VDSS Sodba Pdp 129/2020

Jedro

ZDR-1 v drugem odstavku 109. člena določa, da mora delodajalec izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Trenutek ugotovitve razloga za izredno odpoved nastopi, ko delodajalec spozna, da konkretno ravnanje delavca predstavlja kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki pomeni utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Od okoliščin primera je odvisna presoja, kdaj je delodajalec ugotovil ta razlog. Ugotovitev razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi predstavlja seznanitev z dejansko podlago oziroma dejstvi, ki omogočajo subsumpcijo dejstev pod pravno normo - v tem primeru opredelitev razlogov za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pri tem se dejstva, ki predstavljajo dejansko podlago odpovednega razloga, nanašajo na vse bistvene okoliščine, ki omogočajo sklep o obstoju odpovednega razloga.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice: da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 7. 2016 nezakonita; da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 29. 7. 2016, temveč še vedno traja z vsemi pravicami iz tega razmerja; da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni tožnico pozvati nazaj na delo; da jo je dolžna za čas od 30. 7. 2016 dalje, razen za čas od 6. 11. 2017 do 5. 2. 2017, prijaviti v socialna zavarovanja ter ji za čas od 30. 7. 2016 do 5. 11. 2017 in od 1. 3. 2018 dalje obračunati in izplačati mesečna bruto nadomestila plače v znesku 2.799,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od nadomestila plače preteklega meseca tečejo od 11. dne v naslednjem mesecu do plačila; za čas od 1. 11. 2017 do 5. 11. 2017 obračunati sorazmerni del nadomestila plače od mesečnega zneska 2.799,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od sorazmernega dela mesečnega zneska tečejo od 11. dne v naslednjem mesecu do plačila; za čas od 1. 12. 2017 do 31. 1. 2018 obračunati razliko nadomestila plače v bruto znesku 2.190,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od posameznega mesečnega zneska tečejo od 11. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila; za čas od 6. 11. 2017 do 30. 11. 2017 in od 1. 2. 2018 do 28. 2. 2018 obračunati in izplačati mesečne odškodnine v višini razlik med mesečnimi bruto plačami, ki bi tožnici v tem obdobju pripadale, če bi delala, zmanjšanimi za bruto mesečne plače, ki jih je v tem obdobju prejela pri A. d. o. o., v B., skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od odškodnine za vsak mesec tega obdobja meseca tečejo od 11. dne v naslednjem mesecu do plačila (točka I izreka). Odločilo je še, da tožnica sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in pravdne stroške naloži v plačilo toženi stranki, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Navaja, da prokuristka C.C. ni upravičeno zastopala tožene stranke pri podaji izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Toženo stranko je veljavno zastopala le D.D., ki jo je direktor pisno pooblastil za postopek odpovedi. Pooblaščenka D.D. je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi le podpisala, ni pa o njej odločala. Zmotna je presoja sodišča prve stopnje, da je D.D. izrazila voljo s podpisom na pisni odpovedi. Izjava volje D.D. ni bila resna in ne učinkuje, ker ni sprejela odločitve o izredni odpovedi.

Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasna. Ker izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih glede pravočasnosti, je ni mogoče preizkusiti. Zato je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka ni zadostila trditvenemu bremenu, ko je zatrjevala, da je prokuristka C.C. očitane kršitve, opredeljene v točkah 1 do 5 izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ugotovila po prejemu končnega poročila dne 20. 6. 2016, niti ni dokazala, da je pravočasno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Tožnica uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z zaključkom sodišča, da je šlo pri prijavi kršitev tožnice le za okvirne podatke o kršitvah, ki jih je bilo treba šele natančno preveriti, kar je tožena stranka storila s pripravo poročila v postopku ugotavljanja domnevnih nepravilnosti. Z identičnimi očitki, kot so navedeni v poročilu in izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je bila prokuristka tožene stranke seznanjena že 12. 5. 2016, ko jo je o nepravilnostih seznanil sindikalni predstavnik E.E., ki je pred tem opravil razgovore z zaposlenimi. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je prepozna, ker je bila podana po poteku 30 - dnevnega roka od ugotovitve odpovednega razloga. Postopek ugotavljanja nepravilnosti, ki ga je vodila F.F., ni bil potreben. Z vodenjem tega postopka je tožena stranka nedopustno podaljševala prekluzivni rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Vztraja, da je dejanski razlog izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi neupoštevanje navodil nadrejenih, ki so od tožnice zahtevali izvajanje neprimernih praks. Gre za pravno pomembno dejstvo, ki je vplivalo na zakonitost odpovedi. Sodišče je v zvezi z zatrjevanim dejanskim odpovednim razlogom zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje številnih prič, s čimer je nedopustno poseglo v pravico tožnice do izvajanja dokazov. Zato je podana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaradi te pomanjkljivosti sodbe ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja tudi bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, da je tožnica nekonkretizirano prerekala očitke v odpovedi in da sodišča ni prepričala o neresničnosti očitanih kršitev. S tem dokaznim zaključkom je sodišče nedopustno prevalilo dokazno breme glede obstoja kršitev na tožnico in je posledično zmotno uporabilo materialno pravo. Podana je tudi bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj v tem delu sodbe ni mogoče preizkusiti. Geslo za dostop do aplikacije ni bilo osebno in so ga uporabljale vse zaposlene. Tožena stranka ni dokazala, da je le tožnica razpolagala z geslom. Ne strinja se z zaključkom sodišča, da je tožena stranka dokazala obstoj očitanih kršitev na podlagi listin v spisu in izpovedi prič G.G., H.H. in I.I.. Te priče so neverodostojne, zato bi moralo sodišče upoštevati izpoved J.J. in dejstvo, da je bilo od aprila 2016 dalje več delavk v bolniškem staležu. Sodišče ni v zadostni meri pojasnilo, zakaj je tožnica očitane kršitve opredeljene v točkah 1 do 5 izredne odpovedi, storila iz hude malomarnosti, neobrazložen pa je tudi zaključek, da je tožnica od podrejene delavke zahtevala ključek z namenom prirejanja podatkov. Ne gre za hujše kršitve delovnih obveznosti, temveč za manjše napake in nedoslednosti, ki toženi stranki niso povzročile škode. Tudi v tem delu je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje ni presojalo okoliščin, zaradi katerih ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Ni upoštevalo, da tožena stranka ni obvestila tožnice o nepravilnostih pri delu in da tožena stranka ni dokazala kršitev, ki jih je očitala tožnici v točkah 6 do 12 izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ugotovljene kršitve poslovanja se ne nanašajo na očitke neprimernega ravnanja s podrejenimi delavkami, kar naj bi bil glavni razlog za nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Sodišče ni ugotovilo, da bi tožnica manipulirala z urniki, temveč da jih ni urejala in posodobila v skladu z navodili. Ker ima sodba v tem delu pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, je sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Upoštevajoč vsebino kršitev in predhodno ravnanje tožnice, bi lahko tožena stranka tožnici podala le pisno opozorilo pred odpovedjo. Posledično je napačna tudi odločitev o stroških postopka. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve pravil postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje odločalo tretjič, potem ko je pritožbeno sodišče s sklepom Pdp 125/2019 z dne 11. 9. 2019 izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa zaradi zmotne uporabe materialnega prava glede pravočasnosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma datuma ugotovitve odpovednega razloga razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, da se opredeli do vsebine očitanih kršitev v odpovedi.

