VDSS Sodba Pdp 200/2020

Jedro

Pritožba neutemeljeno nasprotuje materialnopravnemu stališču, da mora za izpolnitev pogojev za napredovanje po ZSPJS in Uredbi o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (Uredba) od prejšnjega napredovanja miniti polna tri leta. Sodišče prve stopnje je pravilno razlagalo določbi tretjega odstavka 16. člena ZSPJS1 in tretjega odstavka 1. člena Uredbe tako, da mora javni uslužbenec do 1. 4. v letu, v katerem napreduje, poleg pridobitve treh ocen izpolniti tudi pogoj dopolnitve polnih treh let dela (pri delodajalcu ali po premestitvi).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je sklep Komisije za pritožbe z dne 9. 5. 2018 v zvezi s sklepom tožene stranke z dne 25. 1. 2018 nezakonit in se razveljavi, ter za ugotovitev, da je tožnik s 1. 4. 2012 napredoval za 2 plačna razreda in mu pravica do plače po 30. plačnem razredu pripada od 1. 4. 2014 dalje. Posledično je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od 1. 4. 2014 do 30. 11. 2015 dalje obračunati razliko v plači med 28. in 30. plačnim razredom, vključno z razliko pri vseh dodatkih k plači, ki bi jih tožnik prejel od osnove za 30. plačni razred, od tako obračunane razlike odvesti davke in prispevke ter tožniku plačati neto zneske mesečnih razlik v plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. dne v mesecu za razliko preteklega meseca do plačila. V II. točki izreka sodbe je razsodilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžan povrniti stroške v višini 306,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po izteku paricijskega roka.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da lahko javni uslužbenec napreduje, če pridobi tri letne ocene, saj zakonska dikcija Uredbe „vsaka tri leta“ ne daje podlage za stališče, da bi moralo med posameznimi napredovanji preteči polna tri leta (ali več). Sklicuje se na določilo prvega odstavka 5. člena prej veljavnega Pravilnika o napredovanju zaposlenih v državni upravi, ki je v nasprotju z Uredbo izrecno določal, da javni uslužbenci napredujejo po preteku najmanj treh let od prve zaposlitve, pri čemer se je preverjanje izpolnjevanja pogojev za napredovanje izvajalo trikrat letno. Ker v Uredbi napredovalno obdobje ni določeno kot triletno obdobje, traja toliko časa, da javni uslužbenec od prve zaposlitve oziroma od zadnjega napredovanja pridobi tri letne ocene. Opozarja na določilo petega odstavka 5. člena Uredbe, v katerem je izrecno določeno, da javni uslužbenec v vsakem primeru napreduje za en plačni razred, če je od prve zaposlitve oziroma napredovanja preteklo najmanj šest let in je v tem obdobju dosegel povprečno oceno najmanj dobro. Ker v ostalih relevantnih določilih Uredbe napredovalno obdobje ni tako določno časovno opredeljeno, je treba šteti, da pogoj treh polnih let ni določen. Zatrjuje kršitvi iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj je kot "vsaka tri leta" štelo pretečeni čas polnih treh let. Meni, da je sodišče prve stopnje določila Uredbe razlagalo izven jezikovnih okvirov. Navaja, da je napredoval s 1. 6. 2008, nato pa šele s 1. 4. 2015, kar je očitno drugače in kaže na neenako obravnavno kot tisti javni uslužbenci, ki so se zaposlili pred 1. 4. 2008. Zgolj različen datum sklenitve pogodbe o zaposlitvi oziroma datum napredovanja, premestitve ne sme biti tisti razlikovalni element, zaradi katerega so posamezni javni uslužbenci (med njimi tudi tožnik) neupravičeno v slabšem položaju od drugih. Ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo njegovih ugovorov v tej smeri, izpodbijana sodba ne dosega minimalnega standarda obrazloženosti. Sklicuje se na 14. člen Ustave RS in zatrjuje neenako obravnavo v primerjavi z javnimi uslužbenci, ki so se zaposlili oziroma napredovali pred 1. 4. 2008. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba.

5. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana v primeru, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Prav tako sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Sicer pa tožnik obe bistveni kršitvi uveljavlja zaradi nestrinjanja z materialnopravnimi stališči sodišča prve stopnje, ki jih je to ustrezno obrazložilo, do pritožbenih trditev v zvezi s tem pa se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju.

6. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje, ki ga pritožba ne izpodbija, pravilno uporabilo materialno pravo.

7. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi presojalo zakonitost sklepa tožene stranke z dne 9. 5. 2018 v povezavi s sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS z dne 25. 1. 2018, s katerim je bila zavrnjena zahteva tožnika, da bi moral napredovati že 1. 4. 2012, s pravico do plače v višini 30. plačnega razreda od 1. 4. 2014 dalje (in da je toženka dolžna tožniku obračunati za čas od 1. 4. 2014 do 30. 11. 2015 razliko v plači med 28. in 30. plačnim razredom). Sodišče prve stopnje je odločitev sprejelo na podlagi nosilnega stališča, da je izpolnitev triletnega napredovalnega obdobja absolutni pogoj za napredovanje po Zakonu o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS; Ur. l. RS, št. 56/02 in nasl.) in Uredbi o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (Uredba; Ur. l. RS, št. 51/08 in nasl.), čemur pritožbeno sodišče pritrjuje.

8. Bistvena dejstva, ki med strankama niso bila sporna in jih je pravilno povzelo sodišče prve stopnje, so naslednja:

- da je tožnik s 1. 6. 2008 napredoval za en plačilni razred na podlagi predpisov, ki so urejali napredovanja javnih uslužbencev v plačilne razrede pred spremembo predpisov, ki določajo nov plačni sistem v javnem sektorju;

- da je tožnik pogoj pretečenega triletnega napredovalnega obdobja izpolnil 1. 6. 2012;

- da se postopek preverjanja izpolnjevanja pogojev za vse javne uslužbence izvede vsako leto do 15. marca (prvi odstavek 5. člena Uredbe) in tožnik v letu 2012 tako še ni izpolnil vseh pogojev za napredovanje v višji plačni razred, ker v obdobju od 1. 6. 2008 do 15. 3. 2012 še niso pretekla tri leta (upoštevajoč, da se leto 2011 ne šteje v napredovalno obdobje - četrti odstavek 8. člena ZIU¹);

- da tožnik ni mogel napredovati v letih 2013 in 2014 (162. člen ZUZ in 62. č člen Zakon o izvrševanju proračunov za leti 2013 in 2014);

- da je tožnik lahko ponovno napredoval šele 1. 4. 2015 (prvi odstavek 8. člena Uredbe) za dva plačilna razreda, uvrščen v 30. plačilni razred, pravico do višje plače pa je pridobil od 1. 12. 2015 dalje.

9. Pritožbeno zavzemanje, da bi tožnik moral napredovati že 1. 4. 2012, ni utemeljeno. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da tožnik ni izpolnil obeh pogojev za napredovanje, tj. treh letnih ocen dela in triletnega napredovalnega obdobja (z izvzemom leta 2011, 2013 in 2014), saj je tožnikovo napredovalno obdobje začelo teči 1. 6. 2008, tri leta (brez let 2011, 2013 in 2014) pa so se iztekla šele 1. 4. 2015, zato ni mogel napredovati že 1. 4. 2012, čeprav je takrat imel 3 ocene.

10. Pritožba neutemeljeno nasprotuje materialnopravnemu stališču, da mora za izpolnitev pogojev za napredovanje po ZSPJS in Uredbi od prejšnjega napredovanja miniti polna tri leta. Sodišče prve stopnje je pravilno razlagalo določbi tretjega odstavka 16. člena ZSPJS² in tretjega odstavka 1. člena Uredbe³ tako, da mora javni uslužbenec do 1. 4. v letu, v katerem napreduje, poleg pridobitve treh ocen izpolniti tudi pogoj dopolnitve polnih treh let dela (pri delodajalcu ali po premestitvi). Pravilno je pojasnilo, da tretjega odstavka 16. člena ZSPJS ni mogoče tolmačiti drugače, kot da mora med napredovanji preteči tri leta. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča je pravilna razlaga, da besedilo "vsaka tri leta" pomeni, da mora miniti polna tri leta od dneva zaposlitve ali premestitve do 1. 4. v letu, ko se preverja izpolnjevanje pogojev za napredovanje. Na to ne vpliva, da je bilo v Pravilniku o napredovanju zaposlenih v državni upravi iz leta 1995, ki je veljal pred Uredbo, izrecno določeno, da zaposleni lahko napreduje po preteku najmanj treh let od prve razporeditve. Zgolj dejstvo, da v besedilu ZSPJS in Uredbe ni izrecno predpisan pogoj napredovalnega obdobja najmanj treh let, ne pomeni, da je razlaga sporne pravne norme napačna. Določba drugega odstavka 2. člena Uredbe, da je napredovalno obdobje opredeljeno kot čas od zadnjega napredovanja oziroma prve zaposlitve v javnem sektorju, v katerem javni uslužbenec pridobi tri letne ocene, ki mu omogočajo napredovanje, ne daje podlage za razlago, da je napredovalno obdobje lahko krajše od treh let, če zaposleni prej kot v treh letih pridobi tri ocene dela. Enako velja za druge določbe Uredbe. Sodišče prve stopnje je tako pravilno uporabilo materialno pravo z navedeno razlago pravne norme⁴.

