ne pa tudi v izreku izpodbijane sodbe. Po vsebini gre za uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki pa jo je pritožbeno sodišče zaradi spremembe odločitve o glavni stvari, ki je imela za posledico tudi spremenjeno odločitev o stroških postopka (sicer le iz obrazložitve sodbe), samo odpravilo (prvi odstavek 354. člena ZPP). Ker tožnice s tožbenimi zahtevki niso uspele (z izjemo druge in tretje tožnice, ki pa sta uspeli le s sorazmerno majhnim delom zahtevkov), same krijejo svoje stroške postopka, toženi stranki pa so dolžne povrniti potrebne stroške postopka pred sodiščem prve in druge stopnje (154., 155. in 165. člen ZPP).

19. Tožena stranka je v skladu z določbami Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015 in 28/2018) v postopku na prvi stopnji utemeljeno priglasila za vsako tožnico po 200 točk za odgovor na tožbo in po 150 točk za prvo pripravljalno vlogo. Toženi stranki se za čas po združitvi zadev v enotno obravnavanje prizna 300 točk za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo, 225 točk za drugo pripravljalno vlogo, 150 točk za zastopanje na drugem naroku za glavno obravnavo, 150 točk za zastopanje na tretjem naroku za glavno obravnavo, 150 točk za zastopanje na četrtem naroku za glavno obravnavo, 225 točk za tretjo pripravljalno vlogo, 225 točk za četrto pripravljalno vlogo, 150 točk za zastopanje na petem naroku za glavno obravnavo in 50 točk urnine ter 36,75 točke za materialne stroške, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR in 22 % DDV znaša 1.985,00 EUR. Tožnice so ji zato dolžne povrniti vsaka po 661,67 EUR v roku 15 dni. Višji priglašeni stroški tožene stranke bodisi nimajo podlage v določilih Odvetniške tarife bodisi so zajeti v ostalih priznanih postavkah. Tožena stranka tako ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov za prvotni pritožbeni postopek, saj je te stroške priglasila prepozno ‒ šele v ponovljenem postopku, odgovor na pritožbo tožnic pa ni bil potreben. Tožena stranka tudi ni upravičena do povračila kilometrine pooblaščenke s sedežem v Ljubljani ter za odsotnost iz pisarne v času potovanja na naroke, saj se kot potrebni stroški postopka, ki jih je v primeru strankinega uspeha v pravdi dopustno prevaliti na nasprotno stranko, ne štejejo stroški, povezani z izbiro pooblaščenca izven delovnega območja sodišča, če za takšno izbiro ni utemeljenega razloga, ki ga tožena stranka ni izkazala.

20. Ker je tožena stranka s pritožbo v pretežnem delu uspela, je upravičena do stroškov pritožbenega postopka v višini 375 točk za pritožbo, kar z 2 % materialnimi stroški in DDV znaša 280,00 EUR, skupaj s sodno takso v višini 270,00 EUR pa 550,00 EUR. Tožnice so ji zato dolžne povrniti vsaka po 183,33 EUR v roku 15 dni. Tožena stranka ni upravičena do nagrade za odgovor na pritožbo tožnic, ker ta ni bistveno pripomogel k rešitvi zadeve. Ker tožnice s pritožbo niso uspele, same krijejo svoje stroške pritožbenega postopka (154., 155. in 165. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

11.01.2021

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 155/2020
• VDSS Sodba Pdp 116/2020
• VDSS Sodba Pdp 219/2020