VDSS Sodba Pdp 202/2020

Jedro

Nepridobitev predhodnega mnenja sindikata s strani tožene stranke, ni vplivala na pravilnost sklepa o prekinitvi pogodbe. Razlogi za tožnikov izostanek niso opravičeni, zato je tožena stranka lahko enostransko prekinila pogodbo v skladu s 6. točko prvega odstavka 16. člena pogodbe o služenju v rezervni sestavi SV, ki določa, da ministrstvo lahko pogodbenemu pripadniku pogodbo enostransko odpove, če se brez opravičenega razloga ni odzval na opravljanje vojaške službe oziroma usposabljanje. Mnenje sindikata tudi po stališču pritožbenega sodišča ne bi moglo vplivati na drugačno odločitev toženke, glede na določbo petega odstavka 100a. člena ZObr, da mnenje sindikata ni obvezujoče za odločitev tožene stranke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek (1) za razveljavitev sklepa tožene stranke o prekinitvi pogodbe ... z dne 18. 6. 2018; (2) za ugotovitev, da pogodba o službi v rezervni sestavi Slovenske vojske ni prenehala na podlagi navedenega sklepa in še vedno velja; (3) da je toženka dolžna tožniku priznati vse pravice iz naslova pogodbe o službi v rezervni sestavi Slovenske vojske in mu izplačati pogodbeno dogovorjeno nadomestilo od 1. 8. 2018 dalje do plačila, ter (4) tožniku povrniti pravdne stroške v roku 15 dni od pravnomočnosti odločbe o odmeri, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženki plačati stroške postopka v višini 504,90 EUR (točka II izreka).

2. Tožnik se pritožuje zoper sodbo zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, naj pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podredno predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede na to, da iz pritožbe jasno izhaja, da tožnik predlaga spremembo sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku, je pritožbeno sodišče zapis v predlogu, naj pritožbeno sodišče tožbeni zahtevek zavrne, štelo kot očitno pomoto. Navaja, da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo, ker se tožnik brez opravičenega razloga ni odzval na sklep o opravljanju vojaške službe z dne 16. 4. 2018 (sklep o vpoklicu), na podlagi katerega bi se moral 4. 6. 2018 zglasiti na opravljanju vojaške službe v miru. Zoper sklep o vpoklicu je dne 4. 5. 2018 vložil ugovor ter je utemeljeno pričakoval, da bo toženka ugovoru ugodila. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da razlogi za odlog opravljanja vojaške službe, ki jih je navedel v ugovoru, niso utemeljeni, ter da bi moral v skladu s 6. členom pogodbe o službi v rezervni sestavi SV in 16. členom Uredbe o pogodbenem opravljanju vojaške službe v rezervni sestavi SV (Uredba; Ur. l. RS, št. 95/02 in nasl.) predlagati zgolj odlog usposabljanja, ne pa tudi odloga opravljanja vojaške službe. Glede na navedeno je posledično zmotno zaključilo, da je odpoved zakonita, saj temelji na 6. točki prvega odstavka 16. člena pogodbe o opravljanju vojaške službe v rezervni sestavi SV in 27. členu Uredbe. Nepravilno je stališče sodišča prve stopnje, da sklep o odpovedi pogodbe ni nezakonit, ker ne vsebuje pravnega pouka in ker toženka pred podajo odpovedi ni pridobila predhodnega mnenja sindikata. Tožnik je imel zaradi rojstva otroka izredne družinske obveznosti, povezane z vzgojo in varstvom dveh šoloobveznih otrok ter s pomočjo partnerki pri negi in skrbi za dojenčka. Zaposlen je na delovnem mestu direktorja občinske uprave A., njegovo delo pa v veliki meri terja njegovo osebno prisotnost, ki je ni mogoče začasno urediti s podelitvijo pooblastil. Na obseg njegovih nalog so vplivale tudi lokalne volitve. Šlo je za začasne razloge, zato je pričakoval, da mu bo toženka na podlagi tretjega odstavka 16. člena Uredbe omogočila opravljanje službe v drugem terminu. Na mobilizacijskem usposabljanju (v aprilu 2018) v Vojašnici B. v C. mu je bilo zagotovljeno, da bo SV vsakega pripadnika obravnavala individualno in v tem smislu upoštevala morebitne razloge za odlog opravljanja vojaške službe ter o njih pravočasno odločila. Odločba je tudi sicer notranje protislovna, saj po eni strani ugotavlja, da Uredba ne ureja možnosti oprostitve opravljanja službe, hkrati pa navaja, da ugotavljanja opravičljivih razlogov za oprostitev obveznosti predstavlja diskrecijsko pravico toženke. Zaradi nezakonitosti odločbe je posledično nezakonit tudi sklep o odpovedi pogodbe. Zoper odločbo ni uveljavljal sodnega varstva, ker je istočasno prejel tudi sklep o prekinitvi pogodbe in je pravna sredstva zato uveljavljal zoper sklep o prekinitvi pogodbe, saj so bila taka navodila, ki jih je prejel od toženke, o čemer bi izpovedali predlagani priči D.D. in E.E..

