VDSS Sodba Pdp 327/2020

Jedro

ZDR-1 v 75. členu določa, da če pride zaradi pravnega prenosa podjetja ali drugega predpisa, pravnega posla oziroma pravnomočne sodne odločbe ali zaradi združitve ali delitve do spremembe delodajalca, preidejo pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnih razmerij, ki so jih imeli delavci na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku, na delodajalca prevzemnika. Torej ZDR-1 ne zahteva podpisa nove pogodbe o zaposlitvi med delodajalcem prevzemnikom in delavcem.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik kršil pogodbene obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi, pri čemer tudi ni bistveno, ali je tožnik oddelal delo. Bistveno je, da je delodajalcu zamolčal, da je v rednem delovnem službenem času opravljal delo za svoje podjetje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožeča stranka prejela dne 22. 5. 2019, nezakonita. Zavrnilo je tudi zahtevek, da pogodba o zaposlitvi, sklenjena med tožečo in toženo stranko, ni prenehala veljati dne 22. 5. 2019 in še vedno velja, ter da je tožena stranka dolžna pozvati tožečo stranko nazaj na delo v roku 8 dni, posledično pa je dolžna za čas od 23. 5. 2019 do poziva na delo prijaviti tožečo stranko v obvezna zavarovanja ter za navedeno obdobje izplačati bruto mesečno plačo, ki bi jo tožeča stranka prejela, če bi delala, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. naslednjega v mesecu dalje do plačila, v roku 8 dni. Odločilo je še, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

