VDSS Sodba in sklep Pdp 90/2020

Jedro

Novejša sodna praksa (VSRS VIII Ips 31/2019 z dne 8. 10. 2019, VSRS VIII Ips 11/2019 z dne 8. 10. 2019, VSRS VIII Ips 18/2019 z dne 8. 10. 2019, VSRS VIII Ips 3/2020 z dne 25. 2. 2020) pri presoji, ali je bila delavcu v podobnih primerih (pripadnik-vojak, udeležen na mednarodni misiji) kršena pravica do tedenskega počitka pri izvajanju aktivnosti za delodajalca, razlikuje med (1) pravili reda in obnašanja v vojaški bazi na mednarodni misiji ter med (2) delovnimi obveznostmi, pri čemer le zadnja posegajo v pravico pripadnika do tedenskega počitka, če jih je delavec moral opravljati na dan, ko mu je bil odrejen tedenski počitek. Pod pravila reda in obnašanja se po sodni praksi uvršča nošenje uniforme na dneve, ko je bil odrejen tedenski počitek, prav tako nemožnost izhoda iz vojaške baze, oddajanje umazanih oblačil v pranje in prevzemanje čistih oblačil, prevzemanje vode za pitje, udeležba pri dviganju državne zastave in postroju. Prav tako ne gre za kršitev pravice do tedenskega počitka pri dnevnem informiranju o nalogah za naslednji dan s strani nadrejenih, v kolikor takšno informiranje ne poteka v obliki formalnih, posebej organiziranih sestankov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in dopolnilni sklep sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške v pritožbenem postopku.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati 1.678,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 4. 2015 dalje do plačila (točka I izreka sodbe). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 1.015,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 3. 2015 dalje do plačila in zakonske zamudne obresti od zneska 1.678,08 EUR za čas od 31. 3. 2015 do 16. 4. 2015 (točka II izreka sodbe). Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 246,94 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka dalje do plačila (točka III izreka sodbe). Nadalje je sodišče prve stopnje sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške sodne takse v znesku 80,60 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka tega roka dalje do plačila (izrek sklepa prvostopenjskega sodišča).

