VDSS Sklep Pdp 352/2020

Jedro

Pritožba uveljavlja, da je pri odločanju glede začasne odredbe znižan dokazni standard odločanja na stopnjo verjetnosti. Navedeno velja, pri čemer pa je tožnik predlagal ureditveno oziroma regulacijsko začasno odredbo, katere bistveni namen je začasna ureditev spornega pravnega razmerja do pravnomočnosti sodne odločbe. Pri izdaji takšnih začasnih odredb pa je potreben restriktiven pristop, pri čemer pa iz predložene listinske dokumentacije ne izhaja, da bi bila dosedaj izkazana verjetnost terjatve, saj je tožena stranka tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, pri čemer mu je očitala hujše kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki imajo vse znake kaznivega dejanja po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ker si je tožnik protipravno prisvojil sredstva delodajalca, pri čemer obstaja utemeljen sum, da je tožnik naklepno storil kaznivi dejanji tatvine in odvzema motornega vozila. Tožnik je bil vabljen na zagovor in je zagovor tudi podal. Dejstvo, da je sindikat v postopku izredne odpovedi podal negativno mnenje, ne more biti odločilno za odločanje, kot to uveljavlja tožnik, saj delodajalec lahko delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi tudi ob negativnem mnenju sindikata na podlagi 4. odstavka 86. člena ZDR-1. Tako je sodišče tudi pravilno navedlo, da bo o zakonitosti same izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi odločeno po rednem kontradiktornem postopku, v tej fazi postopka pa razlogi za ugoditev regulacijski začasni odredbi s stopnjo verjetnosti, niso podani.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče je izdalo sklep, s katerim je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, da se:

- učinkovanje izredne odpovedi z dne 11. 5. 2020, s katero je tožena stranka tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 20. 10. 2015, zadrži do pravnomočno končanega postopka o glavni stvari;

- toženi stranki naloži, da tožnika v roku 24 ur od vročitve predmetne začasne odredbe pozove nazaj na delo, ga v istem roku prijavi v vsa potrebna zavarovanja in tožniku v skladu z izrečeno prepovedjo opravljanja dela pri delodajalcu v pisni obdolžitvi z dne 24. 4. 2020 izplačuje nadomestilo plače in zagotavlja vse ostale pravice iz delovnega razmerja;

- v primeru, če tožena stranka ne izvrši dejanj, določenih v točki 2. te začasne odredbe, ali če krši določila te točke začasne odredbe, toženi stranki naloži denarna kazen v višini 3.000 EUR, pri čemer takšno kazen sodišče izterja po uradni dolžnosti, hkrati pa izda nov sklep, s katerim določi nov rok za izpolnitev obveznosti in izreče novo denarno kazen za primer, če tožena stranka svoje obveznosti ponovno ne bo izpolnila, ali če bi svojo obveznost še naprej kršila;

- da začasna odredba velja še 30 dni po pravnomočno zaključenem postopku v predmetni zadevi.