11. Tožnik navedenemu materialnopravnemu stališču, da je za napredovanje treba dopolniti polna tri leta napredovalnega obdobja, nasprotuje tudi s sklicevanjem na neenako obravnavo v primerjavi z javnimi uslužbenci, ki so se zaposlili oziroma napredovali pred 1. 4. 2008. Pritožbeno sodišče odgovarja, da ne gre za nedovoljeno neenako obravnavo, če se različni pravni položaji različno obravnavajo. Javni uslužbenci, ki se zaposlijo ali napredujejo v različnih delih leta, so glede na veljavne predpise, po katerih se preverja pogoje za napredovanje zgolj enkrat letno, v vsakem primeru v različnih položajih kar zadeva napredovanje. Na pravilnost izpodbijane odločitve to ne vpliva. Sodišče prve stopnje je pravilno opozorilo, da bi tudi v primeru, če bi bila pogoj za napredovanje le pridobitev treh letnih ocen, nekateri javni uslužbenci napredovali več mesecev prej kot drugi javni uslužbenci. Ni mogoče šteti, da gre za kršitev enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS, po katerem so v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino. Datum zaposlitve namreč ni pravno upoštevna osebna okoliščina,⁵ za prepovedano diskriminacijo pa se šteje samo tista neenaka obravnava, do katere prihaja zaradi osebnih okoliščin posameznika.

12. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

13. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato skladno z določbo prvega odstavka 165. člena v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

-------------------------------
¹ Zakona o interventnih ukrepih (Ur. l. RS, št. 94/2010 s spremembami - ZIU).
² Tretji odstavek 16. člena ZSPJS določa: "Javni uslužbenec lahko na podlagi tega zakona napreduje vsaka tri leta za en ali dva plačna razreda, če izpolnjuje predpisane pogoje. Kot napredovalno obdobje se šteje čas od zadnjega napredovanja v višji plačni razred. Za napredovalno obdobje se upošteva čas, ko je javni uslužbenec delal na delovnih mestih, za katere je predpisana enaka stopnja strokovne izobrazbe. Pristojni organ oziroma predstojnik najmanj enkrat letno preveri izpolnjevanje pogojev za napredovanje."
³ Tretji odstavek 1. člena Uredbe določa: "Javni uslužbenec napreduje v plačni razred vsaka tri leta, če izpolnjuje predpisane pogoje."
⁴ Enake sodbe VDSS opr. št. Pdp 597/2019 z dne 22. 1. 2020, Pdp 565/2019 z dne 23.1. 2020 Pdp 35/2020 z dne 6. 2. 2020, Pdp 162/2020 z dne 2. 6. 2020.
⁵ Gre za prirojene ali pridobljene osebne značilnosti, lastnosti, stanja ali statuse, ki so praviloma trajno in nerazdružljivo povezani z določenim posameznikom in njegovo osebnostjo, zlasti identiteto, ali pa jih posameznik ne spreminja zlahka (prim. spletno stran Zagovornika načela enakosti, http://www.zagovornik.si/o-diskriminaciji/osebne-okoliscine-diskriminacije/, 23. 1. 2020).

Datum zadnje spremembe:

11.01.2021

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba in sklep Pdp 257/2017
• VDSS Sodba Pdp 35/2020
• VDSS Sodba Pdp 565/2019