7. Tožena stranka je tožnici 14. 7. 2016 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „vodja poslovalnice“ na podlagi druge alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.). Predmet pritožbene presoje so naslednje kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki jih je tožena stranka v točkah 1 do 5 izredne odpovedi očitala tožnici:

- nedosledno urejanje in dnevno spreminjanje razporedov dela 23. 5. 2016 in 5. 4. 2016, pri čemer spremembe niso bile vpisane sproti, oziroma je bil natisnjen nov razpored v zadnjem trenutku, ali je bil ročno popravljen urnik (prva kršitev);

- kršitev točke 4.2. Navodil za načrtovanje prisotnosti v poslovalnici (v nadaljevanju: Navodila), ki določajo, da je vodja poslovalnice pristojna za pravilno dnevno evidentiranje števila opravljenih delovnih ur in ur odsotnosti za posamezno delavko, s tem pa za pravilno število ur za obračun plač in nadomestil plače, in sicer za dneve: 10. 5. 2016, 28. 5. 2016, 2. 4. 2016, 7. 4. 2016, 11. 4. 2016, 13. 4. 2016, 2. 3. 2016, 9. 3. 2016, 15. 3. 2016, 21. 3. 2016, 1. 2. 2016, 13. 1. 2016, 14. 1. 2016, 15. 1. 2016, 16. 1. 2016, 4. 4. 2016, 2. 4. 2016, 2. 1. 2016, 13. 5. 2016, 18. 5. 2016, 31. 3. 2016, 1. 3. 2016, 4. 2. 2016, 11. 1. 2016, 6. 4. 2016 in 5. 4. 2016 (druga kršitev);

- kršitev točke 4.2. Navodil, ker je upoštevaje, da so v aplikaciji Načrtovanje in zajem ur - U. avtomatično določena izplačila dodatkov, prišlo do kraje delovnih ur sodelavkam, ki jim je bilo obračunano manjše število ur, kot so jih dejansko opravile, in sicer za dneve: 28. 5. 2016, 9. 5. 2016, 4. 5. 2016, 5. 4. 2016, 8. 4. 2016, 14. 4. 2016, 4. 3. 2016, 19. 3. 2016, 25. 3. 2016, 20. 1. 2016, 9. 5. 2016, 22. 4. 2016, 19. 4. 2016, 15. 4. 2016, 14. 4. 2016, 9. 4. 2016, 7. 4. 2016, 19. 3. 2016, 3. 2. 2016, 9. 5. 2016 in 16. 1. 2016 (tretja kršitev);

- evidentiranje prisotnosti podrejenih delavk dne 25. 2. 2016 in 13. 5. 2016 kljub temu, da so bile odsotne ali so izrabile presežne ure (četrta kršitev);

- neustrezno planiranje delovnih izmen dne 8. 4. 2016, 19. 4. 2016 ter 23. 5. 2016, saj ni bila zagotovljena kadrovska pokritost znotraj delovnega časa, predvsem ob menjavi izmen in večernem zaključevanju denarnega poslovanja (peta kršitev).

Tožena stranka je tožnici očitala, da je z opisanimi ravnanji naklepno ali iz hude malomarnosti huje kršila obveznosti iz delovnega razmerja.

8. Odločitev sodišča prve stopnje v ponovljenem postopku temelji na ugotovitvi, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasna in da sta jo podali pooblaščeni osebi tožene stranke. Sodišče prve stopnje je po oceni izvedenih dokazov zaključilo, da je tožena stranka dokazala obstoj kršitev po točkah 1 do 5 izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki predstavljajo odpovedni razlog iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Za ostale kršitve, ki jih je tožena stranka očitala po točkah 6 do 12 izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pa je sodišče ocenilo, da so bodisi neopredeljene in nedokazane bodisi prepozne. Presodilo je, da s tožnico ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka, kot določa prvi odstavek 109. člena ZDR-1.

