VDSS Sodba in sklep Pdp 166/2020

Jedro

Tožnik sporne dneve, ki jih je tožena stranka evidentirala kot proste, ni bil prost, saj je bil kot vojak mehanik za kolesna vozila na razpolago delodajalcu za primere intervencij, od ponedeljka do sobote je opravljal redno delo v delavnici, ob nedeljah pa delo na intervencijah oziroma delo v zvezi s popravilom vozil, ki niso imele časa pripeljati svojih vozil v popravilo med tednom oziroma so jih uporabljale vsak dan.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdita izpodbijani del sodbe in sklepa ter izpodbijani dopolnilni sklep.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom sklenilo, da se zavrže tožba v delu, ki se nanaša na obračun bruto zneska ter plačilo davkov in prispevkov od tega zneska zaradi nepristojnosti sodišča (I. točka izreka). Razsodilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 2.977,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Zavrnilo je višji tožbeni zahtevek 135,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožniku povrne stroške postopka 939,76 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Z dopolnilnim sklepom je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, naj tožniku povrne še stroške postopka 140,00 EUR.

3. Zoper II. in IV. točko izreka sodbe in sklepa vlaga pritožbo tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njuno spremembo tako, da se tožbeni zahtevek zavrne v celoti in naloži tožniku povračilo stroškov, oziroma njuno razveljavitev in vrnitev sodišču prve stopnje v novo sojenje. Graja zaključek sodišča prve stopnje, da tožniku ni bil zagotovljen tedenski počitek, ki ga je oprlo na izpovedi prič, predvsem tistih, ki jih je predlagal tožnik, zanemarilo pa je predložene evidence o mesečni obremenitvi pripadnikov. Navaja, da iz njih izhaja, da je bilo tožniku zagotovljenih 23 dni tedenskega počitka. Meni, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo svoje ugotovitve, da mesečne evidence ne izkazujejo resničnih podatkov o prostih dnevih na misiji, saj bi se moralo opredeliti do posameznih mesečnih evidenc. Posebej opozarja na evidenco za mesec marec, ki potrjuje, da so bili mehaniki prosti na nedeljo, ponedeljek in torek, konkretno tožnik 17. 3. 2014. V zvezi s tem zatrjuje kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Meni, da iz izpovedi A.A. ne izhaja, da mehanikom na misiji ni bil zagotovljen dan tedenskega počitka. Sklicuje se na njegovo izpoved, da so bile nedelje načeloma proste, če je bilo treba kaj narediti, so naredili, ter da dopušča možnost, da je pripadnik na dan, ko je v evidenci označeno, da je prost, imel nalogo oziroma ni bil prost. Trdi, da to ne pomeni, da tožnik niti en dan v času misije ni bil prost, kot to zmotno zaključuje sodišče prve stopnje. Dalje se sklicuje na izpoved B.B., ki je bil nadrejen A.A. in tožniku, ki pa ji sodišče prve stopnje ni poklonilo vere, saj naj ne bi bil vsak dan v stiku s tožnikom. Meni, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da je B.B. izpovedal, da je moral biti vsak dan v delavnici ter da ob nedeljah nihče ni bil na delovnem mestu, če pa je bil, je delal na svoje. Sklicuje se na njegovo izpoved, da je bil cel vod prost zlasti ob nedeljah, tako kot izhaja iz predloženih evidenc. Sodišču prve stopnje očita, da se do tega ni opredelilo. Nasprotuje tudi zaključku, da so bili na misiji le 4 mehaniki, saj je bil A.A. mehanikom nadrejeni in je vedel, koliko mehanikov je, saj je vodil evidenco o njihovi prisotnosti in jim odrejal delo. Sklicuje se na priložene mesečne načrte obremenjenosti, iz katerih izhaja, da je bilo ves čas misije prisotnih 6 mehanikov. Nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, da tožniku ni bil omogočen tedenski počitek zaradi pripravljenosti. Sklicuje se na izjavo tožnika, da je šel najmanj dvakrat na nakupovanje oziroma izlet in da na ta dan ni imel s seboj intervencijskega telefona (ni bil dežuren), zaradi česar bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, da sta bila vsaj 2 dneva tedenskega počitka tožniku omogočena. Priglaša stroške pritožbe.

4. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper dopolnilni sklep zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga njegovo spremembo tako, da tožnik sam krije sodno takso v višini 140,00 EUR, toženi stranki pa povrne stroške pritožbe. Sklicuje se na pritožbo zoper sodbo in sklep. Ker je odločitev o stroških postopka odvisna od uspeha v pravdi, je po njenem mnenju nepravilna tudi odločitev o tem, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 140,00 EUR iz naslova sodne takse. Priglaša stroške pritožbe.