2. Tožnik vlaga pravočasno pritožbo zoper sklep o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe iz vseh razlogov, določenih 338. členu ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, predvsem zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki je imela za posledico napačno uporabo ZIZ kot materialno-procesnega predpisa. Navaja, da je v postopkih z začasnimi odredbami z namenom hitrega in učinkovitega varstva znižan dokazni standard odločanja na stopnjo verjetnosti. Tako ni potrebno odločati s stopnjo prepričanja o obstoju pravno relevantnih dejstev, ki se v sodnih postopkih pri odločanju o materialnopravnih vprašanjih potrebuje sicer. Razlogi za resničnost so močnejši in številčnejši kot razlogi, ki govorijo v prid neresničnosti. Tako je dokazni standard znižan na stopnjo verjetnosti in temu mora biti podvržena tudi dokazna ocena, tega pa sodišče očitno pri odločanju ni upoštevalo. Tožena stranka tožniku očita, da si je sredi belega dne v nadzorovanem območju poskušal prilastiti 400 litrov kurilnega olja, pri čemer je tožnik navedel, da si na nadzorovanem in varovanem območju tega ne bi privoščil in bi lahko to storil na oddaljenih mestih v A. oziroma na drugem delovišču v B., tako da je to absurdno. Tožnik ni vedel, da bo šofer poleg naročenih 2.500 litrov kurilnega olja pripeljal še dodatnih 400 litrov kurilnega olja, tako da ne drži trditev tožene stranke, da je imel vnaprej pripravljena dva soda. Tožena stranka ne pojasni, na kakšen način si je želel kurilno olje prilastiti oziroma odtujiti. Tudi sindikat je pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi podal negativno mnenje in pojasnil, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi neutemeljena, pri čemer je opozoril, da je potrebno delo pri toženi stranki upoštevati v širšem kontekstu. Tožnik je imel za vožnjo kombija veljaven mesečni nalog, kar je bilo dogovorjeno z nadrejenimi. Kar je mogoče očitati tožniku, je le to, da je nerodno postopal v dani situaciji, nikakor pa ni mogoče trditi, da je deloval z naklepom oziroma hudo malomarnostjo. Izredne odpovedi tudi ne pogojuje t.i. socialna upravičenost izredne odpovedi (delavčeva dolgoletna zvestoba in pripadnost delodajalcu ali specifični socialni položaj, kar dviguje prag za upravičenost za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter upravičenost takojšnjega prenehanja delovnega razmerja brez odpovednega roka). Tožniku je bila tudi priznana III. kategorija invalidnosti. Tako tudi niso podani pogoji, ki onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja, pri čemer se sodišče glede te nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni izreklo. Navedba sodišča, da bo o samem zahtevku in njegovi utemeljenosti sodišče odločalo po kontradiktorno izvedenem dokaznem postopku, ne more biti zadosten argument, da sodišče že v tej fazi postopka ne bi s stopnjo verjetnosti presodilo utemeljenosti tožnikovih navedb in dokazov iz predloga za izdajo začasne odredbe. Gre za popolnoma neuporaben institut začasne odredbe v delovnih sporih, saj skoraj ni primera, da bi sodišče sploh ugotovilo obstoj verjetnosti terjatve. Res je, da se pri regulacijskih začasnih odredbah zahteva restriktiven pristop, vendar to zagotovo ne more pomeniti, da do tega sredstva zavarovanja sploh ni mogoče priti. Sodišče bi moralo tudi vsebinsko presojati zahtevek in dejstva, ne pa se spuščati samo v procesno odločanje. Gre za pravico, ki je ena od bistvenih pogojev za učinkovito uresničevanje vseh drugih človekovih pravic. Tako je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, posledično pa zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je podana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima sklep pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti oziroma sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, v obeh primerih pa naloži toženi stranki v plačilo priglašene stroške tega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od odmere dalje do plačila. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe tožnika zoper sklep o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe. Tožnik v predlogu ni uspel izkazati predpostavke za njeno izdajo, to je verjetnosti obstoja terjatve do tožene stranke (prvi odstavek 272. člena ZIZ), prav tako pa ni izpolnil naslednjih pogojev: nevarnost, da bo uveljavitev terjatve v primeru neizdaje začasne odredbe onemogočena ali precej otežena (1. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ) in tudi, da tožena stranka z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožniku (3. alineja 272. člena ZIZ). Sodišče pri izdaji začasne odredbe odloča na podlagi dokaznega standarda verjetnosti. Tožnik je verjetnost nastanka težko nadomestljive škode utemeljil zgolj s tem, da bo brez izdaje začasne odredbe ostal brez vsakršnih dohodkov, da odplačuje kredit v višini 365,10 EUR mesečno ter da zaradi izredne odpovedi nima pravice do nadomestila zaradi brezposelnosti. Nadalje je zgolj pavšalno navedel, da mu grozi izvršba s strani banke in prodaja nepremičnine na javni dražbi. Sodišče je pravilno ugotovilo, da verjetnost obstoja terjatve ni izkazana. Ugotovljeno je bilo tudi, da je bil postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi začet na podlagi prijave varnostne službe C. in ne po lastni iniciativi tožene stranke, zato ni mogoče zaključiti, da je bil postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izveden zaradi starosti tožnika, oziroma da mu ni bilo treba izplačati odpravnine. Tožnik je v tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe postavil tudi zahtevek za plačilo davkov in prispevkov, ki jih tožena stranka ne bi mogla izterjati nazaj od pristojnih inštitucij v primeru, da tožnik s svojim zahtevkom ne bi uspel. Takšnih posledic v nadaljevanju ne bi bilo mogoče odpraviti. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi s 366. členom ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Pritožba neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, da ima izpodbijani sklep pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti oziroma da nima razlogov o odločilnih dejstvih. Pritožbeno sodišče je lahko preverilo vsa odločilna dejstva, pomembna za odločitev, razlogi so jasni in prepričljivi ter tako ni podana bistvena kršitev pravil postopka po tej določbi, saj sklep zatrjevanih pomanjkljivosti nima.

7. V individualnem delovnem sporu lahko sodišče izda začasno odredbo za zavarovanje terjatve na podlagi 43. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.), po določbah Zakona o izvršbi (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 in nadalj.), če ZDSS-1 ne določa drugače. ZIZ opredeljuje pogoje za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarnih in nedenarnih terjatev (270. in 272. člen ZIZ) ter primeroma našteva vrste teh odredb (271. člen in 273. člen ZIZ). Sodišče lahko izda začasno odredbo le, če so zanjo izpolnjeni vsi zakonski pogoji in v takšni obliki, da se z njo doseže namen zavarovanja terjatve.