2. Tožnik vlaga pritožbo zoper sodbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožnikovemu tožbenemu zahtevku in toženi stranki naloži povračilo pravdnih stroškov. Navaja, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi namenjena za najbolj grobe kršitve obveznosti iz delovnega razmerja. Vsaka kršitev ne more biti razlog za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pri čemer so sporne samo 3 ure, ko je tožnik dne 18. 4. 2019 od 11:00 do 14:00 ure opravljal delo za svoje podjetje, s svojimi delovnimi sredstvi in v svoji delovni obleki. Spornega dne je opravil vsa dela in naloge, v resnici je delal dobrih 8 delovnih ur, pri čemer je direktor tožene stranke izpovedal, da bi tožniku te 3 ure odsotnosti odobril, če bi mu tožnik za to rekel. Tožena stranka je tožniku podala izredno odpoved iz 4. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, kjer je zapisano, da lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če najmanj 5 dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih pa ne obvesti delodajalca, po kateri lahko zadostuje za izredno odpoved tudi manj kot 5 dni neopravičene odsotnosti, v konkretnem primeru pa je šlo le za 3 ure dela zase. Tožnik navodila o delovnem času tožene stranke ni imel, vsaj ne takega, ki bi ga on prejel, ožigosal in objavil. Tožnik je bil prevzet k toženi stranki, pri čemer 8. člen pogodbe o prevzemu ne more veljati za tožnika, saj ni bil stranka te pogodbe, s pogodbo niti ni bil seznanjen. Podpisani aneks k pogodbi o zaposlitvi, v kateri je določeno, da se vse pravice in obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi ohranijo, pa nima zveze s splošnimi akti delodajalca, temveč se nanaša na pravice in obveznosti iz pogodbe, npr. na plačo, delovno mesto, ipd. Navodilo o delovnem času, ki ga je sprejel, ožigosal in podpisal zgolj delodajalec prenosnik, delodajalec prevzemnik oziroma toženec pa ga ni objavil, kot to določa in zahteva 10. člen ZDR-1, tožnika ne more zavezovati. Glede tega, da je direktor tožnika klical spornega dne ob 13:57 uri, tožnik trdi, da ga ni klical. Predložen je bil zgolj izpis klicev iz direktorjevega telefona. Tožena stranka ni pojasnila, zakaj ni predložila izpisa klicev iz tožnikovega službenega telefona, ki je v lasti in posesti tožene stranke, če pa je lahko izpisek predložila iz direktorjevega telefona. Sodišče ni obrazložilo, zakaj je verjelo toženi stranki. Tožnik naj bi od 11:00 do 13:00 ure opravljal delo za svoje podjetje, redne naloge pa opravljal v času dežurstva, to je od 15:00 ure dalje, tožene stranke pa o tem ni obvestil, v evidenco ur pa vpisal neresnične podatke o rednem delu in nadrejenim posredoval neresnične podatke o opravljenih nadurah za koriščenje. Drži le to, da je tožnik opravljal delo od 11:00 ure do 13:00 ure za svoje podjetje, ne da bi o tem obvestil toženo stranko, vendar s svojimi sredstvi in v svoji delovni obleki. Ne drži, da je tožnik vpisal v evidenco neresnične podatke. Tožnik je tega dne delal dejansko 8 ur, tiste 3 manjkajoče ure pa je oddelal od 6:30 ure do 11:00 ure in po 15:00 uri. Šteje zgolj in samo elektronska evidenca, ki jo izpolni tožnik in potrdi nadrejeni. Tožnik je dobil plačanih 8 delovnih ur in 16 ur pripravljenosti oziroma dežurstva. Sodišče ne more samo ugotavljati kršitev mimo tistih, ki so delavcu očitane v vabilu na zagovor. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo, v celoti prereka pritožbene navedbe tožnika ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi odločitev sodišča prve stopnje. Navaja, da med strankama ni sporno, da je tožnik dne 18. 4. 2019 v rednem delovnem času delal od 11:00 do 14:00 za svoje podjetje v prostorih družbe A. d. o. o., kar je razlog za podajo izredne odpovedi. Tožena stranka je tožniku podala odpoved na podlagi 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Ne gre zgolj za vprašanje neupravičene odsotnosti z dela, temveč tudi za vprašanje prirejanja dejstev oziroma potvarjanje resnice s strani tožnika. Dejstvo je, da narava dela, ki ga je tožnik opravljal, terja popolno zaupanje, kar pa je tožnik izrabil. Zaradi navedenega je primerjanje ravnanja tožnika s petdnevno neupravičeno odsotnostjo z dela po 4. alineji 110. člena ZDR-1 nesprejemljivo. Po logiki tožnika bi torej lahko vsak dan v službenem delovnem času delavec po par ur opravljal delo v svojo korist. Odpoved je zakonita. Trpel je ugled tožene stranke, kar ni sprejemljivo. Na podlagi pogodbe o delitvi - izčlenitvi dela premoženja družbe B., d. o. o. na toženo stranko je bilo potrebno prezaposliti delavce iz B., d. o. o. v družbo C. d. o. o. Sprememba se je izvedla v skladu s 75. členom ZDR, delavci so bili preneseni v letu 2017. Z reprezentativnimi sindikati je bila v ta namen sklenjena posebna pogodba o ureditvi medsebojnih razmerij zaradi spremembe delodajalca in na podlagi same pogodbe o zaposlitvi so na delodajalca prevzemnika, s tem pa tudi na vse prenesene delavce, prešle pravice in obveznosti, ki so jih imeli do prejšnjega delodajalca, tako da so prešle tudi pravice in obveznosti iz pravilnika o delovnem času. To je bilo ob prenosu predstavljeno vsem delavcem pri toženi stranki. Tako je pravilnik o delovnem času veljaven in zavezujoč tudi za toženo stranko in za pri njej zaposlene delavce. Tožena stranka ga tudi ni nikoli spreminjala, česar tožnik niti ne zatrjuje. Direktor je tožnika dne 18. 4. 2019 klical, kar izhaja iz telefonskega klica iz njegove številke. Tožnik se mu ni javil. Tožnik ni bil na območju, kjer ni bilo telefonskega signala, ampak se je zgolj „izklopil“, da je lahko v miru opravljal delo za svojega delodajalca. Tožena stranka je zaradi varstva osebnih podatkov s telefona tožnika izbrisala, zaradi česar izpisa klicev iz slednjega ni mogla predložiti, prav tako ji tega ni uspelo pridobiti od D. d. d., kar je tudi izkazala. Tožnik je poskušal toženo stranko prikrajšati oziroma prinesti okrog, a mu po zaslugi očividcev v A. d. o. o. takrat ni uspelo. Kolikokrat pa je tako ravnal že pred tem in si pisal ure, ki jih ni opravil, pa tožnik sam ve. Sodišče je obravnavalo samo tiste kršitve, glede katerih je bil tožnik vabljen na zagovor.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki na delovnem mestu „nadzornik proizvodnih objektov II“ za nedoločen čas, pri čemer je delodajalec prenosnik sklenil z delodajalcem prevzemnikom – toženo stranko in tožnikom aneks št. 1 k pogodbi o zaposlitvi, kjer je bilo določeno, da se vse pravice in obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi ohranijo. Navedeni aneks je tožnik podpisal. Tako so za tožnika veljale vse zakonske pravice in obveznosti ter določila kolektivne pogodbe, ki je zavezovala delodajalca prenosnika ter vsi pravilniki, ki so veljali za prenosnika. V pogodbi o zaposlitvi, sklenjeni s prenosnikom, se je tožnik zavezal, da bo spoštoval splošne akte delodajalca, kamor spada tudi Navodilo o delovnem času z dne 21. 10. 2015, tako da ni mogoče upoštevati pritožbenega ugovora, da tožnik navodila ni imel, vsaj ne takega, ki bi ga on sprejel, ožigosal in objavil. Tudi če tožena stranka - delodajalec prenosnik takšnega navodila ne bi imela, je vsakemu zaposlenemu delavcu jasno, da mora v času delovnega časa opravljati dela in naloge izključno za svojega delodajalca, ne pa za svojo privatno firmo, kar je počel tožnik, ko je opravljal delo v času od 11:00 do 13:41 za družbo A. d. o. o., torej skoraj 3 ure. Nenazadnje tudi Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS št. 21/2013 in nadalj. - ZDR-1) v 33. členu določa, da mora delavec vestno opravljati delo na delovnem mestu oziroma v okviru vrste dela, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu. Zato je za rešitev zadeve brezpredmetna in neupoštevna pritožbena navedba, da bi moralo sodišče pridobiti izpiske glede telefoniranja direktorja tožniku.

