VDSS Sodba Pdp 376/2020

Jedro

Glede na pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožnici tudi dejansko izplačevala plačo, dogovorjeno s pogodbo, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica pri plači ni bila prikrajšana.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici izplačati bruto prikrajšanje pri plači v skupnem znesku 1.842,68 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov, ki tečejo od zapadlosti vsakokratnega mesečnega zneska do plačila (točka I izreka). Odločilo je, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti stroške v znesku 898,26 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je podana bistvena kršitev določb postopka, ker je sodba sama s seboj v nasprotju, s tožničino trditveno podlago in listinskimi dokazi v spisu. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do ključnih trditev tožnice ter ni upoštevalo izpovedi priče A.A., ki je izpovedala, da je bila osnovna bruto plača zaposlenih v tedanji B. d. d. določena kot zmnožek količnika izhodiščne plače in izhodiščne plače. Osnovna bruto plača se je spremenila, če se je spremenila izhodiščna plača, ne da bi se posebej sklepali aneksi k pogodbi o zaposlitvi. Za vse zaposlene v B. d. d. je veljala le ena izhodiščna plača. Dogovor o uskladitvi višine plač v B. d. d. v letu 2012 in sklep uprave B. d. d. ... dajeta podlago za znižanje izhodiščne plače le za leto 2012, zato bi se morala izhodiščna plača s 1. 1. 2013 dvigniti na raven 546,81 EUR. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka v letu 2013 ni imela splošnega akta, ki bi vplival na višino tožničine plače. Tožena stranka je navajala, da predstavlja dogovor iz leta 2012 obliko kolektivnega dogovarjanja, sklep uprave pa splošni akt, s katerim so se določale izhodiščne plače v tedanji B. d. d. Sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo plačnega sistema, ki je veljal pri toženi stranki. Ugotovilo je namreč, da je podlaga za izplačilo plače v vtoževanem obdobju pogodba o zaposlitvi št. ..., čeprav je šlo za pogodbo, ki je bila vnaprej pripravljena s strani tožene stranke, ter da je pri toženi stranki veljal sistem, ki je določil osnovno plačo vsakega zaposlenega na način večkratnika med koeficientom delovnega mesta in izhodiščno plačo. Pogodbena določitev plače, ki se določi kot večkratnik izhodiščne plače, je sicer v skladu z 31. členom ZDR-1, vendar je pri izračunu višine osnovne plače na dan sklenitve pogodbe upoštevana napačna izhodiščna plača, zato je tak izračun v nasprotju z 32. členom ZDR-1.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve pravil postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere opozarja pritožba, in ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Tožnica je s toženo stranko 18. 4. 2013 sklenila pogodbo o zaposlitvi št. ... za nedoločen čas za delovno mesto „višji referent za kreditiranje prebivalstva“. Iz pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je tožnica pri toženi stranki zaposlena že od 1. 5. 2002 ter da je namen podpisa pogodbe ureditev delovnega razmerja tožnice na novem delovnem mestu. Določilo XI. člena pogodbe o zaposlitvi določa, da se osnovna bruto plača tožnice za polni delovni čas, dosežene pričakovane delovne rezultate in normalne delovne pogoje izračuna ob upoštevanju tarifnega količnika 2,407, ki se mu doda del zneskov uskladitve plač za leti 2004 in 2005 v višini 81,23 % celotnega uskladitvenega zneska, ki znaša 84,24 EUR, po drugem odstavku navedenega določila pa je osnovna bruto plača tožnice na dan sklenitve pogodbe znašala 1.318,79 EUR. Navedeno pomeni, da je izhodiščna plača po pogodbi o zaposlitvi znašala 519,47 EUR.

7. Ni utemeljen pritožbeni očitek o obstoju bistvene kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo pritožba uveljavlja s pavšalno navedbo, da je sodba sama s seboj v nasprotju. Navedena kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba je ustrezno obrazložena, razlogi pa niso med seboj v nasprotju.

8. Tožena stranka neutemeljeno uveljavlja tudi kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je tožnica pristala na pogodbeno dogovorjeno znižanje plače, saj je bila v pogodbi o zaposlitvi z dne 18. 4. 2013 določena izhodiščna plača v višini 519,47 EUR. Glede na to ni odločilna izpoved priče A.A., da je bila osnovna bruto plača zaposlenih v tedanji B. d. d. določena kot zmnožek količnika izhodiščne plače in izhodiščne plače. Stališče sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek neutemeljen, ker je tožnica pristala na znižano izhodiščno plačo, torej ni v nasprotju z izpovedjo priče, saj njena izpoved za odločitev ni bistvena. Glede na to, da tudi razlogi sodbe o vsebini listin niso v nasprotju s samimi temi listinami, ni podana očitana protispisnost, pritožba pa z uveljavljanjem te kršitve postopka dejansko izraža nestrinjanje z materialnopravnim stališčem sodišča prve stopnje, da veljavnost dogovora o uskladitvi višine plač v B. d. d. v letu 2012 na višino plače tožeče stranke po sklenitvi nove pogodbe o zaposlitvi ni imela več vpliva, prav tako niso obstajale druge relevantne podlage za plačilo drugačne plače (morebitna kolektivna pogodba dejavnosti ali podjetja), kot je bila dogovorjena z novo pogodbo o zaposlitvi med strankama.

9. Glede na pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je pogodba o zaposlitvi veljavna pravna podlaga za plačilo plače tožnici, ni utemeljena pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka po 8. točki druga odstavka 339. člena ZPP, ker se ni opredelilo do vseh pravno relevantnih trditev tožnice, in sicer:

- da dogovor o uskladitvi višine plač v B. d. d. v letu 2012 in sklep uprave B. d. d. ... dajeta podlago za znižanje izhodiščne plače za leto 2012, zato bi se morala izhodiščna plača s 1. 1. 2013 dvigniti na raven 546,81 EUR;

- da je dogovor predstavljal obliko kolektivnega dogovarjanja, sklep uprave pa splošni akt, s katerim so se določale izhodiščne plače v tedanji B. d. d.;

- da sodišče ni pravilno ugotovilo plačnega sistema, ki je veljal pri toženi stranki

- in da gre pri pogodbi o zaposlitvi z dne 18. 4. 2013 za listino, ki je bila vnaprej pripravljena s strani tožene stranke.

Sodišče prve stopnje je odgovorilo, posredno ali neposredno, na vse zgoraj navedene tožničine navedbe. Za zagotovitev ustrezne obrazložitve sodbe se sodišču ni treba izrecno opredeliti do pravno pomembnih trditev strank, temveč lahko odgovori tudi posredno (prim. stališče Ustavnega sodišča RS v odločbi Up-312/99-16 z dne 14. 11. 2002 o strukturi obrazložitve). Sodišče prve stopnje je pojasnilo, zakaj šteje, da je pogodba o zaposlitvi edina relevantna pravna podlaga za izplačilo tožničine plače. Glede na navedeno ni podana kršitev iz 22. člena Ustave RS.

10. Pritožba neutemeljeno navaja, da je tožena stranka kršila določbi 31. in 32. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.). Določba 8. alineje prvega odstavka 31. člena ZDR-1 določa, da mora pogodba o zaposlitvi vsebovati določilo o znesku osnovne plače delavca v eurih, ki delavcu pripada za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi ter o morebitnih drugih plačilih. Ta določba je v celoti upoštevana v tožničini pogodbi o zaposlitvi ter tudi ni v nasprotju z določbo 32. člena ZDR-1, ki določa, da se uporabljajo določbe zakona, kolektivnih pogodb oziroma splošnih aktov delodajalca, s katerimi je delno določena vsebina pogodbe o zaposlitvi, kot sestavni del te pogodbe, če je določilo v pogodbi o zaposlitvi v nasprotju s splošnimi določbami o minimalnih pravicah in obveznostih pogodbenih strank, določenimi z zakonom, kolektivno pogodbo oziroma splošnim aktom delodajalca, saj je tožničina izhodiščna plača pogodbeno določena. Dogovor o uskladitvi višine plač v B. d. d. v letu 2012 in sklep uprave B. d. d. ..., tudi če bi imela naravo kolektivne pogodbe oziroma splošnega akta delodajalca, ne določata višje plače tožnice v vtoževanem obdobju, saj se nanašata le na leto 2012, tožnica pa tudi ni navedla nobene druge pravne podlage, ki bi drugače določala višino njene plače kot sklenjena pogodba o zaposlitvi št. ....

11. Glede na pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožnici tudi dejansko izplačevala plačo, dogovorjeno s pogodbo, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica pri plači ni bila prikrajšana. Posledično torej niso podani v pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške. Odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k boljši razjasnitvi stvari v pritožbenem postopku, zato tožena stranka sama krije svoje stroške te vloge (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

11.01.2021

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Pdp 626/97
• VDSS Sodba Pdp 306/2020
• VDSS Sodba Pdp 305/2020