9. Tožnica v pritožbi neutemeljeno navaja, da je bila za odpoved pooblaščena zgolj D.D., medtem ko prokuristka C.C. odpovedi ne bi mogla podati. Če je delodajalec pravna oseba, po prvem odstavku 20. člena ZDR-1 nastopa v njegovem imenu njegov zastopnik, določen z zakonom ali aktom o ustanovitvi, ali od njega pisno pooblaščena oseba. Prokura je posebna oblika splošnega poslovnega pooblastila za zastopanje družbe, katere vsebino in obseg ureja Zakon o gospodarskih družbah (ZGD-1; Ur. l. RS, št. 42/2006 in nasl.). Obseg prokure določa ZGD-1 v 35. členu, in sicer je prokurist upravičen za vsa pravna dejanja, ki spadajo v pravno sposobnost družbe, razen za odsvojitev in obremenitev nepremičnin. S podelitvijo prokure je C.C. pridobila splošno pooblastilo za zastopanje tožene stranke. To pomeni, da je bila tudi prokuristka pooblaščena za podajo odpovedi. Ker pa je direktor pisno pooblastil za to vrsto zadev področno vodjo D.D., je prokuristka lahko odpoved podala skupaj s področno vodjo, ki je na podlagi direktorjevega pooblastila odločala namesto direktorja. Za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi sta bili torej pooblaščeni obe skupaj, tako D.D. kot tudi C.C.. Zato je zmotno stališče tožnice, da bi omejitev pooblaščenke D.D. na skupno zastopanje, če bi obstajala, morala biti zapisana v pisnem pooblastilu direktorja tožene stranke.

10. Zmotno je tudi stališče tožnice, da s strani D.D. podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni izraz njene resnične volje. Podpis je namreč potrditev pisne izjave volje, poleg tega pa je D.D. na vprašanje, ali to ni bila njena volja, izrecno odgovorila "ne volja, ni bila moja odločitev". Volja ne pomeni nujno odločitve, ampak lahko pomeni tudi strinjanje. Glede na to, da D.D. s poročilom o kršitvah tudi ni bila seznanjena, odločitve sama o vseh kršitvah pravzaprav ni mogla sprejeti. Pooblaščenka D.D. je skladno s toženkino notranjo ureditvijo in obsegom pooblastil izjavila voljo v smislu strinjanja. Strinjanje je lahko izraženo na različne načine - z besedami, z običajnimi znaki ali z drugačnim ravnanjem, iz katerega se da zanesljivo sklepati, da obstoji, pri čemer mora biti izjava volje svobodna in resna (18. člen Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.). Izjava pooblaščenke D.D. je resna in pravno veljavna, saj je soglasje oziroma strinjanje z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi potrdila s svojim podpisom.

11. Pritožba v zvezi s pravočasnostjo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Obrazložitev izpodbijane sodbe vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, in nima nobenih takšnih pomanjkljivosti, da je ne bi bilo mogoče preizkusiti, saj so navedeni bistveni argumenti za presojo pravočasnosti odpovedi.

12. ZDR-1 v drugem odstavku 109. člena določa, da mora delodajalec izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Trenutek ugotovitve razloga za izredno odpoved nastopi, ko delodajalec spozna, da konkretno ravnanje delavca predstavlja kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki pomeni utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Od okoliščin primera je odvisna presoja, kdaj je delodajalec ugotovil ta razlog. Ugotovitev razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi predstavlja seznanitev z dejansko podlago oziroma dejstvi, ki omogočajo subsumpcijo dejstev pod pravno normo - v tem primeru opredelitev razlogov za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pri tem se dejstva, ki predstavljajo dejansko podlago odpovednega razloga, nanašajo na vse bistvene okoliščine, ki omogočajo sklep o obstoju odpovednega razloga.

13. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da tožena stranka ni zadostila trditvenemu bremenu glede pravočasnosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj je v postopku na prvi stopnji navajala, da je za datum ugotovitve odpovednega razloga potrebno šteti trenutek, ko je prokuristka C.C. prejela končno poročilo o nepravilnostih. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka kršitve iz točk 1 do 5 odpovedi (katere sodišče prve stopnje zaradi njihove teže šteje kot odločilne za obstoj odpovednega razloga), ki se nanašajo na načrtovanje in evidentiranje delovnega časa in posledičnega izplačevanja plačila za delo, ugotovila 20. 6. 2016, ko je prokuristka C.C. po elektronski pošti od F.F. prejela poročilo o ugotavljanju domnevnih nepravilnosti v poslovalnici ..., v K.. Tožnica v pritožbi navaja, da se je C.C. z navedenimi kršitvami seznanila najkasneje 12. 5. 2016. V obravnavanem primeru je tožena stranka prve informacije o kršitvah prejela dne 12. 5. 2016, vendar ni mogoče pričakovati, da bi lahko že istega dne zbrala vse potrebne informacije in ugotovila razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Seznanjenost z ravnanjem delavke ne pomeni tudi ugotovitve razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. O ugotovitvi razloga za izredno odpoved je mogoče govoriti šele takrat, ko se delodajalec seznani z vsemi elementi, ki opravičujejo izredno odpoved in bistvenimi okoliščinami, ki lahko vplivajo na presojo. Iz prijave E.E. (sindikalnega predstavnika) z dne 12. 5. 2016 ne izhaja, da bi lahko delavki, pooblaščeni za podajo odpovedi tožnici, že na podlagi te prijave v celoti in dokončno ugotovili razlog za odpoved v smislu drugega odstavka 109. člena ZDR-1. Šlo je za povsem splošne in nekonkretizirane očitke, ki so bili natančno razdelani šele v poročilu, ki ga je pripravila F.F. dne 20. 6. 2016. Šele v tem poročilu je bilo dejansko stanje očitanih kršitev v celoti razjasnjeno. Tudi če so bili prijavi priloženi ročni izpisi evidence delovnega časa za nekatere sodelavke za tekoče in preteklo koledarsko leto, to še ne predstavlja zadostne podlage za ugotovitev odpovednega razloga. Okvirne podatke o kršitvah v prijavi je bilo treba šele natančno preveriti, kar je tožena stranka storila v postopku ugotavljanja domnevnih nepravilnosti, na podlagi katerega je bilo sestavljeno poročilo z dne 20. 6. 2016. V zvezi s tem je očitek protispisnosti iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pavšalen, saj v pritožbi ni navedeno, v čem naj bi bilo nasprotje med posameznim dokazom in povzetkom tega dokaza v sodbi.

14. Tožena stranka postopka ugotavljanja nepravilnosti, ki so predmet poročila z dne 20. 6. 2016, ni izvajala zaradi podaljševanja roka za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca. Šele v poročilu so bila ugotovljena in v celoti znana konkretna dejstva, ki se nanašajo na vse bistvene okoliščine, ki kažejo na obstoj odpovednega razloga. Do prejema poročila si C.C. ni mogla ustvariti objektivne slike o tem, ali je tožnica kršitve storila, šele s prejemom poročila je bil odpovedni razlog ugotovljen. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno utemeljeno presodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 7. 2016 pravočasna v delu očitanih kršitev, ki so predmet pritožbene presoje, to je znotraj 30 - dnevnega subjektivnega roka. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je rok za podajo glede očitanih kršitev po točkah 1 do 5 odpovedi začel teči že 12. 5. 2016 in da je zato izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana prepozno.

15. Neutemeljen je pritožbeni očitek prevalitve dokaznega bremena glede utemeljenosti odpovednega razloga na tožnico oziroma zmotne uporabe določbe drugega odstavka 84. člena ZDR-1, ki določa, da je dokazno breme na delodajalcu, če ta izredno odpove pogodbo o zaposlitvi. Ravno na podlagi navedenega pravila o dokaznem bremenu je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka dokazala, da je tožnica za namen obračuna plač posredovala napačne podatke, ker naknadnih sprememb urnikov ni popravila v aplikaciji U.. Podlaga za izplačilo plač so podatki v aplikaciji U., zato je treba predvidene urnike v njem spremeniti, če pride do naknadnih sprememb. Ker tožnica v navedeni aplikaciji ni popravila podatkov o času in številu ur dejansko opravljenega dela posameznih delavk, je v primerih, ko so delo opravile v večjem obsegu, kot je bilo evidentirano v navedeni aplikaciji, prišlo do prikrajšanja delavk pri izplačilu plače in povrnitvi stroškov prehrane med delom. V primerih, ko so delavke dejansko opravile manjši obseg dela, kot je evidentiran v aplikaciji, pa je tožnica za te delavke - prav tako pa, kot izhaja iz povzetih primerov v odpovedi, tudi zase – dosegla izplačilo ur, ki niso bile opravljene.