7. Tožnik v pritožbi posebej izpostavlja, da zanj ne veljajo obveznosti iz 8. člena pogodbe o prevzemu med delodajalcem prenosnikom in delodajalcem prevzemnikom, ker ni bil stranka v postopku in ker s pogodbo ni bil seznanjen. Navedeni ugovor ni utemeljen. ZDR-1 v 75. členu določa, da če pride zaradi pravnega prenosa podjetja ali drugega predpisa, pravnega posla oziroma pravnomočne sodne odločbe ali zaradi združitve ali delitve do spremembe delodajalca, preidejo pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnih razmerij, ki so jih imeli delavci na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku, na delodajalca prevzemnika. Torej ZDR-1 ne zahteva podpisa nove pogodbe o zaposlitvi med delodajalcem prevzemnikom in delavcem. Sicer pa iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožnik podpisal aneks št. 1 k pogodbi o zaposlitvi z dne 10. 8. 2017, iz katerega jasno izhaja, da se vse pravice in obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi ohranijo.

8. Tožena stranka je tožniku 14. 5. 2019 vročila prepoved opravljanja dela in zahtevo za vračilo delovnih sredstev ter vabilo na zagovor zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pri čemer se je tožnik zagovora dne 20. 5. 2019 udeležil in podal zagovor v pisni obliki. V nadaljevanju je tožena stranka tožniku 22. 5. 2019 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi hujše kršitve obveznosti iz delovnega razmerja po 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalje - ZDR-1), ki določa, da delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, kar je ugotovilo tudi sodišče. Tako se ni mogoče strinjati s pritožbo, da izredna odpoved vsebuje dodatne očitke, ki jih vabilo ni vsebovalo. Tako vabilo kot izredna odpoved vsebujeta ista dejstva in očitke glede neupravičene odsotnosti v dopoldanskem službenem času za dne 18. 4. 2019. Ob tem pritožba nerazumljivo očita sodišču prve stopnje, da je presojalo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ki sicer določa, da delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Iz obrazložitve sodišča prve stopnje navedena kršitev nedvomno ne izhaja, prav tako se na navedeno kršitev ne sklicuje niti izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi.

9. Neutemeljena je pritožbena navedba o tem, da glede obračuna ur šteje zgolj elektronska evidenca, ki jo izpolni tožnik in potrdi nadrejeni, ter da se na podlagi evidence obračuna plača. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik kršil pogodbene obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi, pri čemer tudi ni bistveno, ali je tožnik oddelal delo. Bistveno je, da je delodajalcu zamolčal, da je v rednem delovnem službenem času opravljal delo za svoje podjetje in to v družbi A. d. o. o. Tožnik je očitno pričakoval, da delodajalec ne bo ugotovil, da je v rednem delovnem času delal tudi za svoje podjetje. Sodišče tako v ničemer ni širilo kršitev, ki so bile predmet izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

10. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je izkazan pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, to je, da ob neupoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Tožena stranka tožniku nedvomno ni mogla več zaupati.

11. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilu 353. člena ZPP.

12. Tožnik zaradi neuspeha s pritožbo sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. in prvi odstavek 165. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

07.01.2021

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 592/2010
• VDSS sodba Pdp 465/2008
• VDS sodba Pdp 409/2007