5. Tožnik odgovarja na pritožbo tožene stranke zoper sodbo in sklep ter predlaga njeno zavrnitev ter naložitev plačila stroškov odgovora na pritožbo toženi stranki. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Na podlagi drugega odstavka 350. člena ter v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo in sklep ter izpodbijani dopolnilni sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

8. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. To bistveno kršitev tožena stranka uveljavlja zaradi nestrinjanja z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje, kar pomeni pritožbeni razlog nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, oziroma zaradi nestrinjanja z materialnopravnimi stališči sodišča prve stopnje, do česar se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju.

9. Neutemeljeno se po vsebini uveljavlja tudi kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami, zapisniki oziroma spisi. Podana je torej, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov oziroma ko sodišče listinam in zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo ima v resnici (protispisnost). Take protispisnosti v izpodbijani sodbi ni, iz pritožbenih navedb pa izhaja, da jo tožena stranka po vsebini uveljavlja zaradi dokazne ocene izpovedi priče A.A., kar je pritožbeni razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

10. V pritožbi tožena stranka zatrjuje tudi kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vsake posamezne mesečne evidence, v celoti pa je spregledalo evidenco za mesec marec, v kateri je zavedeno, da je bil tožnik prost 17. 3. 2014. Ta kršitev je podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Sodišče prve stopnje se je ustrezno opredelilo do mesečnih evidenc, v okviru prepričljive dokazne ocene je ocenilo, da ne izkazujejo resničnih podatkov o prostih dneh tožnika na misiji, saj je na podlagi drugih dokazov ugotovilo, da je tožnik zaradi obilice dela in kadrovske podhranjenosti delo mehanika opravljal prav vsak dan, od ponedeljka do petka svoje redne naloge, ob nedeljah pa izredne naloge. Glede na to se sodišču prve stopnje ni bilo treba posebej opredeljevati do trditve tožene stranke, da je bil tožnik prost prav v ponedeljek 17. 3. 2014.

11. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o tožbenem zahtevku pravilno uporabilo materialno pravo. Upoštevalo je, da ima delavec po prvem odstavku 156. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) v obdobju sedmih zaporednih dni pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. Po drugem odstavku 97.f člena Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/94 in nasl.) ima delavec praviloma med dvema zaporednima delovnima dnevoma pravico do počitka, ki traja nepretrgoma najmanj 12 ur, v obdobju sedmih zaporednih dni pa ima poleg pravice do dnevnega počitka praviloma tudi pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. Po drugem odstavku 53. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV; Ur. l. RS, št. 68/07 in nasl.) mora nadrejeni poveljnik med opravljanjem vojaške službe izven države omogočiti pripadnikom potreben počitek glede na vrsto nalog in druge razmere ter pri tem upoštevati tudi predpisane omejitve glede opravljanja posameznih zahtevnih nalog na določenih formacijskih dolžnostih.

12. Organizacija delovnega časa in v tem okviru pravica delavca do ustreznega počitka na ravni Evropske unije (EU) je urejena z Direktivo 2003/88/ES, ki določa minimalne zahteve, namenjene izboljšanju življenjskih in delovnih razmer delavcev s približevanjem nacionalnih zakonodaj v zvezi z delovnim časom. Republika Slovenija je že v ZDR-1 vključila določbe te Direktive, ki v 5. točki uvoda določa, da morajo imeti vsi delavci ustrezen počitek, ki ga je treba izraziti v časovnih enotah, to je v dnevih, urah in/ali njihovih delih, pri čemer je treba delavcem zagotoviti minimalni dnevni, tedenski in letni počitek ter ustrezne odmore.

13. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev in sprejelo materialno pravno pravilno odločitev, ko je ugotovilo, da tožena stranka tožniku v času napotitve na vojaško misijo na Kosovu (KFOR ...) od 22. 9. 2013 do 25. 3. 2014 v vsakokratnem obdobju sedmih zaporednih dni ni zagotovila pravice do izrabe tedenskega počitka v trajanju najmanj neprekinjenih 24 ur.

14. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožnik na dneve, ki jih je tožena stranka evidentirala kot proste, ni bil prost, saj je bil kot vojak mehanik za kolesna vozila na razpolago delodajalcu za primere intervencij, od ponedeljka do sobote je opravljal redno delo v delavnici, ob nedeljah pa delo na intervencijah oziroma delo v zvezi s popravilom vozil ... skupin, ki niso imele časa pripeljati svojih vozil v popravilo med tednom oziroma so jih uporabljale vsak dan.

15. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na vodenje mesečnih evidenc dnevne delovne obremenjenosti, iz katerih naj bi bili jasno razvidni dejanski dnevi tedenskega počitka za tožnika. Dejstvo, da je v evidencah določen dan označen kot prost obveznosti, ne pomeni, da v sodnem sporu ni dopustno preveriti, ali je bila formalna označba pravilna. Prvostopenjsko sodišče je zato glede na trditve tožnika utemeljeno preverjalo, ali je bil tožnik kot pripadnik SV takrat dejansko res prost vseh obveznosti in to najmanj 24 neprekinjenih ur, oziroma ali na označene proste dneve dejansko ni imel nobenih delovnih obveznosti, ali je opravljal delo za delodajalca oziroma ali je bil v času evidentiranih prostih dni na razpolago delodajalcu. V predmetni zadevi se je izkazalo (drugače kot v drugih podobnih primerih), da z mesečnimi evidencami tožnik in njegovi sodelavci sploh niso bili seznanjeni, tako da njihove pravilnosti sproti niso mogli preveriti, niti niso bili seznanjeni s tem, kdaj imajo zaveden prost dan, tožnik pa je izpovedal še, da mu izraba prostega dne tudi nikoli ni bila odrejena. Priča A.A., ki je vodil evidence in v njih označeval proste dneve, je izpovedal, da so v evidenci morali zagotoviti, da je bil označen prost dan, bilo pa je mogoče, da mehanik na tak dan ni bil prost, če je bilo treba kaj narediti oziroma opravljati izredne naloge. Vsi zaslišani so izpovedovali tudi o tem, da je bilo za ogrevanje delavnice treba dnevno nalivati nafto v agregat, kar so počeli tožnik in drugi mehaniki. Na pravilnost ugotovitve, da evidence niso izkazovale pravilnega dejanskega stanja glede prostih dni mehanikov na misiji kaže tudi dejstvo, da je v večini evidenc zabeleženo, da so vsi mehaniki prosti, kar pa glede na naravo njihovega dela, njihovo število in število ter stanje vozil, ki so jih popravljali, življenjsko ni bilo mogoče.

16. Tožena stranka izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedmi prič in strank, saj naj sodišče prve stopnje ne bi ustrezno dokazno ocenilo izpovedi A.A ter naj neutemeljeno ne bi upoštevalo izpovedi priče B.B.. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča oziroma stranka izpoveduje verodostojno, ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče oziroma stranke mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne priče mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na izpovedi tožnika in njegovih sodelavcev C.C. ter D.D. in deloma tudi A.A., ki je potrdil, da je bilo po potrebi treba za delo poprijeti tudi ob nedeljah. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene. Sodišče prve stopnje ni sledilo izpovedi B.B. z obrazložitvijo, da je bil tožniku le posredno nadrejen in z njim ni bil vsak dan v stiku. Pritožba opozarja na njegovo izpoved o njegovi vsakodnevni navzočnosti v delavnici. Vendar pa iz celotne izpovedi te priče ni mogoče skleniti, da je imel vpogled v tožnikovo vsakodnevno delo, saj je izpovedoval tudi, da tožnikov logistični element ni bil del E., da je bilo njegovo delovno mesto kakih 100 m stran od mehanične delavnice, da ni bil vsak dan v neposrednem stiku s tožnikom ter da so bili praviloma vsi mehaniki prosti na nedeljo. Tako je sodišče prve stopnje sprejelo prepričljiv zaključek, ki ga je utemeljilo na izpovedi tožnika in dveh sodelavcev mehanikov, ki sta tudi sama od tožene stranke zahtevala plačilo nadomestila za neizkoriščene dneve tedenskega počitka zaradi dela mehanikov na isti misiji, zoper sodbi sodišča prve stopnje v njunih zadevah pa tožena stranka ni vložila pritožb (IV Pd 365/2018 z dne 2. 7. 2019 in IV Pd 326/2018 z dne 24. 7. 2019 - prilogi A 6 in A 7).

17. Do pritožbenih navedb o šestih stalno prisotnih mehanikih na misiji, s katerimi tožena stranka nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da so bili na misiji KFOR ... štirje mehaniki, kasneje pet, ter da sta bila dva izmed njih en mesec v bazi na severu, se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo, ker gre za nedopustne pritožbene novote. Tožena stranka jih namreč prvič podaja šele v pritožbi, pri tem pa ne izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP). Enako velja za pritožbeno navedbo, da je bil tožnik vsaj dvakrat na nakupovalnem izletu.

18. Ker je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino za premoženjsko škodo zaradi neomogočanja tedenskega počitka na misiji KFOR ..., je pravilna tudi odločitev v izpodbijanem sklepu, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti tudi strošek za plačano sodno takso.

19. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno pomembne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

20. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje (353. člen ZPP) in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

21. Tožena stranka s pritožbama ni uspela, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

22. Tožnik sam krije stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

11.01.2021

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 482/2019
• VDSS Sodba in sklep Pdp 323/2020
• VDSS Sodba in sklep Pdp 90/2020