<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS Sklep Pdp 211/2020

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2020:PDP.211.2020
Evidenčna številka:VDS00037442
Datum odločbe:09.07.2020
Senat:mag. Aleksandra Hočevar Vinski (preds.), Jelka Zorman Bogunovič (poroč.), Valerija Nahtigal Čurman
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO
Institut:stvarna pristojnost - delovni spor - gospodarski spor - pogodba o opravljanju storitev - ničnost

Jedro

V delu tožbe, s katerim tožnik zahteva ugotovitev, da so nične pogodbe o opravljanju storitev, skupaj z vsemi pripadajočimi aneksi, ki so bile sklenjene med prvotoženko in drugotoženko za sporno obdobje ne gre za individualni delovni spor v smislu določbe točke b) prvega odstavka 5. člena ZDSS-1, saj ne gre za spor o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem niti ne gre za nobenega izmed drugih primerov po prvem odstavku 5. člena ZDSS-1.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje delno spremeni v točki II izreka tako, da se v tem delu glasi:

„II. Po pravnomočnosti tega sklepa se bo tožba v tem delu zahtevka odstopila pristojnemu sodišču - Okrajnemu sodišču v Kopru.“

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu (točka I izreka sklepa) potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da Delovno sodišče v Kopru ni stvarno pristojno za odločanje o zahtevku pod točko 1 tožbe – za ugotovitev ničnosti pogodb o opravljanju storitev, skupaj z vsemi pripadajočimi aneksi, ki so bile sklenjene med prvotoženko in drugotoženko za obdobje od 21. 11. 2016 dalje in da bo po pravnomočnosti tega sklepa ta del zahtevka odstopljen pristojnemu sodišču - Okrožnemu sodišču v Kopru (točka II izreka).

2. Zoper sklep se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep razveljavi in odloči, da je delovno sodišče pristojno za presojo ničnosti/navideznosti pogodb o opravljanju storitev. Navaja, da je zoper drugotoženko vložil tožbo na ugotovitev delovnega razmerja od 1. 7. 2010 dalje, ker je kot voznik kamiona delo opravljal na terminalih A., d. d., vse skladno s 4. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-I). Na delo v A., d. d. ga pošiljale toženke - izvajalci pristaniških storitev (v nadaljevanju: B.), preko SMS sporočil, čeprav podjetja niso bila registrirana kot agencije. Pogodbe o napotitvi delavcev v A., ki so jih sklepala B. podjetja z A. so nične, saj ne predstavljajo podjema in temeljijo na nedopustni causi (39. člen OZ). Gre za kršitev predpisov, ki prepovedujejo opravljanje agencijske dejavnosti B. podjetjem, A., d. d. pa sklepa pogodbe z B. pod pogojem, da B. podjetje ni priglašeno kot agencija, ter v primeru, ko B. v statutu nima določene dejavnosti za posredovanje delovne sile oz. agencijskega dela. Gre za obid prisilnih predpisov, kar je še dodaten razlog za ugotovitev ničnosti pogodb o napotitvi delavcev s strani B. podjetij v A..

Navedene pogodbe so nične tudi iz moralnih razlogov, ker so B. podjetja svojim delavcem plačevala le polovico prihodka, drugo polovico obdržala zase, brez utemeljene podlage, saj B. niso imeli nobene dodane vrednosti, razen tehničnih napotitev zaposlenih s SMS sporočili v A., kar bi lahko počela kadrovska služba A.. Kršeno je bilo načelo vestnosti in poštenja ter načelo enake vrednosti dajatev po OZ, kar je v nasprotju z moralnimi načeli ter Ustavo RS, zato so pogodbe nične. Ker je tožnik prejemal le polovico zneska, kot bi mu za delo v A. pripadalo, posledično država ni prejela plačanih prispevkov in davkov, zato je ničnost tudi v javnem interesu. Ker tožnik kot dejanski sodelavec A. ni opravljal dela po 4. členu ZDR-I pri prvi, oziroma pri ostalih toženkah, ampak de facto pri A., je A. dejanski delodajalec, pogodbe pa so nične oziroma podredno fiktivne (navidezne) pogodbe, saj prekrivajo dejansko delovno razmerje tožnika v A., d. d.. Tožnik je pri delodajalcu A., d. d. vrsto let opravljal delo v smislu določbe 4. člena ZDR-1, ki mu ni izročila pisne pogodbe o zaposlitvi. Zaradi kršitve načela enakosti iz 14. člena Ustave RS so mu bile kršene temeljne delavske pravice, in sicer pravica do ustreznega in enakega plačila, pravica do napredovanja, do enakih delovnih pogojev, pravice iz zavarovanj in druge pravice itd.). Kot sodelavcu A. mu je bilo onemogočeno izvrševanje ustavne pravice do svobode dela pri A.. Šele v letu 2018 je A. pričela objavljati razpise, na katere se je tožnik prijavljal, vendar je bil avtomatično izločen, ker je bil dogovor med toženkami, da delavci iz B. podjetij ne morejo preiti k drugi toženki brez soglasja B. podjetja, ki pa so imela interes te delavce zadržati. Posledično je bila kršena tožnikova ustavna pravico do socialne varnosti.

Navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe postopka, ker bi moralo samo odločiti o predhodnem vprašanju (13. člen ZPP), o katerem še ni bilo pravnomočno rešeno na matičnem področju. Ureditev sodišču omogoča, da v vsakem konkretnem primeru oceni, kaj je najbolj smotrno za učinkovito, a vendar hitro rešitev spora. V postopku zahteva pravno ureditev njegovega (le enega) delovnega razmerja v A., spor o tožnikovem (ničnostnem) razmerju s toženko pa ima (pravno) naravo predhodnega vprašanja. Spor o ničnosti pogodbenega razmerja med drugotoženko in ostalimi toženkami glede narave pogodb o opravljanju storitev, je v funkciji njegovega zahtevka zoper drugotoženko za ugotovitev delovnega razmerja pri njej. Odločitev sodišča prve stopnje ni pravilna, saj je od odločitve ničnosti pogodb o opravljanju storitev lahko odvisen zahtevek tožnika za ugotovitev delovnega razmerja pri drugotoženki. Prekinitev postopka bi bila neekonomična, kršeno pa bi bilo pravilo, da so spori iz delovnega razmerja prednostni, saj tožniku nastaja škoda ter bi o zadevi bilo potrebno presojati hitro in učinkovito, torej v okviru predhodnega vprašanja v enem sporu, kot je to že navedlo Višje delovno in socialno sodišče v zadevi opr. št. Pdp 1088/2018.

3. V odgovoru na pritožbo drugotoženka prereka navedbe iz pritožbe in predlaga potrditev izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja tožnik v pritožbi, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Po določbi prvega odstavka 5. člena Zakona o delovnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) je delovno sodišče pristojno za odločanje v naslednjih individualnih delovnih sporih:

a) o sklenitvi, obstoju, trajanju in prenehanju delovnega razmerja;

b) o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem oziroma njihovimi pravnimi nasledniki;

c) o pravicah in obveznostih iz razmerij med delavcem in uporabnikom, h kateremu je delavec napoten na delo na podlagi dogovora med delodajalcem in uporabnikom;

č) v zvezi s postopkom zaposlovanja delavca med delodajalcem in kandidatom;

d) o pravicah in obveznostih iz industrijske lastnine, ki nastanejo med delavcem in delodajalcem na podlagi delovnega razmerja;

e) o opravljanju del otrok, mlajših od 15 let, vajencev, dijakov in študentov;

f) o kadrovski štipendiji med delodajalcem in dijakom ali študentom;

g) o volonterskem opravljanju pripravništva;

h) za katere tako določa zakon.

7. V delu tožbe, s katerim tožnik zahteva ugotovitev, da so nične pogodbe o opravljanju storitev, skupaj z vsemi pripadajočimi aneksi, ki so bile sklenjene med prvotoženko in drugotoženko za obdobje od 21. 11. 2016 dalje, ne gre za individualni delovni spor v smislu določbe točke b) prvega odstavka 5. člena ZDSS-1, saj ne gre za spor o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem niti ne gre za nobenega izmed drugih primerov po prvem odstavku 5. člena ZDSS-1.

8. Pri tem pa pritožbeno sodišče posebej izpostavlja, da je zmotno stališče pritožbe, da je odločitev o ničnosti pogodbenih razmerij med toženima strankama glede narave pogodb o opravljanju storitev, „v funkciji tožnikovega zahtevka zoper drugotoženko“. Eventualna ugotovitev ničnosti teh pogodb namreč v ničemer ne vpliva na ostale zahtevke, ki jih je tožnik postavil, torej niti na zahtevek za ugotovitev, da so nične njegove pogodbe o zaposlitvi, ki jih je sklenil s prvotoženko, in tudi ne na zahtevek za ugotovitev, da med tožnikom in drugotoženko od 1. 7. 2010 dalje obstoji pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas, za poln delovni čas. Odločitev o tem delu tožbenega zahtevka, glede katerega se sodišče prve stopnje ni izreklo za stvarno nepristojno, namreč ni odvisno od tega, ali so pogodbe, sklenjene med drugotoženko in prvotoženko (B. podjetjem), nične.

9. Sklicevanje pritožbe na sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1088/2018 z dne 28. 3. 2019 ni v celoti utemeljeno. V navedeni zadevi je sicer šlo za spor med tožnikom, ki je uveljavljal tožbeni zahtevek, da je zaposlen pri A., ter tudi, da se ugotovi ničnost pogodb med B. in A.. Vendar pa se je sodišče prve stopnje v navedeni zadevi izreklo za stvarno nepristojno za obravnavo tega zahtevka šele po izvedenem dokaznem postopku, kar je glede na 19. člen ZPP prepozno, zato je bila podana bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki je vplivala na zakonitost sodne odločbe.

10. Ker v zadevi ne gre za gospodarski spor, saj ni izpolnjen dejanski stan iz 1. točke prvega odstavka 481. člena ZPP, po katerem gre za gospodarski spor v vseh sporih, v katerih sta obe stranki gospodarska družba, zavod (vključno javni zavod), zadruga, država ali samoupravna lokalna skupnost, je glede na vrednost spornega predmeta (12.000,00 EUR) podana pristojnost Okrajnega sodišča v Kopru po prvem odstavku 30. člena ZPP, saj vrednost spornega predmeta ne presega 20.000,00 EUR. Tudi v tem delu je pritožbeno sodišče sklep sodišča prve stopnje delno spremenilo.

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sklep sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, kot to izhaja iz izreka tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP), v preostalem pa pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo nespremenjeni del sklepa sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

12. Ker stranki nista priglasili stroškov pritožbenega postopka, je izrek o stroških odpadel.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (2004) - ZDSS-1 - člen 5, 5/1.
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 30, 30/1, 481, 481/1, 481/1-1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
11.01.2021

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQyOTYw