VDSS Sodba in sklep Pdp 44/2020

Jedro

Za presojo zakonitosti odpovedi s formalnega vidika so bistvene ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnik z opominom z dne 24. 5. 2017 pisno opozoril na izpolnitev obveznosti in istega dne o kršitvah pisno obvestil Inšpektorat za delo. S tem je tožnik izpolnil formalne zahteve za zakonitost izredne odpovedi, zato je izredna odpoved, ki jo je tožnik podal 31. 5. 2017, to je v nadaljnjem 30-dnevnem roku, pravočasna. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo vsebinsko utemeljenost očitka iz 7. oziroma 8. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR-1 (kršitev prepovedi diskriminacije oziroma nadlegovanja), pa je izredna odpoved tožnika tudi zakonita.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno razveljavi v I.c in II. točki izreka sodbe ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino v višini 1.500,00 EUR z zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 5. 3. 2018 dalje do plačila (I.a točka izreka). Višji odškodninski zahtevek v znesku 298.500,00 EUR z zamudnimi obrestmi je zavrnilo (I.b točka izreka). Zavrnilo je tožnikove zahtevke za plačilo odpravnine v znesku 1.537,07 EUR z zamudnimi obrestmi od 2. 6. 2017 dalje do plačila, odškodnine zaradi izgubljenega plačila za čas odpovednega roka v znesku 1.217,10 EUR z zamudnimi obrestmi in nadomestila za neizrabljeni letni dopust za leto 2017 v znesku 78,56 EUR z zamudnimi obrestmi (I.c točka izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžan povrniti njene stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženi stranki naloži v plačilo stroške postopka, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Obrazložitev sodbe je pomanjkljiva in je ni mogoče preizkusiti, zato je sodišče prve stopnje kršilo 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP in ustavne pravice tožnika. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje in kršilo določbe postopka s tem, ko je zavrnilo tožnikove dokazne predloge. O vseh kršitvah pravic s strani predpostavljenega in sodelavcev je tožnik v elektronski obliki obveščal zakonitega zastopnika tožene stranke. Zavrnitev dokaza z zaslišanjem zakonitega zastopnika je sodišče prve stopnje nepravilno utemeljilo z nasprotovanjem tožene stranke. Tudi ni nobenega utemeljenega razloga za zavrnitev dokaza z izvedencem psihiatrične stroke. O višini denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo sodišče ne bi smelo odločiti brez izvedenca, zato je preuranjen zaključek o nepotrebnosti tega dokaznega predloga. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj ni verjelo izpovedi priče A.A., ki je povedal, da je nadrejeni B.B. razporedil tožnika na delo skupaj z C.C. z namenom, da bi se sprla. Pomanjkljivo obrazloženi so tudi razlogi zavrnitve dokazov z zaslišanjem D.D. in E.E.. D.D. bi lahko potrdil negativno nastrojenost celotnega vodstva tožene stranke do tožnika in njegovo psihično stisko. E.E., ki je bil v celoti seznanjen z zadevo, pa bi lahko na splošno povedal o ravnanjih, zaradi katerih je tožnik odpovedal pogodbo o zaposlitvi. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje glede nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je v posledici zakonite izredne odpovedi upravičen do odpravnine, odškodnine in denarnega nadomestila za neizrabljeni letni dopust. Poudarja, da se za izvajanje deportacije oseb zahteva posebna strokovna usposobljenost in licenca za telesnega stražarja. Ker teh pogojev tožnik ni izpolnjeval, je tožena stranka nezakonito opravljala dejavnost. Tožnik je moral opravljati spremstvo oseb, če je želel ohraniti zaposlitev pri toženi stranki. Iz izpovedi prič F.F. in G.G. je razvidno, da so nadrejeni tožniku onemogočali dostop do ustreznega jopiča. Zatrjuje, da so drugi zaposleni dobili podpasove, zato je sodišče zmotno zaključilo, da je imel B.B. na voljo le tri podpasove. Pri dodeljevanju delovne opreme je bil tožnik manj ugodno obravnavan kot drugi delavci. V posledici zmotnega zaključka, da se tožnik glede protipravnega ravnanja sodelavca in nadrejenih ni izrecno pritožil toženi stranki, je sodišče odmerilo prenizko odškodnino za nepremoženjsko škodo. Tožnik meni, da ima odškodnina za nepremoženjsko škodo v primeru diskriminatornega ravnanja tudi kaznovalno funkcijo že od primera ... princese H.H. dalje. Glede na to, da je treba določbe ZDR-1 razlagati skladno s pravom EU, prisojena odškodnina v višini nekaj povprečnih plač ni učinkovita in je prenizka. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

6. Tožnik neutemeljeno očita pomanjkljivo obrazložitev sodbe. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana v primeru, če ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se sploh ne more preizkusiti. Izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti nima. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do bistvenih navedb tožnika. Pojasnilo je, kateri priči je verjelo in kateri ne, ter za to navedlo ustrezne razloge. Iz razlogov sodbe tudi jasno izhaja, kateri so tisti dogodki, glede katerih trpinčenja oziroma diskriminacije ni ugotovilo. Izpodbijana sodba torej vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, zato ne gre za kršenje ustavnih pravic.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb postopka oziroma zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ju tožnik očita v zvezi z neizvedbo predlaganih dokazov. Sodišče je dolžno izvesti tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev v konkretni zadevi (213. člen ZPP). Sodišče dokazne predloge strank pretehta in predlagane dokaze, če se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno relevantna, izvede, ni pa dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če naj bi se z njimi ugotavljalo dejstvo, ki po pravni presoji sodišča ni relevantno, ali če gre za dokaz, ki je popolnoma neprimeren za ugotovitev nekega dejstva, prepozen, pavšalen ali nesubstanciran, oziroma če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na odločitev sodišča ne bi mogla vplivati. Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaze, pomembne za ugotavljanje relevantnih dejstev, ter utemeljeno zavrnilo tiste, katerih izvedba ne bi prispevala k razjasnitvi dejanskega stanja glede vseh odločilnih dejstev, ker so ta pravilno in popolno ugotovljena.

8. V 3. točki obrazložitve sodbe je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo, zakaj je zavrnilo posamezne dokazne predloge tožnika. Tako sodišče prve stopnje ni zaslišalo zakonitega zastopnika tožene stranke. Stranka mora v dokaznem predlogu natančno ter jasno in razumljivo opredeliti, katera relevantna dejanska trditev naj se s predlaganim dokazom ugotovi. V nasprotnem primeru dokazni predlog ni substanciran in je zato nedopusten. Tožnik je na prvem naroku za glavno obravnavo predlagal izvedbo dokaza z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožene stranke, ni pa pojasnil, katera dejstva naj bi se s tem dokazom dokazovala. Na zadnjem naroku za glavno obravnavo je tožnik le pavšalno navedel, da bi lahko zakoniti zastopnik izpovedal, ali je bil seznanjen z dogajanjem kot predstavnik tožene stranke. Predlagani dokaz, ki mu je tožena stranka nasprotovala, je bil nesubstanciran, zaradi česar ga sodišče ni moglo upoštevati. Tožnik je nato v pritožbi navedel, da je zakonitega zastopnika o vseh kršitvah pravic oziroma ravnanju sodelavcev in predpostavljenih obveščal po telefonu in v elektronski obliki. To pomeni, da je tožnik šele v pritožbi navedel, zakaj naj bi se izvedel dokaz z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožene stranke, kar je prepozno. Dokazni predlog je bil torej utemeljeno zavrnjen, res pa (na sodišču prve stopnje) s sklicevanjem na napačni razlog. Sicer pa tožnik tudi ni predložil dokazov o poslanih elektronskih sporočilih zakonitemu zastopniku tožene stranke, kot to navaja v pritožbi. Zato je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da se tožnik v zvezi z ugotovljenim ponižujočim ravnanjem, do katerega je prišlo pred 11. 2. 2017, ni izrecno pritožil toženi stranki oziroma njenemu zakonitemu zastopniku.