2. Zoper sodbo in sklep prvostopenjskega sodišča se zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava po 338. členu Zakona o pravdnem postopku pritožuje tožena stranka (v nadaljevanju: toženec; pritožnik). Sodišče prve stopnje je, upoštevajoč koriščenje tedenskega počitka kot povprečja v obdobju 14 zaporednih dni, ugotovilo, da tožniku pripada odškodnina za 12 dni tedenskega počitka. Pri tem je prvostopenjsko sodišče obdobje tožnikove napotitve razdelilo na referenčna obdobja po 14 dni, začenši s prvim dnem tožnikovega prihoda na mednarodno misijo oziroma s prvim dnem vrnitve tožnika z dopusta. Če v posameznem referenčnem obdobju tožniku nista bila zagotovljena 2 dneva tedenskega počitka, je sodišče prve stopnje odločilo, da je upravičen do odškodnine, bodisi za 1 dan bodisi za 2 dneva. Takšno stališče prvostopenjskega sodišče je zmotno, ker je potrebno upoštevati obdobje celotne napotitve pripadnika na mednarodni misiji in zagotoviti toliko dni počitka v celotnem obdobju napotitve, kolikor tednov je trajala napotitev, izvzemši dneve koriščenja dopusta. Če bi bilo pravilno stališče, ki ga je zavzelo sodišče, bi se tudi zastaranje odškodninskih zahtevkov oziroma začetek teka zamudnih obresti moralo presojati od dneva zaključka 14-dnevnega referenčnega obdobja, ne pa šele od vrnitve z mednarodne misije. Pritožnik se sklicuje na stališče Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 259/2012 z dne 3. 4. 2012 in Pdp 153/2010 z dne 25. 3. 2010), po katerem se šele po povratku z mednarodne misije lahko ve, koliko dni je bil posameznemu pripadniku zagotovljen počitek oziroma kakšna škoda mu je nastala, če mu tedenski počitek ni bil zagotovljen. Pritožba s tem v zvezi zatrjuje bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku ter zmotno uporabo materialnega prava, ker 14-dnevno referenčno obdobje za presojo zagotovitve tedenskega počitka ne more biti upoštevno in posledično zatrjuje zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Glede evidenc tedenskih počitkov navaja, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni bil prost v dneh, ki so v evidenci označeni kot tedenski počitek, a jim je sledil dan, ko so izvrševali različne operativne naloge. Priprave na operativno delo so potekale en dan pred načrtovano nalogo, torej tudi ob dneh, ki so bili v evidenci označeni kot prosti. Pritožba izpostavlja, da v nobenem predpisu ni definirana vsebina 24 urnega počitka kot jo razumejo tožnik in tožnikove priče, torej, da je posameznik popolnoma svoboden, se obleče v civilna oblačila in se prosto giba po območju delovanja. Pričevanje tožnika in prič A.A. in B.B. je zelo splošno in ne konkretizirano. Toženec zatrjuje, da je predložil sistematične evidence, iz katerih je razvidno, da so bili prosti dnevi načrtovani, tožniku omogočeni ter da jih je dejansko koristil. Verodostojnost evidenc je potrdila priča C.C. in tudi sodišče jim je verjelo. Prav tako v času misije ne tožnik ne z njegove strani predlagane priče niso ugovarjali zoper evidence. Odločitve sodišča prve stopnje, kjer navaja, da na proste dni, katerim sledi operativna naloga, pa tudi če samo E.-pripravljenost, tožniku ni bil zagotovljen tedenski počitek, ni mogoče sprejeti. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo izpovedi poveljnika voda C.C. in poveljnika čete D.D., da se je tedenski počitek zagotavljal in da so bili pripadniki seznanjeni, da imajo prost dan, čeprav niso vedeli, da se vzporedno vodijo evidence. Obe priči sta potrdili, da na dan zagotovljenega tedenskega počitka tožnik ni opravljal nalog in da se mu naloge tudi niso smele odrejati, s tem pa je bil tožnik seznanjen. Pritožnik uveljavlja tudi bistveno kršitev pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je priča C.C. izpovedala drugače kot pa je v svojem zaključku povzelo sodišče prve stopnje. Priča C.C. je najprej res izpovedala: "Po navadi so se delale priprave en dan prej običajno", potem pa je v izpovedbi svojo izjavo preklicala: "Ja, tako da ne vem točno, kdaj so delali priprave." Zaradi tega je nepravilen zaključek, da je C.C. izpovedal, da so priprave na določene aktivnosti potekale en dan pred načrtovano aktivnostjo oziroma je v razlogih sodbe navedeno nekaj drugega kot dejansko izhaja iz zaslišanja priče, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Pritožba uveljavlja povrnitev pravdnih stroškov na prvi in drugi stopnji s strani tožnika.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo glede pritožbenih očitkov zatrjuje, da so neutemeljeni in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Pri presoji, ali je bil tožniku zagotovljen tedenski počitek, je potrebno izhajati iz narave in namena pravice do tedenskega počitka – tedenski počitek je namenjen oddihu in skrbi za učinkovito zaščito delavčeve varnosti in zdravja. Kopičenje prostih dni, da se izpolni kvota prostih dni, ki tožniku pripada, ni v skladu z namenom tedenskega počitka, namen tedenskega počitka je mogoče doseči le ob upoštevanju 14-dnevnih referenčnih obdobij. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da s strani toženca predložene evidence ne odražajo dejanskega stanja, saj jih je C.C. s svojim podpisom le potrdil, ujemanja podatkov z dejanskim stanjem pa ni preverjal. Priča C.C. tudi ni vedela povedati, ali so se evidence vodile sproti ali za nazaj. Dejstvo, da tožnik priloženim evidencam ni ugovarjal, je nerelevantno, saj tožnik tekom misije niti ni vedel, da se vodijo evidence niti ni bil obveščen, kdaj naj bi sploh imel domnevno prost dan, zato priloženim evidencam niti ni mogel ugovarjati. Tožnik priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo in sklep preizkusilo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07 in naslednji; v nadaljevanju: ZPP) ter 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prave stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene od absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, prav tako pa ne v pritožbi zatrjevanih bistvenih kršitev ZPP. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ugotovilo odločilna dejstva in uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je v tem individualnem delovnem sporu odločalo o utemeljenosti odškodninskega zahtevka zaradi premoženjske škode zaradi neizkoriščenega tedenskega počitka v obdobju od 29. 3. 2013 do 30. 9. 2013, ko je bil tožnik kot pripadnik Slovenske vojske napoten na opravljanje vojaške službe izven države v mirovnih silah "Joint Enterprise" KFOR ... na Kosovu, kjer je opravljal delo kot vojak voznik. Kot izhaja iz prvostopenjske sodbe, je tožnik uveljavljal odškodninski zahtevek za dneve, ko bi mu toženec kot delodajalec moral zagotoviti tedenski počitek. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožnikovemu zahtevku, ker je ugotovilo, da je tožnik upravičen do odškodnine za 12 dni neizrabljenega tedenskega počitka.