16. Ne gre za zmotno uporabo pravila o dokaznem bremenu, če sodišče prve stopnje ni verjelo navedbam in izpovedi tožnice o neutemeljenosti očitkov po točkah 1 do 5 izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Navedeno nikakor ne predstavlja pomanjkljivosti, zaradi katere izpodbijane sodbe v zvezi z obstojem kršitev obveznosti iz delovnega razmerja ne bi bilo mogoče preizkusiti. Zato ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica z navedbami o tej kršitvi zgolj navidezno uveljavlja postopkovno kršitev in dejansko nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, to je ugotovljenemu dejanskemu stanju.

17. Tožnica ni dokazala trditev, da so druge delavke, ki naj bi imele dostop do gesla in podatkov iz računalnika, zlorabile geslo tožnice za dostop do aplikacije in spreminjale podatke. Tožnica je geslo za dostop prejela v maju 2015. Res je, da je J.J. povedala, da so v času, ko še ni bilo gesla, sodelavke lahko dostopale do evidence v računalniku. Vendar je poudarila, da od takrat, ko so uvedli geslo, prodajalke do računalnika ne morejo dostopati. Zato so protispisne navedbe tožnice, da je navedena priča povedala, da ni bilo nobenega gesla. Vse druge zaslišane priče so zanikale, da bi imele dostop do podatkov v računalniku. Glede na navedeno je treba pritrditi presoji sodišča, da je tožena stranka dokazala obstoj kršitev iz točk 1 do 5 izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ker tožnica ni uspela dokazati nasprotnega, tj. da bi kdorkoli drug spreminjal navedene podatke.

18. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi G.G., H.H. in I.I. pravilno ugotovilo, da je tožnica velikokrat spremenila urnike, in sicer še isti dan ali za naslednji dan, v računalniku pa sprememb ni vpisala, tako da te niso bile upoštevane pri izplačilu plač. Ni mogoče slediti pritožbenemu stališču, da so pri delodajalcu zaposlene priče, ki naj bi gojile osebno zamero do tožnice, že zgolj zaradi tega manj verodostojne. Sicer pa sodišče prve stopnje dokazne ocene ni oprlo le ne izpovedi navedenih prič, temveč tudi na listine. Na presojo tožničinih kršitev pa ne vpliva pritožbena trditev, da je bilo od aprila 2016 več daljših bolniških odsotnosti delavk, kar je imelo za posledico težje usklajevanje urnikov dela.

19. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je tožnica, ki je pri toženi stranki delala kot vodja poslovalnice, z ravnanji po točkah 1 do 5 izredne odpovedi naklepoma oziroma iz hude malomarnosti huje kršila obveznosti iz delovnega razmerja. Izpodbijano sodbo je mogoče v tem delu preizkusiti, zato ni utemeljen očitek bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi če se ne upošteva, da je tožnica od podrejene G.G. zahtevala ključek z namenom prirejanja podatkov v evidenci, je tožnica ugotovljene kršitve storila vsaj iz hude malomarnosti. Ta pomeni zanemarjanje tiste skrbnosti, ki se pričakuje od povprečne delavke na istem ali podobnem delovnem mestu. Tožnica je bila namreč že v pogodbi o zaposlitvi med drugim zadolžena za vodenje poslovalnice v skladu s pravilniki in navodili za delo. Kot vodja poslovalnice je bila zadolžena za planiranje, organiziranje in izvajanje prodajnega procesa v skladu z dobrimi poslovnimi običaji in nadzor nad njegovim izvajanjem v poslovalnici. Od delavke, ki vodi poslovalnico, je utemeljeno mogoče pričakovati, da bo skrbno izpolnjevala obveznost vodenja evidenc o izrabi delovnega časa, ki je podlaga za obračun plačil, in vanje vnašala pravilne podatke oziroma vestno vodila razporede dela. Tožnica je opustila skrbnost, ki se pričakuje od povprečne delavke, ki opravlja delo vodje poslovalnice, kakršno je opravljala tožnica.