9. Tudi glede pritožbenega očitka, da sodišče ni izvedlo dokaza z izvedencem psihiatrične stroke, in da je neutemeljeno zavrnilo zaslišanje E.E. in D.D., velja, da je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo navedene dokazne predloge. Dokaz z izvedencem se izvede v primeru, če je za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (243. člen ZPP). Za ugotovitev oziroma razjasnitev posega v osebnostne pravice tožnika, ki se ni zdravil pri psihiatru, ni bilo potrebno znanje, s katerim sodišče ne bi razpolagalo. Izvedbo dokaza z zaslišanjem D.D. je izrecno predlagala le tožena stranka in ne tožnik. Glede izvedbe dokaza z zaslišanjem E.E. pa je tožnik v pripravljalni vlogi z dne 23. 7. 2018 navedel, da se ga zasliši predvsem glede višine osnovnih plač in veljavnih kolektivnih pogodb. Ker je tožnik zgolj pavšalno navajal, da je bil E.E., ki tudi sicer ni bil zaposlen pri toženi stranki niti navzoč pri posameznih dogodkih, v celoti seznanjen z zadevo in da bi na splošno povedal o nezakonitih ravnanjih tožene stranke, sodišče utemeljeno ni zaslišalo predlagane priče. Pri oblikovanju dokazne ocene glede očitka, da je B.B. tožnika razporedil na delo skupaj z C.C. z namenom, da bi ju sprl, sodišče ni upoštevalo zgolj izpoved A.A., ampak tudi ostale izvedene dokaze, pri čemer je svoje dokazne zaključke tudi prepričljivo obrazložilo.

10. Tožnik med drugim uveljavlja plačilo odpravnine in odškodnine zaradi izgubljenega plačila za čas odpovednega roka na podlagi izredne odpovedi, ki jo je podal toženi stranki 31. 5. 2017 iz razlogov po 7. in 8. alineji prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.). Sodišče prve stopnje je oba zahtevka zavrnilo. Ugotovilo je, da je izredna odpoved nezakonita, ker jo je tožnik toženi stranki podal prepozno, to je po poteku 30-dnevnega roka od ugotovitve razloga za odpoved. Rok za podajo izredne odpovedi je štelo od očitkov, ki so se zgodili v obdobju 30 dni pred odpovedjo. Tak zaključek sodišča prve stopnje je zmoten, saj temelji na napačni presoji začetka teka roka za podajo izredne odpovedi s strani delavca. Pravočasnost izredne odpovedi, ki jo delavec poda zato, ker mu delodajalec ni zagotovil enake obravnave oziroma varstva pred nadlegovanjem in trpinčenjem na delovnem mestu, ne more biti odvisna od presoje utemeljenosti posameznega očitka pred sodiščem prve stopnje.

11. Razlog za izredno odpoved po 7. ali 8. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR-1 niso posamezni očitki oziroma ravnanja, na podlagi katerih delavec uveljavlja diskriminacijo, nadlegovanje oziroma trpinčenje na delovnem mestu, temveč gre za očitka, da delodajalec ni zagotovil delavcu enake obravnave zaradi osebnih okoliščin, oziroma mu ni zagotovil varstva pred spolnim in drugim nadlegovanjem ali trpinčenjem na delovnem mestu v skladu s 47. členom tega zakona, tako da je ti obveznosti opustil. Ponižujoče ravnanje B.B. in tožnikovega sodelavca zaradi vere in narodnosti tožnika je sodišče prve stopnje štelo za kršitev prepovedi nadlegovanja oziroma diskriminacije (točki 7 in 22 obrazložitve sodbe), ki se je zgodila v času pred opominom na izpolnitev obveznosti z dne 24. 5. 2017, v katerem se je tožnik na ta očitek tudi skliceval. Zato ni mogoče šteti, da je zamudil subjektivni prekluzivni rok za podajo izredne odpovedi po drugem odstavku 111. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje pri presoji pravočasnosti podane odpovedi tega dogodka ni upoštevalo, ob sklicevanju na to, da se je ponižujoče vedenje zaradi vere in narodnosti tožnika zgodilo pred 11. 2. 2017, kar je napačno.