7. Delavec ima po prvem odstavku 156. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.; v nadaljevanju: ZDR‑1) v obdobju sedmih zaporednih dni pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. Po drugem odstavku 97.f člena Zakona o obrambi (Ur. l. RS, št. 82/94 in nasl.; v nadaljevanju: ZObr) ima delavec praviloma med dvema zaporednima delovnima dnevoma pravico do počitka, ki traja nepretrgoma najmanj 12 ur, v obdobju sedmih zaporednih dni pa ima poleg pravice do dnevnega počitka praviloma tudi pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. Po drugem odstavku 53. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (Ur. l. RS, št. 68/07 in nadaljnji; v nadaljevanju: ZSSloV) mora nadrejeni poveljnik med opravljanjem vojaške službe izven države omogočiti pripadnikom potreben počitek glede na vrsto nalog in druge razmere ter pri tem upoštevati tudi predpisane omejitve glede opravljanja posameznih zahtevnih nalog na določenih formacijskih dolžnostih. Potrebno je poudariti, da iz te določbe ne izhaja, da pripadnikom Slovenske vojske v času opravljanja dela v tujini oziroma na mednarodni misiji ne pripada tedenski počitek, ampak le, da morajo poveljniki med opravljanjem vojaške službe izven države pripadnikom omogočiti potreben počitek glede na vrsto nalog in druge razmere. Nadalje je Sodišče Evropske unije (SEU) v zadevah C-303/98 (Simap), C-151/02 (Jaeger), C-14/04 (Dellas), ko je razlagalo Direktivo Sveta 93/104/ES z dne 23. novembra 1993 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (v nadaljevanju: Direktiva) in v tej povezavi "delovni čas", poudarilo, da pojem delovni čas pomeni vsako obdobje, v katerem je delavec na delu, na voljo delodajalcu in izvaja svojo dejavnost ali svoje naloge, v skladu z nacionalno zakonodajo in/ali običaji, in ga je treba razumeti kot nasprotje obdobju počitka, ker se ta pojma medsebojno izključujeta. Obrazložilo je še, da Direktiva ne predvideva vmesne kategorije med delovnim časom in počitkom in da med značilnimi elementi pojma "delovni čas" v smislu Direktive ni intenzivnosti dela, ki ga opravlja zaposleni, ali njegove storilnosti.

8. Novejša sodna praksa (VSRS VIII Ips 31/2019 z dne 8. 10. 2019, VSRS VIII Ips 11/2019 z dne 8. 10. 2019, VSRS VIII Ips 18/2019 z dne 8. 10. 2019, VSRS VIII Ips 3/2020 z dne 25. 2. 2020) pri presoji, ali je bila delavcu v podobnih primerih (pripadnik-vojak, udeležen na mednarodni misiji) kršena pravica do tedenskega počitka pri izvajanju aktivnosti za delodajalca, razlikuje med (1) pravili reda in obnašanja v vojaški bazi na mednarodni misiji ter med (2) delovnimi obveznostmi, pri čemer le zadnja posegajo v pravico pripadnika do tedenskega počitka, če jih je delavec moral opravljati na dan, ko mu je bil odrejen tedenski počitek. Pod pravila reda in obnašanja se po sodni praksi uvršča nošenje uniforme na dneve, ko je bil odrejen tedenski počitek, prav tako nemožnost izhoda iz vojaške baze, oddajanje umazanih oblačil v pranje in prevzemanje čistih oblačil, prevzemanje vode za pitje, udeležba pri dviganju državne zastave in postroju. Prav tako ne gre za kršitev pravice do tedenskega počitka pri dnevnem informiranju o nalogah za naslednji dan s strani nadrejenih, v kolikor takšno informiranje ne poteka v obliki formalnih, posebej organiziranih sestankov.

9. Glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pritožba sodišču prve stopnje očita kršitev 14. točke drugega odstavka 399. člena ZPP, ker so razlogi za presojo omogočanja koriščenja počitka v 14 – dnevnih referenčnih obdobjih v nasprotju z razlogi za odločitev glede teka zamudnih obresti. Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 21/13 in nadaljnji; v nadaljevanju: ZDR-1) določa, da ima delavec v obdobju sedmih zaporednih dni, poleg pravice do dnevnega počitka, pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur (prvi odstavek 156. člena ZDR-1) in da se minimalno trajanje tedenskega počitka, določeno v prvem odstavku tega člena, upošteva kot povprečje v obdobju 14 zaporednih dni (tretji odstavek 156. člena ZDR-1). Pri tem gre pri tretjem odstavku 156. člena za zakonsko organizacijsko napotilo, ki preprečuje akumuliranje prostih dni v nekem obdobju in kot dovoljeno obdobje, v katerem se dnevi tedenskega počitka lahko akumulirajo, definira obdobje 14 dni. Premoženjsko škodo, nastalo zaradi nezagotovitve tedenskega počitka, pa lahko delavec (vojak) uveljavlja s prvim dnem, ko se vrne z mednarodne misije. Po sodni praksi od tega dne tečejo tudi zakonske zamudne obresti, kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje (32. točka izpodbijane sodbe). Pritožbeno stališče, da so razlogi za presojo omogočanja koriščenja počitka v 14 – dnevnih referenčnih obdobjih v nasprotju z razlogi za odločitev glede teka zamudnih obresti, je materialnopravno zmotno, ker gre za različne pravne kategorije in se ti razlogi medsebojno niti ne dopolnjujejo niti ne izključujejo. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 399. člena ZPP.