3. V odgovoru na pritožbo toženka prereka pritožbene navedbe in predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve pravil postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere opozarja pritožba, in tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Tožnik je s toženo stranko dne 14. 9. 2006 sklenil pogodbo o službi v rezervni sestavi Slovenske vojske (A 1), h kateri sta pravdni stranki sklenili več aneksov, s katerimi sta podaljševali pogodbo, zadnjega dne 25. 7. 2017 (A 2). Ta je veljavnost pogodbe podaljšal do 31. 10. 2022. Tožena stranka je 16. 4. 2018 sprejela sklep o opravljanju vojaške službe (A 4), s katerim je med drugim odločila, da sklep velja od 4. 6. 2018 do 3. 7. 2018. Zoper sklep je tožnik vložil ugovor, ki ga je tožena stranka z odločbo z dne 5. 6. 2018 (A 7) kot neutemeljenega zavrnila. Zoper odločbo tožnik ni uveljavljal sodnega varstva, zato je postala pravnomočna. Tožena stranka je 17. 4. 2018 tožnika pozvala, naj se 4. 6. 2018 zglasi v Vojašnici B. v C. na opravljanju vojaške službe v miru (A 5). Tožnik se navedenega dne ni zglasil na opravljanju službe, zato je tožena stranka 18. 6. 2018 izdala sklep o prekinitvi pogodbe (A 8), s katerim je odločila, da tožniku 12. 6. 2018 preneha pogodbeno razmerje v rezervni sestavi SV, ker se brez opravičenega razloga ni odzval na opravljanje vojaške službe. Zoper sklep o prekinitvi pogodbe je tožnik vložil pritožbo, tožena stranka pa ga je z dopisom z dne 19. 7. 2018 (A 10) obvestila, da sklep nima narave upravnega akta in da pravnega varstva ni mogoče uveljavljati v okviru upravnega postopka, zato sklep tudi ne vsebuje pravnega pouka, da pa sta se stranki v pogodbi zavezali, da bosta morebitne spore reševali sporazumno, če pa to ne bo mogoče, pa pri stvarno in krajevno pristojnem sodišču. Po prejemu tega dopisa je tožnik v roku 30 dni vložil tožbo pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani.

7. Ni podana uveljavljana kršitev določb postopka po 8. točki drugega dostavka 339. člena ZPP (kršitev pravice do izjave), ker sodišče ni zaslišalo tožnika in predlaganih prič D.D. in E.E.. Tožnik je namreč dokazni predlog podal v zvezi s tem, kaj sta mu zaposlena delavca toženke v zvezi z možnostjo odloga služenja v rezervni sestavi SV zagotovila v aprilu 2018 na mobilizacijskem usposabljanju v Vojašnici B. v C., in sicer, da bo SV vsakega pripadnika obravnavala individualno in v tem smislu upoštevala morebitne razloge za odlog opravljanja vojaške službe ter o odlogu pravočasno odločila. Glede na to, da je odločba o zavrnitvi ugovora zoper sklep o vpoklicu pravnomočna, tožnik z izvedbo tega dokaza ne more vplivati na ugotovitev, da je bila njegova odsotnost s služenja v rezervni sestavi SV neopravičena, ter se pri tem sklicevati na domnevno zagotovilo delavcev tožene stranke. Odločba tožene stranke je namreč imela jasen in ustrezen pravni pouk o sodnem varstvu, ki ga tožnik ni uveljavljal, z izpovedbo prič pa ne more dokazovati, da ni uveljavljal sodnega varstva, ker naj bi s strani toženke prejel drugačna navodila.

8. Neutemeljeno je stališče pritožbe, da je sklep o prekinitvi pogodbe nezakonit, ker nima pravnega pouka in ker toženka pred podajo odpovedi ni pridobila mnenja sindikata. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik ne glede na dejstvo, da sklep nima pravnega pouka, vložil pritožbo, ter prejel s strani toženke pojasnilo, da lahko zoper odločitev uveljavlja neposredno sodno varstvo. Za presojo zakonitosti izpodbijanega sklepa je odločilno, da pomanjkanje pravnega pouka tožniku ni bilo v škodo, saj je po prejemu pojasnila z dne 17. 7. 2018 uveljavljal sodno varstvo v roku 30 dni v smislu določbe osmega odstavka 100a. člena Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/94 in nasl.), ki se nanaša na varstvo pravic, sodišče prve stopnje pa je njegovo tožbo štelo za pravočasno ter tožbeni zahtevek vsebinsko presojalo. Pravni pouk namreč ni namenjen samemu sebi, temveč temu, da naslovnik zoper sklep lahko uveljavi vsa zakonsko predvidena pravna sredstva, kar je v tem primeru tudi izkazano. Glede na navedeno tudi niso utemeljene pritožbene navedbe, da je tožena stranka z izdajo sklepa kršila določbe 100a. člena ZObr, ki se nanašajo na postopek varstva pravic.

9. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da nepridobitev predhodnega mnenja sindikata s strani tožene stranke, ni vplivala na pravilnost sklepa o prekinitvi pogodbe. Razlogi za tožnikov izostanek niso opravičeni, zato je tožena stranka lahko enostransko prekinila pogodbo v skladu s 6. točko prvega odstavka 16. člena pogodbe o služenju v rezervni sestavi SV, ki določa, da ministrstvo lahko pogodbenemu pripadniku pogodbo enostransko odpove, če se brez opravičenega razloga ni odzval na opravljanje vojaške službe oziroma usposabljanje. Mnenje sindikata tudi po stališču pritožbenega sodišča ne bi moglo vplivati na drugačno odločitev toženke, glede na določbo petega odstavka 100a. člena ZObr, da mnenje sindikata ni obvezujoče za odločitev tožene stranke.

10. Tožnik v pritožbi tudi neutemeljeno izpostavlja, da je sklep o prekinitvi pogodbe nezakonit, ker temelji na domnevno nezakoniti odločbi z dne 5. 6. 2018. Kot je bilo že navedeno, je ta odločba postala pravnomočna, zato tožnik v pritožbi neutemeljeno izpostavlja osebne razloge, ki bi jih po njegovem mnenju tožena stranka morala upoštevati pri odločitvi, da tožniku opravljanje službe začasno odloži oziroma prestavi na drug termin. Prav tako niso utemeljene večkrat ponovljene pritožbene navedbe tožnika, da je utemeljeno pričakoval, da bo tožena stranka njegovemu ugovoru ugodila, saj o ugovoru ni odločila v 30 dneh oziroma do dne, ko bi se tožnik na podlagi poziva moral zglasiti na opravljanju službe v rezervni sestavi SV. Dejstvo, da o ugovoru ni bilo odločeno v tem obdobju, še ne daje podlage za sklepanje, da bo ugovoru ugodeno, posebej glede na dejstvo, da je v pravnem pouku v sklepu o vpoklicu jasno navedeno, da ugovor ne zadrži izvršitve sklepa. Posledično ni utemeljena pritožbena navedba, da je odločitev, ki jo pripadnik prejme po datumu, ko mora nastopiti služenje, vsebinsko votla oziroma nima več vsebinskega pomena za pripadnika.

11. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je odločba z dne 5. 6. 2018 sama v sebi protislovna, ker po eni strani ugotavlja, da Uredba ne ureja možnosti oprostitve opravljanja službe, hkrati pa navaja, da ugotavljanja opravičljivih razlogov za oprostitev obveznosti predstavlja diskrecijsko pravico toženke. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da tožnik lahko zaprosi le za odlog usposabljanja, ne pa tudi vojaške službe. Toženka je namreč v odločbi pravilno ugotovila, da je tožnik prosil za opustitev vpoklica za opravljanje vojaške službe v miru, pri čemer se je smiselno skliceval na drugi odstavek 16. člena Uredbe, ki določa, da se pogodbenemu pripadniku rezervne sestave na njegovo prošnjo lahko odloži usposabljanje do treh dni v koledarskem letu na predlog delodajalca, zaradi neodložljivega dela, ki ga je treba opraviti neposredno pred ali med usposabljanjem in ga ne more opraviti drug delavec. Takšen predlog tožnika je tožena stranka z odločbo zavrnila ter zavzela stališče, da gre za njeno diskrecijsko pravico, saj Uredba določba le možnost odlaganja usposabljanja, in se ne nanaša na primere vpoklica na opravljanje vojaške službe v miru kot pogodbene dolžnosti skladno s 5. točko 12. člena Uredbe. Ta določa, da se je pogodbeni pripadnik rezervne sestave med trajanjem pogodbe dolžan odzvati na poziv k opravljanju vojaške službe v miru, zaradi povečanega dalj časa trajajočega obsega nalog, ki jih pripadniki stalne sestave ne morejo opraviti, zlasti k opravljanju nalog zaščite, reševanja in pomoči ob naravnih in drugih nesrečah ter v izrednem ali vojnem stanju. Odločba torej jasno povzema pravno podlago za odlog usposabljanja in ni notranje protislovna. Tudi sicer pa je kakršnokoli zatrjevano nepravilnost saniralo dejstvo, da je odločba postala pravnomočna.

12. Glede na to, da niso podani s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

14. Odgovor na pritožbo ni v ničemer prispeval k boljši razjasnitvi stvari, zato toženka sama krije svoje stroške te vloge (155. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

11.01.2021

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 1238/99
• VDSS sodba Pdp 298/2008
• VDS Sodba in sklep Pdp 410/98