8. Po določbi 272. člena ZIZ sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali mu bo terjatev nastala (prvi odstavek 272. člena ZIZ). Poleg verjetnosti pa mora upnik verjetno izkazati tudi eno od naslednjih predpostavk: nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile in nastanek težko nadomestljive škode, da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatnost škode.

9. Kot je obrazložilo že sodišče prve stopnje, zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi po njenem prenehanju praviloma ni mogoče, razen v primerih, ki jih urejata 113. člen Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj. - ZDR-1) ter drugi odstavek 215. člena ZDR-1. Tako zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi ni mogoče na podlagi določb ZIZ mimo pogojev iz drugega odstavka 215. člena ZDR-1. Tožnik je pogoj iz drugega odstavka 215. člena ZDR-1 izkazal, saj je predlagal zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi, pri čemer je podal prijavo inšpektorju za delo, ki do dne odločanja o začasni odredbi še ni odločal, kar pa ni niti odločilno za rešitev zadeve. Iz predloženega spisa pa sicer izhaja, da je tožena stranka v odgovoru na tožbo priložila odločbo Inšpektorata Republike Slovenije za delo št. ... z dne 22. 6. 2020, s katero je inšpektor odločil, da se predlogu tožnika za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi izredne odpovedi z dne 11. 5. 2020, s strani delodajalca, ne ugodi.

10. Pritožba uveljavlja, da je pri odločanju glede začasne odredbe znižan dokazni standard odločanja na stopnjo verjetnosti. Navedeno velja, pri čemer pa je tožnik predlagal ureditveno oziroma regulacijsko začasno odredbo, katere bistveni namen je začasna ureditev spornega pravnega razmerja do pravnomočnosti sodne odločbe. Pri izdaji takšnih začasnih odredb pa je potreben restriktiven pristop, pri čemer pa iz predložene listinske dokumentacije ne izhaja, da bi bila dosedaj izkazana verjetnost terjatve, saj je tožena stranka tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi dne 11. 5. 2020, pri čemer mu je očitala hujše kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki imajo vse znake kaznivega dejanja po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ker si je tožnik protipravno prisvojil sredstva delodajalca, pri čemer obstaja utemeljen sum, da je tožnik naklepno storil kaznivi dejanji tatvine po 204. členu Kazenskega zakonika (KZ-1) in odvzema motornega vozila po 210. členu KZ-1. Tožnik je bil vabljen na zagovor in je zagovor tudi podal dne 6. 5. 2020. Dejstvo, da je sindikat v postopku izredne odpovedi podal negativno mnenje, ne more biti odločilno za odločanje, kot to uveljavlja tožnik, saj delodajalec lahko delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi tudi ob negativnem mnenju sindikata na podlagi 4. odstavka 86. člena ZDR-1. Tako je sodišče tudi pravilno navedlo, da bo o zakonitosti same izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi odločeno po rednem kontradiktornem postopku, v tej fazi postopka pa razlogi za ugoditev regulacijski začasni odredbi s stopnjo verjetnosti, niso podani.

11. Ob tem tudi ni mogoče upoštevati pritožbenega ugovora „socialne upravičenosti“ izredne odpovedi, kot to navaja pritožba. Dejstvo, da je tožnik lojalen dolgoletni delavec tožene stranke ter da bi dne 25. 11. 2021 izpolnil pogoje za starostno upokojitev, pri čemer je razvrščen v III. kategorijo invalidnosti, na podlagi katere je prejemal 198,00 EUR invalidskega dodatka mesečno, na (ne)možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne vpliva. ZDR-1 v 1. odstavku 109. člena sicer določa, da delodajalec lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni z zakonom, in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, vendar bo navedeno lahko sodišče ugotavljalo v rednem kontradiktornem postopku, seveda ob tem upoštevaje težo kršitev pogodbenih obveznosti.

12. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilu 2. točke 365. člena ZPP.

13. Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnik krije svoje pritožbene stroške iz razloga, ker s pritožbo ni uspel, tožena stranka pa zato, ker gre za spor o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, v takšnih sporih pa v skladu z določbo petega odstavka 41. člena ZDSS-1 delodajalec praviloma sam krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka. Odločitev temelji na določilu 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP.

Datum zadnje spremembe:

11.01.2021

Podobni dokumenti:

• VDSS Sklep Pdp 896/2017
• VDSS sklep Pdp 270/2011
• VDSS sklep Pdp 278/2011