10. Sodišče prve stopnje nadalje ni storilo v pritožbi zatrjevane kršitve po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bilo v razlogih sodbe navedeno nekaj drugega kot dejansko izhaja iz zaslišanja priče C.C.. Sodišče prve stopnje je vsebinsko prepričljivo povzelo izjavo priče C.C.. Povzetek izpovedbe ni selektivno izbran ter je zaključek sodišča prve stopnje, da so priprave pripadnikov na aktivnost praviloma potekale en dan pred načrtovano aktivnostjo, potrdil v nadaljevanju svoje izpovedbe. Izpoved je korektno povzeta in ni v nasprotju z njeno vsebino, ki izhaja iz zapisnika. Zato je očitek protispisnosti neutemeljen. Pritožbena kritika se v konkretnem primeru pravzaprav nanaša na dokazno oceno sodišča prve stopnje, kar pomeni uveljavljanje drugega pritožbenega razloga, to je zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

11. Pritožba neutemeljeno graja dokazno oceno prvostopenjskega sodišča glede vodenja evidenc tedenskega počitka pripadnikov na mednarodni misiji. Pritožnik poudarja verodostojnost evidenc in navaja, da je tožnik imel zagotovljene dneve tedenskega počitka, vodenje evidenc je bilo pripadnikom na misiji večkrat predstavljeno, zato je moral biti z vodenjem evidenc tožnik seznanjen, prav tako pa tožnik v času misije zoper njih ni ugovarjal. Dokazni postopek je pokazal, da s strani tožene stranke predlagane priče (D.D., C.C.) oziroma priče, ki so podale pisne izjave (F.F., G.G.), niso bile neposredno zadolžene za vodenje evidenc prostih dni za pripadnike na misiji. Sodišče prve stopnje je prepričljivo obrazložilo, da F.F. (polkovnik poveljnik kontingenta) in G.G. (podpolkovnik namestnik poveljnika kontingenta) nista bila tožniku neposredno nadrejena in zato nista mogla neposredno zaznavati dejstev o njegovem vsakdanjem delu, prav tako D.D. (poveljnik voda) s tožnikom ni bil v neposrednem kontaktu in ga ni videval vsak dan. Po izpovedbi C.C. je evidence dejansko vodil vodni podčastnik I.I., tožniku pa je nekatere naloge odrejal poveljnik oddelka H.H.. Ne glede na predložene evidence so tako tožnik kot tudi priči A.A. in B.B., oba tožnikova sovojaka, zatrdili, da tedenski počitek ni bil zagotovljen. Glede na načelo podrejenosti tožnika v hierarhični vojaški organizaciji pri delodajalcu je tudi pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da zgolj dejstvo, da se nihče od pripadnikov v času misije ni pritožil zaradi nezagotavljanja pravice do tedenskega počitka, še ne pomeni, da je bil tedenski počitek zagotovljen. Sodišče prve stopnje je skrbno in prepričljivo ocenilo izvedene dokaze, v obrazložitvi navedeni razlogi so razumljivi, dokazna ocena sodišča prve stopnje pa je tudi v celoti skladna z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP, pri tem pa dokazovanje obsega vsa dejstva, ki so pomembna za odločbo (prvi odstavek 213. člena ZPP). V skladu z načelom proste presoje dokazov o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Prosta dokazna ocena mora razumno in argumentirano prepričati in takšni zahtevi je sodišče prve stopnje s skrbno in sistematično obrazložitvijo izpodbijane sodbe glede evidenc o tedenskem počitku (točke 12 do 15 obrazložitve izpodbijane sodbe) tudi zadostilo.

12. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče tudi ugotovilo, da je prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, in sicer 156. člen ZDR-1 glede določitve obdobij, ko delavcu pripada tedenski počitek. Skladno z navedenim so pritožbeni očitki iz tega naslova neutemeljeni.

13. Pritožbeno sodišče je spoznalo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri čemer je presodilo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena za odločitev o pritožbi (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14. Pritožnik s svojim zahtevkom ni uspel, zato sam krije pritožbene stroške (154., 165. člen ZPP). Tožnik sam krije stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

11.01.2021

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 482/2019
• VDSS Sodba in sklep Pdp 323/2020
• VDSS Sodba in sklep Pdp 166/2020