20. Pri presoji, ali gre za hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, je pomembno, kakšnega pomena je obveznost, ki bi jo delavec moral opraviti, pa je ni. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da so očitane kršitve predstavljalo le manjše nepravilnosti, saj je pravilno načrtovanje prisotnosti ena najpomembnejših nalog vodje. Takšno načrtovanje je posebnega pomena za uspešno delovanje poslovalnice. Ni pomembno, ali je bila tožnica pred tem predhodno opozorjena, saj je storila številne kršitve, ki se nanašajo na več delavk, nekatere pa celo v lastno korist. Za obstoj hujše kršitve obveznosti iz delovnega razmerja ni potrebno, da škoda tudi dejansko nastane. Sodišče prve stopnje je ob ugotovljenih kršitvah po točkah 1 do 5 izredne odpovedi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da je dokazan odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

21. Ob dokazanem odpovednem razlogu za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici sodišče prve stopnje utemeljeno ni upoštevalo tožničinih trditev, da ji je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi, ker ni želela upoštevati navodil nadrejenih glede izvajanja neprimernih praks. V izvedenih dokazih je sodišče imelo zadostno podlago za ugotovitev vseh odločilnih dejstev, to je glede obstoja kršitev po točkah 1 do 5 izredne odpovedi. Dokazne predloge za zaslišanje L.L., M.M., N.N., O.O., P.P., R.R., S.S., Š.Š. in T.T. je utemeljeno zavrnilo kot nepotrebne oziroma nepomembne. Zato sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP niti bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Razlogi, ki jih sodišče prve stopnje v zvezi z zavrnitvijo dokaznega predlaga navaja, so povsem jasni in glede tega sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Zgolj to, da se tožnica s temi razlogi ne strinja, ne pomeni, da je podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

22. Podan je tudi nadaljnji pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Sodišče prve stopnje je v okviru stvarnega pogoja „okoliščin“ pravilno upoštevalo, da je šlo za več kršitev, ki se nanašajo na več delavk. V okviru subjektivnega pogoja „interesi obeh strank“ pa je sodišče upoštevalo, da izvedeni dokazi potrjujejo obstoj utemeljenih razlogov za izgubo zaupanja tožene stranke do tožnice. Od delavke, ki opravlja delo vodje poslovalnice, se namreč upravičeno pričakuje visoka stopnja odgovornosti. Tudi okoliščina, da očitane kršitve iz točk 6 do 12 izredne odpovedi niso bile ugotovljene, ne more pretehtati nad dejstvom, da je za zaupanje v delo vodje poslovalnice odločilno, da vestno in dosledno opravlja naloge, ki so bistvenega pomena za uspešno delovanje poslovalnice. Obravnavane odpovedi glede na navedeno ni mogoče oceniti kot ukrep, ki bi bil nesorazmeren s težo in pomenom očitanih kršitev iz točk 1 do 5 izredne odpovedi.

23. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo obstoj vseh zakonskih pogojev za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi, ter reintegracijski in reparacijski zahtevek.

24. Ker niso podani s pritožbo uveljavljeni razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

25. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato v skladu s 154. členom ZPP sama krije svoje pritožbene stroške.

Datum zadnje spremembe:

11.01.2021

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 465/2008
• VDS sodba Pdp 409/2007
• VDSS sodba Pdp 52/2009