12. ZDR-1 v 111. členu določa dva pogoja za zakonitost delavčeve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Prvi pogoj je kršitev obveznosti oziroma neizpolnjevanje obveznosti iz delovnega razmerja, kot so določena v prvem odstavku 111. člena, pri čemer gre v obravnavanem primeru za očitek kršitve iz 7. in 8. alineje prvega odstavka, to je, da tožena stranka ni zagotovila tožniku enake obravnave v skladu s 6. členom tega zakona oziroma varstva pred nadlegovanjem na delovnem mestu v skladu s 47. členom tega zakona, katerega vsebinsko utemeljenost je sodišče prve stopnje v postopku ugotovilo. ZDR-1 v prvem odstavku 6. člena določa, da mora delodajalec delavcu v času trajanja delovnega razmerja zagotavljati enako obravnavo, ne glede na osebne okoliščine, med katere sodita tudi narodnost in vera. Drugi pogoj pa je pisno obvestilo Inšpektorata za delo in pisni opomin delavca delodajalcu na izpolnitev obveznosti in dejstvo, da delodajalec tudi po pisnem opominu v kratkem roku treh delovnih dni ne izpolni svoje obveznosti oziroma kršitve ne odpravi. V takem primeru lahko delavec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi v nadaljnjem 30-dnevnem roku iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1 (drugi odstavek 111. člena ZDR-1).

13. Za presojo zakonitosti odpovedi s formalnega vidika so bistvene ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnik z opominom z dne 24. 5. 2017 pisno opozoril na izpolnitev obveznosti in istega dne o kršitvah pisno obvestil Inšpektorat za delo. S tem je tožnik izpolnil formalne zahteve za zakonitost izredne odpovedi, zato je izredna odpoved, ki jo je tožnik podal 31. 5. 2017, to je v nadaljnjem 30-dnevnem roku, pravočasna. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo vsebinsko utemeljenost očitka iz 7. oziroma 8. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR-1 (kršitev prepovedi diskriminacije oziroma nadlegovanja), pa je izredna odpoved tožnika tudi zakonita.

14. Zaradi zmotne materialnopravne presoje, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 5. 2017 prepozna in s tem nezakonita, sodišče prve stopnje utemeljenosti zahtevkov za plačilo odpravnine in odškodnine zaradi izgubljenega plačila za čas odpovednega roka na podlagi izredne odpovedi ni presojalo. Zmotna je tudi presoja sodišča, da je v posledici ugotovljene nezakonitosti izredne odpovedi neutemeljen zahtevek za izplačilo denarnega nadomestila za neizrabljeni letni dopust. Iz sodne prakse Sodišča Evropske unije (sodbi Bollacke, C-118/2013 z dne 12. 6. 2013 in Maschek, C-134/2015 z dne 20. 5. 2016) izhaja, da določba drugega odstavka 7. člena Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa, ki je v naš pravni red prenesena v določbo 164. člena ZDR-1, za nastanek pravice do denarnega nadomestila določa dva pogoja, in sicer da je delovno razmerje prenehalo in da delavec ni izrabil celotnega plačanega letnega dopusta, do katerega je bil upravičen na dan prenehanja delovnega razmerja.

15. Sodišče prve stopnje je po oceni izvedenih dokazov presodilo, da je tožena stranka zaradi ponižujočega ravnanja sodelavca C.C. in nadrejenega B.B. v povezavi s tožnikovo vero in nacionalnostjo kršila prepoved nadlegovanja oziroma diskriminacije. Glede ostalih očitanih ravnanj pa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ti ne predstavljajo diskriminatornih ravnanj oziroma dejanj trpinčenja. V zvezi z očitkom tožnika, da je moral spremljati deportirance, je sodišče ugotovilo, da je to delo opravljal prostovoljno. Tožnik v pritožbi prvič navaja, da je za izvajanje deportacije potrebna strokovna usposobljenost in licenca za telesnega stražarja, kar je glede na določbo prvega odstavka 337. člena ZPP prepozno. Navedbe tožnika, da je moral opravljati spremstvo deportirancev, če je želel obdržati zaposlitev pri toženi stranki, nimajo podlage v izvedenih dokazih. Tako je iz elektronskega sporočila z dne 31. 12. 2016 razvidno, da je I.I. tožnika obvestil, da je 26. 1. 2017 en let in ga vprašal, če bi šel na ta let. I.I. je tudi potrdil, da se je tožnik za spremstvo deportirancev javil sam.

16. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno glede onemogočanja dostopa do delovne opreme. Tožena stranka je zagotovila tožniku neprebojni jopič, ki mu še ni pretekel rok uporabnosti. Tožnik ni bil edini, ki so mu nekoliko kasneje zagotovili pravi napis na jopiču. V septembru 2016 je nov jopič zanj naročil prav nadrejeni B.B.. Na podlagi teh ugotovitev je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ne drži očitek tožnika, da mu je tožena stranka onemogočala dostop do ustreznega jopiča. Tožnik ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z očitkom diskriminacije pri dodeljevanju podpasov, neutemeljeno izpodbija z navedbo, da so podpasove dobili vsi sodelavci. Glede na to, da je B.B. dobil le tri podpasove, ki jih ni mogel razdeliti vsem, ni mogoče zaključiti, da je tožena stranka obravnavala tožnika manj ugodno zaradi osebnih okoliščin, kot druge delavce.

17. Sodišče prve stopnje je tožnikovemu zahtevku za plačilo nepremoženjske škode zaradi kršitve prepovedi diskriminacije oziroma nadlegovanja delno ugodilo, in sicer je presodilo, da znaša primerna odškodnina 1.500,00 EUR. Pri odmeri odškodnine se je pravilno oprlo na določbo 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.), pri čemer je tudi upoštevalo, da mora biti ta učinkovita, odvračilna in sorazmerna z nastalo škodo, ki jo je utrpel delavec. Pri tem je v 24. točki obrazložitve sodbe izčrpno pojasnilo, katere okoliščine je upoštevalo pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo. Razlogi sodišča, s katerimi je utemeljilo obseg nepremoženjske škode v posledici diskriminatornega ravnanja, so jasni in prepričljivi, zato pritožbeno sodišče z njimi soglaša. Tožnik v pritožbi utemeljuje višjo odškodnino predvsem s sklicevanjem na pravo EU, pri tem pa izpostavi zadevo ... princese H.H., ki pa z obravnavano zadevo ni primerljiva. Pritožbeno navedbo tožnika, češ da bi morala imeti prisojena odškodnina tudi kaznovalno funkcijo, ni utemeljeno. 8. člen ZDR-1, pa tudi pravo EU, na katerem temelji, ne daje podlage za golo kaznovanje delodajalca. Ob tem je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je v obravnavani zadevi postavljeni tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine iz naslova trpinčenja na delovnem mestu oziroma diskriminacije pretiran in močno odstopa od dosojenih zneskov odškodnin iz tega naslova.

18. Ker sodišče prve stopnje v posledici zmotne uporabe materialnega prava še ni ugotavljalo odločilnih dejstev za odločitev o zahtevkih glede plačila odpravnine in odškodnine namesto odpovednega roka ter plačila denarnega nadomestila za neizrabljeni letni dopust, je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in v skladu s 355. členom ZPP delno razveljavilo izpodbijani del sodbe v I.c točki in posledično v II. točki izreka ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, da dopolni dokazni postopek ter popolno ugotovi dejansko stanje glede odločilnih dejstev, kot je zgoraj obrazloženo, ter ponovno odloči o preostalih zahtevkih.

19. Pritožbeno sodišče samo ne more dopolniti dokaznega postopka, saj bi to pomenilo, da se odločilna dejstva prvič ugotavljajo šele pred sodiščem druge stopnje, zato so podani pogoji za vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje. V kolikor bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo pritožbeno sodišče, bi bila strankam v tem postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno na pritožbeni stopnji. Poleg tega je za ugotovitev dejanskega stanja v zvezi z denarnimi zahtevki tožnika potrebno izvesti dokazni postopek, postopek pred pritožbenim sodiščem pa ne bi bil niti hitrejši niti bolj ekonomičen. Vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pa iz tega razloga tudi ne pomeni hujše kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

20. Ker v preostalem niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je v preostalem delu pritožbo zavrnilo in potrdilo nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, to je I.b točko izreka (353. člen ZPP).

21. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji in četrti odstavek 165. člena ZPP).

PRAVNI POUK:

Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357.a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

Rok za pritožbo zoper ta sklep začne teči naslednji dan po prenehanju veljavnosti ukrepov iz Zakona o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) (ZZUSUDJZ, Ur. l. RS, št. 36/2020 in 61/2020), kar ugotovi Vlada RS s sklepom, ki se objavi v Uradnem listu RS, s tem, da ukrepi iz tega zakona veljajo najdlje do 1. 7. 2020 (2. do 4.a člen ZZUSUDJZ).

Datum zadnje spremembe:

11.01.2021

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba in sklep Pdp 276/2016
• VDSS Sodba Pdp 402/2020
• VDSS Sodba Pdp 864/2017